Kočarji
| Kočarji Ivan Potrč |
(Odlomek iz daljše povesti.)
| |||||||||||||
Kočar ima babo, ki gara od ranega jutra do poznega večera, kopico otrok, ki stradajo, ima bajto, da je pod streho, »fliko« zemlje, da je v svojem. En mejnik mu podpira pod kapjo kočo, ki že z zadnjim koncem leze v zemljo, na drugi strani pa košato kmetovo hrastje škodi njegovemu sadju, da nikoli ničesar ne zraste in zato kočarska deca krade že črešnje; bogatije se mu okoli in okoli zajedajo v ograd s polomljenim plotom, v negnojeno njivico in kak kos gorice s šmarnico. Če ima kmet večkrat koline, kolje kočar samo za božične svetke. Če je za kmeta slaba letina, če potolče toča, kočar strada. Kmetovi sinovi in hčere se lahko nosijo od maš in k maši s svojimi na pol mestnimi kikljami, njihovi fantje plačujejo po krčmah, hodijo spat h kočarskim deklinam, za kar si kočarski »ranfarji« iščejo z nožem pravice. Nezakonska deca, ki jih fajmoštri nočejo krstiti, so pastirji, hlapci in dekle po kmetijah, ki spijo med živino, hlapčujejo za cunje in jedo kruh za pečjo; ko se pa izgarajo, smejo beračiti in pasti uši po gmajni. Kočarji hodijo težačit »na tabrh« h kmetu in stradat na dero v vinograde ptujske gospode, ki jih je spravila z zemlje s krivičnimi posojili in oderuškimi obrestmi in jih pod kajzarsko Avstrijo, v zlatih »cajtih« zastrupljala s »šnopsom«, da so matere rodile deco s slabo pametjo in prenašale to božjo kazen s tihim, skritim trpljenjem, ker so jih gospod z lece ozmerjali, da so temu krivi njihovi dekliški grehi. Dekleta, ki jih sila po boljšem kruh u potegne v mesto, pravijo, da so vlačuge, ker jih onečašča brezvestna gospoda; in ko privleče katera za svetke otroka v bajto, da eden več pomaga stradati, kažejo po bregu s prstom za njo. Fantje hodijo k zidarjem, kjer plačajo že prvo uro. Možje delajo zidarski v »fremdu«. Tako se je pred vojno in prva leta po vojni še nekoliko za silo izhajalo, da je bilo za sol, cunje in dačo, za kak liter in koline ob svetkih. Gospodarski polom zadnjih let pa je kočarje porazno potlačil še v večjo siromaščino, ki kriči kot kočarska deca, ki je lačna in si ne ve pomagati.
Jutro.[uredi]
S pajčevino prepredena in od bog ve kedaj še neumita mala okna so začela proti jutru bledeti.
Treza se je obrnila v spancu in zadela v Toneka, ki ji je zlezel nekam pod noge. Otrok se je skremžil. Mati se je napol vzdramila in ga popravila. Tončk se je skrčil in znova zaspal.
Iz grobe teme so začele rasti pred Trezo vsakdanje odrapane ilovnate stene, črviva miza, klopi, edini stol, postelja pri zadnjem oknu in peč z razpokanimi pečnicami. Na peči je ležala Lizika. V koči je bila sparna letna vročina in Lizika se je v spanju razodela; blede noge so gledale s peči. Na zadnji postelji, ki je bila podobna jaslim, je hropel v slami Franča. Starec je imel razpeto obleko. Bil je nerazpravljen, še ves tak kot se je privlekel v kočo nekdaj po polnoči in je spravil s svojim kolovratenjem deco po koncu. Preden ga je vrgla pijanost, je Treza vrgla k peči na klop stara krila, napravila ležišče, zanesla vanj Štefka, ki je spal povprek na dedovi postelji.
»Da mi še otroka ne poležeš! Bi ga tako živega požrl! Vem, vsi so v napotu tvoji r…!«
Še s postelje mu je metala, ni se mogla pomiriti: »Ostal bi pri tisti svoji babi! Čemu le hodiš h koči samo žret?«
Spomnila se je, kako jo ljudje pri delu, pri mlatitvi vlačijo skozi zobe radi starca in zavoljo zrnja, ki ga ima zapisanega.
