Kraljevica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kraljevica. Črtica.
Alojzij Kokalj
Spisal dr. A. Kokalj.
Izdano: Slovenski narod 35/171–172 (1902)
Viri: dLib 171, 172
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

S srčnim »hvala Bogu« zapusti človek pekoča tla z madjarsko talmi-mogočnostjo oblizane Reke ter sede na mali, a zelo praktični parobrod ogrsko-hrvatske parobrodne delniške družbe, ki nosi ponosno ime »Hrvat« in ki vozi vsako popoludne do Urinja, Kraljevice in Bakara.

Mešano družbo najdeš tu in tvoje uho sliši razne jezike širne naše Avstrije, ponajveč seveda blagoglasno hrvaščino in poznani dialekt — »beamterja« iz Zagreba.

Razgled s krova na obrežje je naravnost nebeški, kajti tvoje oko občuduje na jedni strani v gosto zelenje zakrite vile opatijske, krasno Volosko in sosedno Lovrano; na drugi strani te pa miče in vabi pogled na krasno hrvatsko Primorje z njegovimi slikovitimi premenami — okrog tebe je pa sinje jadransko morje v vsem svojem veličanstvu.

Vse ti je novo in tvoje oko ti ima vedno nov užitek, ker se ti scenerija vsaki čas menja.

Čas vožnje — jedna ura — ti poteče prehitro in že si v Kraljevici, malem mesteci ob obalih hrvatskega Kvarnerja.

Mičen za oko je pogled na Kraljevico raztreseno v večjih in manjših skupinah po obrežju in brdih.

Predvsem ugledaš ponosni grad še bolj ponosnih nekdanjih hrvatskih plemenitašev Frankopanov, ki so svoje dni igrali v hrvatski zgodovini veliko ulogo.

Dolgo časa je služil ta ponosni grad kot mornarska in tudi kot zasebna bolnica; rabili so ga pa do leta 1883. tudi za nastanenje šolskih prostorov.

V tem času je bil ta ponosni pomnik mogočnih časov prava »res derelicta«, ker se je od poklicanih in nepoklicanih ljudi odnašalo iz njega vse, kar se je moglo odnesti ali ukrasti in z njegovim mozaikom se ponaša per nefas marsikatera skromna hiša v Bakarju, a tudi Pulj je postal marsičesa deležen na isti način.

Leta 1883. je nakupil ta zgodovinski grad red očetov jezuitov za borih 4000 gl. ter se tam ugnezdil.

Jezuiti so grad popolnoma prenovili, napravili še jedno nadstropje ter začeli potem grad uporabljati v svoje učne namene.

Učilnica sama pripada k italijanski provinciji in so vsi patri razun jednega Hrvata, jednega Bolgara in jednega Francoza samo sinovi sosedne Italije.

V notranjosti napravi danes grad popolnoma utis kake vojašnice ali kaznilnice in naravoslovski kabinet, katerega se je pokazalo z nekakim ponosom, je pa tak, kot na naših srednjih šolah, če ne slabši.

Na vprašanje nekega hrvatskega profesorja, zakaj so sami laški jezuiti v gradu, je odgovoril vodnik-jezuit, da Hrvatje ne volijo jezuitov, kar smo seveda v interesu hrvatskega naroda z veseljem vzeli na znanje ter se potem zelo neprijetno v svojem pričakovanju razočarani in dražeči pri tem dva dunajska Lueger-antisemita, podali takoj v morsko kopel, da izgubimo in spravimo raz se — črno barvo.

Malo oddaljen od frankopanskega gradu pa te pozdravlja ponosni grad nekdaj nič manj mogočnih Zrinjskih — danes rabljen za župnišče, orožništvo in zasebna stanovanja, deloma je pa še celo prazen in o nekdanji mogočnosti ni več duha ne sluha.

Z gradom v zvezi je tudi cerkev sv. Nikole, v kateri se že dolgo več ne čuje tuje latinske besede, temveč se časti Boga le zgolj s slovanskim bogoslužjem iskreno ter verno in bi bilo le želeti, da bi prišli naši latinizatorji in ceciljanci tu sem gledat, se učit in — spokorit!

Ko se izkrcaš s parnika, dirne te čudno, da te obsujejo radi prtljage same ženske s črnimi robci ter ti nudijo svojo pomoč — toda naravna prikazen, ker so možki po večini s trebuhom za kruhom kot mornarji na morju, ki tirja vsak dan svoje žrtve!

