Kritika Pesmi Matije Valjavca

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Kritika Pesmi Matije Valjavca, 1855
Fran Levstik
Pretipkal Aleš Bjelčevič.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Preden se je lotiti samih pesmi, bodi dovoljeno nekoliko o poeziji sploh.

Poezijo rodi srce človeka z domišljivostjo, ki jo um vodi. Srce pa ima vsak človek, tudi več ali manj domišljivosti in uma, ali vendar ni vsak človek poet. Pesnik mora imeti srce živočutno, damišljivost bogato, bister um. Kjer ni živega čuta, tam pesmi ne dohajaja v srce, zato ker ne izhajajo iz srca, katero ni čutila tega, kar je pero pisala. Kjer pa ni domišljivosti, tam srce, še tako živočutno, ne more najti oblike temu, kar ga navdaja. Potrebna je tedaj oboje tako jako, kakor je potreben bister um, da se ne rode podobe take, kakršne popisuje Haracij v začetku Lista da Pizonov.[1]

  1. ^ T.j. na začetku dela De arte poetica (slov. prevod gl. Horac, Pismo o pesništvu, Celje, MD, 1934):

    Humano capiti cervicem pictor equinam
    Jungere si velit, et varias inducere plumas
    Undique collatis membris, ut turpiter atrum
    Definat in piscem mulier formosa supernč;
    Spectatum admissi risum teneatis, amici?
    Credite, Pisones, ifti tabulae fore librum
    Persimilem, cujus, velut aegri somnia, vanae

Kjer tedaj ti trije tvorci, v družbo zvezani, svoje delo v posodo jezika devajo, tam se rodi pesniški tvor, ki se našemu srcu prileže, naši domišljavi ustreza in sodilnega uma ne žali. In vendar bi utegnil ta tvor slaba poezija biti, ako se namreč žali estetični čut, ki nas uči, kaj je lepo in kaj ni lepo.

Kaj imenujem lepo?

1. stavek. Sodnik v rečeh lepote je oko. Oko more pa le telesne reči videti. Česar oko ne vidi, to mu ni ne lepo ne grdo, o tem ne sodi. Predmet, katerega imenujemo lepega, mora tedaj telesen biti, mora biti tak, da ga oči lahka ugledajo. Paziti je tedaj, kako človek o telesni lepoti sodi, da se potem najde pravi pojem lepote.

II. stavek. Govori se: lep človek, lepa hiša, lep obraz, lepe oči. Vse ta so pa take reči, kakršne more oko videti. Ali vsak človek ni lep. Misliti si je vojščaka, ki je krasno zrastlega telesa, le roka mu je odstreljena. Ne imenuje se več lep, ker ni cel. Misliti si je poslopje, lepo začeto in lepo izdelavano, ali ako je nedovršeno, ne more se še lepo imenovati zato. Zatorej mora biti celota, kar ima lepo biti.

Kadar pravimo, da je obraz lep, da so oči lepe, sami sebe motimo, ako menimo, da si obraz, ker po njem se nam najbolj duša kaže, ali oči, ker se razseva iz njih po vsem obrazu nekaka luč, mislimo celoto samo zase, ker najlepše obličje, od telesa ločeno, najprijetnejše oko, iz glave vzeto, ni več lepo. Vidi se torej, da v pojem lepote gre to, kar je celota sama zase. Ali to še ni dosti, ker ni lep vsak predmet, ki je cel. Misliti si je dvojčka, katerih telesi sta tako zraščeni, da se ne more drug od drugega ločiti. Ako je vsakteri njiju še tako lep, vendar ne moreta se imenovati lepa, ker ni moči prav poznati, ali sta obe telesi enota, ali je vsako telo zase.

