Kmečki punt

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kmečki punt
Avgust Šenoa
Prevajalec: Joža Glonar
Izdano: Amerikanski Slovenec 41/151, 41/152, 41/153, 41/154, 41/155, 41/156, 41/157, 41/158, 41/159, 41/160, 41/161, 41/162, 41/163, 41/164, 41/165, 41/166, 41/167, 41/168, 41/169, 41/170, 41/171, 41/172, 41/173, 41/174, 41/175, 41/176, 41/177, 41/178, 41/179, 41/180, 41/181, 41/182, 41/183, 41/184, 41/185, 41/186, 41/187, 41/188, 41/189, 41/190, 41/191, 41/192, 41/193, 41/194, 41/195, 41/196, 41/197, 41/198, 41/199, 41/200, 41/201, 41/202, 41/203, 41/204, 41/205, 41/206, 41/207, 41/208, 41/209, 41/210, 41/211, 41/212, 41/213, 41/214, 41/215, 41/216, 41/217, 41/218, 41/219, 41/220, 41/221, 41/222, 41/223, 41/224, 41/225, 41/226, 41/227, 41/228, 41/229, 41/230, 41/231, 41/232, 41/233, 41/234, 41/235, 41/236, 41/237, 41/238, 41/239, 41/240, 41/241 (1932)
Viri: dLib 151, 152, 153, 154, 155, 156, 157, 1589, 159, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 170, 171, 172, 173, 174, 175, 176, 177, 178, 179, 180, 181, 182, 183, 184, 185, 186, 187, 188, 189, 190, 191, 192, 193, 194, 195, 196, 197, 198, 199, 200, 201, 202, 203, 204, 205, 206, 207, 208, 209, 210, 211, 212, 213, 214, 215, 216, 217, 218, 219, 220, 221, 222, 223, 224, 225, 226, 227, 228, 229, 230, 231, 232, 233, 234, 235, 236, 237, 238, 239, 240, 241
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I. Tanjuša.[uredi]

Bilo je popoldne proti koncu meseca februarja leta Gospodovega 1563. Po gorah je bil sneg pod vročimi solnčnimi žarki že skopnel. Od gorskih pritokov narasla Sava je močneje drvela po svoji strugi in preplavila vso ravnino pod gradom Susjedom. Ob visokem oknu je v manjši sobi gradu sedela nekoliko poštama, toda krepka, v črno oblečena žena. Da m imela plavih, nekoliko osivelih las počesanih na obe strani visokega, okroglega čela in da se ji niso vili dolgi krajci rdeče čepice okoli nekoliko orumenelega lica, bi bil človek rekel, da vidi pred seboj obrito moško glavo. Nje obličje je bilo veliko, čeljusti krepke, nos dolg, viseč nad usta, usta široka, ustnice blede m tanke, žolte obrvi goste in strnjene, izpod bledomodrih, skoro mračnih oči, iz katerih bi človek zaman skušal uganiti, kaka čustva spijo v tem srcu, kake misli šivgajo po tej glavi. Gube na licih, okoli oči in ust so res kazale, da so se v tem srcu borile silovite strasti, toda sedaj je bila žena mirna kakor kamen, in na njenem trdem licu nisi videl niti sleda ženske nežnosti, pač pa trdno, nezlomljivo voljo, močnega duha in nepremagljivo odločnost. Njeno močno, visoko telo je bilo oblečeno v nagubano obleko iz črnega sukna, obšito s temno svilo, okoli pa se ji je ovijala močna srebrna verižica, na kateri je visel šop velikih ključev. Suhi, trdi prsti ženske so počivali na srebrni skrinjici, ki je stala pred njo na mizici. Zdaj je s pogledom ošinila goli gozd, poplavljeno ravnino pod brdom, zdaj zopet skrinjico. Včasih ji je šinil porogljiv nasmeh preko ust in prsti so močneje pritisnili Skrinjico, kakor da kaka levinja varuje svoje mladiče. Sluga, ki je vstopil skozi velika vrata, jo je naposled zbudil iz zamišljenosti. Žena je glavo nekoliko okrenila in vprašala z zamolklim glasom:

“Kaj je, Ivo?”

“Oprosti mi, plemenita gospa,” je odgovoril sluga ponižno; “ravnokar je v grad prijahal neki mož, po govoru Madžar, po licu pa plemič.”

“Kako mu je ime? Odktid je?”

“Tega mi ni rekel, samo zapovedal je, da naj ga naznanim vaši milosti. Pravi, da mora priti pred vaše oči, ker ima z vami govoriti o važnih stvareh.”

“Madžar? Plemič? O važnih rečeh ima govoriti z mano?” Poglejmo, kakšno srečo nam prinaša ta Madžar! Reci mu, da lahko pride k meni. In čuj: postavi njegovega konja v hlev in daj mu ovsa in sena po volji, da se Madžar ne bo pritoževal nad hrvaško gospodo. Idi!”

Sluga je s poklonom odšel, črez hip pa so zazvenele ostroge neznanega prišleca na kamenitih tleh sobe. Vstopil je visok, suh človek z malo, obrito glavo, podolgovatim in bradatim licem. Pod dolgim, rjavim plaščem se mu je videl plavi suknjič, na prsih spet s srebrnimi orehi. Levo roko je imel pod plaščem, v desni je držal kosmato kučmo.

“Hvaljen bodi Jezus in Marija, plemenita gospa!” tako se je Madžar kratko in resno poklonil. Gospa ga je premerila od pet do glave in črez nekaj časa mirno odgovorila:

“Na veke amen! Kdo ste, gospod? Čigav ste? Kaj mi prinašate?”

“Jaz sem Mihael Palffy, ogrski plemič, srečen, da po meni pošilja moj milostni gospodar, velemožni knez Andrej Bator, kraljevski sodnik, svoji plemeniti sorodnici Uršuli Heningovi, pozdrav in poklon!”

“Glej, glej! Hvala mu, hvala,” je odvrnila Uršula z nasmeškom. “Glej no, kako se me moj mili gospod sorodnik lepo spominja. Hvala mu za to. Sedite, gospod Palffy, in odložite plašč in kapo. Vidim, da ste jako utrujeni od dolge poti.”

Prišlec je storil, kakor mu je gospa velela, in nato izpregovoril:

“Pred vsem mi je moj velemožni gospodar naročil, naj naznanim vaši milosti, kako ga je srce zabolelo, ko mu je smrt ugrabila milega sorodnika gospoda Andreja Heninga, vašega spoštovanega moža.”

“Glej ga no, kako je gospod kraljevski sodnik milostljiv proti meni, ubogi vdovi! Poleg vseh drugih svojih prevažnih poslov ni v tem burnem času niti tega pozabil. Da, da! Lani osemnajsti dan oktobra je zapustil moj premilostni gospod Andrej ta svet in mene ubogo — in ravno v najhujših časih. In mojega milega sorodnika še sedaj boli plemenito srce. Res dobra duša, hvala mu za to! Toda povejte mi, plemeniti gospod, ali se se podali na tako dolgo pot samo zato, da mi prinesete žalostne solze svojega gospodarja? Ali vam ni ničesar govoril o kakih drugih poslih?”

“Je, milostna gospa; gospod kraljevski sodnik me je poslal zaradi grada Susjeda in gornje Stubicej ali se ne bi dalo skupno gospodarstvo boljše urediti.”

“Vidiš no, ljubo mi je, da se je gospod Andrej spametoval dasi pozno, pa vendar enkrat. Ko sem pokopala svojega pokojnega soproga, sem tako poslala pismo Andreju Batoru, naj mi pomaga, ker mi je sorodnik in ker je Susjed in Stubica tako skupno imetje moje in njegove rodbine; pozneje sem mu pisala še kakih desetkrat, toda odgovora ni bilo nobenega. Namesto pomoči mi je poslal celo škodo, ker je poslal svojega upravitelja, nekega Jurja Svesvetiča, ki pa bi se po pravici moral imenovati Svevražič. Ta bajtar, ki nima niti dveh parov volov, se je napihnil, ker je njegov brat Štefan zagrebški kanonik, kakor da ima gradove Zrinjskih in grb Frankopanov. Odkar je prišel sem na Susjed kakor kozel na vrt, se šopiri kakor kak gospodar, meče mi polena pod noge in me pleni prav pred mojim nosom, kakor da je vse last Batorova in jaz s svojimi ubogimi črvički tukaj milostno puščena na hrani in stanovanju.

“Oprostite, milostna gospa!!” je odvrnil nekoliko nemirno Madžar, ki mu ta pridiga nikakor ni bila po volji.

“Pustite me, da končam, gospod Palffy,” je ostro odsekala gospa Uršula. “Vse morate čuti, potem šele soditi. Gospod Svesvetički, pravim vam, je pravi razbojnik, povrh pa ima še dva zvesta pomagača, Janka Horvata in Nikolo Golubiča. Vsak čas mi pride v grad kak ubog kmet, da se potoži meni, svoji gospe. Ta besna četa hodi s puško in sabljo nad mirne kmete in pleni brez obzira. Nekemu mojemu kmetu na Krapini so porušili mlin, drugemu v Jakovlju so odnesli žito, v selu Trgovini, tukaj prav pod gradom, pa je Svesvetički upravitelju odvzel zase dve najlepši kravi. Poklicala sem ga na odgovor, češ da bom šla s silo nanj, toda on me je zasmehoval, da se babe ne boji in da so gradu Batori gospodarji.

In potem je vse puške in topove in smodnik dejal pod ključ, dasi je tudi to orožje skupna last. Ves pridelek se mora enako razdeliti, seveda! Svesvetički me goljufa pri žitu, senu in vinu, in če se pritožujem, smeje kriči, da za njega ni ne. sodni je in ne zakona, ker je njegov gospodar najvišji sodnik, ki mu babja pravda ne more škoditi.”

“Toda verujte, milostna gospa,” jo je prekinil Madžar, “da se to ne godi po volji mojega velemožnega gospodarja.”

“Ni res, gospod Palffy,” je zakričala gospa in oči so se ji še bolj zaiskrile, “ni res. Ali vam nisem rekla, da sem svojemu sorodniku, gospodu Andreju vse na tanko popisala, toda on ni niti mignil, pač pa mi je ta brezbožni Svesvetički pokazal pismo, v katerem ga Bator hvali in da se naj ne ozira na moje pritožbe. No, kaj pravite na to, plemeniti poslanec moj?!” je kliknila Uršula in naglo vstala, pri tem pa ošinila Madžara s takim pogledom, da je povesil oči in zmeden molčal.

“Z mano,” je dejala Uršula s trepetajočim glasom in se postavila pred poslanca, “ni slabo črešenj zobati, če si pošten, toda če kdo za hrbtom spletkari, pozabim, da sem ženska in moja volja je močna, močnejša ko gospod Bator, ta prvi pravičnik ogrske krone. Nad sto let že sedimo Heningovci na Susjedu in Stubici, nad sto let smo že tukaj gospodarji. Poglejte si ono žensko sliko nad pečjo: — to je nesrečna Dora iz starega hrvaškega rodu Arlandovcev, ki se je omožila z Andrejem Heningom prvim in svojemu rodu zapustila grada Susjed in Stubico; njena vnučka Kata, mati mojega moža, pa je vzela gospoda Teuffenbacha, na čigar ime je bilo preneseno imetje Heningov. Dovolj sva se moj pokojni mož in jaz trudila in potrošila denarja, da sva rešila Susjed in Stubico iz rok razbojniških velikašev, ki so od novega kralja Ferdinanda izciganili darilne listine. Iz najine dediščine sva srečno izrinila vsiljenca Španca Pedra de Laze, nasilnega škofa Simona Erdoda, luteranskega barona Ivana Ungnada, generala Kacijanarja, in ko je temu izdajniku knez Nikola Zrinjski po pravici razklal črepinjo, je vse imetje pograbil kraljevski fiskus, iz čegar krempljev sva s težavo izvila vsaj Susjed in Stubico, Želin pa sva morala pustiti v rokah roparja Bakača. Toliko sva muk pretrpela, toliko izgubila, sedmero otrok sem pod srcem nosila in se ž njimi dovolj nanosila, sina edinca sem izgubila, izgubila sem moža, od šestero hči so komaj tri preskrbljene, uboga vdova sem — v našem starem gnezdu pa se šopiri kragulj in skuša izriniti mene ubogo vdovo in kdo? Moj sorodnik, prvi sodnik ogrske krone — Andrej Bator. Gorje zemlji, kjer je pravica v takih rokah. Pišite vendar, gospod Palffy, svojemu gospodarju, da njegova stvar slabo stoji, pišite mu, da ima stara Heningovica trdo glavo, da je preštudirala vse svoje pravice, ki so v tej srebrni skrinji shranjene, da pozna vse vaše latinske zvijače kakor kak advokat in da je ne boste obrisali pod nosom; reci mu, da stojijo na moji strani junaški zet je Mihael Konjski, Mato Herenčen in Stjepko Gregorjanec, sin podbana Ambroža. In če preostaja Batoru od vojskovanja s Turki toliko časa, da se lahko udari z žensko, pa naj; tudi Urša bo znala ustreliti s kakim topom v to krivično sodnijsko tehtnico, saj je hči Meknicerja, krajiškega vojvode. In sploh, čemu se prepira tukaj še! Jaz sem že lani vložila dve tožbi. Eno je oddal ob Martinovem moj zet Mihael Konjski banu Petru Erdodu proti Batorovcem, drugo pa sem sama poslala na sv. Elizabete dan kralju samemu v Požun proti Juriju Svesvetičkemu. Kralj je ukazal preiskavo. Pa naj poči najprej sodba, in če bo treba, pozneje še puška!”

Plemenitemu gospodu Palffyju je bilo čudno pri srcu, ko se je ta nevihta iz Heningovičiriih ust sipala na njegovo glavo. Prepaden je gledal čudno ženo, ki je z razpaljenim licem in žarečimi očmi hodila sem in tja po sobi, kjer se sedaj ni culo drugega, ko udarjanje njenih pet ob kamniti tlak in težko sopenje njene razjarjene duše. Počasi pa si je Madžar opomogel.

