Kragujevac in Niš

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kragujevac in Niš
Danilo
Izdano: Slovenski narod 6.9.1906, (39/204)
Viri: dLib 204
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Potovanje slovenskih igralcev po slovenskem jugu ni imelo namena proslavljati našo gledališko umetnost. Zato smo tudi mnogo preskromni. Pač pa smo zaupali sami v sebe in v umetnost, da si vsaj priborimo zaslu­ženo priznanje.To se nam je tudi posrečilo.

Predno smo odpotovali iz Belgrada v Kragujevac, povabila nas je češka kolonija v svojo „Besedo", želeča, da čuje nekaj narodnih popevk. Vozili smo se proti Nišu z brzovlakom.

Na postaji „Lapovo" izstopimo, da presedemo na vlak, ki vozi v Kragujevac.

Tu se prijavi gospod in vpraša: „Ste li vi gospod Danilo?" Ko to potrdim, pristopi dvaindvajset častnikov v uniformi, ki se nam predstavijo in nas povedejo v restavracijo, kjer je bil pripravljen „šorbet".

Vsem na čelu je bil gosp. Jovo Jovanović , učitelj in urednik „Prosvjete" ter mestni odbornik v Kragujevcu.

Kmalu smo zopet sedeli v vlaku. Ciganska godba zasvira, ki so jo vrli častniki privedli seboj in med vožnjo smo igrali kolo preko dveh vagonov. Prva predstava v Kragujevcu je bila določena za 4. uro popoldne v veliki dvorani gimnazije.

Omeniti moram, da je Kragujevaćki list „Javnost" nam v pozdrav prinesel listek ter v najlepših besedah pozdravljal idejo tega našega pota v Srbijo in da je Kragujevac srečen, da nas prvi po Belgradu sprejema kot goste.

Po prvi predstavi in koncertu smo bili pozvani v hišo gospoda Dukića, pisatelja in urednika; gospa Dukićeva je sestra ministra.

Praznovala se je v tej hiši zaroka pastorke gospe Dukićeve s častnikom srbske vojske.

Zbrana je bila vsa elita na velikem vrtu. Postreglo se nam je po srbskem običaju na srebrnih krožnikih sladkim in črno kavo in mize so se šibi le od jedil in raznovrstnih pijač. Muditi se nismo smeli dolgo, ker je bila druga predstava pred durmi, a odreči se vabilu, da igramo „kolo", ni bilo mogoče. Te prelestne črnooke Srbinje so bile premamljive.

Za drugo predstavo v gledališki dvorani „Hotel Takovo", se je občinstvo kar trgalo za vstopnice in mnogo jih je moralo zapustiti gledališče, ker je bila dvorana prenapolnjena.

Da se je naša predstava vrlo dobro obnesla, mi ni treba pripomniti, a naše igre so toli dopadale občinstvu, daje pisatelj g. J. Jovanović nas prosil zanje, da ji h prevede in iz ­ idejo v mali srbski biblioteki. Naše igralke so bile odlikovane z najlepšim cvetjem in aplavza ni bilo konca.

Koncertne točke je spremljala na klavirju Zagrebčanka gospica Jelisava Petrović , ker je bil g. Ranek odpotoval v Ljubljano. Drugi dan smo dobili vse polno pozivov.

Artiljerija je praznovala lOOletnico velike in slavne Mišarske bitke. Komandant artiljerijskega voja je odposlal tri častnike, da nas povedejo na slavnost. Sprejeli so nas kar najvljudneje in sluge so nam takoj v srebrnih posodah nudili sladko in cukreno žito, delikateso, ki je mi ne poznamo. Vojaška glasba je svirala in oficirji so odvedli naše igralke v kolo. Zahvalil sem se za prijazno vabilo in napitnica je sledila napitnici. In še tu so slavili našega rojaka g. podpolkovnika Vukasovića-Stibila.

