Komarjev Peter. Iz študentovskega življenja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Komarjev Peter.
Iz študentovskega življenja.

France Bregar
Izdano: Slovenski narod 3. julij 1909, letnik 42
Viri: 148
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pozno v jutro je prišel Komarjev Peter, jurist v petem semestru, iz nočne kavarne. Pogledal je po trgu gor in dol, in ni videl druzega kot veliko, nejasno meglo, v kateri se je nekaj premikalo. Na uho mu je udarjalo nerazločno ropotanje.

Že dolgo ni bilo take megle, si je mislil Peter in potegnil preko čela. Glava mu je bila silno težka, zdelo se mu je, da so v nji misli svinčene. Globoko je vzdihnil in šel negotovih korakov v smer, ki se mu je zdela najbolj prava. Gotovo ni vedel, ker se ni mogel v oni megli orientirati in veliko premišljevati se mu tudi ni ljubilo.

»Ne bo vojske — ne! In čemu bi tudi bila? Čemu? Koristi nimamo — škode tudi ne — hm.«

Začel je o tem razmišljevati, ali ničesar pametnega mu ni padlo v glavo.

»Že vedo zakaj,« je zagodrnjal ozlovoljen in trenotek na to se nasmejal. Obstal je na oglu trga, postavil se na rob trotoarja. S palico je začel dregati v blato, delal v njega linije in se še bolj smejal.

»Glej norca!« mu je zaklicala zasmehljivo mlekarica z visoko izpodrencanim krilom, da je bilo videti njene debele noge gori do kolen.

»Kadar boš nosila dolga krila, pa govori, baba neumna,« jo je zavrnil Peter flegmatično.

Nekdo v bližini se je zakrohotal.

»Neumno bi bilo, neumno —« je razpravljal Komarjev dalje. »Pa bi se kislo držala, Ela, ko bi moral iti. Eh, to punče. Še jokalo bi. Lepe oči ima. Veš, Ela, rad te imam — rad — Moja golobica! Eh, to prokleto življenje!«

Šel je dalje. Zdelo se mu je, da megla ni več tako gosta. Razločno je videl velike hiše, malo smešno so stale in čudil se je, da hodi po tako neznanih krajih. Še nikdar ni bil tam. Ugibal je, kako je zašel tja, ni se mu posrečilo razvozlati uganke in končno si je priznal, da je v življenju mnogo stvari, ki so nerazrešljive.

»Vsak dan je drugačno, forme se izpreminjajo kakor misli človeka,« je zamrmral in se zagledal v vrabce, ki so skakali po cesti. Ustavil se je pred njimi in jim začel govoriti. Smejal se jim je, mahal z rokami in razkladal svoje misli o življenju. Začudeno so ga gledali nekaj časa vrabci, ko pa je pričel gestikulirati, so se spustili v glasen vrišč. Ujezilo je to Komarjevega Petra.

»Tepci,« je rekel opovržno in samozavestno nadaljeval svojo pot. Premišljeval je še dalje o svoji filozofiji in prišel do zaključka, da ima prav. Spoznal je, da nihče ne razume njegovih misli in postal žalosten. Solze so mu stopile v oči in začutil se je grozno nesrečnega in osamljenega.

»Glej, Komarjev Peter si, iz Poljanske doline, pa se potikaš po beznicah z ljudmi, ki so duševne ničle. Sram te bodi! Govoriš jim o svojih idejah, oni pa se ti smejejo in brijejo norca iz tebe. Prav ti je! Zakaj pa mečeš svoje zaklade v gnojnico. Zapravljaš čas, kot bi te bog samo za to ustvaril in uničuješ svoje talente. Eh, Ela zadnjikrat sva se videla nocoj, zadnjikrat.«

Jutri začnem novo življenje, je pomislil Peter. Na uho mu je udarjalo silno zvonenje, nekdo je kričal.

Tramvaj, je uganil in premišljeval dalje, delal sklepe.

»Energije nimam. — Slab sem kot novorojeno dete. Eh, zvoni, le zvoni — to prokleto zvonenje,« je zastokal. »Ničesar ne bo iz mene. Jalove sanje! Silen moram biti in nikamor ne pogledati, vedno le naprej in pojde. Eh, kaj bi ne šlo.«

»Človek, se boš ognil ali ne,« ga je potresel nekdo z vso silo za rame in ga povlekel čez cesto. Prestrašeno se je ozrl in ugledal policaja. Stal je ves čas sredi tira električne železnice in tik pred njim tramvaj. Sprevodnik je še vedno pritiskal na zvonec in kričal nad njim, okolu pa so stali ljudje in se glasno smejali.

Petra je postalo sram, ko se je zavedel in jo zavil v stransko ulico.