“Vaša milost,” je povzel kratko, “prav od srca mi je žal, da sem bil nehote vzrok, da ste se tako ujezili. Vi ste pravična ženska, vdova in mati. Krivica vas boli in po pravici. Izrekli ste resne, težke besede, našteli velike krivice, in jaz, ki cenim vašo plemenito jezo, ne bom o njih dvomil. Moj milostni gospodar mi je natanko razložil, odkod izhaja in čigava je pravica na Susjedu in Stubici. Toda, dasi vse krivice, ki ste jih tukaj doživeli, ne morejo iti na rovaš mojemu velemožnemu gospodarju, ampak prej neredu, ki je zavladal v tej kraljevini in v Ogrski po nesrečni bitki pri Mohaču, vendar priznava in obžaluje gospod kraljevski sodnik, da je mogoče tudi on nekoliko kriv, toda manj iz hudobije, kolikor vsled razdraženosti, ki vlada v teh nemirnih časih, in napačnih navodil nevrednih služabnikov. Žal mu je in popraviti skuša vse, kakor je treba. Jaz sem torej znamenje mira in prosim vas, milostna gospa, da me nekoliko časa mirno poslušate.”

Palffy je umolknil in čakal, kaj bo gospa Uršula odgovorila.

“Govorite hitro in kratko!” je odvrnila žena, ne da bi se ozrla na poslanca, in je s prekrižanimi rokami začela gledati skozi okno na ravnino. Tedaj je Madžar začel:

“Posestvo, za katero gre, namreč Susjed in Gornja Stubica, je veliko in rodovitno. Od Stenjevca sega tje do štajerske meje na Sotli od Stupnika do blizu Bistrice. Tukaj so njive, travniki, vinogradi, gozdi, pašniki, pristave, kleti, mlini, pridnih kmetov. Tako ni čudno, da so se ga mnogi polakomnili, toda tudi nobenega dvoma ni, čigavo prav za prav je. Po dednem pravu je polovica last rodbine Heningov, polovica pa Batorov, ker je pokojna gospa Kata, rojena Rozgonj, mati gospoda kraljevskega sodnika, bila tudi iz rodu Heningovih. Ta brezdvomna pravica pa se je s silo kršila, kakor ste omenili tudi sami, v onih žalostnih časih, ko sta se Ferdinand Habsburški in Ivan Zapolja vlekla za ogrsko krono in ko so poleg vsega še po tej kraljevini razsajali Turki. V takih nemirnih časih se še najjasnejša pravica težavno varuje. Ko seza kak vladar za novo krono, mu je prva skrb, da zbere okoli sebe kolikor mogoče mnogo močnih pristašev in tako se lahko zgodi, da v njihovo korist in lastni hasek iztrga kak list iz knjige pravice. V takem boju se ne gleda na pravico, ampak na usluge. Moj gospodar je stopil na Ferdinandovo stran in ravno tako tudi pokojni gospod Andrej Hening, ali kakor se je prej po svoji rodbini imenoval, Teuffenbach, kar je tudi popolnoma razumljivo, ker je bil Nemec. Toda kralj Ferdinand je posestvo poklonil najprej svojemu konjušniku, kar ni nič čudnega. Španec ima sladek jezik in je vedno v kraljevi bližini.

Pozneje ga je dal Simonu Erdodo, zagrebškemu škofu; tudi to ni nič čudnega. Obitelj Erdodov je bogata, silna, junaška, in malo kdo izmed njih je bil tako trd in neupogljiv, tako vztrajen in smel, kakor pokojni škof Simon, glavni steber Zapolje na Hrvaškem, ki bi mu Ferdinand bil dal še več ko Susjed in Stubico, samo da bi ga pridobil za habsburško stranko. O generalu Kacijanarju je mislil, da je močan in da bo znal pregnati strašne Turke, dokler se ni pokazalo, da so ga Turki podkupili. Tako se je povsodi vprašalo samo za tem, kdo je na korist novemu vladarju, nikdar pa ne, kdo ima kako pravico. Nazadnje so Batorovci in Heningovci vendar pregnali te vsiljence. Leta 1559 je potrdil kralj Ferdinand v Lincu obitelji Batorovi in Heningovi last posestev Susjeda in Stubice.”

“Da,” je dodala gospa Uršula in nekoliko okrenila glavo, “vsaki obitelji polovica užitka in sicer tako moškim kakor ženskim naslednikom.”

“In ako je do tega prišlo, kdo je to dosegel, plemenita gospa?”

“Oba, Batori skupaj z mojim pokojnim možem.”

“Resnica,” je odvrnil Palffv, “oba sta vložila prošnjo pri kralju. Toda zmago vaše pravice — oprostite mi te besede — je v prvi vrsti dosegel ugled vrhovnega sodnika kraljevine Ogrske. In sedaj, ko je kralj Ferdinand premagal Zapoljo, želi moj gospodar, da bi ta pravica rodbin bila trdna in stalna, in niti na misel mu ne prihaja, dotikati se polovice, ki je Heningovska.”

“To se pravi,” in pri tem se je gospo popolnoma okrenila, “posestvo je nerazdeljivo in rodbinsko, dohodek in prirastek pa se deli na polovico. Tak je smisel kraljevega darilnega pisma in tako se je pogodil moj pokojni gospod z gospodom Batorom v Stubici.”

“Da, da,” je odvrnil Madžar nekoliko zmeden.

“Povedati vam moram tudi to.” je nadaljevala srospa Uršula, “da sem leta 1559. svojemu pokojnemu jrospodu Andreju posodila od svoje dote sedem tisoč ogrskih goldinarjev in dosegla nastavno pravico na četrtino vsega imetka. Tudi ne smete pozabiti, da so na posestvu bili dolgovi. ko smo ga prevzeli. Upniki baron Klainarh. Jakob Sekelj in Ladislav Kerečen so mojega nokoinika brezobzirno preganjali; k sreči se je našel dober človek, gospod podban Ambrož Gregorijanec. ki je tem pijavkam plačal dva tisoč tri in trideset ogrskih goldinarjev, in si zato seveda pridržal zastavno pravico, ki jo je pozneje prenesel na svojeea sina Stjepana, ko se je ženil z moio hčerko Marto.”

“Tudi to vem, vaša milost, toda vsega tega si ne morem razlagati drugače, kot da ta bremena gredo na Heningovo polovico.”

“Molčite mi,” je zakričala gospa Urša in zacepetala z nogo, “tu ni nikake polovice. Dolg pada na celo posestvo. Niti kraljevski sodnik niti kralj sam ne bo naše dediščine na dvoje razrezal, dokler še nosim živo glavo, dasi se mi to dvojno gospodarstvo na eni zemlji zdi kakor oni čudni dvoglavi orel, ki gleda z eno glavo na desno, z drugo pa na levo.”

“Prav to je vendar, milostna gospa,” je zaklical Palffy in skočil po konci. Pri tem so se mu oči čudno zaiskrile. “Seveda, seveda! Tako mislim jaz in tako misli tudi moj velemožni gospodar. Pustimo sumničenje in prepire!

Končajva to pravdo, ki traja sedaj že celo uro. Gospod kraljevi sodnik ne želi, da bi vsa stvar prišla pred sodišče, ker je tudi sam sodnik in take pravde med sodniki niso drugega ko prokletstvo!”

“Ah!” se je gospa Uršula škodoželjno nasmehnila, “moj ljubi sorodnik se torej boji sodišča? Dobro, da vem. On menda že pozna zakone! Po vsem tem se zdi, da visi njegova pravica na slabi niti. Pa poslušajmo, gospod Palffy, vaše predloge!”

Gospa Uršula je začela počasneje hoditi s prekrižanima rokama po sobi gori in doli in je pri tem gledala v tla, ob nji pa je korakal Palfjfy, ki se je venomer klanjal in krilil z rokama.

“Najprej,” je rekel Madžar s povzdignjenim palcem, “treba odstraniti Jurija Svesvetičkega. On je nasilen človek, mogoče zaradi udanosti svojemu gospodu, a nekaj tudi zaradi lastnega žepa, toda treba ga je odstraniti, ker vaši milosti ni po godu in je tako precej slab in bolehen. To bo najboljši povod, da ga odstranimo.”

“Dobro,” je rekla gospa, nadaljujte!”

“Drugič,” je nadaljeval Madžar in povzdignil tudi kazalec, “za svojega upravitelja bo moj velemožni gospodar nastavil pisatelja Grga Dombroja, ki je samec in tukaj v bližini nima nikakega sorodstva. On je miren, pravičen: človek. Njemu se bo po inventarju oddalo vse vino, živina, žito, seno, pohištvo, v kolikor spada v polovico mojega milostnega gospodarju.”

“Dobro,” je ponovila gospa, “toda ona dva telovaja Horvat in Golubič morata iz hiše, ali ste čuli?”

“Vsekakor! takoj jih bomo spodili, vaša milost,” je pritrdil Madžar gospodinji. “Tretjič pa ostane imetje, kar se tiče gospodarstva, lastnine in iz nje izhajajočih pravic, nerazdeljivo, samo najti bo treba način, kako bi se ta dvojna in različna uprava pametno uredila.”

“Dalje,” je rekla Heningovica in poslanca po strani ošinila z očmi.

“Stvar ni tako težka, kakor se mogoče na prvi pogled vidi. Pred vsem je treba pomisliti, da je treba po predpisu ves pridelek deliti na dvoje. Priznali pa mi boste, da je jako nerodno, če gospodarita dva gospodarja na isti zemlji; to sploh ni nikako gospodarstvo, ker sta drug drugemu napoti, in celo nedostojno bi bilo, če bi vaši milosti nagajali kaki upravitelji ali poverjeniki, kakor je n. pr. delal Svesvetički. Jaz bi torej predložil sledeče: Ves fundus instructus se popiše v inventarju in se ne sme nikdar zmanjšati. Potem se naj izračuna dohodek od posameznih zemljišč in kmetov in naj se naredita dve enaki polovici. Na eni polovici boste gospodarili vi, milostna gospa, na drugi pa upravitelj mojega velemožnega gospodarja. Vsako leto se inventar pregleda; na enem in sicer boljšem gradu boste stanovali vi, milostna gospa, na Susjedu tukaj pa bo stanoval batorovski upravitelj.”

“A,” je zaklicala gospa Uršula, “torej ste spet začeli deliti, gospod Palffy! In s čim bo zavarovana pravica moje lasti na Susjedu Nikdar, nikdar!

“Pomirite se, milostna gospa,” je nadaljeval Madžar preprosto; “o tem sem razmišljal tudi jaz in popolnoma pravično je, da se tudi v tem zavarujete, dasi so Batori vaši sorodniki. Sedaj vam ne govorim kot zastopnik kraljevega Sodnika, ampak kot vaš prijatelj. Da bo vaša last varna, lahko tukaj v gradu stanuje vaš podkastelan, zanesljiv, pošten človek, ki bo tukaj varoval vaše pravice. Vse to se lahko postavi v pismeno pogodbo, ki bo vezala obe stranki.”

“Pa zakaj naj ne ostanem na Susjedu jaz?” Je izpregovorila Uršula, ko je nekoliko premišljala. “Tukaj je pravi sedež rodbine Heningove.”

Za temi besedami je gospo Uršula začela postrani gledati Madžara, ki je v prvem trenotku Osupnil, pa si kmalu pomagal in hitro odgovoril:

“Na vašem mestu bi jaz tega niti ne vprašal. Vi ste tako enkrat na Stubici, drugič na Susjedu, stubiški del posestva pa je vsekakor boljši od usjedskega. Pri sestavljanju popisa ne bomo tehtali vsakega zrnea, moj milostni gospodar se strinja celo s tem, da v podkrepitev svojih pravic prebivate vsako leto dva meseca na Susjedu. na Stubico pa vas ne bo nikogar pošiljal. Vprašali boste, zakaj si je gospod kraljevski sodnik izbral baš Susjed. Ker je bliže Zagrebu, na štajerski meji in blizu Kranjske. V Zagrebu ima prijatelje, ki bodo pazili na gospodarstvo; vi ne prodajate svojega pridelka daleč. Bator pa je doma na Ogrskem, v požunski županiji, potrebuje več denarja in lahko tukaj pridelk lažje proda v sosedne pokrajine. Mislim, da je ta pondba odkrita in poštena, dasi mogoče za mojega gospodarja manj ugodila. Toda on mi je izrecno zapovedal, da moram postaviti tako dobre pogoje, da bi vaša milost videla, da se Heningovim od Batorov ni bati Slabega namena ali goljufije, ampak da gojijo v svojem srcu ljubezen do sorodnikov, četudi imajo od tega kaj škode. Presodite sami, plemenita gospa.”

Vdova se je ustavila in s prekrižanimi rokami upirala svoje blede oči v gospoda Palffyja, da bi kako uganila iz njegovega lica, ali laže, ali pa govori resnico. Poslanec pa je prenesel njen pogled. Uršula je sklonila glavo in začela razmišljati. Ponudba je bila res ugodna, istubički del je mnogo boljši. Vdova je začela ha tihem računati :pogodba je celo zelo ugodna. In navsezadnje si je že tudi želela miru. Prva leta njenega zakona so bila burna in nemirna. Dva kralja sta bila v kraljevini, dve besni Stranki velikašev, dve nasprotni stranki med plemstvom: zakoni niso veljali skoro nič, pravico je krojila sablja, sodbe ravnal bat. Pokojni Andrej Hening je bil slab človek, ona pa s šestimi hčerami žrtev vsake razbojniške lakomnosti, ki se je skrivala za kako prigoljufano cesarsko pismo. Ali se naj spušča v nove pravde? In celo s silnim Andrejem Batorom, prijateljem in ljubimcem kralja Ferdinanda, ki je Imel v rokah najvišje sodišče?

