Kovač Rošel

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Poglavja 1. 2. 3. 4. dno

1.[uredi]

TISTE sobote, pred semnjem na Zdenski Rebri, je kovač Rošel na Bakrcu na vso moč hitel, da bi pripravil več blaga za prodaj. Na spomladanskih semnjih se najlaže razpečava kmetsko orodje, kakor so motike in vile, rovnice in kopače. Vasovavcev je imel dovolj, ki so gonili meh, da ni prenehala ješa. Rošel je pa pripravljeno železo obdeloval na nakovalu, da so iskre letele na vse strani in se je sopara vzdigovala iz korita, kamor je metal železo, da se je kalilo.

Rošel pa ni bil samo kovač, ki mu ga ni bilo enakega v vsej Suhi Krajini[1] in njeni soseščini, temveč je bil tudi možak, ki je znal zastaviti besedo, da je ni mogel vsakdo omajati. Moška je bila vsaka, ki jo je sprožil in modra, da je takoj obveljala.

Tedanji Krajinčan ni hodil dosti po svetu. Žužemberk je poznal vsak, prišel je tudi ob semnjih na Zdensko reber ali pa do Novega mesta. Dalje je pa prišel malokateri. Med tistimi redkimi, ki so videli več sveta, je bil pa kovač Rošel, ki je v mladosti »vandral«.

Ko se je pri tujih mojstrih uril kovaške spretnosti, bistril si je tudi duha z vsem, kar je videl lepega in slišal pametnega. Tujina ga ni bila zmaličila. Ko se je zbudilo v njem hrepenenje po lastnem ognjišču, je prišel domov, kjer rastejo sivi menihi na njivah in kjer se meša ostri duh kozjih čred z vonjavo cvetočih livad in pašnikov. In ko je zapelo v zapuščeni kovačnici nakovalo, se je razlegel v koči tudi otroški krik. To je dalo pravo vsebino njegovemu življenju in ga pognalo k neumornejšemu delu. Silen je bil, ko je razbijal goreče železo, da so ga zagrinjale iskre, ves mehak, kadar je njegova Mica dojila na pragu kovačnice prvi sad zakona.

Spretnost mojstrova, njegova tehtna beseda in zgledno družinsko življenje, je kmalu zaslovelo med sosedi, da se niti nevoščljivost ni mogla prav razpasti. Na Bakrcu so bili vsi edini: »Bome,[2] da! Naš Rošel je ta pravi!« 

In kadar so sosedje le utegnili, je planilo med njimi:

»Balimo[3] v kovačnico!« 

Tam so gledali, kako je dobivalo železo pod kladivom novo obliko, in nastavljali ušesa, kadar je mojster povzel besedo.

Tako je bilo tudi tedaj. Pred semnjem je bilo, vrh tega so bile priletele v Krajino nenavadne novice. Povedali so, da se svet meša in punta, da je, kakor pravijo, vse dol. Gospoda ni in ne tlačana. Mitnice so podrte in nihče neče nič plačati. Še biriči so izgubili moč.

»Kaj ti kaj veš?« so poizvedovali sosedje potem, ko so bili prerešetali novice, kar jih je kdo vedel.

Posluhnili so in čakali, kaj bo rekel mojster.

Šele, ko je izgotovil tisto, kar je imel pod kladivom, je rekel:

»Tudi mi bi lahko kaj naredili, da bi svet izvedel, da smo Krajinčanje na svetu.« 

»Bome, da ka[4] ti praviš.« 

»Štungelt[5] lahko vržemo doli, jaz pravim, ako smo možje in je nas volja. Na cestah so podrli »šrange« in je zdaj prost voznik in tovor. Kaj naj samo pri nas še štungelt ostane? Ako ste z menoj enih misli, noben več ne bo plačal.« 

»Ko bi se dalo narediti! Bome, da bi bilo prav tako.« 

»Pa bodo Zdenci pri volji?« 

»Nič jih ne bomo vprašali,« je nadaljeval kovač. »Svojo voljo jim bomo pokazali. Naj tudi krájinska enkrat obvelja.« 

Samo sosed Tine je imel pomisleke:

»Ne bodo dali Zdenci! Poznam jih te tiče. Štungelt jim »kaso« redi. Kadar imajo likof, daje kasa za pijačo in vardjan[6] je plačan iz nje. In še na posodo daje ta kasa. Kaj bodo Zdenci brez kase?« 

»Boter, je že res, Zdenca kasa redi, mi pa kaso. Pa smo ji dolžni? Ako smo bili sejmarji do zdaj tako nespametni, naj bo pa enkrat tudi naše nespameti kraj. Štungelt proč za vselej. Tako kaže zdaj ura. Teh misli sem jaz!« 

»Bome, da smo vsi taki. Rošel, ti že prav govoriš. Tvoja beseda je nam po godu. Štungelt! Nikoli več. Naj se Zdenci obrišejo pod nosom ali kjer jim ni prav!« 

Tine se je pa vendar še pomišljal:

»Kaj kdo misli, da rad plačujem štungelt? Moraš ga plačati! Zdence vendar poznamo. Kaj se nismo že kratili plačevati štungelt? Vsak bi rad unesel plačevanje, kaj bi tisto. In marsikdo je že poskušal unesti. Pa se mu je posrečilo? Nikdar! Vse steze in pota na sejmišče imajo zastavljena. Ko si mislil, da si že srečno prišel s kozjim krdelom Zdencem izpred oči in si prihranil nekaj črnih, pa ti izza zadnjega grma stopi taka zavržena duša zdenska in zarohni:

»Štungelt!« In še preden se prav zaveš, ti je že prebrojil čredo natančno, da še kozliča pod vimenom ni zgrešil.

»Plačaj!« 

Ali ga moreš odriniti, ko ima tako debelo gorjačo in tako hude oči. Nihče ga ne more ukaniti in plačati je treba od vsake glave.« 

»Ravno tako je! Tine ima tudi prav!« 

»Posameznik ne bo opravil ničesar, to je res,« je povzel Rošel. »Vsi pa že nekaj naredimo. Tudi drugod so trumoma udarili. Ako vsa Krajina pritisne, noben Zdenčan ne bo dobil štungelta. Tako rečem. Samo volje moramo biti prave, pa pojde, kakor je šlo drugod.« 

»Bome, da bi bilo tako dobro.« 

»Rošel, ako imaš kaj pravega v mislih, kar reci, pa bomo naredili,« so se odločili nekateri in čakali, kaj bo rekel.

»Zdaj je prostost. Mar naj plačujemo še štungelt? Kdo bi bil še tako nespameten.« 

Tako je dejal Rošel in jih pogledal in ko je videl, da čakajo na njegovo odločbo, je nadaljeval:

»Jaz ne bom plačal ne od črede ne od tovora. Prvi pojdem in prvi se bom uprl, ako pojdete z menoj.« 

»Pojdemo! Kakor ti, tako tudi mi!« 

»Ako bodo pa Zdenci kaj sitnarili in iskali kakšnih obresti, tedaj jih pa pohodimo kakor mrčes. Tako, tako! Bodo že videli, kaj smo Krájinčanje.« 

Tine je še nekaj pomišljal, češ, da se Zdenci ne bodo dali, da bo prevelika grdogledka potem.

»Ako se bojiš, pa ostani doma, pa se krila drži,« je zagrmelo vanj od vseh strani.

»Kaj, kaj mislite, da ne znam udariti? Kamor pojde vsa Krájina, tja se bom zagnal tudi jaz.« 

»To je beseda!« je potrdil Rošel. »Jaz pa še rečem: vsi gremo v semenj, kar nas je doma v krájinskem grmovju, in z nami naj gre vsa živina in zverina. Vse naj pomaga, ko se bomo zgrabili za štungelt.« 

Kajpada jih je navdušila odločnost kovačeva, osrečevala jih je misel, da bodo brez štungelta postavili živino na semenj na Rebri.

In ko so moževali še nadalje, so prišli do sklepa:

»Vsa Krájina se mora vzdigniti. Štungelt mora doli!« 

Ta misel, ki je vzklila na Bakrcu, je bila ljudem všeč, zakaj za krajcer je šlo, za štungelt. Ze naslednji dan so vedeli vsi, ki prebivajo po vaseh od Korinja do Hinj, pa od Čvirčega do krajev onkraj Krke pri Žuženberku, da mora zagnati Krájina vso živino na Zdensko reber.