Povabljeni smo bili tudi na dom g. profesorja Meissnerja in njegove ljubeznive gospe, odlične slikarice, kjer nas je čakalo mnogo dam. Gostoljubna hiša g. profesorja in njega soproge nam je nudila vse mogoče. Pelo in muziciralo se je, a čas je le prehitro potekel. Morali smo se odzvati vabilu oficirskega zbora, na večerjo v hišo originalnega oštirja, ki se je udeležil Prešernove slavnosti v Ljubljani, in ki mu je naš „cviček" toli ugajal, da ga ne more prehvaliti. Pritoževal se je, da je na slavnostnem prostoru vsled žeje toli trpel, a iz vrste se ni upal, da se od svojih dragov ne loči. Mož je toli trpel, ker je izvanredno velik in tolst in je rekel, da Prešerna nikdar ne pozabi. Prihodnje dopoldne smo posetili g. Jovo Jovanović a in tu smo našli vse polno znancev. Slike: našega župana, dr. Tavčarja, Šišenskega pevskega zbora in mnogo drugih.

Ogledali smo si promenado in mesto in popoldne posetili g. gradonačelnika, daljnega sorodnika srbskega kralja, v novo zgrajeni mestni hiši. To je palača, iz srbskega mramorja, ki bi delala čast vsakemu velikemu mestu. Tukaj smo tudi izvedeli, da je naš župan g. Hribar poznat v Kragujevcu in da je potoval po lepi Šumadiji.

Zvečer je bila tretja predstava, „Čevljar baron", kojo je posetila vsa inteligenca.

„Javnost" je nam napisala drugi dan najlaskavejšo kritiko.

Poslovili smo se od gostoljubnega občinstva v Kragujevcu in od gospoda Jova Jovanovića, kateri se je toliko trudil, da je bilo naše bivanje v lepi Šumadiji nam najprijetnejše, in ljubezniva gospa Bossa Meisner nam je poslala ljubke darove v spomin.

Zopet nazaj v Belgrad; a tu nas je Čakal poziv v Šabac. Gosp. Milan Sajocki nam je dal nova navodila za potovanje. Vozili smo se s parnikom v Šabac. A tudi tu smo biti bratsko sprejeti. Nastanjeni smo bili v hotelu „Europi", kjer je tudi velik gledali­ški oder. Prav za nas so napravili nove kulise; imeli smo tri predstave.

Šabačko občinstvo in oficirji so nas najlepše sprejeli. Veliko se je trudil za nas g. Majo Bosković, dr. Baić in dr. Gjorić.

Tamošnje stalno gledališče pa nas je povabilo, da ž njim obenem priredimo predstavo, katera je tudi vrlo uspela in je bilo pravo z edinenje slovenske umetnosti s srbsko. Našli smo pa tu dva naša kolega angažovana.

V Šabcu imajo stalno gledališče v kazini in veliko na novo zgradeno areno za poletne mesece.

Naše pevske točke je spremljala na klavirju lepa blodinka, gospa Markovićeva, soproga gospoda sodnika, iz posebne prijaznosti do Slovencev.

Gospod dr. Gjorić je po vabil več častnikov in nas v svojo gostoljubno hišo. Njegov sin in hčerke so nam svirali dobro poznano srbsko narodno pesem, ki se igra in poje pri nas v neki narodni igri. Zabava je bila domača in neprisiljena, petje se je vrstilo z deklamacijo in kolo se je igralo do večera. Na edinstvo Slovencev in Srbov se je pilo petnajst let staro vino in da se ne pozabi ta moment, smo bili vsi v veliki skupini fotografirani.

Priznati moramo, da imajo naši srbski bratje mnogo več smisla za gledališko umetnost. Ni mesteca v Srbiji, kjer bi ne bilo vsaj ene gledališke dvorane z odrom, polno je diletantov, ki uprizarjajo ne samo srbske narodne igre, nego tudi prevode ruskih, poljskih in nemških iger.