III. stavek. Zatorej, kar ima lepa biti, ima biti celota sama zase, in sicer taka, da se na njej rado ustavlja oko, sodnik lepote. Vpraša se dalje: na čem se oko rado ustavlja? Pojdi v delavnico živopisca, ki ima zagrnjeno podobo pred sabo. Naj podobo odgrinja počasi od zgoraj dol. Pokažejo se najprvo lepi lasje in krasno čelo. Gledalec je dovoljen. Pokrivalo, niže padajoče, odgrinja lepe, žive oči. Gledalcu je všeč vse, kolikor se vidi podobe. Potem se odgrinjajo nos in lica. Oko se nad posameznimi deli in nad vso lepoto ne spotiče in misliti je: to je delo velikega mojstra; ali zdaj se odkrivajo usta. Usta pa so preširoka in predebelih ustnic! Žal je gledalcem in vsa podoba je skažena. Ne more se brez spotike obračati oko od vsakega posameznega dela po vsej podobi: soglasje celote je razdrto in lepota je zginila. Ravno tako bi sodili podobo celega človeka, ako bi le eden ud ne bil vsem posameznim udom ustrezen.

IV. stavek. Lepo se imenuje tedaj to, česar posamezni deli se vežejo po vodilih soglasja tako, da storijo telesno soglasno celoto samo zase.

Opomba. Torej bi se ne imela ena barva sama zase lepa imenovati, le zmes več raznih barv v soglasno celoto nosi pečat lepote.

Jasno pa je, da se drugače sodi lepota konja, drugače lepota leva, drugače moška in zopet drugače ženska lepota. Zakaj? Ženska je posoda čuta, mož pa posoda uma in moči in čina, ki se iz obeh rodi. Zato pa je ženska mehka, nežna, šibka, dražna, brez kreposti in torej možu podložna, mož pa je močan, potrpežljiv, zapovedovalen, sam v se upajoč in pogumen, ravno narobe tega, kar je ženska. Lepa moška podoba si je le v tem enaka z lepo žensko, da se njeni deli vežejo v soglasje, v vseh drugih rečeh pa sta si najlepši in najgrši mož in žena križem, ker imata po naravi razne namene, in najlepši mož bi ne bil lepa žena kakor tudi najlepša ženska ne lep mož.

Sklep. Lepo se imenuje tedaj to, česar posamezni deli se vežejo po vodilih soglasja v telesno celoto samo zase, ustrezno svojemu namenu.

Dokler je človek še neizobražen, imenuje lepo samo to, kar gleda z očmi, kar je telesnega in dozdeva se mu zakaj, ako morda tudi prav tenko ne ve. Vse drugače pa je o lepoti činov duha. Ako pesem imenuje lepo, sam samcat sodi čut, um molči in vendar so pesniška dela prostih narodov izvrstni tvori, kakor nam priča Homer in pesmi Srbov in vseh še neizobraženih narodov. Vidi se tedaj, da je človeku merilo leposlovja prirojeno.

(del rokopisa manjka)

predmet živopisja in kiporezja je človek, človeško življenje in vsa druga narava mu je le takrat predmet, kadar človeka krasi. Življenje, dejanje, to je njegov predmet. Ker pa živopisec le telesa išče in telesnega življenja, jemlje časi tudi samo naravno življenje v predmet, od tod živopisje lepih krajev, jezer, skal itd. Ravno tako bi tudi kipar, ali pripomočki njegove izkusti mu tega ne dopuste.

Drugače je s poetom. Poet išče le dušnega življenja, torej mu more le človek in sam človek pravi predmet biti, vse drugo mu je le v to rabo, da človeka krasi. Kakor tedaj živopisec in kipar v zunanjih obrisih telesa lepote in soglasja išče, tako ga išče poet v duši in v dušnem soglasju. Kakor mora pravi živopisec vse ude človeškega telesa dobro znati, tako mora poetu vsaka guba človeške duše znana biti. Telo mu ni poglavitna reč, akoravno tudi njegova lepota, v pesmih popisana, domišljavo lépo moti! Ker pa nobenega človeka ni take dušne popolnosti, da bi ga poet koj vzeti mogel v svoj predmet, zato mora tudi on dušo tako ravnati, kakor živo pisec s telesom, mora si ideale delati. Mora vse po redu narave in vzrokih osnovane kreposti, ako prevagujejo strasti, v lepo soglasje spraviti in vse strasti zopet po naravnem redu in vzrokih, ako so te težje, mora tukaj naravi pripomoči, in tako postane dušno soglasje poezije, dušna lepota. Velik hudodel, kakor Shakespearov Rihard, ki je poleg tega tudi telesno pohabljen, je vendar lep estetičen karakter, estetičen, moralen ne.