»Napije se in potem ne ve kaj dela,« je slišal še ono mlekarico od prej, ki je vestno razkladala zvedalcem celo dogodbo. »Nesnaga je stal celih pet minut in se ni hotel umakniti, zapreti bi ga morali, pijanca. Prej ...«

Začutil je grozno utrujenost in prijela ga je želja, da bi se peljal s tramvajem domov. Preiskal je žepe in srečno našel še eno krono. Stopil je v trafiko, kupil cigarete in šel na tramvaj. Samo ena stara ženica je sedela pri vratih, zvedavo se je ozrla po njem, Peter pa se je stisnil v kot. Strašno je postal zaspan, oči je držal le s težavo odprte in glava mu je zdaj pa zdaj zdrknila proti kolenom.

Še zaspal bom, si je mislil in začel opazovati ono staro ženico, da bi se motil. Preštel je gumbe na njeni zamazani bluzi, ugibal, kaj ima zavitega v papirju, ki je ležal poleg nje na klopi in se čudil, da je na tleh slamnata preproga. Potem je štel okna, motril ljudi, ki so hodili zunaj po cesti in vse mu je postajalo vedno bolj nejasno.

Stopil je iz tramvaja in pogledal krog sebe ...

»Hudič!« je zaklel. »Kam sem se pripeljal, ravno v nasprotnem okraju sem, bil sem danes enkrat že tu. Vraga! Aha, tam je naša nočna kavarna. Vozil sem se po mestu in najbrže zaspal. Da, gotovo sem spal.«

Vzel je svojo staro uro brez verižice in samo z malim kazalom v roke, približno izračunil koliko mora biti ura, in se zamislil.

»Prvega smo danes,« je vzdihnil in obšla ga je zelo neprijetna misel. Domislil se je, da se ima danes seliti. In brez denarja, brez strehe — pri svoji stari pa dolgove. Potrt jo je mahnil proti domu in ugibal med potjo, kaj mu je storiti. Mesečnino je dobival vsakega petnajstega, pisal bi domov, ali ne, od tam ni upal pomoči. Mogoče, da bi se dalo na kak način, ali predno bi — predno —. Opustil je resignirano to misel in se spravil na kolege. Prvega ima malokdo. Tretjega, petega to bo šlo, pa danes ... Tudi nič.

Doma je odprl svojo omaro, malo je bilo v njej. Samo ena stara obleka je dolgočasno zevala iz praznote, nekaj perila in par knjig. Znosil je v kovčeg, ni imel veliko dela, gotov je bil kmalo in potem je sedel na star polomljen stol in zopet premišljeval.

Obleko bi prodal, mu je padlo v glavo. Par kronic že dobim, si je mislil in šel pregledovat obleko.

»Bo,« je zamrmral.

Skrbno je zavil svojo staro obleko v rjav papir, zaklenil kovček in prazno omaro, da bi gospodinja ne videla njegove revščine, prisluškoval pri vratih, če ni morda stara v predsobi. Vse je bilo tiho. Varno je odprl vrata in smuknil ven.

»Danes se imate seliti,« se je oglasil za njim rezek glas.

»Popoldan se bom,« je odgovoril boječe.

»Petnajst kron mi imate še plačati, sicer dam vašo šaro pod ključ.«

»Boste že dobili ...«

Poparjen je hitel skozi stranske ulice. Neprijetna mu je bila pot in nikomur se ni upal pogledati v obraz, zdelo se mu je, da ve vsak, kam da hiti.

»Danes ste pa zelo moški,« ga je prestrašil zvonki glas.

»Vi ste, gospodična Vida — nisem vas videl,«  se je začel opravičevati in oblila ga je rdečica. Postalo ga je sram, nervozno je stopal pred njo, kot bi se mu bogve kam mudilo. Vida, hči nadinženirja Jalovca, se mu je nagajivo smejala in videč njegovo zadrego, ga še nalašč zadrževa.

»Kam pa tako hitite? Kaj pa nesete,« ga je spraševala.

»Nič — knjige — predavanja.«

Stal je sredi ceste in ni opazil, kako je prišel od zadej voziček z raznimi ropotijami. Zadelo ga je v rame in zavoj mu je odletel v blato in se tam razvil. Ves rdeč je hitel pobirati, klel od sramote in niti slišal ni ironičnega pozdrava Vide, ki je, smeje se, odšla na drugo stran ceste.

»Ves svet se je zaklel danes proti meni,« je vzdihnil Peter obupno in nadaljeval svojo pot. Bilo mu je kot obsojencu, ali pa takrat, ko je bil pozvan na komisarijat radi nočnih pretepov in razgrajanja.