Naenkrat je Uršula vzdignila glavo in rekla Palffyju mirno:

“Plemeniti gospod! Reč, o kateri sva se sedaj do sitega nagovorila, je važna zelo in se tiče bele moje obitelji. Jaz vaše zakone nekoliko poznam, toda stvar je treba najprej premisliti, potem pa se tudi pogovoriti z ostalim sorodstvom. Vprašala bom svoje zete tudi podbana Ambroža. Več oči več vidi. Potrpite torej dotlej. Ne pravim, da ponujane pogoje naravnost odbijam, niti da jih sprejmem. Bodite med tem moj gost, poslužite se tukaj kakor da ste doma, kakor da je cel grad vaš. Čez par dni boste lahko velemožnemu gospodu Andreju Batoru sporočili, kako smo se pogodili; ker pa imajo možje hladnejšo kri in več spretnosti, bom poverila ves dogovor svojemu zetu Mihaelu Konjskemu, ki je lani pri banu vložil tožbo. On je začel vojsko, on naj sklene mir, če je mogoče.”

“Srečen bom,” je odvrnil z uljudnim smehljajem Madžar, “če bom lahko pritisnil pečat pod spravo tako slavnih rodbin, in dobra slutnja mi pravi, da bo do mira tudi prišlo.”

“Bilo kakor koli, gospod Palffy,” je končala gospa Uršula ostro, “to pomnite vi, in pomni naj vaš gospodar, da Uršula Heningova ne pozna šale, in če se bo v tej stvari pokazala tudi najmanjša prevara, pri božjih ranah prisežem, da bo hudo in da bo brez usmiljenja tekla kri. Sedaj pa lahko noč!”

Uršula je mahnila Palffyju z roko, on pa se je čudni ženi globoko priklonil in šel spat v sobo, ki mu jo je Ivan pripravil v zadnjem stolpu grada.

II.[uredi]

Štiri dni po razgovoru z gospo Uršulo je rano zjutraj gospod Palffy pred Susjedom skočil na konja in z roko zamahnil v slovo Mihaelu Konjskemu, človeku visoke, močne rasti, ki je bil spremil madžarskega gosta do vrat.

“Zbogom, plemeniti gospod!” se je nasmehnil Batorov poslanec, “za nekaj časa se bomo zopet videli!”

“Drago mi bo,” je odvrnil Konjski in se resno poklonil.

“In tudi meni je milo, da se prijateljsko ločimo. Čez dva dni bom prišel nazaj in pripeljal Grgo Dombroja. Dobro bi bilo, če bi dotlej sestavili inventar.”

“Ne skrbite se zaradi tega. Bom že poskrbel.”

“Torej hvala vam in z Bogom!” je končal Madžar in veselega lica pohitel proti Zagrebu.

Gospod Palffy ni svojemu konju prav nič prizanašal. Brez usmiljenja mu je z ostrogami gulil rebra, tako da se je videlo, kako zelo se mu mudi. Ne oziraje se niti na levo, niti na desno je drvel skozi Stenjevec. Vrabče, Črnomerec, in lice se mu je še bolj razvedrilo, ko se mu je na jutranjem nebu za gorskim obronkom pokazal stolp svetega kralja.

Močno je nategnil uzde, legel konju na vrat in še bolj pognal, tako da so ga kmetje, ki so ob vrtovih Ilice šli v mesto, začudeno gledali. Brezobzirno je zdirjal preko trga tridesetorice, krenil pod kapiteljska vrata in se ustavil pred zidano kanoniško hišo nedaleč od frančiškanskega samostana. Ne da bi čakal, da mu bo kdo odprl, je brzo skočil s konja, odprl mala stranska vratca, skozi katera je vstopil vodeč konja na uzdi. Privezal ga je za Steber, pobrzel po stopnjicah in odprl prva vrata.

Tukaj sta sedela pri oknu dva moža; na klopi debelejši gospod s silnim trebuhom; podbradek mu je silil izpod lica; na črno kanoniško obleko in male, sive oči so veselo žarele nad velikim, širokim nosom; — poleg njega je čepel na stolcu suh in bled človek, s kratkimi lasmi in striženimi brki. Suhač se je zdel ves zgibljen v zemljo, od gostih obrvi ni bilo mogoče videti njegovih oči.

“Pohvaljen bodi Jezus!” je kriknil Madžar veselo, ko je odprl vrata in vrgel svojo kučmo na veliko glineno peč pri vhodu.

“Na veke, amen!” je odvrnil kanonik. “Gospod je treščil v moj dom kakor blisk iz vedrega neba!”

“Kakor blisk!” se je Palffy prisrčno nasmehljal; “ampak, prečastni gospod, zvita lisica pa ste le. Ime vam je Stipo Svesvetički, držite se prav Kot kak svetnik, pod kožo pa ste polni vragolij. Kaj me niste pričakovali, kaj? Ha, ha, ha! Vi Hrvati ste se takih premetenosti menda od Turkov naučili.”

“O, ko bi vedeli, dragi prijatelj,” se je nasmehnil kanonik in pomežiknil, “če ne od Turkov, pa od vas Madžarov. Vsaj vi ste mojster V tem, in enako vaš gospodar. No, pa povejte, kako ste izvršil svoj posel in s čim vam lahko pomagam?” Pri teh besedah je kanonik vstal, zazehal in pogledal prišleca. Suhi tovariš se ni niti premaknil, ampak je Madžarja samo po strani ošinil s ogledom.

“O mojih poslih me izprašujete, prespoštovani prijatelj! Vrag jih vzemi! Od Požuna do tukaj sem si pretresel kosti na konju, da groza! In kako veselje me je čakalo! Da bi Imel vsaj opravka s Turkom, dobro. Toda s premeteno babo igrati se slepe miši, to je preveč za možaka! Rajši bi travo jedel! Toda kaj mi koristi! Začnimo v božjem imenu če vas je volja!”

“Kakor želite,” je odvrni kanonik.

“Toda prosim vas, poskrbite, da nas ne bo motil kak nepoklican gost.”

“Bom,” je rekel kanonik, “rekel bom svojim ljudem, naj nikogar ne pustijo k meni, in če bi bil tudi sam sveti Peter.”

Debeli kanonik se je zamajal proti vratom in izginil iz sobe.

“Torej, gospod Jurij,” je začel Palffy in si privihal brke, “ali ste svojemu bratu dopovedali, za kaj gre.”

“Sem in nisem,” je kašljaje odgovoril suhač. “Natanko ne, samo od daleč sem namignil. Prave prilike ni bilo. Po vašem navodilu sem šel iz Susjeda v Zagreb, ko ste prišli tje. Rekel sem, da grem k zdravniku zaradi moje bolezni. Vsi so mi verjeli, celo stara Uršula, ta vrag v ženski podobi. Saj tudi ni nobeno čudo, ker me mrzlica drži kakor v precepu. Prvi dan brata nisem našel. Bil je nekje pri Sv. Ivanu za pričo. Drugi dan pa je prihrumela cela tolpa prečastitih gospodov kanonikov pod to streho. Najprej jezični pisač Anton Vramec, ki ne govori drugega, ko same babje storije, potem prepirljivi Fran Filipič, ki Turkom tudi z jezikom seka glave, potem Krsto Mikulič, Ivan Dombrin, Juro Herešinec in kakor že vsa ta litanija gre. Pred takimi pričami seveda niti ziniti nisem smel o želji gospoda kraljevskega sodnika. Sedaj ste prihrumeli vi, spoštovani gospod, in čudim se, da ste tako hitro prišli. Baba Uršula je trd oreh in cel advokat. Mnogo sem se trudil ž njo, pa je nikakor nisem mogel ugnati. Kako je bilo?”

“Sedaj smo kakor pokopani pod zemljo, plemeniti gospod, ker se, kakor bodo moji ljudje vsakemu rekli, kanonik Stipo Svesvetički nahaja na svojem posestvu v Bijeniku; sedaj lahko začnemo” reče kanonik in položi svoje debele roke na trebuh.

Palffy je prekrižal noge, naslonil glavo na desni laket in vihajoč svoje brčice začel govoriti tako:

“Ta le vaš brat, prespoštovani gospod prijatelj, vam je menda pač že tako od daleč namignil, kakšne opravke imamo.” Kanonik je prikimal.

“Dobro. Toda da bo platno bolj močno, bomo še enkrat uredili vse niti. To je torej glavna stvar. Mojemu velemožnemu gospodarju Andreju Batoru gre polovica Susjeda in Stubice po darilnem pismu gospoda kralja Ferdinanda.”

“Vem,” je primaknil kanonik.”

“Dobro,” je nadaljeval Madžar; “moj gospodar je užival polovico dohodkov, polovico pa Heningovci, in Batorov del je upravljal tale vaš brat Jurij Svesvetički, ki ga stara Heningovica opravlja, sramoti in toži.”

“Vem,” je zopet potrdil kanonik.

“Nečesa pa, prečastiti moj prijatelj, ne veste. Moj gospodar, kraljevski sodnik stanuje pri Požunu. Vaša Hrvatska in ž njo vred Susjed in Stubica pa sta daleč vstran. Saj vam Turki vsak dan želijo dobro jutro. Vi se jih sicer otepate in branite, toda sreča je opoteča: lahko bi se zgodilo, da bi prišli turški konji na sredo Zagreba, od Zagreba do Susjeda pa ni daleč. Res, junaki ste, toda junaštvo potrebuje rumenjakov, kraljeva mošnja pa je prazna; torej se moj gospod boji za Susjed in Stubico, ki tako na lasu visita. Rad bi se te skrbi rešil, toda pri tem bi ne maral kaj izgubiti. To je vražja stvar. Kaj naj stori? Prodati mora vse, in dobro prodati. Kaj ne? Seveda! Toda to ni tako lahko. Stara Urša ima oster jezik in še ostrejše kremplje, brate moj! Cel advokat je. Moj gospodar je dolgo o vsem tem razmišljal in je že tudi našel kupca. Popolnoma slučajno.”

Prečastiti gospod Stino je pripovedovanje Batorovega poslanca poslušal z vedno večjim zanimanjem, vedno bolj na široko je odpiral oči, toda rekel ni nič.

“Vidite, bilo je tako,” je nadaljeval Palffy. “Lani, 8. septembra je dal naš svetli gospodar v Požunu svojega sina Maksa kronati za apostolskega kralja. Vas Hrvatov je bila navzoča cela truma pod vodstvom kneza Nikole Zrinjskega. Baš so praporščaki stali okoli kronskega griča in na njih čelu je stal z veliko ogrsko zastavo v rokah veliki konjušnik Franc Tahi, po rodu Hrvat, dasi je njegov ded bil iz čiste madžarske krvi. Toda gospod Tahi je svoje pokolenje popolnoma pozabil, prišel je k vam in se na vaši strani pretepa s Turki.”

“Da, da,” je pripomnil kanonik, “gospod Tahi je vražji človek. Res da je velik junak, toda domači ljudje se ga boje ravno tako kakor Turki, ker kamor stopi njegova noga, tam trava več ne raste.”

Ko se je torej veliki konjušnik, držeč zastavo, na konju znojil in od bolečin protina zvijal lice, je pri jahal na vrancu kraljevi sodnik, moj gospodar, in dejal Francu Tahu:

“Pozdravljen, brate! Za Boga, kako dolgo se že nisva videla. Kakor kak medved čepiš v svojem kotu med Savo in Dravo. Kako je s teboj?” “Kako naj neki bo!” — “Kakšna nevolja te tare?” — “Troja. Najprej protin, ki me neusmiljeno ščiplje, drugič Turki, ki vedno hujše pritiskajo in tretjič moj ljubi svak Nikola Zrinjski. Svoji sestri Jeleni je podaril Božjakovino, toda letos v poletju nas je nenadoma napadel in vrgel mene in sestro črez prah. Lep brat, kaj ne, Nikola je hujši ko Turek.”

“To vašo pravdo poznam. Nikola je pač Nikola In kralj se Zrinjskih boji. Kje pa živiš navadno.” — “Zdaj tu, zdaj tam, kakor cigan. Včasih v Medžimurju, včasih v Zablaču, včasih v Štatenbergu na Štajerskem, včasih na svoji pusti v Berenju.

Saj imam hvala Bogu tudi brez Bojakovine dovolj, toda pravega gnezda si ne morem zviti nikjer in moja gospa Jelena se jezi brez konca in kraja.” — Tedaj se je Bator nekoliko zamislil in nato reče napol v šali: “Brat, ali imaš kaj denarja?” — “Našel bi se menda še kak groš,” odgovori Tahi. — “Čuj me,” nadaljuje Bator, “jaz imam polovico dveh posestev tam doli na koncu sveta, Susjeda in Subice. Susjed je na Savi, baš na sredi med Štajersko in Šomodjem. Kraj je kakor nalašč za tebe. Meni ne koristi mnogo, ker je predaleč. Rajši bi tukaj kupil kak svet. Kupi Susjed in Stubico.” “Koliko hočeš za svoj del,” je vprašal Tahi. “Malo, za 50.000 ogrskih goldinarjev ga dam.” Tahi je nekaj zmajal z glavo in hotel odgovoriti, toda v tem trenotku so zapele trobente, mladi kralj je zajahal na grič in praporščaki so se začeli zbirati. Ko je moj gospodar vi del, da se ne more razgovoriti zaradi tolikega klicanja, je Tahi ju za enkrat samo pri slovesu zaklical: “Pridi nocoj k meni, da se pogovoriva!” Tako sta šla narazen, drugi dan pa mi je moj gospodar povedal ves njun razgovor in dodal, da je Francu Tahiju prodal polovico svojih hrvaških posestev za 45.000 ogrskih goldinarjev. Kaj pravite, prijatelj kanonik?”

Gospod Stipo si je nekoliko zamišljen drgnil nos.

“Veste, jaz bi rekel,” se je nazadnje oglasil, “da bo iz tega lahko prišla velika nesreča.”

“Zakaj, prečastiti gospod kanonik?”

“Ker sedi na pradu Susjeda gospa Urša, ženska, ki ima zobe kakor kak zmanj. Kako boš gospoda konjušnika postavil v njegovo last? Heningovci mislijo, da je rodbinska last cele obitelji po dednem pravu, ki mora vsekakor ostati v rodbini, tako da lahko svoj delež prodaš samo sorodstvu. Gospa Urša se bo z nohti branila.”

“Prava reč,” se je Madžar porogljivo zasmejal; “res ne vem, kakšni čudni ljudje ste vi Hrvati. Kaj je pravica? Vse je pravica, samo pravi način je treba najti. S pravim ravnanjem lahko po našem zakonu vse opraviš.”