»Vrag babji, zapiti! Te dni bom zopet toliko zgarala, da bosta lahko nekaj dni brez skrbi živela! Prekleta, da vaju sram ni, taki starini!«
Krotila se je, da mu ni pljunila v obraz, staremu krevsu, ki zapravlja denar z neko babo in ji nosi iz koče zrnje in zabelo, kadarjo ima. Mlada dva pa ob kopici otrok komaj za silo spravljata na tej premajhni »fliki« zemlje in deca je večkrat »bita ko sita«.
Zunaj se je danilo.
Treza se je dvignila. V ustih je imela ogaben okus od prahu pri mlatitvi. Preko vsega telesa ji je bila razlita mrtva utrujenost, kakor da bi bila neprespana. Spala bi ... Med kislim otročjim vonjem, ki se je mešal po koči z dihanjem dece, se ji je zdelo, da čuje težko svinčeno brnenje po ušesih, da jo drami jekleni ropot mlatilnice.
Zadnje dni je bila na mlatitvi pri Rajhovih. »Mašinijo« od ranega jutra do poznega večera. Danes bo zopet ista pesem.
Vrgla je nase strgano in vse vprek zašito obleko, popravila Toniko in Toneka, ki sta ležala pri njej drug preko drugega in ju pokrila. V prsih jo je tiščalo mleko. Mala Milika, ki ni še niti shodila, je spala; razpete roke so ji visele čez leseno zibel.
Na zamazani mizi je ležalo kraj sklede in razmetanih žlic zmečkano pismo. Sinoči, ko je prišla v temi z dela, so ji otroci prinesli pisanje.
»Mati, mati! Oče je pisal.«
Za deco očetova pisma niso bila kar tako. Janžek, ki je naj starejši in hodi že zadnja leta v šolo, ve, da dobi mati s pismi denar in da je nato v koči nekaj dni dobro, ker so vsi siti.
In ko je mati zvečer pretrgala omot, so jo otročje oči zvedavo motrile. Mati in njen obraz pa nista ničesar povedala. Treza se je nekam v prazno zagledala in na koncu zavzdihnila. Preden je spravila deco spat, jim je rekla, da bo prišel oče. Besede so padle nekam prazno.
Zjutraj je Trezo pismo zbodlo v oči. Tonč je pisal, da nima dela, da ga ne more dobiti. Še denar, ki ga je imel od prejšnjega zaslužka, je zapravil v čakanju. Zdaj nima niti za vožnjo; vrnil se bo čez dan, dva – peš.
Trezi so splahnele misli, da bo prinesel Tonč kaj denarja.
S čim naj plača delavce, s katerimi je prevzela mlatitev pri Rajhovih? ... In starejša fanta imata eno samo obleko za petek in svetek! Praznične srajce že davno nista videla ... Za mesec dni bo pa šola. Njeni otroci bodo hodili raztrgani ... Štefek, ki bo šel v prvo, nosi doma očetove hlače, ki jim je predolge hlačnice odparala. Tudi stari terja; nista mu še izplačala prevžitka, odkar jima je zapisal kočo.
Skrb se je zajedala v njo.
Denar!?!
Začela je mislili znova. Še davek ni plačan. 78 dinarjev. Te dni že hodi rubež okoli. Vendar ji pa to ni delalo prevelike brige. Vrag naj vzame še teh 78 dinarjev in rubeže! Ali naj jo bo sram zato? Saj rubijo celo po kmetijah! Toda deca je razcapana, brez poštene obleke in otroci bogatcev se izogibajo njene dece, kakor da so ciganska ali garjava in ušiva.
Mož je brez dela!
Zadnjič ji je stari Franča bleknil, da njen mož hodi na zimo domov samo pomagat žreti, kar med letom pripravi, in delat deco. Starec pa se vlači z neko candro, godrnja, nikdar mu ni nič po volji ... sicer vsi vse leto samo žrejo, žrejo; ona pa naj spravlja, jemlje; daje, če more od kod! Zdaj se bo vrnil še mož – brez denarja ... Ali se ni že vsega naveličala? Ali ne čuti, kako jo nekaj odbija od moža in njegovih oči? Res, sita je že vsega. Moža, otroškega kričanja, skrbi in bede in kočarskega trpljenja ... Tako je mislila. Toda iz tega ni izhoda. Treba je nekaj ukreniti.