Žalovanje je pa tu strogo in dolgotrajno; za očetom, materjo in možem se žaluje po cela tri leta, za bratom pa po dve leti itd., tako da se žalovanje skoro nikdar ne preneha, ker je Bog Neptun neizprosen gospod, nenasitljiv kralj morja, čegar žrtvenik ne sme biti nikdar prazen in žrtve so — živi ljudje, očetje, možje in sinovi!

Kraljevica sama je prav čedno mestece, s snažnimi hišicami, lepimi ulicami in prav prijaznimi prebivalci; sence je danes res še malo, a se je v novejšem času storilo v tem pogledu še prav mnogo.

Glavni del prijaznega mesteca leži celih 18 metrov nad morjem; mesto ima sedaj okroglo 1400 duš, župnija pa 2200.

Mesto ima seveda svoj takozvani »mestni sud«, poštni in brzojavni urad, telefon, pomorsko postajo, lekarno, domačega zdravnika (g. dr. Košića), ki se v sanitarnem oziru odlikuje s posebno brižnostjo, v novejšem času tudi svojega mesarja in brivca itd.

Župansko breme leži na ramah jako ljubeznivega načelnika g. Stjepana Polića, ki se v družbi na vse strani uslužnega nadučitelja g. Juraja Turine briga vestno za vse potrebe mnogoštevilnih gostov.

Kraljevica ima tudi svojo, leta 1861. ustanovljeno »Čitaonicu«, katera nudi svojim članom in tujcem — poslednjim proti mali odškodnini 2 K za čas prebivanja — raznovrstno čtivo v veliki in jako hladni dvorani v novem poslopju kraljeviške šole, ki leži tik morja.

Trgi in ulice nosijo skoro izključno imena slavnih Hrvatov kakor: Zrinjski trg, Zvonimirova ulica, Strossmaverova ulica, Preradovićeva ulica, Frankopanka itd.

Iz hvaležnosti je pa jedna ulica imenovana po Karlu VI., ki je zgradil leta 1728 okrog cele luke v dolžini kakih 2 km iz velikih kvadrov še danes precej dobro ohranjeni ké, katerega rabijo danes gostje in domačini kot jako prijetno šetališče ob morju.

Isti vladar je zgradil ob veliki luki tudi ladjedelnico, katera je dala Avstriji velike jadrenice na pr. »Adrijo« in velike vojne parnike n. pr. »Marijano«.

Odkar pa je postal Pulj avstrijski prvi vojni pristan in ko se je otvorila železnica na Reko (1875), ponehalo je tu veselo življenje in gradnja raznih brodov in danes nas tega časa spominjajo le še žalostne razvaline velikanskih skladišč ter mala filijalka tvrdke Lazarus z Reke, ki gradi baš sedaj dva mala brodova in popravlja staro jadrenico.

Bližnja Reka je v tem oziru pač največ škodovala Kraljevici, ker oholi Madžarji delajo vsakovrstne zapreke in z vso silo preprečujejo, da se ne bi gradile ladije ob hrvatskih obalih.

Kraljevico obiskujejo šele od nekako 1889. naprej tujci kot morsko kopel; vendar pa rase obisk rapidno od leta do leta, n. pr. 1889. leta 60 osob, leta 1892. že skoro 400 osob, leta 1891. pa 860 osob; do 22. julija letošnjega leta je pa prišlo v Kraljevico že okrog 450 osob, kar gotovo najbolj ugodno govori za Kraljevico kot morsko kopališče.

Kopališčna uprava nosi ponosno ime »Prvo hrvatsko morsko kupalište u Kraljevici« in je ista z marljivim g. Petrom Begno na čelu že prav mnogo storila za povzdigo kopališča s tem, da je 10′ hoda od Kraljevice na poluotoku »Oštru« zgradila ob odprtem morju prav prijazno in udobno kopel, ki se bode vzlic svoji priprostosti vsakemu gostu na prvi pogled takoj priljubila, kajti morje je tam krasno in čisto, na njegovom dnu pa najfinejši pesek brez blata.

Temperatura morja variira v tem času od 22—27 stopinj Celzija; ker je pa kopališče ob odprtem morju, prihaja od morja sem skoro cel dan lahka in prijetna sapica, ki kaj uspešno paralizira sicer znatno vročino.