“No, povejte, kako!” je rekel gospod Stipo.

“Kako se more govoriti tukaj o dednem pravu? Kralj je poklonil polovico posestva Batorovcem, polovico Heningovim. Torej lahko kralj tudi dovoli, da prenese moj gospodar svojo polovico na koga drugega. Kralj je mojemu gospodarju zelo naklonjen, pa tudi Tahiju, ker ve, da lahko samo po Batoru njegov mladi Maks varno zasede ogrski prestol. Na pol mu je to tudi že obljubil. In postaviti v last? Ali veste, kaj je zakonita sila? Z gospo Uršo sem se že dogovoril — poglejte!” In Palffy je potegnil iz žepa papir, ga podal kanoniku in smehljaje še dodal: “Prečitajte to! Kaj ne, kako modro. Sam starkin zet Konjski je pogodbo napisal. Čuden človek! Namazal sem mu dolge hrvaške brke z medom sladkih besed in ta zagorski norec veruje vse. O Tahiju seveda nisem niti žugnil. Vašega brata sem seveda tako zaradi lepšega kregal in rekel, da ga bom odstavil takoj. To jih je premamilo, to je stari godilo. Uršula bo šla stanovat dalje proč, v Stubico, Susjed bo čist. Dombroja sem že naučil, kako se ima obračati. Klanjati se mora stari, sem rekel, da se bo kaj zavohala — potem pa nenadoma konjušnika postaviti v last!”

“Toda,” je odvrnil kanonik in dal pismo nazaj, “po zakonih kraljevine Slavonije bi se to moralo prej proglasiti v skupščini stanov, pred banom!”

“Pojdite no s tem vašim slavonkim pravom.” je zamahnil Madžar z roko. “Preko tega bomo lahko prišli. In ban? Moj Bog! Kdo je ban, Knez Peter Erdodi! Ali ni njegova prva žena bila Tahova hči? In najsi je umrla in naj se je ban pozneje tudi oženil z Jano Alapičevo, vendar sta tast in zet ostala prijatelja, velika prijatelja.”

“Da, da,” se je kanonik zamislil, “toda na strani Heningovice je podban Ambrož Gregorijanec, silen človek.”

“Tega se bojimo najmanj. Ambrož je bil kastelan Nikole Zrinjskega. Nikola in ban Peter se ne gledata prijazno, odkar je sin Nikole pustil na cedilu banovo hčer, torej Peter ne mara Ambroža; in povrh ne more ban podbana niti živega videti, odkar sta se sprla zaradi samoborskih mej. Ban bo na Tahovi strani, Alapiči na banovi. Ali vam je stvar sedaj jasna, gospod kanonik?”

“Da, ali kaj imam jaz pri vsem tem opraviti?”

“Vi boste gospoda Taha postavili v last!”

“Kaj, jaz?” in kanonik se je odmaknil za dva koraka.

“Da, vi! Počakajte, da se bo Uršula preselila v Stubico. Dobili boste pogodbo od Batora in vzeli onega županijskega sodnika, ki vam ga bom še pismeno pozneje naznanil. Ko bo vse v redu, bo prišel Tahi s četo svojih Kanižancev v Zagreb in ž niim nekaj niegovih prijateljev. Na noč odidite v Susjed. Uvedite ga, nihče ne bo protestiral.

Tahi bo zasedel grad, nabasal topove, zaprl vrata in gospa Urša lahko pride, ako jo skomina po železnih jabolkih. Seveda bo stekla pravda, pa naj; med tem lahko Heningovica uelo umre, hrvaški ban je Tahov zet, Andrej Bator pa kraljevski sodnik.”

Kanonik je molče stal pred Palffyjem, ki je ostro zapičil vanj svoje oči, dočim je upravitelj Jurij Svesvetički nekoliko dvignil glavo in gledal zdaj brata, zdaj Mihaela Palffyja.

“Ne morem,” je nazadnje zaječal kanonik, “stvar je nevarna; nikakor ne morem. Saj bi bila to očitna kršitev pravice!”

“Ne mislite vendar vedno samo na svoje suhe paragrafe,” je zaklical Madžar in skočil po konci, “ne pozabite, da vas mogočni ljudje, na katerih stran boste stopili, ne bodo nikdar pustili na cedilu. V interesu svojega gospodarja Andreja Batora vam dam trdno zatrdilo, da iz tega za vas ne bo nič hudega. Tu je moja roka!”

“Ali ni to ista roka, ki je podpisala pogodbo z Uršulo Heningoov?” je resno vprašal kanonik.

Palffy je ošinil kanonika z očmi, začel od jeze grizti brke in je živahneje odvrnil: “Govorimo odkrito, gospod kanonik! Jasna beseda dela dobre prijatelje. Moj velemožni gospodar me nikakor ni za šalo sem poslal. Njegova trdna volja je. da se mora stvar enkrat dejati v red, na ta ali na drugi način; če ne marate vi, se bo mogoče našel kdo drugi. n. pr. Franjo Filipovič, ki ima z jeklom obite vesti. Toda, ker poznam vašega brata Jurija, sem hotel to delo nameniti vam. In zakaj? Ali treba za to odgovora? Vaš brat ima mnoero otrok, ima ženo. govorimo odkrito, zapravljivko.”

“Vašo rojakinjo,” je trepetaje zamrmral kanonik.

“Vse eno,” je hladno odvrnil Palffy. “Zadolže je preko glave. Njegova upnika sta knez Andrej Bator in Franc Tahi, baron na Štatembergu. Kak slučaj. Jurij Svesvetički je živel od milosti kraljevskega sodnika, in ta milost je velika, mogoče prevelika. Moj gospodar je vzel vašega brata za upravitelja Susjeda, ki je mastna krava, in vaš brat je ni samo molzel in jemal boljše mleko zase, on jo je molzel tako dolgo, da ji je pritekla kri: — on je goljufal svojega gospodarja.”

Kanonik je zatrepetal, njegov sklonjeni brat pa je klecnil še niže in obupano zastokal.

“Da, goljufal!” je Madžar besno nadaljeval. “Iz pisem gospe Uršule vemo, kako je kradel, vemo celo več. Njegovi kompanjoni so ga izdali in so zdaj pripravljeni pričati zoper njega. Vi, prečastiti gospod kanonik, ljubite svojega brata, ljubite njegove otroke, za njih bije vaše srce; vse to predobro vemo. Pomislite vendar, kaj se z njimi lahko zgodi; spomnite se uboštva, nevolje, sramote, ki bo padla nanj, če kraljevski sodnik samo pomigne. Njegovo posestvo se bo prodalo, otroci bodo postali sirote in ime plemiča bo pribito na sramotni oder. Ali hočete res, preč. gospod, da bo vaše ime pred svetom pomazano z blatom, ali vaše srce more preboleti jok nedoraslih otrok?”

Palffy je s prekrižanima rokama užival zadrego kanonika, ki je stal pred njim in molče upiral svoje oči v zemljo; nazadnje je kanonik zašepetal: “Vi, gospod Palffy, ste okrutnež brez srca!”

“Glejte no! Jaz da nimam srca! To je res čudna šala! Moj Bog, če ima človek pamet, mu pravite, da nima srca! Moj gospodar hoče na vsak način, da se mora Tahi postaviti v posest. To se mora zgoditi, ali razumete, gospod kanonik, to se mora zgoditi! In jaz sem popolnoma pametno razmislil, kako bi se to dalo napraviti. No, da ne bom izgubljal besed! Roka roko umiva. Vi boste Taha uvedli ali pa ga ne boste. Če ga boste, so vašemu bratu odpuščeni grehi, še več, odpuščeni so mu tudi dolgovi, ban in Tahi — ki ima med vašimi stanovi močno stranko — pa se bosta potrudila, da ga bo vaš sabor izvolil za sodnika. Če ga ne uvedete, pa bo vaš brat ob posestvo, ob poštenje in ne bo sedel na sodnijskem stolcu, ampak v sodnih zaporih. Tu ni nobene šale, nobenega poerajanja. Da ali ne, gospod kanonik? Povejte!”

Stipo Svesvetički je prebledel, na čelo so mu udarile velike srage potu, z roko se je grabil za srce. Jurij, kanonikov brat, pa je počasi vstal. Lice mu je bilo popolnoma porumenelo, mišice na licu se mu drgetale od muke: široko je razprl svoje velike bele oči in bulil v brata, da bi čul iz njegovih ust odrešenje ali smrt. Kanonik je molčal. Naposled je stopil Jurij korak naprej, pokleknil pred brata, mu objel kolena in zavpil z glasom, ki je trgal srce:

“Brat! Brat! Velik grešnik sem. Vem, da nisem vreden usmiljenja, toda usmili se mojih ubogih otročičev, ki si jim boter. Oni niso nič krivi!” In jokajoč je spustil Jurij Svesvetički svojo glavo med bratova kolena.

“Bog moj!” je vzdihnil kanonik, “ti vidiš to nevoljo in muko! Če bom grešil, ne bom zaradi svoje koristi, ampak zaradi ubogih otročičev. Moj Bog! Odpusti mi ta greh! Vstani, brat Jurij. Pomiri se! Sedaj vidiš, kam smo prišli! Pravil sem ti: pusti lepo, črnooko Madžarko, vroče krvi je in lahkih možgan; izpozabila se bo. Goljufala te je, zapustila je ne samo tebe, ampak tudi sad svoje krvi, in ti bi ostal v uboštvu in sramoti pred svetom, če bi te brat ne odkupil s svojim poštenjem!”

Vroče solze so tekle starcu po licu, ko mu je brat ravnotako jokajoč poljubljal roke, dočim je Palffy s prekrižanimi rokami gledal skozi okno s hladnim srcem, ledeno dušo.

“Gospod Palffy!” je zaklical kanonik v svoji bolečini.

“Kaj je?” je vprašal Madžar hladno in okrenil glavo.

“Kedaj bo prišel gospod kraljevski konjušnik v Zagreb?”

“Ne vem. Pisal Vam bom, dragi gospod kanonik. Vsekakor pred dvema, tremi meseci ne. Tedaj bo treba nastopiti. Ali ste se odločili?”

“Sem,” je šepnil kanonik polglasno in prikimal z glavo.

“Dobro! Beseda velja! Dajte mi roko!” je rekel Palffy in pomolil Stipu desnico, ki jo je plaho s sklonjeno glavo prijel.

“Še danes bom vaš sklep naznanil svojemu velemožnemu gospodarju,” je nadaljeval poslanik, “in nadejam se, da mu bo jako ljubo. Tukaj je pogodba med kraljevskim sodnikom in gospodom konjušnikom; ko bo stvar opravljena, bo gospod knez Batori vrnil vsa svoja in Tahova dolžna pisma. Toda sedaj je treba biti previden in pred vsem molčati, da stara Heningovica ne bo začela sumiti, ker bi nam ona lahko vse skrivila.

Vi, prečastiti gospod kanonik, na ostanite med tem časom mirni. Vi, Jurij, se vrnite ob zori na Susjed. Ni potrebno, da bi naju kdo videl skupaj. Jaz bom s pisateljem Grgo Dombrojem prišel pojutrajšnjem tje. Pripravite inventar, da se bo vse v popolnem redu zapisalo in oddalo.

Plača vam bo ostala kakor doslej. Živite pa lahko v Zagrebu. Jaz bom počakal, da se bc vse po inventarju oddalo in prevzelo, da si Heningovica zopet ne bo premislila. Sedaj pa, prijatelj gospod kanonik, z Bogom! Predno bom odšel iz Zagreba, se bomo še videli. Sedaj grem poiskat Dombroja. Prav ljubo mi je, da se je vse tako lepo izteklo. Z Bogom!” Palffy se je gosposko priklonil in urno pobrzel po stopnicah, do katerih ga je kanonik molče spremil.

III.[uredi]

Tretja nedelja po veliki noči je. Na prisojah zeleni pod spomladnim solncem na bregih hrvaškega Prigorja mlada šuma, iz zelenja na se svetijo beli plemiški dvorci. Blesteč od solnčne luči brzi Sava pod mladim žoltim vrhjem. Popoldne je in solnce se je sklonilo k zahodu. Po modrikastem nebu plavajo tanki zlati oblački, pokrivajoč od časa do časa solnce; izza oblakov žarijo proti juhovzhodu po ravnini svetli prameni, včasih mečejo oblaki po nji ogromne sence. Zrak je čist kakor ribje oko. Kamor ti oko seže, vidiš mlado strn, živo zelenje bujnih travnikov in gajev, na ravnini pa lahko razločiš, kako stopa belo oblečena ženska preko polja, kako hiti konjenik ob cesti, kako vitka, visoka jablan, stoječa samotna sredi polja, meče svojo ogromno senco po svetlem zelenju. Tam doli na jugu pa leži orjaška grmada v stotino svetlih in temnih gub. To je Okiška gora. Iz reber ji je stopilo samotno brdo, na vrhu pa se mu svetlika Okiški grad. Bliže in niže pod goro mrgole hišice mesta Samobora kakor kake golobice. Nad Samoborom se blišči stolp cerkvice sv. Ane, pokrit s pločevino. Od Okiča proti zapadu se nižajo kranjske gore, svetlikajoče se v žoltem zelenju svojih gostih gozdov, iz katerega se dvigajo sivi okrogli stolpi mokriškega gradu in prijazno selo Jesenice, kjer je brod gospoda Gregorijanca. Proti vzhodu nebo nekoliko bledi in na niem se črta temnomodro zagrebško pogorje, nižajoč se k Savi, kjer se na bregu dviga hrib in na njem grad Susjed, ki mu po obzidju trepeta žolti solnčni sijaj. Sredi te pokrajine je vas Brdovec. Komaj jo vidiš. Osivele starke, lesene kmečke koče se skrivajo za gostimi sadonosniki, ki so že odtresli belo cvetje; komaj kak žarek prodre skozi njih na dvorišče, kjer se solnčna svetloba igra v mlaki, okoli katere gaga jata žoltih, puhastih gosi. Samo cerkveni zvonik dviga nad sadno drevje svojo rdečo glavo. Kak vrišč je na travniku za vasjo! Glej tam otroke! Lasje so jim svetli kakor klasje, lica okrogla kakor rdeča jabolka, oblečeni so samo v srajco, ki je prepasana z jermenom. To skače. to vrešči, to ploska z ročicami in potaka s palico veliko krogljo; oglušel bi človek ob tem; celo predrzni vrabec, ki na cvetoči glogovi mejici preži na zlate mušice, se preplaši in frkne preko plota. Prijetno je, toplo je, cvetje diši na vso moč in človeška duša se odpira kakor cvet. Ravnokar so odpelje orgije, ljudje gredo od večernic. Med mejami hitijo kmetje in kmetice. Samo tu ali tam stoji ob prelazu kaka botra v beli obleki in rdeči peči, ter možuje s sosedom o mrazu, preji in ženitvi, kakor je pač že navada ženskega jezika.