Zopet je začela računati. Kaj, če bi prodala mernik pšenice? Enega ima zapisanega stari ... Ne bo šlo! Že na jesen bodo potem brez zrna. Niti za setev bi ne ostalo. In kje je še zima, kje pomlad? ... Kje bo kruh? Otroci so pa vedno lačni! Oči se jim kar svetijo za kruhom. Pa ga naj že zdaj ob mlatitvi stradajo?!
In žito, ki se je mučila zanj vse leto, in zrnje, ki ga bo z muko spravila te dni, naj da staremu, da ga zapravi s tisto prekleto cipo?
Na zadnji postelji je hropel starec. Trezi se je zastudil, zdel se ji je ogaben.
»Z nogo je že v grobu, pa še ne dá miru!«
Zdaj se je prebudila Milika. Cvileče je zajokala. Mati je vstala, dvignila iz zibeli otroka, razpela jopo na prsih in ga pritisnila k sebi.
Zunaj se je že zdanilo.
»Na delo bo treba!« je pomislila, ko je otrok sunkoma pil mleko iz visečih prs.
Mlatiči vstajajo zgodaj. – Njo pa še čaka kuha in molža.
V levi roki je držala otroka, ki je sesal iž nje mleko, z desnico je zakurila v peči in pristavila piskre k ognju. Nato je poklicala Frančeka in Janžeka in se napotila v hlev. Najprej je dregnila kravo, da je vstala, potem je sedla k njej in jo podojila; Pri tem je ves čas držala otroka v naročju.
Ko je prinesla v kočo vodeno kavo, posladkano s tihotapskim saharinom, je potegnila s peči Liziko, zbudila še druge in odložila Miliko, ki se je do sita napila materinega mleka. Starca je pustila pri miru. Po zajtrku je nagnala Frančeka z dvema litroma k mlekarju. – Malo dobi za mleko; po tri krone ji ga plačuje, toda nekaj je le, vsaj za najhujšo silo. – Liziki je rekla, naj varuje Miliko in naj vlije opoldne krompirjevo juho v skledo. Janžeku je nastavila slamnjačo koruze, da jo bo zmlel na žrmlje za žganjke, ko bo napasel. Ko je še pobrala kuram jajca, je odšla s Štefekom, ki mu je podsukala očetove hlače, da je nerodno hlačal za materjo.
Otroci.[uredi]
Otroci so ostali v koči sami. Dedek jih s svojim smrčanjem ni motil. Vlačili so se po blatnih tleh. Obrazi so jim bili bledi, rumeni, umazani kakor zemlja. Zunaj je sijalo sonce, visok dan je že bil; iz blata, v katerem so rili, ga niso opazili. Zrastli so drug ob drugem v tej koči, kamor jih je mati zapirala že od nekdaj, kadar je odšla na delo. Med temi podrapanimi stenami, zamazanimi cunjami, ob smradu plenic, ki so se sušile na peči, so se plazili po ličju in slami v posteljah drug preko drugega kakor črvi. Živeli so, prepuščeni sami sebi. Oči so jim zasijale, če so se spomnili kruha ali pogače, ki ju bo mati prinesla z dela, če ju bo lahko skrivaj vzela. Mogoče ji bodo tudi dali kaj iz dobrote:
»Tu imaš! Nesi malim! Saj vemo, kakšna so deca.«
Mati bo vzela, kar že bo, in bo spravila v predpasnik. Vsa vesela bo prišla domov: »Tu imate, otroci! Rajhova tetica so dali.« Skrbno bo razdelila: vsakemu bolj malo, ker jih je dosti.
Na postelji, sredi slame in cunj, je sedela Tunika, neumita, z nespletenimi lasmi in rekla: »Danes bo Štefek jedel pogačo.«
Tunika je bila včeraj z mater jo na mlatitvi. Pri obedu so jedli pogače, sirove pogače, ki so zalite z vrhnjem, da so rumene, ko se spečejo.