»Pošast! Nič več ne bomo plačevali tistega štungelta! Mar bom soli kupil!« 

»Borne, da!« 

2.[uredi]

Zdenci so se bili za semenj dobro pripravili. Tedaj semnja niso bili »prodali«, temveč so bili sklenili, da bo tisto leto »blagajna*«[7] sama pobirala štungelt, zakaj ako so semnji dobri, je pobiranje štungelta v lastnem obratu blagajni v prid, v slučaju slabejšega obiska pa blagajna tudi laže prenese primanjkljaj kakor zdražitelj, ki je morda zadnje groše vtaknil v negotovo kupčijo.

Tedaj je bil vaški »rihtar«[8] Trdež, ki je imel z dvema izvoljenima vaščanoma tudi blagajno v rokah. Ti so po svoji vesti in previdnosti skrbeli, da je bil denar v blagajni varen in so z denarjem tudi tako gospodarili, da je bilo vasi v prid. Gorje njim, ako bi kak sold brez potrebe in koristi odletel, kakor tudi stokrat gorje, ako bi pravočasno ne ukrenili, da se sleherni sold, ki ima pod takim naslovom priti v blagajno, tudi gotovo za njo prestreže.

Pred semanjim dnem je tedaj Trdež stopil v Čušberg, zakaj prišlo mu je bilo na uho, da se za semenj nekaj pripravlja, kar bi škodilo Zdencem in graščini.

Zdenskemu rihtarju sicer ni bilo za škodo, ki bi jo utrpela graščina, še privoščil bi ji bil, ako bi ne mogla doseči tistih soldov, ki jih je moral plačati kmet, ki je prodal živinče ali kozliča na semnju, zakaj krivična se mu je zdela tista davščina od kupa, toda graščina je imela več moči tedaj kakor Zdenci, da si je kar vzela, kar ji je šlo. Zato je šel tja posvetovat se in iskat zavezništva. Kajpada so v Čušberku posluhnili, ko jim je zdenski rihtar razložil o nevarnosti za davščino na kup, da pobiranje štungelta ne pojde gladko, da bo zatorej prikrajšana tudi graščina, ako se vse ne stori, da bo vsak sejmar štungelt pošteno plačal, kakor tudi plačal davščino od prodanega blaga.

Tedaj so pa imeli v graščini graničarje, ki so jih bili dobili od vlade v varstvo, zakaj kmetje so bili tedaj nemirni in so grozili graščini.

»Zakaj pa imamo graničarje?« 

Tako so si mislili v graščini in so rekli Trdežu:

»Z graničarji pridemo na semenj. Potem naj pa poskusijo braniti se plačevati nam davščino in Zdencem štungelt!« 

Trdež je prišel iz graščine zadovoljen, pa je povedal tovarišema in sosedom, ki so bili določeni pobirati štungelt:

»Je že preskrbljeno. Nihče ne bo unesel štungelta. Kdor se bo upiral, bo imel z graničarji opravka.« 

Kajpada je bilo vsem Zdencem všeč, zakaj kar pride v blagajno, je premoženje vseh.

»Trdež je pa le prav ukrenil.« 

Tako so Zdenci vaškemu gospodarju dali prav, kar se je zgodilo sicer redkokdaj.

Trdež je noč pred semnjem prespal brez posebnih skrbi, zakaj urejeno je bilo tako, da se ni bilo bati za štungelt. Kdor bi se hotel kaj upirati ali rogoviliti, mu bo prešlo, ko bo videl graničarja s puško in bajonetom. Ko se je rihtar tega domislil, ga je obšla najboljša volja, da se je prevzel:

»Hahaha! Vam bomo že pokazali!« 

3.[uredi]

PRIŠEL je semanji dan. V sklenjeni vrsti so prihajali Krajinčanje s svojo živino.