Ob koncu vasi stoji sredi slivja kmečka koča, ob njej hlev, sušilnica in kozolec. Bela je kakor mlada žena v nedeljo, lepo pokrita z novo slamo. Slivje je gosto, samo po njegovih vršičkih trepetajo solnčni žarki, nižje stoje v prizemlju velika lesena vrata. To je klet; ob njej stoji miza in dve leseni klopi. Pod slivjem se po trati prekucujejo otroci okoli dremajočega kodra; na stopnjicah pristreška sedi mačka in si s šapo gladi svojo belo glavo, iz bližnjega hleva pa moli krava svojo radovedno glavo. Vidi se, da sta tukaj božji blagoslov in človeška sreča doma; ta tiha sreča odseva najlepše na rdečih licih lepe, krepke žene, ki naslonjena na gole, okrogle lakte s pristreška s črnimi očmi gleda na ta kotiček rodbinske sreče. Njena koža je bela kakor njena obleka, usta rdeča kakor gosti venec korald, ki ji pada črez polna prsa; na njenem okroglem licu ni ne ene gube, črni lasje, speti pod meden glavnik, so brez sivih niti; na koncu dolgih trepalnic in bujnih ustnic zatrepeta včasih kak nasmeh in pokaže bele zobe in pravi, da je srce baš zatrepetalo v samem veselju. Živahno ji zašije oko, če se ustavi na človeku, ki stoji pod napuščem pri mizi v veseli družbi. Ni več mlad, toda močan in prijetne zunanjosti. Visok je, da se mora skloniti celo v cerkvenih vratih. Iz bele, razgaljene srajce mu silijo široka prsa, močna kakor da so iz jekla, na vitkem vratu mu čepi velika okrogla glava. Njegovi plavi lasje so pristriženi, brada obrita, samo preko močnih ustnic se mu spuščajo nekoliko osiveli brki, najlepši kras širokega, dolgega lica, iz katerega seva dvoje temnih, modrih oči kakor dvoje kresov na gori. Moj Bog, koliko viharjev je že brilo preko tega lica, koliko dežjev ga pralo, koliko solne ga žgalo. Mrko je, kakor da je kovano iz brona, toda lepo je, krepko, junaško. Mož nima na sebi drugega ko srajco, hlače in nove opanke. Najbrže je tukaj doma. Z levim laktom se naslanja na zid, s desnim se je podprl v bok, eno nogo je prekrižal preko druge. Tako stoji in mirno gleda tri može, ki se razgovarjajo ob polnem vrču vina. Malo govori, pozorno posluša, včasih se zamisli, včasih se nasmehne, včasih krepko potegne iz vrča.

“No, kaj se je tam pri vas na Susjedu prevrnilo?” vpraša mož z jasnim glasom tankega zagorelega gizdalina ozkega obraza, ki je sedeč na mizi zvonil z nogami, da so se videli fini zašiljeni čevlji in bele, izvezene hlače.

“E,” odgovori gizdalin, pomaknil črno čepico na levo in pregnal muho z rdečega telovnika, “selimo se, boter Ilija, to se pravi, stara se seli in gospodične Zofka, Kata in Anastazija; midva z gospodom kastelanom Puhakovičem ostaneva za seme na Susjedu. Tako je naša milostna gospodinja Uršula zapovedala. Sama pa pojde jutri ali pojutrišnjem v Stubico.”

“Čudna muzika,” zamrmra slaboten majhen suhač z glavo, ki je bila podobna stari, grčasti vrbi, lasje pa suhemu trsju, “čudno” reče podprt na lakte in buleč v gizdalina, “da je stara sova zapustila svoje gnezdo.”

“E,” reče gizdalin in mlaskne z jezikom, “niti moja nora glava ne more najti konca te niti. Vendar se mi zdi, da jo je kakšna madžarska zvijača pregnala s Susjeda. Lahko mi porečete, da nisem Andrica Horvat, služabnik njene milosti, gospe Heningovice, ampak črn cigan, če ni res tako.”

“Toda povej mi, dragi Andrej,” pravi gospodar Ilija Gregorič, “kaj menijo o vsem tem gospodje zet je.”

“To sam Bog ve,” je zmajal Andrej z rameni, “jaz ne vem, ali jim je prav, ali ne. Gospod Konjski se je dolgo v noč pogovarjal z ono madžarsko trto, ki jo je poslal Bator, in ob slovesu sta si lepo dala roke; gospoda Kerečena ni tukaj, gospod Štefan Gregorijanec, ki je nenadoma prišel iz Mokrie, pa je stopivši s konja hlapca nemilo oplazil z bičem in zdelo se mi je, da je bil kar besen. Pozneje smo culi, kako je kričal nad Konjskim in gospo Uršulo in tolkel po mizi. Vražja kri je res in taka je pač njegova navada.”

“Da, da,” je potrdil brdovški župan Ivan Horvat, sključen starec s pristriženimi sivimi brki, oblečen v modro suknjo, ki je dotlej mirno sedel, držal z rokami oklenjeno palico in nepremično bulil v dremaj očega kodra, “da, gospod Štefan je vražja kri. To ve celo Prigorje, vedo pa tudi na oni strani Save Kranjci Jeseničani. Odkar je vzel našo gospodično Marto, se mešajo gospoda na Susjedu kakor piškurji.”

“Lahko je njemu,” je opomnil rdeči suhač Matija Gušetič in smeje pokazal bele zobe kakor volk v šumi, “to je prav po gosposko in gospodi je dovoljeno vse!”

“Čul sem nekoč,” je nadaljeval župan, “da je težko služiti dvema gospodoma, in naš vrat nam pravi, da ta beseda ne laže. Jaz se tukaj ubijam z županstvom že trideset let in Bog mi je priča, da večkrat tudi na tešče nisem vedel, ali sem možak ali baba, tako mi je po glavi šumelo od razne gospode. Ta vleče sem, oni tje, mi pa stojimo razpeti in od obeh plati pada po našem hrbtu.”

“Ne bojte se, dragi župan,” se nasmeje Andrej, “odslej bo padalo samo z ene strani. Susjed in Brdovac sta last Madžara Batora, Stubico pa komandira moja milostna gospa. Midva z gospodom Puhakovičem bova za Heningovico samo od strani gledala, kako madžarske miši glodajo našo slanino. Midva sva tukaj samo na straži!”

“In kdo bo Batorov poverjenik?” je vprašal Guretič.

“In ti tega ne veš, šepasti moj Matija,” je zaploskal gizdalin, “ali nisi še videl onega debelega Grge, gospoda Grge Dombroja, ki je prišel na mesto Jurija Svesvetičkega? Nekak Medžimurec je, ne ve se, ali Hrvat, ali Madžar, ali po trebuhu se mu vidi, da tehta za pitanega vola. Botra Kata,” se je obrnil gizdalin proti ženi pod lopo, “pazite na svoje gosi, pure in prašiče, ker vam bo novi Batorov provizor snedel vse skupaj s perjem, puhom in ščetinami. Njegov želodec je prava farška bisaga. Pri moji veri, da nisem še videl kaj enakega. Ta dobri Grga pol dneva je in pije, pol dneva pa smrči, in namesto da bi s svojim šilastim perom pisal račune, maže svoje šilaste brke s smrdljivim lojem. To vam bo gospodarstvo, kakor da so kobilice prišle v Bukovac na žegnanje!”

“Kaj pa s starim provizor jem, gospodom Svesvetičkim?” je vprašala nato Kata, žena Ilije Gregoriča.

“Vrag vedi, kaj,” je odgovoril gizdalin, “veter ga je odnesel po noči brez sledu. Da je obolel, da mora v Zagreb — in kaj še vse. Saj vemo, kakšna čudna bolezen je v tem, če moraš ob zdravem telesu požirati bridke kapljice. Vendar pa vsega tega tudi ne razumem. Svesvetički je, vrag mu brke obrij, res kral in ropal kakor kak razbojnik, toda vedno je delal za Batora in proti Heningovici, ki ga je imela rada kakor vrag srečo! In sedaj ga ravno Bator preganja. To so čudni računi, preveč zmešani za naše nore glave!”

“Bodi, kakor koli,” je pripomnil Ilija, “to vem, da pod vašo gospodo kmetje ne bomo imeli ravno nebes, dobro pa je vendar, da je starega provizorja odnesla voda, ker je bil strašen razbojnik, ki nam je jemal naše ubogo premoženje, kakor se mu je zdelo, ravno tako tudi njegova pomagača, Janko in Nikola.”

“Ah, res,” je zaklical Andrej, “skoro bi bil pozabil povedati, tudi ta dva sta morala oboleti in iti s prejšnjim provizorjem v Zagreb.”

“Ali pa smo res na boljšem?” se je vjedljivo nasmehnil Gušetič, “od dne do dne nam gre slabše. Kar zasadiš, pobere mraz, česar ne pobere mraz, odnese Sava, česar Sava ne odnese, pozoblje gosposki davek, česar ne on, pograbi provizor, in če si karkoli skril pred provizorjem, pa ti do zadnje drobtine sne požunska naklada. Ko je tvoje žito zrelo za srp, te pokličejo najprej žet gosposki klas; ko je čas za oranje, te žene županijski načelnik pod Ivanič ali Koprivnico kopat okope; ko bi bilo treba trgati grozdje, te ženejo v vojsko nad Turka in če prineseš celo glavo domov, pa najdeš prazen dom. Tako življenje je za vraga!”

“E, dragi Matija,” se je nasmehnil Ilija in zavihal brke, “res je, kar si rekel; težko se živi in vsak kmet nosi svoje breme; Bog to ve, ali meni se vendar zdi, da si ti posekal več kozarcev ko Turkov in dobro bi bilo, če bi imel, dragi sosed, dlani nekoliko bolj ožuljene; potem bi ti mesečina ne gledala v streho in ne solnce v opanke.”

“Glejte no gospoda,” je zaškripal z zobmi Matija in ošinil z očesom gospodarja; “kaj stane tebe, Ilijo, moj raztrgani plašč, nisi ga ti kupil; ali si zato kaj boljši človek, ker imaš novo slamo nad glavo? To in ono si res prigospodaril — toda pazi, boter, ni še tretjič k maši pozvonilo: tudi za tvojo kost se bo našel gosposki pes, moj žep pa je prazen, in kjer nič ni, tudi cesar ničesar ne dobi. Ne hvali se, za nedeljo prihaja petek!”

“Ne zbadajta se vendar,” je zamrmral župan, “kaj je šinil vrag v vaju? Ilija je dobro povedal, da je sreča, da je Svesvetički odšel; saj vem, kako je govoril o Iliji on in za njim Nikica Golubič. Samo da bi Itijo videl na vešalih, to so bile provizorjeve besede.”

“Ni težko uganiti, zakaj;” se je nasmehnil gizdalin in je po strani pogledal ženo, “provizorja so od Katinega lice oči zabolele, pa je prišel k njej po zdravila.”

“Ampak Kata mu je nesnažne roke s kropom poparila,” je odgovorila žena in vsa zardela, “ko se je je dotaknil.”

“In Ilija mu je s cepcem hrbet poškropil,” se je prav od srca nasmehnil Gregorič, “dobro vem, da bi me bil gospod Jurij zaradi tega snedel, če bi ne bil vojak in krvav pod kožo, če bi me ne bila gospa Heningovica skrbno varovala in gospod podban Ambrož obranil pred to kugo.”

“Govorite, kar vam drago,” se je ravnodušno odrezal Gušetič, “obračajte vrečo na to ali ono stran, niti zrna dobrote ne boste iztepli iz nje.”

“Ali si črnogled prerok, boter Matija,” ga je Ilija mirno zavrnil, “kdo bi vendar hotel živeti, če bi si ne obetal kaj boljšegai Vidiš, parkrat sem že prišel pod voz, pa sem vedno še srečno odnesel pete.”

“Dobro, dobro,” je zamahnil Gušetič z roko, “ni še vseh dni konec. Pomni, Ilija, kaj sem ti tekel. Bog daj, da bi se varal, ali moje srce nikakor ne sluti boljših časov.”

Tako si je družba pred kočo Ilije Gregoriča pripovedovala svoje muke in svoja upanja, ko sta se naenkrat na poti za živo mejo pokazali dve zelo različni osebi. Mlada deklica kakih štirinajstih let je vodila za seboj na palici slepega starca. Urno in krepko je korakala s svojimi bosimi nogami. Bila je polna in sočna kakor črešnja, lahka kakor ptica. Rdeče, polno in podolgovato lice, iz katerega je sijala odločnost in bister um, je nastavila toku poletnega vetra, črne, žareče oči so veselo gledale v cvetoči svet, preko belega modreca, zvezanega z rdečo volno, ji je padalo dvoje temnih kit. V rdečih ustnicah je držala bel glogov cvet, na prsih pa ji je med rdečimi koraldami viselo majhno ogledalce. Živahno hiti po cesti, če bi imela perotnice, bi zletela, deviške prsi se ji dvigajo, oči ji bleščijo; če bi ne imela cveta v ustih, bi zapela kakor kak škrjanček. Za njo se je ob palici gugal starec, zgrbljen in suh. Na mrklem, upalem licu se mu poznajo sledovi sive brade in neki mir, ki ne izprašuje po razliki med srečo in nesrečo. Starcu je široki, ponošeni klobuk zlezel na tilnik, na hrbtu je nosil poleg bremena svojih let še vrečo, ob bok se mu je opetala pisana torba. Bil je siromašen, toda spažen. Predno sta prišla mimo Gregoričeve koče, se je od lope oglasila Kata:

“Hej, Jana! Kam tako hitiš z očetom, kakor da sta iz puške izstreljena?”