Vrednost morskega zraka in morskih kopeli je itak dovolj znana in bilo bi pač odveč naštevati tu podrobno dobrote morskega zraka in morskih kopeli, kakor je to storil nekdanji kopališčni zdravnik v Kraljevici, g. dr. Grodecki v svoji jako nespretno sestavljeni, ali bolje prepisani knjigi: »Portoré. Seebad und klim. Station.« 

Okrog kopališča so sedaj že skromni nasadi, obstoječi iz borovcev, mandljevih dreves, murb, smokev itd.

Do kopališča vodita dve poti, jedna ob morju mimo svetilnika, druga in krajša pa preseka poluotok »Oštro«; jako priljubljena je pa vožnja v čolnih iz Kraljevice do kopališča in narobe ter zelo cena, ker plača osoba za sedež 10 v, za cel čoln pa 40 v.

Ravno tako ceno je pa tudi kopanje v morju; za časovno neomejeno kopanje v morju, kopalno obleko, rjuho, brisalko, slamnik in kabino se plača samo 30 v.

Tudi stanovanja in hrana niso v Kraljevici draga, temveč ravno nasprotno. Za kosilo in večerjo skupaj se plača v jako dobrih gostilnah kakor pri »Zvezdi«, »Zrinjskem«, »Narodni kavani«, »Mami Lizi« po 1˙80 do 2 K na dan; soba z dvema posteljama v zasebnih hišah pa stane mesečno od 48—60 K, vendar se dobiva zasebno tudi sobo z jedno posteljo za manj časa proti plačilu 1 do 1˙60 K na dan.

Rodbine pa dobe tudi stanovanje s kuhinjo, da si morejo same kuhati in to je posebno priporočati, ker bi marsikomu in posebno otrokom na prvi mah morebiti ne ugajala nekoliko po laški kuhinji dišeča hrana po gostilnah.

Pitne sladke vode pa nima danes Kraljevica nič ter se mora ista dovažati po morju iz Bakara; ta voda je jako okusna in stane liter 2 v.

Kakor se pa zatrjuje, dobila bode Kraljevica kmalu svoj vodovod, za katerega se hoče uporabiti v Bakaracu studenec »Jerun«; za tozadevno vprašanje se baje zelo zanima sedanji ogulinski veliki župan, g. plem. Nikolić.

V Kraljevici so jako prijetni izprehodi ob morju; posebno lep je pa poluren izprehod v prijazno ribiško vas Bakarac koncem krasne doline Vinodol čez mal hribček, ki loči Kraljevico od Bakarca in iz katerega se uživa velelep razgled daleč po odprtem morju in po bakarskom zalivu notri do prijaznega mesta Bakarja, ki se vidi od tod, spenjajoč se od morja po bregu navzgor, kakor božične jaslice.

V Bakarcu dobi izletnik tudi priliko, da vidi velezanimiv lov na tune, katerih meso (tunina) je jako priljubljena in okusna jed; nikar pa naj tukaj izletnik ne zamudi izpiti stekleničico jako dobrega domačega vina in pojesti zelo pikantnega ovčjega sira.

Najlepši in seveda tudi najbolj pogosti so pa izleti s parniki in jadrenicami po morju v Bakar, Reko, Opatijo, Pulj, okrog otoka Krka, v Sinj, Novi, Cerkvenico, Selce itd.

Vožnja se vrši le ob ugodnem vremenu in je silno cena; n. pr. je plačati za vožnjo iz Kraljevice v Opatijo in nazaj (nad 3 ure le vožnje na morju) le 1˙20 K.

Kakor se more iz tega skromnega popisa posneti, je Kraljevica nedvomno v vsakem oziru priporočljivo morsko kopališče in ni se torej tudi čuditi, da je vsako leto več gostov; samo Slovencev in sicer po večini Ljubljančanov nas je bilo gorenjega dne (22. julija 1902) okrog 20 in jih prihaja vsako leto več.

Saj se pa tudi v marsičem razlikuje Kraljevica prav ugodno od druzih morskih kopališč in posebno od Opatije, kjer mrgoli v tem času takozvanih 50 kr. — Madžarjev, ki ostentativno govore madžarski in žalijo s svojim »Protzenthum« oko druzih navadnih Zemljanov!

In takih elementov se dosedaj, hvala Bogu, pogreša v Kraljevici in to ni najmanjša prednost tega morskega kopališča.

S to pripombo pa tudi skončujem svojo skromno črtico.

V Kraljevici, dne 23. julija 1902.