Ko je šla mlada dama v drugi mesec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ko je šla mlada dama v drugi mesec
Fran Milčinski
Izdano: Ženski svet, letnik II, 1924, str. 153-55.
Viri: Ženski svet, letnik II, 1924, str. 153-55.
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ko je bilo naše dekletce staro en mesec, je tehtalo brez embalaže neto 4 kile. To pot je bila tehtana v prodajalnici onkraj ulice na tehtnici za delikatese. Mamica je tehtala 62 kil, nje niso tehtali na tehtnici za delikatese, pa tega tudi ni bila zahtevala.

Pri otročičku je stvar drugačna, otročiček naš je ličen in mičen. Ročice in nožice ima štrukljasto debele, tako mehko se božajo in hladno! — ni takih delikates na svetu, da bi se mogle meriti z našo ptičico.

Če je povita, ji pravimo tudi štruca.

Kadar je razvita, veselo brca z nožicami, kakor bi sedela na kolesu in kolesarila za svetovno prvenstvo; včasi pa opre nožici ob konec svoje košarice in se s sunkom porine proti zglavju. Prstke ima na nogi jako gibčne — če se jih dotakne tuja roka, jo kar zgrabijo.

Male ročice ima oborožene s krempeljčki in se z njimi praska po obrazu, pa tudi po blazini rada škrta z njimi.

Ob robu ušes in po čelu je malo, prav malo kosmata, toliko, da je ne bi potrl — če se jih dotakne tuja roka, jo kar zgrabijo.

Tako je nežna, da se je ne upam vzeti na roke, bojim se, da je ne bi potrl — en krožnik se mi je bil nekoč že ponesrečil. —

Hvala na vprašanju: tek ima dober! Pije s tako slastjò, da kar pesti stiska. Toda ima palček zunaj pesti — to pomeni, da ne bo skopa, je dejala naša kuharica.

Kadar sreblje svojo pijačo, ima vendarle še časa, da kvišku pošlje pogled v mamino lice, ali je vse v redu, niti ni ostal o taki priliki neopažen moj cilinder, menda je bil baš namenjen za kakim pogrebom, pa se mu je nasmejala. Očitno se mu je zasmejala — tako moder je ta otrok! Izven južin ji je v veliko tolažbo sesalce. Takšna je kakor tobakar — ne hipa ne more biti brez svoje fajfice in če ji izmuzne iz ust, koj pokliče nestrpna, da se ji poišče in zopet vsadi v gobček.

Zelo dovzetna je za zvoke. Če ji zabrenkaš bodisi na odrasel klavir bodisi na ropotuljico, ki je klavir dojenčkov, če ji zažvižgaš ali če bije ura, kar široko odpre oči, zija in posluša. Da bi kazala več zmisla za te vrste godbo nego za godbo druge vrste ali da bi se navduševala bolj za Beethovna nego za ropotuljico, tega dosedaj žal še nisem zasledil.

Za izprehode po svetu je dobila lepo avbico. Odkraja jo je motila, kakor jo moti vsako oblačilce. Kmalu pa sta se ji v otroški glavici tako nerazdružno spojila avbica in izprehod, da je neprijetna avbica le še del prijetnega izprehoda in se ji pričenja izprehod že z natikanjem avbice in ji je avbica ljuba. Na izprehodu leži lepo v svojih blazinicah, oči ji gledajo važno na desno in levo, v ustcih drži svojo imenitno fajfo in če se vožnja ustavi, kar kratko ukaže: »U — vée!« in mahne z ročicami — pa mora vozilo naprej. Zna si pomagati.

Ta mesec je bila prvič pri fotografu in ni bilo zaradi toalete nič preudarkov in težkoč, kajti je bilo vreme lepo toplo. Stala pa je fotografija njenih skromnih štirih kil prav toliko, kolikor stane fotografija našega deda, a tehta naš ded štiri kile in še sto po vrhu — to se mi zdi krivično.

Sedaj pa moram povedati še o skrbeh, ki nam jih je povzročala naša mlada dama, in smo bili vsa družina jako poklofutani: našo ptičico, našo štruco je bolel trebušček! To ni majhna reč! Tako neizrecno ji je bilo hudo, njej mili jokec je razodel mrko svetobolje, obupana se je otepala z ročicama, bridke solze so ji bile preko lička v uho in se ji je v ušesu nabirala lužica. Smilila se je vsej družini in smo dejali: »Naj bi rajši nas bolel trebušček mesto nje!«

Pomagale ji niso niti kamilice, ki so za vse dobre in zoper vse. Mamica je listala po debeli knjigi in notri iskala leka, jaz pa sem bil hud in sem dejal: »Kdo je kriv?«

Kuharica je bila tudi vsa obupana in je prenašala našo bolno revico in ji prepevala:

»Zdaj pa ne gremo dam,
Da se bo delal dan,
Da se bo svitalo
Proti Ljubljan'!«

in tisti:

»Jaz sem pa sam pri hiš',
Meni gre vse navskriž,
Kelnarica pijana
Pod pipo leži.«

Naša kuharica je pridna, poštena, pobožna ženska in zna lepih Marijinih pesmi tudi, pa nemara misli, da one poskočne bolj pomagajo, kadar boli trebušček. In je z eno roko pestovala, z drugo pa kuhala.

Vsekako — uporabljene popevka niso neugodno vplivale na zdravje naše mlade dame, umirila se je ob njih.

Da godba mogočno vpliva na človeka, tega ni moči utajiti. Svoj čas sem hodil v opere in v tako reč in se spominjam, da sem po Wagnerjevi godbi vsakikrat postal jako žejen. Tudi se spominjam kritika, ki je robantil v garderobi, kako ga zvija v trebuhu, in je dejal, temu je kriv koncert, tako neusmiljeno da so peli.

Vsi ljudje niso enaki, kar nekaterim dobro dé, drugim škoduje — naši je ob onih poskočnih popevkah odleglo.

Seveda — drugo je vprašanje, kakšen je moralični vpliv takih popevk na mlado dušo in ali ne bodo v nedolžni poslušalki zanetile pretirano poželenje po pijači — mamica pravi, da ji to spričo bolj pičlih zalog ne bi bilo všeč.

No in potem se je mamica na podlagi debele knjige takisto odločila, kako pomagati mladi dami, in se je mlada dama iznebila iz trebuška vsega, kar ji je delalo bolečine, in je bila ob tem prizoru vsa družina zbrana okoli mlade dame in je bila ganjena in vesela in ni mogla prehvaliti izredne in uspešne pridnosti mlade dame.

Naši deklici pa se je isti hip zopet vrnila dobra volja, veselo je gledala v lica, sklonjena nad njo, široko je odpirala ustca v nasmeh in je tudi povedala svojo reč in zraven skušala dvigati glavico.

Kako priprosto je sredstvo, da se mrko svetobolje izprevrže v dobro volje in radost!

In se vpraša človekoljubni modrijan, ali se ne bi dalo enako s priprostim sredstvom tudi iz drugih mladih ljudi pregnati mrko svetobolje in ga nadomestiti s solncem in zdravjem in veseljem? Seveda — kos lirike bi izgubili ob tem...