Ko so padale snežinke

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ko so padale snežinke
Zofka Vivodova
Izdano: Vigred 10/3 (1932), 75
Viri: dLib 3
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Toplo nam je bilo v kupeju. Lica so nam bila rdeča in razgreta. Zunaj pa je naletaval sneg. Vedno večji kosmi so padali na zemljo, ki je bila že vsa odeta v belo oblačilo. Skozi rosne šipe so nas pozdravljale ljubke in skromne kraške koče. Naši pogledi so šli še tja v daljavo, kjer so samevali smrekovi gozdovi. Sama božična drevesca so bila tam, ki so se šibila pod belo snežno težo. O, kako krasen si, gozd, v zimi, v snegu in v mrazu!

V kupeju je zastokal otroški glas. Blizu mene je sedela mlada mati s triletno hčerko v naročju. Deklica je bila silno šibka in nežna, le oči so ji bile čudovito velike in resne. V bolnici je bila. Celo oprsje je imela v gipsu, da bi se ji telesce izravnalo. Nežno je držala mati deklico v naročju in jo ljubeče stiskala k sebi. Saj ni videla tri tedne svojega otroka in to je dosti dolga ločitev za mater, ki ljubi. In sedaj pelje svoje dete domov, tja daleč, daleč do skrajne meje naše domovine. Prejšnji dan je bila prehodila 8 ur in danes jo čaka še težja pot. Pa se ji ne pozna utrujenost, lica so ji sveža in oči polne zadovoljstva, ki prihaja iz ljubezni. Saj pelje sedaj svoje dete domov v revno pa toplo kočico.

Sočutno so jo vpraševali potniki, kako bo nadaljevala svojo pot, ko nima voza. Z bolnim otrokom in s kupom prtljage vendar ne more peš dalje; saj se bliža večer in snežinke neprestano padajo na zemljo, njena pot je pa še tako silno dolga in samotna. Zresnile so se lepe oči mlade matere — solza se ji je utrnila iz njih in polzela po mladem licu, ustna pa so ji poljubila otroka, za katerega je že toliko pretrpela. Pa se ni ustrašila ne pota, ne noči, ne teže, ki jo bo nosila tja daleč, daleč v čabransko kotlino. Hotela je biti doma še nocojšnji večer — saj so se v dalji že oglašali zvonovi in oznanjali ljudem, da je prišel v domove drugi sveti večer.

O, s kakšnimi žrtvami je združena materina ljubezen, kako lahko ji je vse trpljenje še tedaj, ko skoro umira od teže bridkosti. Ko človek misli, da ni več izhoda — njeno srce še najde pot, da reši svoje dete.

Bili smo na cilju. Izpraznili smo avto in šli s svojci v tople domove.

Mlada mati pa je šla s svojim otrokom v temno daljo, v sneženo noč.

Ves večer so mi misli uhajale na njo, ki je šla po visoko zameteni cesti z otrokom v naročju svojo grenko in težko pot. Sneg ji je padal na lica in jih hladil — drobna otroška glavica ji je počivala na prsih. Morebiti ji je kanila solza iz oči, solza trpljenja in ljubezni.

Temna je bila noč, samotna njena pot, snežinke pa so tiho padale ... in vsenaokrog so peli zvonovi svojo drugo svetonočno pesem.

Materina ljubezen pa je romala svojo dolgo pot tja daleč v noč, v sneg, v kraško burjo do svoje skromne koče. In jo bo romala do konca svojega življenja, saj materina ljubezen je neizčrpna in njeno žrtvovanje nima meje, nima konca.

Mati nosi nebesa v svojih rokah.