“Hvala za vprašanje, botra Kata, iz vasi greva domu,” odvrne deklica, vrteč pri tem cvet v Ustih, starec pa nekaj zamrmra.

“Kaj vaju tako goni domov?” je Kata zopet povzela. “Stopita no malo k nama; saj vem, da Jurku požirek vina ne bo škodi.”

Starec je smeje se prikimal in zopet nekaj zabrundal.

“Ali naj greva, očka?”

“Pa stopiva v božjem imenu, ker je ravno nedelja in je botra Kata dobra duša.” Oče in hči sta zavila na dvorišče.

“Pohvaljen bodi Bog in mati božja!” je pozdravila deklica goste in starec je zamomljal za njo “Pohvaljen Bog!”

“Amen!” je odzdravil Ilija; “sedi, Jurko, sedi! Potegni ga no, kolikor te je volja!”

Starec je okrenil glavo proti strani, od koder je prišel odzdrav, vzdignil obličje, kot da bi rad gospodarja pogledal, in je smehljajoč se dobrodušno zašepetal: “Bog ti vrni, Ilija!”

Hčerka mu je med tem snela vrečo s hrbta in klobuk z glave in ga posadila na klop, župan pa mu je podal vrč. Jurko je parkrat potegnil, mlasnil z jezikom, vrnil vrč županu in si z rokavom obrisal usta. Jana je preko stopnic skočila k botri Kati in se pri vila k njej, ne da bi marala opaziti, kako jo je gizdalin Andrej požiral z očmi.

“Kako je, Jurko?” je vprašal Ilija; “že od velike noči te nisem videl.”

“Kako?” se je nasmehnil starec, “kakor travi brez rose je človeku brez oči. Nihče te ne zapira in vendar si zaprt, pred teboj je odprt ves svet, ti pa sežeš samo tako daleč, kakor tvoj nos. Hudo je, dragi moji, hudo, če ne vidiš niti solnca, niti meseca, niti belega dne! Dolgo me nisi videl, da, da! Ne hodim med svet! Čemu neki? Če ne vidiš, ali naj potem svojo nadlogo svetu še razkazuješ, Toda bodi Bog tudi za to zahvaljen, samo da je Jana pri meni, moja Jana. Ravno pred mesecem je bilo deset let, kar so mi črne koze vzele oči. Moja rajna je še živela, Jana pa se je po dvorišču še igrala s piščeti. Kako smo bili srečni! Videl sem solnce, zeleno travo, zdrave ljudi in Boga v oltarju. Sedaj ne vidim nič, prav nič. Žena mi je umrla, pa nisem videl niti njenega groba, samo včasih me Jana popelje na pokopališče, da potipam križ moje pokojnice. Da, Jana, to je prav duša, boter Ilija. Ž njenimi očmi gledam, od njenih rok živim, po njenem sledu hodim, Bog jo naj blagoslovi! Če bi ne imel nje, bi umrl, ali pa — Bog mi odpusti greh! — znorel!”

“Ali, dragi očka,” ga je prekinila deklica vsa zrdela, “kaj tukaj vsem ljudem vedno o meni razlagate! Toliko drugih reči je še in jaz sem vendar vaša hči!”

“Res je,” je dejal Gušetič, ki je dotlej mirno gledal v zrak. Deklica se je za korak umaknila in s solznimi očmi gledala Kato.

“Toda ni je Jane, kakoršna si ti,” odvrne starec, “ni je ne, od Zagreba do Brdovca ne.”

“Pusti, Jana,” reče botra Kata in pogladi Jano po laseh, “naj oče govori, prav ima. Dobrota ni nikaka sramota in kdor starosti dobro dela, si zida pot v nebo. Daj Bog, da bi bili otroci tvojega botra Ilije taki, kakor si ti.”

“Res, lepo kunče vam je dal Bog, boter Ilija,” se je nasmehnil Andrej, “in Jurkov zet si ne bo zataknil drača za klobuk. Čuj, Jana, ti imaš bolj bistre oči kakor tvoj očka, ali so zadele že kje na moške brke?”

Deklica je povesila oči in ni ničesar odgovorila, namesto nje pa se je oglasila Kata:

“Ej, Andrej, ti nesnažni jezik! Kaj vas brigajo Janine oči? Ali so mar ogledalce za vaše nespoštljivo lice? Ta trava ne raste za vas, in hvalite Boga, če boste toliko srečni, da si boste danes ali jutri lahko zataknili koprivo za klobuk. Po govoru se vam pozna, da živite med gospodo in poslušate same poganske besede. Sram vas bodi!”

“Oj, oj, botra Kata,” je odvrnil Andrej mirneje, “ali vas je ta moja nedolžna šala tako zbodla? Post je vendar minil, minile tudi večernice, pa se jezik lahko nekoliko svobodneje zavrti. Toda čuj, Jana, kaj pa boš sedaj? Stara gospodinja se seli na Stubico in ž njo vred tudi gospodična Kata in Anastazija in Zofka, tvoja sestra po mleku. Koga boš sedaj v gradu obiskovala, kdo ti bo sedaj dajal darove?”

Deklica je nekoliko pobledela, pogledala Kato in velike solze so ji privrele na oči.

“Ah, da,” pravi Jana plaho, “jaz Andreju ne verujem. Andrej se zlaže, če le zine.”

“Da, da, Jana, tokrat se Andrej ni zlagal,” je potrdila Kata. Deklica ni rekla nič, samo z roko se je prijela za srce.

“Gospa Uršula se res seli?” je vprašal Jurko, vzdignil obraz in odprl usta; “kakšne novice so to? Zakaj se seli in kdo bo prišel na mesto nje? Bog nas varuj zlega — ali kar motno mi je pred očmi od krvi. Nekaj sem tudi jaz v vasi ujel na ušesa, da bodo na Susjedu gospodovali samo Batorovci in da stari gospodarji odidejo. Pravim vam, otroci, huda bo. Star sem in to vem. Marsikatero hudo leto je šlo preko moje glave, kakor voda črez kamen v potoku in če bi hotel prešteti vse one črne dneve, ki so šli preko Susjeda, bi cela vas ne imela prstov dovolj. Če ni tu Dora vmes?”

“Kakšna Dora?” je radovedno vprašal Andrej.

“Ti vsaj jo poznaš, Andrej,” je odvrnil slepec, “saj služiš v gradu.”

“Jaz poznam samo našo debelo mlekarico Doro iz Jakovljega,” se je zasmejal sluga; “huda je res in me je že parkrat opraskala, ko sem hotel pogledati, ali ima zrastle obrvi, ampak zaradi te debeluhe še vendar ne bodo prišle nesreče na vso pokrajino!”

“Le rogaj se, rogaj starcu, ti zelena šiba,” je nadaljeval zlovoljno starec: “kaj ve tvoja nezrela glava, kako je bilo nekoč v onih starih časih. To so babje čenče, kaj ne?”

“Ali, očka Jurko, tudi jaz ne vem, kaj mislite z Doro, in vendar je že kakih dvajset let, odkar sem se tukaj naselil in sem bil že stokrat v gradu,” je pripomnil Ilija.

“Tudi ti,” se je nasmehnil Jurko, “vi ste slepci, vi, jaz pa dobro vidim. Pridite malo bliže, da vam povem,” je pristavil starec tiše.

“Bilo je pred davnim časom, pred mojim dedom in pradedom, še prej. Ves moški rod je pomrl na Susjedu, ostala je samo deklica Dora, lepa Dora, kakor so jo imenovali, ker je bila krasna kot beli sneg in rdeča kot jagoda; toda njeno srce je bilo kačje, kri pregrešena, in če je zapazila kje kakšnega mladeniča, kmeta ali plemiča, ga je zgrabila in držala s svojimi nohti, dokler mu ni izpila krvi, pozneje pa ga je, da bi ne imela priče za svojo sramoto, skrivaj zastrupila. Pod Susjedom je živela starka, uboga vdova, toda imela je reditelja, edinega sina. Bil je krepak, lep, da noben knez v kraljevini ne tako. Tudi njega je opazila Dora. Gorje zanj! Lep je bil on, lepa tudi Dora. Pridobila ga je zase. Ko kri pobesni, ne vpraša, kaj je kmečko, kaj plemiško. Ljudje smo. Mati je sina opominjala: Varuj se kače! Da! Kako se boš varoval, če si slep in gluh! Nekega dne je sin šel v grad, kakor druge dni. Mati čaka do poldne, sina ni od nikoder; čaka do mraka, ni ga; čaka do zore, sina ni. Tedaj jo je zazeblo. Vedela je, da je kača gladka in pisana, da ima biserne oči — toda strupene zobe. Zato je pohitela na grad in vdrla k Dori. Pa jo vpraša po sinu in njegovem življenju! Dora se je zakrohotala. “Neumnica.” je rekla, “dovolj mi ga je bilo, zlomil si je vrat, išči njegove kosti!” — “Joj,” je zavriskala mati in rekla: “O ti nesramnica! Da bi te ne bilo! Nič ti ne morem, ker ti si močna, jaz pa slaba starica, more pa ti Bog, ki vse vidi in vse čuje! Videl je tvoj greh, naj čuje tudi moj blagoslov! Če boš iskala moža, ga ne boš našla, in če ga boš našla, ne boš imela moškega roda; če boš imela moški rod, mu bo seme usahnilo v prvem kolenu, hčerke pa se bodo trgale za dediščino, kakor se volčiče trgajo za mrhovino. Žene bodo gospodarile na tem gradu in možje jim ga bodo vzeli; prokleti bodo ti krvavi dvori in prokleta ti pijavka! Ne daj ti Bog raja niti v grobu mira; po gradu boš blodila kakor nočno strašilo, sama boš prestrašena in boš strašila druge; blodila boš po tem gosposkem stanovanju prokleta, dokler bo kamen na kamenu in ga božja strela ne raznese!” Tako je starka klela Doro, Dora pa se je smejala. Dora je imela dva moža in enega sina. Da, njen sin Ivan se je oženil in je vzel banovo hčer. Nad Doro pa sta prišli starost in slabost, divjost jo je minila, kri se ji je ohladila, toda ostal ji je spomin, ki te grize, dokler si živ, in sne, kadar si umrl. Dora je jokala, se postila in bičala do krvi; nazadnje je znorela in blodila po gradu kakor kako strašilo, dokler ni nekoč skočila skozi okno grajskega stolpa, skozi katero je bila sunila starkinega sina. In zgodilo se je prokletstvo starke. Njen sin je imel pet otrok, imel dva lepa sina. toda predno jima je vzklila brada, sta umrla, in ostale so deklice, seme je usahnilo, namesto krvi je ostalo mleko, toda — strupeno. Hčere so se trgale za dediščino, prišli so tujci — tekla je kri — tekli potoki krvi. Plenili so in morili po gradu — ubogi kmetje pa so zaman vpili k Bogu v svojem trpljenju. In kadar se pokaže nov gospodar in se napovedujo nove grozovitosti, se ponoči prikaže Dora, bleda, brez pameti, in joka in joka nad svojimi grehi; iz srca ji sika zlata kača in prosi Boga, naj razruši grad. Malokdo ve to povest; stari gospodarji jo poznajo, pa jo skrivajo pred svetom. Ali ste videli ono starinsko sliko v sobi gospe? To je podoba lepe ženske na starem platnu. Kakor da jo vidim pred seboj. Oblečena je v črno, kaj ne? Na glavi ima zlato krono, pod vratom bisere, v roki pa jabolko, satanov dar. Če ji pogledaš v temne, sladke oči, te zazebe in postojiš, kakor da si prikovan. Le poglej si jo, Andrej! In čujte! Pred nedavnim se mi je sanjalo o stari Dori. Stokrat sem videl to sliko, ko je bila moja pokojna žena še dojilja mali Zofki, in sedaj se mi je zopet pokazala v sanjah, prav taka kakor je na sliki, samo iz src ji je sikala zlata kača. Vse sem bil že pozabil v svojem ostarelem spominu, toda ko je onikrat prišel Madžar in so čistili stanovanje, je padla slika z zida. Pazite, Dora se giblje. Meni je to rekel Sabov iz grada, in drugo noč sem videl Doro. Pazite, gorje bo prišlo!”

Vsi so molčali, le botra Kata je zašepetala: “Reši nas vsega hudega!”, se prekrižala in potegnila Jano za seboj v kočo.

“A,” je prvi plaho izpregovoril Andrej, “sedaj vem, to je ona starinska slika v sobi gospe Uršule. Bogme, Sabov ima prav. Mi smo stanovanje snažili in slika je zdrsnila z zida, gospa se je prestrašila. Res je slika padla na tla. Vidiš, nisem vedel, ali je Mara, ali je Dora, niti kaj vse to pomeni. Bog nas varuj hudega!”

“Amen!” je pristavil župan. Jaz vsega tega, kar nam je sedaj povedal Jurko, nisem vedel, ali nekako prokletstvo visi nad gradom. Nikdar ni tam miru, nikdar pokoja, večen ravs in kavs, da bi človek včasih najrajši položil svoje stare kosti v črno zemljo. Tu stojimo in štejemo dneve, pa je slednji bolj črn od prejšnjega. Sin vpraša očeta: “Kako je bilo?” Oče pravi: “Hudo kakor sedaj.” Oče vpraša deda: “Kako si bil kaj srečen?” Ded odgovori: “Nikakor.” Vprašam vas, ali lahko mi našim otrokom rečemo kaj boljšega in ali bodo našim vnukom zapustili spomin na srečnejše dni? He, res se zdi, da ima Jurko prav, saj brez prokletstva to ni mogoče. Varuj nas sam Bog!”

