Kraljica majnika

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kraljica majnika
Francka Zupančič
Izdano: Vigred 6/5 (1928), 112–114
Viri: dLib 5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vrabček je čepel pred nebeškimi durmi; pod levo perutnico je nosil pisemce za Devico Marijo. Sveti Peter, vratar, se mu je smehljal in ž njim vsi angeli in svetniki, ki so ga videli. Toda vrabcu je bilo to malo mar. Ljubko je stopical svojo pot pred prestol nebeške Kraljice, se ponižno priklonil in ji izročil pisemce. In čitala je naša ljuba Gospa:

»Vabilo

k majniškemu slavlju, ki se bo vršilo v čast Kraljice nebes in zemlje in nje Deteta, v ponedeljek pred 1. majem t. 1. ob polnoči na velikem vaškem travniku s prijaznim sodelovanjem cvetlic. Gostje iz nebes so dobrodošli. Angelcem, v starosti pod enim letom, ni dovoljen vstop.

Prosimo točnosti.

Za krilate in štirinožne prebivalce polja in gozda:

Vodstvo slavlja.«

S povešeno glavico je vrabček čakal odgovora naše ljube Gospe. Seveda je bil »da« in Jezušček je ploskal radosten z ročicami. Krilati poslanček se je vljudno priklonil, globoko, tako globoko, da je pomolel repek kvišku, se okrenil in dostojanstveno odskakljal, ne oziraje se na desno in ne na levo, kjer so mu smehljajoči se angleci tvorili špalir, ter je izginil skozi nebeške duri.

* * *

Na mehki blazini mahu so sedeli visoki gostje pri majniškem slavlju. Pred Devico z Detetom je bila pregrnjena travnatozelena preproga. Tudi sveti Jožef je prišel. In okrog gostov so bili zbrani gostitelji. Pevski zbor: škrjanček, kos, slavček in drugi. Za njimi drugi ptiči. Na desni štirinožna množica: srna, jelen, zajec, veverica, celo lisica-tatica je bila tu. Vrabci so bili reditelji in jako dostojanstveni v svojem poslu. Krokar je bil predsednik, ker krokar je moder in učen gospod. Z vljudnimi in zbranimi besedami je pozdravil ljube goste, tako toplo in prisrčno, da je gospodična srna plakala vsa ginjena. Nato je dal znamenje k pričetku. Veter je nastopil prvi in ubiral registre svojih gozdnih orgel, ki so donele sladko in nežno kakor nebeško petje: Mehko valovanje, šuštenje, trepetanje in življenje — kot šuštenje visokih vrhov in zopet vmes kakor tožba, kot da bi pla-kala domotožna duša po mamici, po otcu.

Tiho so sedeli angelci na vejah; točka jim je šla do srca in nič jim ni bilo več smešno. In šele pri drugi točki se je vse oddahnilo iz očaranosti, ko je gospica tresorepka deklamovala pozdrav in ga ljubko končala. Samo malce, malce preveč se je zibala med deklamovanjem, a to je bila navsezadnje njena navada. Toliko boljše se je izvajala potem točka pevskega zbora »Harmonija«; brata slavčka sta pela solo-partije tako očarujoče, da se je par angelčkov začelo nehote oglašati ž njima. A tudi to je bilo prav ljubko.

»Rajanje cvetlic« je bila naslednja točka. Kako so se klanjale in pripogibale, dražestno zibale in stopicale, nežne, ljubke cvetlice travnika! Kakor male, svetle, očarujoče vile so bile v svetlih, prozornih oblačilcih in angelci na drevju so iztezali vratove. Šmarnica je spremljala ples in ljubko zvončkala s srebrnimi svojimi zvončki. —