»Štefek si jo bo vsaj zaslužil. Razvezoval in metal bo snopje. Ti si samo gledala tam, delala nisi ničesar. Tebi so dali za ,boglonaj‘.«
Lizika je že velika in ve, da Rajhovi ne dajo radi, če kdo pride k njim samo gledat, delat pa ne. Stara Rajhovca je rekla lani ob žetvi, ko je mati pripeljala otroka s seboj:
»Dela eden, žre pa jih cela kopica! Nikjer ni pisano, da bi jaz morala tvojo deco rediti! Vlačiš si jih s sabo, da so ti še pri delu v nadlego.«
»Če grem jaz z mater jo k Rajhovim, delam. Nihče mi ne more ničesar reči. Kaj boš, otrok, ki še dolgo niti v šolo ne boš šla!? Še Janžeka, ki hodi že v peti razred, nočejo za pastirja! Pravi jo: Samo je, živad ima v škodi, človek bi ga pa še naj oblačil?«
Tunika se je nekaj časa prepirala z Liziko, nato pa se spustila v jok. Ko se je spomnila na pogačo, ki jo je včeraj jedla, je postala lačna. Porinila je k mizi stol, se splazila nanj in odprla miznico. Odlomila je od kosa kruha krajec ter ga nesla v usta. Žvečila je plaho, z neko bojaznijo, kakor da ne bi smela biti sita. Lizika, ki je postiljala, jo je udarila po roki.
»Pusti! Ali ne veš, da je za dedeka. Spet bo prepir pri hiši.«
Potisnila je kruh globoko v miznico in jo zaprla.
Tunika je odšla s koče z rokami na očeh. – ... V zibeli se je prebudila Milika. Bila je mokra in lačna, pa je kričala za materinim mlekom. Lizika jo je zibala v lesenem koritu, da bi otrok utihnil. Sklonila se je nad malo, se ji smejala v obraz, jo dražila in žgečkala pod bradico. Milika pa je kar naprej vreščala.
Toneku ni bilo prav, da se dere:
»Zdaj se bo pa ves dan drla. Natepi jo!«
Prikobacal se je do zibeli, se pri njej postavil pokoncu in gledal skozi dolge lase Miliko, ki je vpila, mahala z rokami in brcala z nogami. Plenice so se ji razvile do nagega. Obrazek ji je bil ves rdeč od joka.
Ker Milika le ni prenehala z jokanjem, jo je Lizika previla in vzela v naročje. Vlačila jo je po hiši in ji pela:
»Aja, lala, Mila mala,
aja, lala, Mila mala.
Mama ji bo mleka dala,
mala Mila bo zaspala.
Aja lala, Mila mala,
aja lala Mila mala ...«
Strgane in zamazane plenice so visele z otroka. Lizika jo je začela hupkati.
»Milika, mama že gre, že nese mleko, že gre ...«
Nazadnje se je Milika le utrudila, se umirila in zaspala. Lizika jo je odložila v zibel. ... Tonek je iztaknil nekje oglje in začel vlačiti krive črte po steni, ki je bila plesniva od vlage.
Čez čas se je vrnil Franček; v lesu je nabral gob. Ž njim je prišla v kočo Tunika, ki je zunaj luščila omet s stene. Franček je zložil gobe na mizo. Tonek je pustil risanje, stopil k mizi in segel nerodno po gobi in jo nesel v usta. Franček mu jo je iztrgal iz rok.
Nato se je razlil čez hišo dolgčas. Motilo ga je samo starčevo smrčanje; še vedno je spal.
Tonek je pustil Frančekove gobe in začel vlačiti s postelje slamo, ki jo je trosil okrog sebe. Lizika ga je pregnala. Ker ni vedel, kam bi se dal, se je začel cmeriti. Prišla je Tunika in ga nagovorila, da sta zlagala slamo v kolobarje in križe. Tedaj je pristopil Franček in jima zmešal slamo. Zdaj so se sprli. Tonek je pri ruvanju zadel v zibel in mala je zavreščala. Tudi starec na postelji se je premaknil. Zadrl se je: »Kaj vraga norite!«
Otroci so sc razšli. Lizika je zopet zibala. Tonek in Tunika pa sta se izgubila iz koče. Začela sta rovati zemljo kraj hiše. Nakopala sta si ilovice in ker nista imela vode pri roki, sta se poscala na blato in si iz njega mesila kruh ali pogačo. Ko sta bila skoraj gotova, se je Tonek zravnal, ker ga je bolel križ od pripogibanja. Pogledal je proti Rajhovi domačiji v Grabi, videl, kako se kadi iz dimnika in oči so se mu zaiskrile.
