Kostanjevo drevo gre v Afriko

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kostanjevo drevo gre v Afriko
Milan Petek Levokov
Spisano: Sabina Poljanšek
Izdano: Čedad: Galeb-Novi Matajur, 2006
Viri: UDK 821.163.6-93-34
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


(COBISS)

Na robu mestnega parka sta dve veliki drevesi; prvo je mogočen hrast, drugo je malo manjši kostanj. V hrastovih krošnjah domujejo veverice, v kostanjevih pa si gnezda spletajo škorci. Vsako pomlad prileti z juga škorčja družina, preživi v parku poletje in se v jeseni še pred prvim mrazom umakne na jug, na prezimovanje v Afriki, kjer ni nikoli zime.
Zadnjo jesen, vremenarji so napovedovali še eno mrzlo zimo s polno snega, pa je kostanjevo drevo glasno zastokalo: »Ojej, spet ta zima ...« 
Prejšnjo zimo je bil hud mraz, tako da je v mrazu ječalo drevje. Tudi kostanjevo drevo je zelo zeblo in komaj je dočakalo tople pomladne dni, da se je ogrelo.
»Pridi z nami, kostanj!« ga je povabil škorec, vodja jate. » V Afriki ni zime; boš videl, da ti bo všeč!«
»Prav rad bi se vam pridružil, a nimam peruti kot vi,« je drevo zavzdihnilo. »Zaradi korenin v zemlji pa še koraka ne morem napraviti ...«
Vse to je seveda bilo res. A pogovor je slišala velika sova iz sosednjega hrasta. Bila je zelo stara in v svojem dolgem življenju je veliko videla in doživela in za vse je vedela pravi odgovor.
»Nič hudega, če nimaš peruti,« se je oglasila. »Z jesenjo pridejo hude burje in tiste dvignejo v zrak cele hiše, kaj šele drevo kot si ti! Ko bo zapihal veter, se mu prepusti in sprosti svoje korenine! Misli si, da si lahek kot en drevesni list ...«
Ja, tako mu je svetovala sova. Bila je to bistra sova, najbistrejša daleč naokrog.
Tako je tudi bilo; ko je neko noč prihrumel nad mesto hud vihar, ki je odkrival hišam strehe, se kostanjevo drevo s koreninami ni oklepalo tal kot sicer, temveč se je prepustilo vetru. Zamislilo si je, da je navaden drevesni list. In začuda – veter ga je pograbil in zavrtel v višino.
»Živio, prijatelj, spomladi se vidiva!« je še utegnilo zaklicati hrastu, potem pa je že z vetrom izginilo med oblaki. Zgoraj so ga čakali škorci in odplavalo je z njimi čez morje, vse tja do Afrike.
Ljudje so drugi dan opazili, da ni več kostanja.
»Takšnega viharja pa še ne,« so rekli. »Ne samo, da ga je veter izruval, tudi odnesel ga je neznano kam ...«
Kmalu je prišla zima, zapadel je visok sneg in ves svet, narava in ljudje, so počivali. Le otroci so se prihajali vsako popoldne drsat na zaledenel ribnik v parku.
V začetku marca pa je zapihal južni veter in sneg je v nekaj dneh skopnel. V mesto in njegov park se je vrnila pomlad. Vrnile so se lastovke, race in goske, nazadnje še škorci. Neko vetrovno noč so skupaj s kostanjevim drevesom pristali v parku, ob starem hrastu.
»Pozdravljen, sosed!« se ga je razveselil hrast. »Kako je bilo v Afriki?«
»Tako, tako,« je kostanjevo drevo zmajalo s krošnjo. »Zime in mraza tam res ni, a so enkrat zoprni nalivi, da je ves svet pod vodo, drugič pa žge sonce in je suša. Čuden svet, ti rečem!«
»In druga drevesa?« se je zanimal hrast. »Kakšna so?«
»Srečal sem nekaj res prijaznih dreves; palmo in bananovec, z opičjim drevesom pa sva postala velika prijatelja ...«
»Opičje drevo? Še nisem slišal zanj!« se je začudil hrast. »Kakšno drevo je to?«
»Ogromno, ti rečem; večje od tebe – in ti si itak največji, kar jih poznam! V njegovih krošnjah živijo opice ...«
»Aha, zanje sem pa že slišal! Ljubka, prijazna bitja ...«
»Ljubka že, a si ne moreš misliti, kakšen direndaj zganjajo podnevi in ponoči; sploh nisem mogel zatisniti oči! Potem pa še tiste kače ...«
»Kače? Kakšne kače? Črnice, kot pri nas?« se je spet čudil hrast.
»Kje pa, te naše so navadne gliste naproti tistim! Tam spodaj so kače ogromne, celega vola so zmožne požreti! In zelo rade se stiskajo in zvijajo okrog debla, da me je včasih že kar preveč tiščalo!« je potarnalo kostanjevo drevo.
»No, vidim, da si bil pri frizerju, tvoja krošnja ima novo pričesko!« je še omenil hrast.
»Kakšen frizer neki, to so mi naredile žirafe! Z dolgimi vratovi dosežejo skoraj vsako vejo in jo osmukajo! Pri nas, tu v parku, jih na srečo ni, kot ni nosorogov in slonov! Ti so mi s svojimi debelimi hrbti skoraj olupili skorjo z debla ...« je kostanjevo drevo stresalo s svojo oskubljeno krošnjo.
Ja, take je pripovedovalo kostanjevo drevo vsem tistim, ki so ga hoteli poslušati. Tudi sova mu je prisluhnila.
»To si moram zapomniti,« je rekla, »za kaj takega še nisem slišala!«
Škorci pa so na to le pripomnili: »Takšna je pač Afrika, sčasoma se boš na vse to navadil.«
A ko je prišla jesen in se je škorčja jata spet odpravljala na prezimovanje v Afriko, so zaman vabili kostanjevo drevo, da se jim pridruži.
»Hvala, mi je tu kar všeč; samo pozdravite mojega prijatelja, opičje drevo!« jih je poprosilo.
To so mu obljubili, potem pa poleteli na jug.
Kostanjevo drevo pa jemirno pričakalo pozno jesen, najprej odvrglo sladke kostanje, s prvim mrazom pa še liste. In ko je krošnja bila gola, se je v miru prepustilo zimskemu počitku. Kot njegov sosed hrast in vsa narava in ljudje naokrog. Le otroci niso počivali; vsak dan so prihajali v park in se igrali, vpili in tekali, da je bil vedno direndaj naokrog, posebej, ko je zapadel prvi sneg in je zamrznil ribnik ...
»Na nekoga v Afriki me spominja ta otročad,« je enkrat pripomnilo kostanjevo drevo, ko so ga zbudili pri dremanju. A od njegovih afriških dogodivščin je že bilo daleč in nič več se ni moglo domisliti, na koga ga spominjajo otroci. Ker se mu ni ljubilo preveč razmišljati, je spet zadremalo in je dremalo vse tja do prvih dni pomladi ...