Kmetje varite se šuntarjev

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Kmetje varite se šuntarjev
anonimno
Avtor podpisan kot Janez.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 20 (17.5.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


5. dan tega mesca je bila v Mirni na Dolenskim volitev poslanca za véliki zbor v Frankfort Majnski, pri kterim se je mnogo kmetov in tudi gospodov zbralo. Začetek volitve je bil ob devetih dopoldne, konec pa ob štirih popoldne. Volitni komisar so bili gosp. Korl Raab, Mokronoškiga kantona komisár, njih pomočnik pa gosp. Janez Kersnik, komisár Mirniškiga kantona, ki so se prepričali, de se je vse natanjko in po pravici godilo, in ki so s svojimi razumljivimi poduki v volitni hiši zbranim kmetam namen Frankfortškiga zbora tako lepo razložili, de je bila perva volitev v lepim redu končana. Pri pervi volitvi je bil Juri Gajer, iz Kerškiga, poslanec, gosp. Korl Raab, tajnik deželniga poglavarstva v Ljubljani, pa namestnik izvoljen; kér pa nobeden ni polovice vsih glasov (štim) za se imel, se je mogla po postavi volitev še enkrat ponoviti; Juri Gajer se je pa drugi volitvi zoperstavii rekoč: „perva volitev veljá, druge ne čakam.“ Krnalo po tem je nekaj Kerških kmetov podšuntal, de so ž njim vred volitno hišo zapustivši v kerčmo šli. De je Juri Gajer v gostivnici svoje tovarše dobro napajal, še bolj pa šuntal in podpihoval, ne le sam svoje, temuč tudi po dveh tovarših druge kmete, rekoč: „gospodje vas hočejo goljufati“ ‒ je gotova resnica. Po dokončani drugi volitvi je pa z zapeljanimi kerškimi kmeti zopet v volitno hišo prišel, in je pisma voljivcov (Wahl-Decrete) nazaj terjal, rekoč: „de imajo vse pisma prešteti“, kér je namreč natolceval, de je menj pisem, kakor pa pisanih listov (Wahl-Zetteln). Ko se je pa pri preštevanji pisem pokazalo, de je še več pisem, kakor pa pisanih listov, je ostermel, kmetje pa, ktere je poprej šuntal, so vsi serditi enoglasno zavpili: „oni so goljuf, ki ga bomo po poti raztergali.“ Ljubeznjivi Juri je bil tedej v veliki zadregi, in ni vedil, kako bi si iz limanc pomagal; pa berž mu druga zvijača na misel pride. „Komisarji so voliteljem povedali, kteriga naj poslanca izvolijo“ ‒ je djal. De je moglo tako lažnjivo in šuntarsko govorjenje komisarje močno razžaliti, bo vsak pošten človek spoznal, in vsak tudi lahko previdi, de komisarji, ako bi bile besede Jurja Gajerja resnične, bi ne bili izvoljeniga gospoda poslanca izvolili, ki je sicer pameten, pošten mož in vse častí vreden rodoljub, ki si pa mende sam v Frankfort iti ne želi, kér poslancu ni le zgorej imenovanih lepih lastnost potreba, ampak take učenosti, de bo, ako bi treba bilo, koj iz glave celimu zboru zastran vsake rečí odgovor dati in s terdnimi dokazami izpeljati zamogel; kar bo posebno potrebno takrat, ako bi utegnili Nemci take naprave vstanoviti, s kterimi bi nas Slovence zopet po svojim nemškim kopitu obračali in nam národnost in jezik zoper večno pravico odvzeti hotli.

De bi se pač kmetje tacih in enacih zapeljivcov, kakoršin je Juri Gajer prihodnje kakor strupeniga gada varovali! in de bi se nemirni človek, kteri je, kakor slišimo, tudi na Kerškim pri volitvi voliteljev velike zmešnave napravil, nikdar več v Mirni ne prikazal! kjer razun malokterih šuntarjev, le pošteni možjé prebivajo.

Iz Mirne.

Janez.