Prišel je v ulico, kjer so starinarji, ozrl se po ulici gor in dol, pogledal postrani v prodajalno in ko je opazil, da ni nikogar tam, je hitro smuknil skozi vrata.

»Kaj hočete?« ga je vprašal starinar, mežikaje s starimi, lokavimi očmi.

»Eh, nič — to se pravi, lepa, skoro nova obleka.«

»Ne morem rabiti, imam že tako preveč take šare!«

Žid je zmignil z ramami in mu obrnil hrbet.

»Še prav dobra je —« je hvalil Komarjev in razvijal zavitek.

»Še sam ne morem prodati, toliko imam. No, pa pokažite!«

»Slabo je, na komolcih oguljeno, hlače razcefrane,« je kimal starinar, povesil obleko na kljuko in stopil k stari wertheimovki.

»Koliko hočete?«

»Osem kron!«

»Pet kron, več ne morem dati,« ga je zavrnil odločno stari Žid in mu dal petkronski novec.

Pet kron, je mislil Komarjev Peter žalostno na ulici. Gospodinje ne morem plačati, seliti tudi ne. Stanavanje si lahko najamem, par dni vsaka baba počaka, pa jutri — in potem ... Jesti mora človek tudi. Šel je v kavarno, pregledoval tam inserate. Ničesar.

»Človek ima maturo, pretepa se par semestrov po univerzi in je na slabšem kot kak cestni pometač. — Ničla je, za vinar nima kredita, še pometač ga ima. To prokleto življenje.«

Vzel je v roke humoristične liste in se dolgočasil z neslanimi dovtipi, pregledal vse ilustrirane časopise in končno od dolgega časa zeval v zrak.

»Servus, amice! Sediš kot bi bil prav sam na svetu,« ga je vzdramil Košir, njegov boljši prijatelj.

»Slaba je,« mu je potožil Peter. »Imaš kaj denarja?«

»Še za kavo nimam. Mislil sem, ali mi daš ti, drugače pa na puf.«

»Eh, toliko že imam,« ga je potolažil Komarjev in mu razložil svoje obupno stanje.

»Ne glej tako črno, dokler se časi ne izboljšajo, lahko pri meni spiš, sicer pa imaš še kožuh na sebi. Nesi ga v zastavarno, mraza itak ni več.«

»Ni napačna ideja!« je vzkliknil Peter veselo in obraz se mu je razjasnil.

»Pojdi!«

Šla sta. Pred zastavarno se je Košir poslovil, ker je imel doma še pregledati korekturo lista, ki ga je izdajalo dijaštvo. Komar pa je stopil v ono veliko hišo z izrazom, kot bi ne imel tam ničesar iskati.

V dosti prostorni dvorani je bilo polno večinoma starih žensk z naramnimi koši, culjami in dva postreščka. Dišalo je neprijetno po starih oblekah in silno zaduhel zrak je polegal v tem, vedno zaprtem prostoru. Naglo je slekel suknjo in se pomešal med čakajoče. Poleg njega je stala stara, zgrbljena ženica, v roki celo pernico, drugi še dosti mladi človek je držal v eni roki lakaste čevlje in v drugi salonsko obleko.

Glej, sezone je konec, si je mislil Peter. Česa ljudje vsega ne prineso. Celo posteljno opravo, perilo, obleko, čevlje ... Pravcati muzej.

Smeh se je vzbudil naenkrat v dvorani, pol glasen, pol pritajen in šepetanje, vmes pa sonorni glas cenitelja. Komarjev se je radovedno ozrl čez ograjo.

»Celo garnituro ženske spodnje obleke je prinesla ona v rdečem klobuku,« je zašepetal mladi človek z lakastimi čevlji in stegoval svoj suhi vrat, da bi videl vsako posamezno stvar.

»Deset ženskih srajc, osem kosov ženskih spodnjih hlač, deset parov nogavic ...« je narekoval cenitelj pisarju.

Tudi on se je smejal. Zdelo se mu je smešno, ko je cenitelj razgrinjal one ženske hlače in so čakajoči stegovali svoje vratove. Ene so bile celo kariraste, v strašno neokusnih barvah in z velikimi čipkami. V duhu si je predstavljal Elo v onih hlačah in se skoro glasno zakrohotal.

Ženica poleg njega ga je pogledala razžaljeno in nekam sovražno so zalesketale njene vodene oči.

»Smešno, grozno smešno,« je momljal oni mladi človek.

Končno je prišel tudi Komarjev na vrsto. Globoko se je oddahnil, ko je stal zopet zunaj na ulici z dvajsetkronskim bankovcem v žepu. Solnce je tako nekam prijetno sijalo in njemu je bilo lahko pri srcu in s slastjo je vdihaval sveži zrak pomladnega dopoldneva.