Jezušček je bil ves navdušen. Vse cvetlice so mu smele podati ročico. Sedaj pa sta prišla na vrsto slavček in kos — v dvospevu. Oj — ni zašumel več noben list, nobenega šuma ni bilo več ne blizu in ne daleč; vse je bilo smrtno tiho. Nek angelček, hudomušnež, ki je vlekel in držal za rep veverico in jo vrtil ter pustil dalje časa tako telovaditi, je pozabil celo sedaj izpustiti ubožico. Tako je bilo vse zamaknjeno v spev obeh pevcev. O pesmi slavčka se sicer ne da dosti povedati; treba jo je le slišati v majniškem mraku, in če je kdo zelo, zelo srečen, tedaj jo razume. Sveti Jožef se je premaknil, da se je vzdramil iz očaranja in očesi naše ljube Gospe sta blesteli kot dve zvezdi. Približal se je v zadregi krokar visokim gostom: Zajčki niso hoteli več nastopiti v njihovi skromni vlogi, zlasti še, ker je bila navzoča lisica, s katero so že njih pradedje živeli v nesoglasju. Toda na najvišje povelje so se vendar pojavili na odru in lisica je dala celo naši ljubi Gospej taco in ji morala trdno obljubiti, da ne bo nikdar storila kaj hudega šesterim zajcem, ne tu in nikjer drugod v Evropi. In zajčki so plesali v belih suknjičih in rjavih škorničkih. Ej, kako je bilo to lepo! Škoda edino, da se jim je skujal grilček, ko je imel spremljati ples s svojo vijolinico. A ljubi Kraljici je prišlo nekaj na misel. Pomignila je angelcu raz drevesa. Odtrgal je list, vprasnil nanj s trnjem notne glavice, vzel zelen notni list v roke in pihal z vso močjo nanj melodije k plesu. Radostno je zaploskal Jezušček z ročicami in prosil: »Še enkrat!« In tako počaščeni dolgouhci so pridejali k točki še galop. Nazadnje je prišlo do splošnega rajanja in tudi angelci so zlezli s svojih sedežev in rajali.

... Naenkrat se oglasi nebeška Kraljica: »Tam v gozdu vidim nekaj ptičev žalostnih. Zakaj jih ni semkaj?« In krokar je zamrmral v zadregi: »To so sove, ki jih sovražimo. Črez dan lenarijo in ne prenašajo solnčne svetlobe; ponoči gredo na rop in z roparicami se ne družimo.« »Sramuj se, krokar,« ga je pokarala Marija, »ali ti še nikdar nisi kradel? Ali nisi tudi ti tat?« — Ves je zardel krokar, česar pa k sreči nihče ni opazil, ker je tako črn v obraz. In Devica Marija je velela poklicati izobčence, jim dovolila sesti v svojo bližino in krokar je moral na njen ukaz celo zaplesati z gospodično sovo, česar pa ni storil rad. Potem je govoril sveti Jožef k sklepu slavlja, se zahvalil vsem in pohvalil vse. Prav tako se je izrazila nebeška Kraljica. Tedaj pa se je približala gospa slavčeva, češ, da je ravno govorila s kraljico cvetic in prosi sporazumno in v imenu rastlinstva in živalstva, ljubo Mater božjo, naj bi nosila kot vladarica vsega sveta tudi naziv »kraljica najlepšega meseca, maja«. In Marija je privolila, vzdignila v znamenje privoljenja blagoslavljajočega Jezuščka. O, kaka radost! Zajčki so se prekucavali, veverica je vsa zmedena objela lisico in krokar se je trdno oprijel sove, sicer bi mu od veselja še zmanjkalo tal. Prosila je gospa slavčeva še za par minut posluha in pela s krasnim glasom prvi pozdravni spev Kraljici majnika: »Blažena si, Devica Marija, blagoslovljena cd Gospoda, najvišjega Boga, med vsemi ženami. Ti si glorija Jeruzalema, slava Izraela in čast našega ljudstva.« In vsi pevci so se oglasili: »Vsa si lepa, o Marija, in madeža ni na tebi.« ...

Poslavljajoča se noč je že odstranila meglene tančice, ko se je končalo slavlje. Visoki gostje so odhajali domov skozi temen gozd in na željo Matere božje so ga razsvetljevale sove s svojimi žarečimi očmi. Vsi udeleženci so tvorili častno spremstvo. Jutranja zarja je odprla nebeške duri in Jezušček je še enkrat dvignil ročice k blagoslovu. Škrjanček pa se je dvignil do nebes in v akordih žgolel prebujajoči se zemlji osrečujoče novico o vzvišeni Kraljici majnika.