V bližini Šabca je grobje kneza Semberije, katera igra se je predstavljala na našem gledališkem odru pretekle sezone.

Neprestana nevihta nas je vezala tri dni na hotel, a v odškodnino smo imeli najlepšo družbo častnikov, ki sigurno ostanejo vsakemu izmed nas v najlepšem spominu. Težko se nam je bilo ločiti od teh ljubeznjivih gospodov, ki so bili toli požrtvovalni, da so nas ob 4. uri zjutraj čakali s tremi ekvipažami, polnimi cvetja in nas spremili skoro do pol ure oddaljene postaje parobroda in še preko meje na avstrijska tla.

Predstave v Sriemskih Karlovcih in Rumi ne bodem opisoval, ali poslednja nam je naklonila prijateljstvo grofa Pejačevića.

Zopet nas je privedla pot v Belgrad, odkoder smo potovali dalje v Niš.

Niš je največje mesto v Srbiji poleg Belgrada in najzanimivejše.

Naš prihod je bil javljen in profesorji gimnazije so bili toli ljubeznivi, da so nam poslali dijake-maturante v hotel za informacije.

Posestnik gledališke dvorane pa tudi ni hotel zaostajati ter je na svoj trošek po ondotnem slikarju dal prenoviti ves oder.

Takoj, ko smo se pojavili na niški promenadi, so nas obkolili različni gospodje uredništva in vojske. Naravno, da sem napravil potrebnih vizit, pri *gg. gradonačelniku in komandantu vojske, gimnazijskem profesorju Gavriloviću in pri ravnatelju g. Nikšiću, ki se posebno zanimajo za g. dr. Ilešića in gosp. Aškerca. Vprav veselilo me je, da imajo naša veleuma v taki časti.

Zanimanje za našo predstavo je bilo veliko in še pred večerom so bili razprodani vsi sedeži.

Občinstvo je sledilo našemu petju in igram z neko slastjo in odobravalo točko za točko.

Kako prekipeva tedaj srce igralcem ob takih prilikah, in umetnik čuti neke niti, ki spajajo občinstvo ž njim, in takrat vloži v svojo vlogo vse, kar ima, srce in dušo.

Živahen aplavz je končal predstavo, ki ni odjenjal, dokler se ni vsa družba še enkrat zahvalila za priznanje.

Občinstvo je zasedlo restavracijske prostore in nas aklamiralo pri vstopu ter nas povabilo v svojo sredino.

V vznesenih besedah nas je pozdravil Slovence kot umetnike in kulturonosce in brate prof. Gavrilovć, in napil slovenskemu gledališču, narodu in nam kot zastopnikom Slovenije.

Drugi dan je bil proponiran izlet v „Čele kulo". L. 1809. so Turki po znani bitki uzidali 300 srbskih glav v kulo, v sramoten znak srbske pobjede, a za Srbe je to svetinja. Jaz sem zamudil izlet, ker me je skrb za drugo predstavo zadržala v hotelu.

A pripelje se v svoji ekvipaži častnik, da me odvede za ostalimi izletniki.

Moji so odšli ko pridemo do „Čele kule", našli pa smo kompanijo novincev s svojim poročnikom, ki jim je razlagal pomen one bitke.

Vojaki so se morali odstraniti iz kapele in sem zapisal v knjigo svoje ime. Takoj sem dobil vtisk, da je srbska vojska prava narodna vojska.

Druga predstava je bila istotako obiskana kot prva, občinstvo se je kar trgalo za vstopnice. Igra Medved je dosegla poleg naših narodnih pesmi najlepši uspeh.

Pozno v noč smo se ločili od tolikih znancev in pobratimov, klicaje nam na snidenje.

Spomini na divno Srbijo nam ostanejo globoko vtisnjeni in različna darila, ki smo jih prinesli seboj v domovino, ohranimo kot drage svetime.