Gušetič je vse te reči mirno poslušal. Samo včasih mu je šel preko lica porogljiv nasmeh. Nazadnje je segel po vrču, krepko potegnil, udaril s pestjo ob mizo in zaklical:

“Norci! Kakšna Dora! Kakšno strašilo! Kakšni vragovje! Kakšni angelji! Vse skupaj je puhel bob in Jurko je bil pijan, ko se mu je sanjalo. Nobene strašilo nam ne prinaša nesreče, prinašajo nam jo živi ljudje, gospoda. Saj sem bil po svetu in vem. Gospoda, ki jo je žena nosila ravno tako pod srcem kakor nas, ki je krščena kakor mi in ki jo bo nazadnje vrag pobral.”

“Kakor tudi tebe!” je srdito zaklical Jurko.

“Pa naj,” je jezno odvrnil Matej, in žolto lice mu je zardelo, “slabše se mi ne bo godilo kakor tu in če bi zares ne vedel, da sem krščen in da smem poslušati orgije in cerkvene molitve, bi skoro mislil, da sem govedo, ali celo kaj slabšega, ker govedu daje gospodar vsaj krmo, mi pa — pri tem je Gušetič zopet krepko potegnil iz vrča — naj glodamo goli kamen ob cesti. Ali nas mar Dora tepe, suva, gazi in vesi? Ne, naša sužnost. Da, Kranjci, ti so ljudje, ki so svojo Doro že parkrat pokadili. Bil sem tam, pa so mi pravili, kako je bilo. Ko jim je nemška gospoda začela zabijati žreblje za nohte, so segli po svoji “stari pravdi” — debelem kiju in Udarili po gosposkih hrbtih, in če jih je sreča prinesla pred kako zidano kolibo, so gospodi podkurili, da se je celo po zimi potila. To so ljudje!”

“Mato, Mato!” je pripomnil Andrej, “vino ti je naredilo čudne mehurje po možganih. Primi rajši svoj jezik, ki preveč razposajeno bezlja. Jaz te res ne bom izdal in tudi ne kdo drugi izmed nas, ali da čuje kak gosposki sin, kaj besedičiš o stari pravdi, pa boš lahko poskusil, za kaj je konoplja dobra ali slaba.”

“Kaj za to?” je odsekal Gušetič, “boljše je, da človeško umreš, kakor pa da po živinsko živiš. Saj sem ti že rekel, da mi ni nič za to, če me tudi vrag vzame. Zdaj pa zbogom, možje!”

Po teh besedah je Matej skočil pokonci, potisnil klobuk na glavo in se nekoliko gugajoče napotil v vas.

Društvu je bilo tesno okoli srca. Vino jim nič več ni hotelo prav skoz grlo.

“Pa pojdimo še mi,” je menil župan, “daj Bog, da bi bilo vse dobro! Z Bogom, boter Ilija!” S temi besedami je podal gospodarju roko in krenil z Andrejem v vas, malo za njim pa je tudi Jana zapeljala ob palici svojega očeta pojoč domu.

Otroci so šli v kočo, mačka se je spravila v kuhinjo, pes pa je legel pod stopnjice. Vse se je pomirilo in ko je večerna zarja zatrepetala po belem cvetju drevja, je Ilija zaklenil vrata koče.

IV.[uredi]

Lepa majska noč je, tiha kakor sanje. V travi ne čuješ nobenega črička, na licu ne čutiš vetriča, zvezde migotajo na nebu; na obzorju se vidijo črne kope, mračno gorovje, izza dreves pogorskih gozdov kuka plaho in počasi žolti mesec, kakor da se tudi on boji s svojo lučjo motiti skrivnostni nočni mir, ki lega kakor ogromna črna pajčina na goro in dolino, na grad in kočo, in da se ne zablesti tu ali tam po grmičju kaka svetla kresnica, bi človek rekel, da je ves svet umrl.

Po cesti od Zagreba proti Susjedu se pelje kmečki voz. Konje vodi kmet. Na vozu sedi močan, črno oblečen človek s širokim klobukom. Popotnik, se zdi, dremlje, kmet pa zdaj zapoje, zdaj tlesne z jezikom in priganja konje, nato pa umolkne in prisluškuje, kako Sava šumi v nočni temi. Prišla sta pod klanec pod Susjedom in sedaj sta na njegovem vrhu. Kmet stopi z voza, da bi zavrl kolo, popotnik na vozu pa se zgane in vpraša:

“Kaj je, Ilija? Kje sva?”

“Tukaj na klancu pod Susjedom, gospod župnik, kjer je zelo strmo. Treba bo paziti, da haju konji ne zapeljejo v Savo. Mladi so in plahi, pa se bojijo vsakega grma.”

“Dobro, Ilija! Zavri in pazi!”

Ilija Gregorič je storil, kakor mu je velel brdovški župnik, sedel na voz, pritegnil vajeti in tako sta počasi s škripaj očim vozom lezla s klanca. Župnika je dremež minil in ko je voz pod klancem zopet pohitel, se je začel s kmetom razgovarjati.

“Hvala ti, Ilija, da si mi dal priložnost,” je rekel župnik kmetu; “imel sem neke svoje opravke pri kanonikih, pred vsem pa sem moral kupiti v mestu razna zdravila. Porabil sem že vsa in po vaseh je vse polno bolezni. Samo zadnjo nedeljo sem po večernicah obiskal deset bolnikov. Bog ti povrni!”

“Zakaj bi vam ne dal, gospod župnik,” je kmet veselo odgovoril, “od gosposke ni bilo nobenega naročila, svoje poljsko delo sem kolikor toliko opravil, zakaj bi vam potem ne storil te prijaznosti, saj ste prijatelj kmetov, ki nas tolaži in naše rane zavija.”

“Kako je pri tebi doma, z ženo in otroki?” je vprašal brdovski župnik Ivan Babič.

“Kar nas je krščenega pod streho, je vse, hvala Bogu, zdravo, in tudi zaradi živine se nimam pritoževati. Sil je lepo kaže in tudi trsi so polni. Če ne bo suše ali toče, bo blagoslova dovolj; mraza se ne bojimo več. Okoli Stubice pa so, bogami, imeli nesrečo! Oni dan je bil bil moj boter, Matija Gubec, ki je šel po gosposkih opravkih v Mokrice, pri meni. Pravil je, da jim je mraz vse nemilo osmodil. Vsi vinogradi so črni. Boga mi, gospa Heningovica je s selitvijo slabo zadeta. Ali veste — pa brez zamere, gospod župnik! — zakaj je stara zapustila Susjed?”

“Ne vem, dragi Ilija, jaz se malo brigam za gosposke muhe. Tako ima človek več miru!”

“Res je,” je pritrdil kmet in pognal konje.

Med tem sta prišla skozi selo pod Susjedom. Psi so izza ograj silno zalajali, po kočah pa ni bilo nikjer luči. Kmet je opomnil:

“Glejte, nobena luč ne gori po celem selu! Pravi jazbeci so še celo v poletju! Po mojem računu še ne bo več ko deset. Vsaj zvezde tako kažejo.”

“Ne bo, ne,” je odvrnil župnik.

Ilija je konje zopet pognal in ko sta se oddaljila od Zaprešiča, je znova začel:

“No povejte mi, milostni gospod, kaj ta sprememba pomeni. Vi ste siromakom dobri, vi ste učen človek, vi to morate vedeti.”

“Če bi vedel, dragi moj Ilija, bi ti povedal,” je župnik odgovoril. “Toda gosposki mi ničesa ne povejo, nekako me — to povem samo tebi — po strani gledajo, ker sem s kmeti dober.”

“Vem,” je kmet potrdil, “to vam bo Bog povrnil — in onim tudi,” je tiho zamrmral.

“Da, zaupajmo na Boga, sin moj,” je rekel stari župnik mirno; “držimo se prave mere, kadar je dobro, in ne izgubljamo pameti in srca, kadar je slabo. Srednja pot je najboljša pot. Tudi po njej so kotanje, trnje in kamenje — toda katero smrtno življenje je brez nesreče? Mirna duša pa ve, da je vsake nezgode na tem svetu enkrat konec in da vsak dan ne treska. Božji sin je nosil svoj križ, nosimo ga tudi mi.”

“Ej, milostni gospod,” je kmet odkimal z glavo, “nanosih smo se ga vsak za dva.”

“Vem,” je župnik prikimal, “toda Bog bo že dal, da bo prav. Kdor potrpi, je že rešen.”

“O, to potrpljenje se vse predolgo vleče; gospodar nas daje drugemu gospodarju v roke, kakor da smo koruzni storži, in vsakemu ostane nekaj zrnja v prstih, tako da smo nazadnje popolno goli rožiči. Heningovci nam ravno ne pijejo krvi, ali verujte mi, da so ljudje po vaseh zlovoljni.”

Že sta se bila približala Brdovcu, od katerega se je že videl motni obris cerkvenega zvonika na ponočnem nebu, ko je naenkrat izza obcestnega grma skočil mož, vzdignil roko in kriknil:

“Stojte, ljudje!”

Ilija je z levico pritegnil vajeti, z desnico pa segel za pas, kjer mu je tičal samokres. Voz se je ustavil in župnik je brzo skočil po koncu.

“Kdo si?” je jezno zakričal Ilija, “kaj mi plašiš konje?”

“Pusti nas pri miru,” je mirno odgovoril možakar. “Tega ni treba. Nisem niti Turek, niti hajduk, ampak poštena duša. Bog vam pomagaj, ljudje božji, in sveti Nikola, pa ne zamerite, da sem vam tako sredi trde noči skočil na cesto. Odgovorite mi za božjo voljo, kar vas bom vprašal.”

“Govori,” je odvrnil župnik še vedno mirno stoječ na vozu. Mož je prišel bliže in ker je stal mesec že nad goro in je njegova luč padala nanj, je bilo mogoče videti, kakšen je. Bil je visok in Sjuh. Dasi mu je mesečina sijala v obraz, je bilo vendar težko reči, kakšne kože je. Rekel bi skoro človek, da je vse podolgovato, koščeno lice z orlovskim nosom, pod kojim so dolgi, črni brki padali na prsa, da so tudi razgaljena prsa prav take barve kakor temna orehova skorja. Na glavi je imel črno kučmo z rdečim jezikom, ob ramenih mu je visel kožuh in mesečina je čudno trepetala v njegovih črnih očeh, na srebrnih zaponah telovnika, na nožu in samokresih za pasom in na tanki cevi puške, ki jo je mož nosil obešeno preko ramena.

“Da vam resnico povem, ljudje božji,” je začel neznani vojak in se z desnico oprl na voz, “jaz sem Marko Nožina, uskoški vojak iz Sošic in pošilja me moj gospod kapetan Jože Turn iz Kranjske, da zanesem pismo gospodu banu. Ne vem, kaj je v njem, ampak zdi se mi, da v krajini nekaj vre, dasi je naš presvetli cesar s Turkom sklenil mir. Saj veste, koliko je treba Turku zaupati in da mora zaradi njega biti vedno puška pripravljena. Toda bodi karkoli, meni je naročeno nesti pismo in gospod kapetan mi je pri odhodu rekel: “Na pismo, Marko, nesi ga banu. Vem, da ti ga živ vrag ne bo vzel, kaj šele Turek. Pravim pa ti, da se ne šališ; če bo šlo pismo v izgubo, bo šla tudi tvoja glava.” In tako sem vzel pot pod noge. Ali, ljudje božji, celo lovski pes se utrudi, in človek bi se naj ne? Ko sem prišel pred tole selo, sem bil že zelo utrujen, pa mi je prišlo na misel, da bi se mogoče našla kaka dobra duša, ki bi mi dala prenočišče in me vbogajme napojila in nasitila. Moram vam namreč povedati, da imam po tukajšnjih vaseh mnogo starih znancev, s katerimi sem pod banovo zastavo tolkel Turke, pa je, kakor hitro posedejo kokoši po drevju, vse mrtvo, kakor da je bosenski paša tri dni in tri noči tod moril in iztrebil ves človeški rod. Trkaš tu, trkaš tam, toda nikjer ni človeškega odgovora, samo psi bevskajo v tebe, kakor da te je zaplodil sam Antikrist. In tako sem siromak legel za grm, dokler mi Bog ne pošlje kaj dobrega. Začul sem voz in dobil vas, pa vas sedaj prosim za božjo voljo, ne pustite me, krščenega človeka, na nočni rosi. Pri moji veri da nisem nikaka ženska, življenje me je dovolj izpralo in izprašilo, in nič ne maram za to, kedar je pravi čas ali zapoved — toda čemu bi se človek po nepotrebnem trapil? To vam pravim, vi pa pokažite, da niste brez duše.”

Ko je uskok tako govoril in za božjo voljo prosil prenočišča, se je župnik pomiril in sedel, Ilija pa se je sklonil in tujca vprašal: “Če si res Marko Nožina iz Sošic, pa mi povej, kje si se bojeval.”

“Mnogo hočeš vedeti,” je odvrnil uskok, “saj drugega posla niti nimam. Toda povem ti, da sem — sedmo leto teče sedaj od tega — tolkel antikrista Ferhada pri Jelini pod poveljstvom Ivana Alapiča in Ivana Lenkoviča. To je vredno omembe, one strelne vaje po obmejnih stražnidah pa so komaj vredne besede.”

“In kdo je bil tvoj vojvoda?” je zopet vprašal Ilija.

“Ognjan Strahinič.”

“Dobro. Ali si poznal kakega vojaka, ki je tukaj naseljen, doma pa je iz Like?”

“Sem, bogami! Najbrže misliš Matijo Gučetiča. Velikan, silen ravno ni, ampak sablja mu poje.”

“Bravo, naš si,” je rekel Ilija, “vidim, da govoriš resnico. Mate mi je marsikaj pripovedoval o tebi, da si junak in poštena duša; sedi na voz k meni. Moj gost boš, saj sem tudi jaz sam preživel marsikak krvav dan pod banovo zastavo. Sedi, Marko!” Potem se je obrnil k župniku: “Ne zamerite, milostni gospod, meni je po imenu znan kot dober junak.”

“Le vzami ga s seboj, sinko,” je rekel starec, “Bog ti bo povrnil. Bog sam hoče, da lačne sitimo, žejne napajamo in popotne prenočujemo. Vzami ga s seboj.”