»Tunika, kaj če bi postale sedaj iz tega blata take pogače kakor jih bosta jedla danes Štefek in mati?«
Sestra si je popravila z blatnimi rokami lase izpred oči in zavzdihnila:
»Pogača.«
Čez čas je pa rekla:
»Tonek, ti si smešen!« –
Medtem se je starec počasi spravil z ležišča, se oblekel, poiskal kruh, zagodrnjal nekaj, ker ni bilo krajca in nato v peči poiskal kavo.
»Tako pasje življenje! Vedno ta prekle ta voda, dan za dnem. Zdaj pa živi s to čorbo ves dan! Taka pamet: deca, vsako leto po en pankrt, kruha pa nikjer. Jaz pa naj na stara leta stradam.«
Nato je stopil po dvorišču in stikal okoli bajte.
Mali kos zemlje s kočo je bil odprt proti soncu. Spredaj se je zajedala v drevje, ograd, njivičko in goričko Rajhova domačija. Zadaj pa je bila bajta potisnjena v breg, da bi delala čim manj napote. V višini kapi je občinska steza mejila gorico nekega propadlega mestjana, h kateremu je hodil stari v dero, ki je pa zdaj ležala tam prepuščena sama sebi; še trave ni nihče požel. Če se je vlila ploha, je tekla strešnica in kaluža s ceste za kočo, da je zadnja stena lezla že v zemljo. Od vlage je bila zelena že od zunaj in znotraj. Edino okence, ki je prodiralo zadnjo steno, je bilo zloženo iz stekla in lepenke. Starec se je oprezno ozrl okrog sebe in zlezel po lestvi na podstrešje.
Lizika ga je opazila: »Franček, skoči po mater! Stari si pa baše zrnje za tisto kurbo.«
Pri zadnji besedi je zardela. Pogledala je brata.
Ta je povesil oči in rekel tja v en dan:
»Ne grem! Spet se bosta stepla!«
Ko se je vrnil stari s podstrešja, je nekaj nesel pod suknjo.
Videla sta ga Tonek in Tunika, ki je rekla po materinem:
»Zdaj ga spet vleče k babi.«
Tonek je zaklel. Otroka sta se zdela sama sebi velika ter sta naprej rila po blatu in delala pogače. –
Ko je Janžek prignal s paše, je pozabil na koruzo in žrmlje. Šli so se skrivat. – Proti poldnevu so se naveličali divjanja okoli bajte in skrivanja po podstrešju, gumnu in hlevu. Janžek in Lizika sta jim pa izginila izpred oči.
Spravila sta se v hlev. Oba sta nekaj časa molčala in se nista upala pogledati.
Lizika se je ozrla po hlevu in rekla:
»Dedek so pa šli. Veš kam!?«
In se je nerodno, kilavo zasmejala.
»Videl sem prekletega starega. Nekaj je nesel.«
»Veš zakaj hodi?«
Isti bolni nasmeh.
»Zavoljo babe.«
Fantu je bilo nerodno in kri mu je stopila v glavo ...
Zmolil ju je debel človek, ki je stopil v hlev. Ko so se mu oči privadile temi in mu je pogled zašel preko krave, je zagledal otroka.
»Kaj pa vidva? Se lovita slepe miši?«
Počasi se je obrnil na pragu in pomežiknil.
Lizika si je zakrila oči s predpasnikom in zajokala.
»Tu ne bo nikogar doma razen dece. Lepo kravo imajo, lepo. Gunžar!«
Po Janžeku je spreletelo:
»Rubež!«
Zagnal se je mimo financarja proti Rajhovim. Za njim se je cmerila Tunika. Komaj je racala s svojimi par leti.
Drugi so zbežali v kočo. Franček je zaklenil vrata za sabo.
»Kravo nam bodo vzeli! – Mati, mati! ... – Rubež! – Mati! ... Molimo, da nam bo ostala krava!«
Pokleknili so na ilovnata tla. Raztrgana molitev se je mešala z jokom.
Milika se je prebudila in vekala.
Zunaj sta ostala financar in občinski sluga Gunžar, ki se je opravičeval pred gospodom: »Hribovska deca, ki se boji gosposkega človeka.«
»Ampak daleč so že. Kam bi to sploh zdivjalo, če bi ne imeli cerkve, gospode in ječ? Taka deca ... Zato pa, kaj človek vsega ne doživi!«
Zakrohotal se je.[[Kategorija: Dela-K]