»Doli s šungeltom!« je donelo po Zdenski Rebri. Zdenci so postavili ob cesti močno stražo, kateri je načeloval Trdež. »Plačajte!« so vpili. »Nikoli!« so odvračali došli sejmarji. Zagnali so se v Zdenske vrste in jih pretrgali. Trdež je hitel v graščino po graničarje. Ti so začetka gledali ob strani, ko jim je pa Trdež zagotovil dobro nagrado, so nasadili bajonete in potisnili množico naprej.

»Šta [9]?« 

Krájinčanje so nekoliko osupnili, ko so videli, koga so dobili Zdenci na pomoč. Toda da bi si dali zdaj štungelt iz žepa, se jim je zdelo vendar preneumno.

Oni, ki so bili vročekrvni, so pobrali kamenje in ga lučali Zdencem v hrbet ali v glavo in še graničarjem niso prizanašali, vendar so pa bili med njimi tudi taki, ki jim je nastop graničarjev podrl srce in jim zmešal glavo, da niso vedeli, kaj bi počeli.

Ti so plašljivo zrli za kovačem in uhajali so jim vzkliki:

»Rošel! Rošel!«

Na glasu se jim je poznalo, da iščejo pomoči.

Rošel je videl, da bodo Krájinčanje takoj na kolenih, ako pridejo graničarji z bajoneti do njih in da potlej ne bo samo štungelt dovolj, da bo še kaj drugega.

»Obrnite živino proti njim. Zaženite jo vanje!« je kričal Rošel in je sam udaril po bližnjih bušah [10] in zavpil nad njimi, da so kar poskočile. »Po živini! Udarite!«

Oni, ki so ga razumeli, so okrenili živino hitro proti graničarjem, jo pognali in plašili, da je žival vsa brezumna dirjala, kamor so jo zavračali.

Zdaj ni nihče več premišljal. Kričalo in vpilo se je vsepovprek in bílo po živini, da ni zbesnela samo krájinška živina, temveč je postala nemirna tudi druga živina in je začela dirjati, ker jo je plašil hrup in vrišč, ki so ga delali Krájinčanje.

Nastalemu metežu tudi graničarji niso bili kos. Ljudi so hoteli pomirjevati, pa jim je pridivjala splašena živina nasproti, nevarna vsemu,kar ji je bilo na poti, tembolj, ker je bila večinoma z verigami v pare speta.

Ta ni imela strahu pred bajoneti in svinčenkami. S povešenimi glavami in s povzdignjenimi repi je rjoveč drla slepo naprej, razdražena od pretepanja in plašljivega kričanja.

Kdor se ni umaknil, je bil v nevarnosti, da pride pod roge ali bo pa pohojen.

Tedaj niso bežali samo Zdenci, tudi graničarji so jo pocedili raz Reber in iskali zavetja.

Končno so ostali na sejmišču Krájinčanje sami, hudi kakor ose. Kar ni opravila njihova živina, naredili so sami in so razgrajali po sejmišču, da je vse bežalo pred njimi v strahu, da so pobesneli.

Graščinski pisar, ki je v »kancliji«, ki jo je imela graščina v mežnariji, čakal s svojimi biriči na davščino, je pustil vso prtljago in se je zbal, da bi ga Krájinčanje ne položili na klop, ki je bila pripravljena za tiste, ki bi bili hoteli unesti davščino, ako bi jih bili zasačili biriči.

Tako ni bilo na sejmišču nobenega več, ki bi pobiral štungelt ali davščino od kûpa. Ker so se drugi sejmarji tudi razleteli na vse strani, da so se oteli meteža, so ostali Rošel in tovariši sami.

»Krájina! Le vkup!« je vpil Rošel že ves spehan in razdražen. »Ali ste videli, kaj Krájina zmore? Kje je še kdo, ki bi se nam zoperstavljal?«

»Pošast! To smo jih!«

Ni Zdenca, ni graničarja. Izlepa si niso dali dopovedati, zdaj so pa dobili štungelt. Po grbi smo jim dali. Še graničarjem smo pokazali pot. Glejte!«

»Hahaha! Dali smo jim!«

Tam okrog sejmišča je pa še divjala živina, meketale so splašene ovce in koze, ker jim niso dali miru krájinški pastirji, ki jim je ugajalo, ko so videli, kako beže ljudje pred njihovo živino.