Vidi se torej, da jezik ni v poeziji prva reč, on je le njen pripomoček. Ne sodijo torej prav, kateri pravijo: »On je dober pesnik, gladko mu teko vse pesmi.« Enaki so tistemu, ki je videl dva viteza, enega z mečem v srebru izvaljanem, drugega z mečem iz samega in še malo rjavega. jekla. Rekel je: »Mož z mečem, s srebrom kovanim, je velik junak.« Ali obrne vitez z jeklenim mečem in reče mu: »Motiš se, on je včeraj prvi iz boja pobegnil.«

Da poeziji verzi, še bolj pa stiki, niso neogibno potrebni, pričajo krasna dela človeškega duha. Zato so Rusi stihotvorci. Igor ni v verzih pisan, Werther ni v verzih, stari narodi niso imeli stikov, Srbi jih še sedaj nimajo, ali vendar so njih pesmi imenitni zakladi duha. Tudi vseh tujih besed čist jezik ni potreben. Srbi imajo obilo turških besed v najlepših pesmih, a zato niso nič manj lepe. S tem pa ne trdim, da naj piše, kakor komu na um pada. Poezija je živopisje, ki ga duša z ušesom gleda. Kakor mora tedaj poet truditi se, tako ustrezati ušesu, kakor živopisec in kiporez očem ustreza. Ako je glaji jezik, prijetnejši je sluhu, ako čistejši govor, večje je zunanje soglasje. In tukaj se pričenja izkust poezije. Poezija sama na sebi ni izkust in kakor hitro pričenja bivati izkust, nehuje biti prava poezija, ki se iz srca zliva kakor studenec iz podzemskih vodenih žil. Kdor ima tedaj zmožnost, čute človeškega srca s pomočjo domišljenosti z lastno, v sebi rojeno krepostjo tako zlivati v posodo človeškega jezika, kakor smo popisali, ta je samotvorec (Genie). Ali takih imamo malo. Nima torej vsak te kreposti. Dosti jih je, ki imajo živočutno srce, dovoljno domišljenost in obilo uma, ali lastne posode nimajo, morajo se tedaj greti na zgledih velikih mojstrov. To niso samotvori, ampak

(del rokopisa manjka)

Srčnost nam je lepa, ali lepša je, ako ji druži um, ker srčnost ima tudi tiger, um pa, ki delo z nasledki pretehtuje, um je krepost samega človeškega duha, tako tudi ščedrost. Ljubezen do prijatelja je lepa, ali še lepša ljubezen do sovražnika, ker ona človeka vzvišuje čez vse stvari zemlje, ona je samo njemu lastna, izviraje iz samega človeškega čutja. Tako je z vsako krepost jo človeka in z vsako strast jo, dokler se na čisto človeški strasti ohrani. Daj tatu še toliko lepih drugih lastnosti, ne storiš ga estetično lepega, ker tat se nad lisico in drugo tatinsko zver nikakor ne vzvišuje, drugače je z očitnim tolovajem, ker njemu je često takih dušnih vzmosti treba, da svoje sklepe izvede, kar jih duhovno, telesno najbolj obdarovan človek premaga.

Tako bi lahko vse človeške kreposti in strasti preiskale in konec bi bil: estetično, duhovno lepa je krepost človeškega duha, ki izvira iz čutov človeka, razodeta v njegovem dejanju.

(nadaljevanje ni ohranjeno)