»Brrr! Bahaa!«

»Hahaha!«

Okrog Rošelna so se zbirali Krájinčanje presenečeni nad vsem, kar se je zgodilo.

Štungelt so se branili dati, so pa semenj razgnali. Niso bili ušli samo Zdenci, tudi graničarji so tekli, kar so jih noge nesle. Vsi sejmarji so se razpršili in nikogar več ni bilo blizu.

Vsakemu je bilo jasno, da brez sejmarjev ni sejma in Krájinčanje so prav dali Rošelnu, ki je vpil:

»Tukaj smo opravili! Krájinčanje med seboj barantamo lahko doma.«

»Bome da!«

»Naša volja je zmagala. Zdaj pa gremo. Otroci in pastirji naj pomirijo živino in jo zaženo domov. Naj bo pomešana, kakor je. Proti Krájini naj jo zavrnejo, pa naj se pase do doma po grmovju. Doma bo pa že našla pravo stajo. Dovolj je pametna. Mi smo na Rebri opravili. Kdor je imel s sv. Antonom kaj pogovoriti, naj odloži za drugekrati. Danes ni čas za take pomenke. Gredoč bomo pa še na Zdenci pogledali.«

»Ti nas morajo pomniti!«

»Trdež je nam grozil! Puščati je nam hotel. Vojake je najel, da bi nas pretaknil. Ta nas mora prositi odpuščanja!«

»Bálimo! Bálimo!«

Največji razsajači so se vsuli raz Reber v vas, za Zdenci, pobiravci štungelta.

4.[uredi]

Tako viharnih dni je Zdenska vas še malo doživela kakor takrat.

Že zjutraj so spravili graničarji vso vas na noge. Potem so se pa čudili nepreglednim čredam krájinške živine, ki so jih gnali skozi vas. A niso bili še ugotovili, kaj neki bi vse to pomenilo, ko se je bučanje semnja neznansko okrepilo. Človeško vpitje se je mešalo s tuljenjem živine. Vreščanje preplašenih sejmarjev se je družilo z razdraženim vpitjem v vihar, kakor je ob hudi uri, ko se sliši samo hrup in vreščanje, pa se ne vé, kaj ga povzroča in odkod prihaja.

»Kaj pa je to? Kaj se je zgodilo?«

Tedaj so že drveli posamezniki raz Reber in za njimi so drli celi tropi, pred njimi pa je šel obupani glas:

»Krájinčanje bodo vse pobili! Podivjali so!«

Nihče ni utegnil pojasnjevati, kaj se je vendar dogodilo, zakaj bežečim je strah povečal oči, stiskal srce in jim poganjal noge, da bi bili prej iz nevarnosti, ki jim je bila za petami.

Za njimi pa so že pribežali kakor preplašeni zajci, ki jim je lisica za petami, gospodarji semnja, mogočni pobiralci štungelta.

»S kamenjem nas hočejo pobiti! Branite nas!«

»Jezus! Jezus!« so zagnale žene in sklepale roke. »Za pet ran božjih! Kaj je vendar!« 

Možje pa niso utegnili razlagati. Ta je skočil v temni hlev, oni se je pogreznil v klet, a drugim se je zdelo najbolj varno v zapečku. Nobeden ni hotel ostati Krájinčanom na poti. Najbolj varno se jim je zdelo za močnimi zapahi.

Niso bili še vsi Zdenci v skrivališčih, ko so že Krájinčanje hrumeli po vasi. O, kako so bili hudi v besedah!

»Kje so pa tisti, ki so nas hoteli oropati? Jim bomo že pokazali. Kje je kdo, da ga razčesnemo?«


  1. Pokrajina na desnem bregu reke Krke na Dolenjskem.
  2. Zares.
  3. Pojdimo.
  4. Ker.
  5. Pristojbina, ki se na semnju plačuje od blaga, ki se postavi na prodaj.
  6. Poljski čuvaj.
  7. Vaška blagajna – skupno premoženje.
  8. Vaški predstojnik
  9. Kaj je?
  10. Buša je bila majhna pa močna živina domače pasme.