Uskok je skočil na voz, Ilija pa je pognal proti selu, kjer je boječe rekel župniku:

“Gospod župnik, jaz vem, da pri vas doma vsi spijo in da ni ognja pri hiši, ker mislijo, da se boste šele čez dva dni vrnili. Vem. da ste lačni in žejni tudi vi. In ko se mi je namerila taka lepa prilika, da lahko pogostim vbogajme dobrega junaka, ne bodite hudi, če ponudim svoje uboštvo tudi vam. Tega bi sicer ne smel storiti, toda vi ste že tako parkrat počastili mojo borno kočo.”

“Bom, dragi Ilija,” je prikimal župnik, “naš odrešenik ni lomil kruha samo z bogatinom, ampak tudi pod streho siromaka. — Bom, saj je tvoj kruh pošten kruh.”

Pri teh besedah je Ilija krenil na svoje dvorišče, obenem pa se je nad podstenju že prikazala Kata. Kmetica se ni malo začudila, ko je tako pozno zagledala tako nepričakovane in tako čudne goste, toda takoj se je prijela svojega opravila, ko ji je Ilija povedal, kak človek je Marko in kako ga je žejnega in gladnega pobral na cesti. Ilija ni živel v zadrugi, ampak sam s svojo ženo in otroki, ker nista bila iz onega kraja doma. Zato je bilo njuno gospodarstvo tudi boljše in koča bolj čista. Gosti so posedli v prostrani sobi za hrastovo mizo, ki je stala v kotu, dočim se je v nasprotnem kotu bahala velika lončena peč. Dalje od peči sta stali dve postelji, dve pisani skrinji in statve, nad mizo pa je visela slika sv. Elije, puška, dve turški pištoli in torba.

“Odloži orožje, prijatelj,” je dejal Ilija, “dovolj si se ga nanosil.”

“Pač res,” se je nasmejal Marko, pokazal velike bele zobe in vrgel plašč, torbo in pas na skrinjo ter prislonil puško k oknu. Nato se je pretegnil in sedel k župniku, ki je bil že mirno sedel v kot. Ko so gostje tako sedali za mizo, sta se dvigali iz postelje dve žolti glavici in od strani gledali kakor dve miši, a ko se je orskok pretegnil, sta šinili boječe pod odejo, ni pa se prestrašila tretja glavica, ki se je pokazala za veliko pečjo. Bil je črnolas deček kakih šest let star, z velikimi črnimi očmi in v platneni srajci. Sklenil je roke na hrbtu, se postavil pred brkatega Marka in ga začel popolnoma mirno ogledovati.

“No, čigav pa si ti, sinko?” je vojak vprašal malega.

“Jaz sem Stepko Gregorič,” je odgovoril mali resno, ne da bi trenil z očesom.

“Bog te živi, sinko! Ali si priden? Ali že znaš moliti?”

“Znam,” je odgovoril deček, “kdo pa si ti?”

“Jaz, sinko moj, sem vojak.”

“In čemu imaš puško?”

“Da streljam Turke.”

“Glej puško,” je rekel mali in pokazal s prstom na Zid, “tudi moj ata je streljal Turke.”

“Pojdi no sem, sinko,” je rekel vojak, prijel dečka z obema rokama, posadil ga na svoje koleno, mali pa mu je molče zdaj ogledoval dolge brke, zdaj zopet otipaval bleščeče okove. Med tem je Kata prinesla večerjo, Ilija pa vrč vina.

“V posteljo idi,” je pokarala Kata sina, “kaj nadleguješ gosta! Za tebe ni večerja, zate je postelja.”

“Pustite ga, botra Kata,” jo je prekinil Marko in dečka pogladil, “naj sedi mali junaček. Boga mi, lep je, prav po svoji materi se je vrgel.”

“Ravno mu treba tukaj sitnariti okoli vas, ki ste se na potu tako utrudili,” je odgovorila Kata in zardela nad Markovim poklonom.

“Pustite ga! Tudi jaz imam doma dečka. Oči ima kakor robide, zdrav in močan je kakor kak dren. In če se tako klateč pod orožjem po belem svetu namerim na takega sokoliča, se mi srce smeje in poljubim ga pamesto svojega sina.”

V očesu se mu pokaže skrita solza in junak poljubi dečka na čelo in nato doda: “Ej, ni me mati rodila za to, da bi gledal, kako mi cvete moj zarod, ampak za to, da po svetu kosim turške glave.”

“No, no, boter Marko!” se je pošalila Kata, “pustite no Turke in turško kri, pa se rajši lotite mojih žgancev in našega vina.”

Marko se je res lotil in jedel in pil kakor pravi junak, pa tudi gospod župnik se je krepčal z uskokom vred, kakor da je tudi njega rodila gorska mati. Govoril je malo ter se samo blaženo smehljal, pa bi tudi ne mogel prav govoriti, ker je Marku vince razvezalo jezik, da je začel pripovedovati o raznih junaštvih in govoriti o knezu Juriju Slunjskem, o banu Nikoli, o Lenkoviču in kako je moril okoli Virovitice, kako razbijal okoli Vinjega dola in v Liki nagajal Turkom, kako ga je turška sablja pri Jelini zasekala v ramo in kako je v Krbavi dobil brazgotino na licu. Junak je govoril kakor govori vila, pil pri tem kakor kraljevič Marko pri krčmarici Janji, otrok pa ga je z odprtimi ustmi poslušal kakor kakega popa. Nazadnje je Marko ves vesel zaklical:

“Ti, sveti oče, ali nima Ilija dobro, ali ne sedi kakor čebela v polnem ulu?”

“Dobro mu je Bog dal, junak,” je rekel župnik, “ker je Ilija dober in potrpežljiv človek, ki zna prenesti vsako nevoljo.”

“Da, da, bogami,” in uskok je udaril s pestjo po mizi, da se je deček popolnoma prestrašil, “vidi se mu, da je nekaj vreden. Toda čuj, Ilija, brat moj po Bogu, tvoj mali mi je pravil, da si streljal Turke. Vse kaže, da mali ne laže, saj vidim na zidu pušo in s srebrom okovano pištolo. Lepo orožje, pri moji veri! Tako se ne zasluži za plugom, s takim se ne streljajo vrane. Glavo dam, da je to srebrno kovanje tičalo za pasom kakega Turka iz krajine in da mu ga je Ilija na bojišču vzel.”

“Bo že tako,” je prikimal župnik.

“In tudi je, brat Marko,” je potrdil Gregorič, ki je sedel zraven Kate.

“Toda kako to, da si odložil puško in prijel za plug, boter? Povej mi no!”

“Ker že ravno izprašuješ,” je odvrnil Ilija, “ti bom po pravici povedal, samo ne smeš se jeziti, če bom posegel nekoliko nazaj. Vedeti moraš najprej, da se nisem rodil v tej vasi, ampak v Ribniku, tam dalje za Dubovcem na frankopanski gospoščini. Frankopani kmetom niso slabi gospodje. Biča in palice pri njih ni, toda Frankopani so junaki, nemirna kri, ki se bfje z vsem svetom, in kamor gredo oni s svojimi sabljami, gredo njihovi kmetje s puškami in kopji. Bil sem dvajset let star, brate moj, mlada kri. Prokleti Turki so držali Liko, naši ljudje pa so pogosto hodili k njim na krvave gostije. Prišla je vrsta tudi name. Šel sem, kakor so mi rekli, in sem se počasi privadil puški in nožu, in ker sem bil mlad in bojevit, so me starejši neredkokrat pohvalili. Nekoč — bilo l. 1535. — smo prišli do Obrovca ; Turki so pritisnili, izgubili smo Obrovac, malo nas je odneslo življenje, mene pa so ranjenega ujeli Turki. Bil sem lep, vražji deček. Turkom sem se zasmilil, pa so vsi začeli siliti v mene: obreži se, poturči se. Jaz pa sem po svoji materi dober kristjan in ne prodajam duše za denar. Suženjstvo pa je velika nevolja, turško suženjstvo skoro smrt. Okujejo te, pretepajo te, žejen si, gladen, ne veš, ali si človek, ali si pes. Bilo mi je hudo, veš, jako hudo. Kaj naj storim? Rekel sem Turku; vaš hočem biti. Norci so mi verjeli. Vzeli so mi okove, nakrmili me in napojili, dali mi denarja, neki njihov spoštovani pop pa me je učil, kako velik svetnik je njihov prerok. Jaz sem vse te dolge litanije poslušal, kakor da me je rodil sam Mohamed in prišel je čas, ko bi bil moral drugi dan biti obrezan in zatajiti krščansko vero. Prišla je noč, trda noč. Pol dne sem se bil veselil, gostil Turke, sramotil — Bog mi grehe odpusti! — krščansko gospodo, pil sem in Turki so mislili, da sem pijan zaspal. Ko so začeli smrčati, odprem oči in vzamem malo puško, nož in mošnjo cekinov. Po trebuhu sem se plazil do Zrmanje in ob nji sem prišel do morja. Našel sem barko in v nji mornarja, ki me je za polovico mojih cekinov pripeljal v Senj, odkoder sem se vrnil domov, z Bogom, Mohamed! Seveda mi ni dalo miru! Znova sem zgrabil za kopje. S svojo četo sem stal v Dubici. To je bilo l. 1538, ko se je bil ban Peter Keglevič. Gospodje Zrinjski, čijih last je bila Dubica, so nam naročili, naj se hrabro branimo. Bili smo ljudje, da nas je bilo veselje pogledati, izbrani kakor golobje, toda redko sejani. Turkov pa cela šuma: deset na nas enega. Spominjam se še, kakor da je bilo danes. Nas kakih dvajset Zrinjevskih strelcev je poslal kapetan, naj zasedemo goščo nad cesto, po kateri so morali priti Turki.

Pojoč smo stopali kvišku, dasi naše duše niso bile vesele, saj smo nosili takorekoč vsak svoje glavo v torbi. Vsak se je postavil za svoj hrast in čakal, kaj bo. Menda je bilo tako okoli polnoči. Mesec je stal nad Uno, jaz pa sem opazoval njegov blesk v vodi.

Naenkrat se je začul šum in v daljavi se je nebo pordečilo. Pogledam in vidim, kako na nasprotnem bregu cerkev gori. Črez nekaj časa se je na cesti zavrtinčil prah. Jasno je bilo, da gredo Turki.

Pokleknil sem za hrastom in naslonil puško na koleno. Iz praha se je pokazalo nekaj konjenikov. Dobro sem razlikoval njihove turbane in kopja, ki so se svetila v mesečini. Spredaj je jahal poveljnik na vrancu. Ob sedlu sta mu viseli dve krvavi glavi.

Srce mi je zadrhtelo in kri zavrela. Počakaj! Pomerim, izprožim. Puška je počila. Turek je zavreščal “Aman!” in padel vznak na zemljo, konj pa je podivjal in vlekel s seboj v stremenu visečega polmrtvega jezdeca. Izza hrastov je treskalo v jezdece. Tu je padel konj, tam jezdec; neverniki so se začeli mešati, kleti, kričati, toda mi smo stali nekoliko više, oni pa so bili sami konjeniki. Turkov je prihajalo vedno več. Pod šumo so se postavili v vrsto, napeli loke in ploha strelic se je zaletela v gozd. Čul sem, kako so strele sikale, veje pokale in in padalo listje. Zopet so jih izstrelili. Tri so se zadrle v moj hrast, četrta je šinila mojemu sosedu skozi vrat. Bil je na mestu mrtev. Toda naše puške so kakor toča klestile Turke. Zdaj je padel kak konjenik, zdaj zopet se kvišku povzpel konj. Nazadnje so zlezli s konj in s krikom “Alah!” začeli prodirati v šumo. Prve smo položili na tla, toda prišli so drugi, tretji, vedno več in za njimi jih je bila še polna cesta vse tje do Dubice. Zaklical sem tovarišem, naj se umaknemo v grad. Res smo se umaknili proti Dubici. Prepozno! Prestregli so nam pot. V gozdu sem tovariše izgubil. Blodil sem sem ter tje in poslušal, kako nas neverniki iščejo po grmovju. Naj tako žalostno poginem? Ne! Zavlekel sem se v gosto grmovje. Od tam sem dobro razločeval silno streljanje. Nazadnje je začela goreti Dubica. Turki so jo bili vzeli. Drugo jutro proti svitu sem se napotil na cesto in krenil proti Kostajnici, ker je bilo vse tiho. Niti šibe nisem zapalil. Toda naenkrat sta se na konjih za menoj zagnala dva Bošnjaka.”

“Stoj, gjaur!” mi je prvi zaklical. Skušal sem se braniti, toda drugi mi je s kijem izbil puško iz rok. Že je zamahnil, da bi mi razbil glavo, toda tovariš mu je zaklical:

“Pusti ga, Jusuf; prodala ga bova v sužnost!”

“Vzela sta mi nož, kapo in plašč in tako sem peš korakal med obema jezdecema proti Dubici. Hudo mi je bilo. Stokrat sem se bil na nož in sabljo po krajini s Turki, sedaj pa sta me tako ujela, še predno sem ustrelil. Zakaj nisem tudi jaz imel konja! Naenkrat pravi tovariš Jusufu:

“Čuj, jaz bom jahal niže k Uni, da napojim konja, ti pa tukaj počakaj in pazi na gjaura!”

“Dobro, Ibrahim,” je odvrnil Bošnjak in Ibrahim je odšel. Sedel sem na štor kraj pota, Jusuf je stopil s konja in rekel: “Čuj, gjaur! Daj sem roke, da ti jih zvežem!” Vzel je s konja jermen in stopil proti meni. Pomeril sem ga in videl, “Ilija ti si močnejši!” in nekaj mi je šinilo v glavo. Na videz sem iztegnil roke proti njemu, toda takoj sem sklonil glavo in se zaletel Turku med noge. Jusuf je padel preko mene, jaz pa sem se takoj pobral, bliskovito krenil, mu pokleknil na hrbet, mu izvlekel nož in mu ga sunil med rebra. Ibrahim je bil precej oddaljen in naju ni mogel videti. Vzamem Jusufu orožje, plašč in turban, zavlečem truplo za gost grm, posipljem krvavo sled s prahom, skočim na konja in poženem proti Kostajnici. Naenkrat čujem za seboj: “He! Jesuf! Človek! Kje si?” In vidim, kako se je Ibrahim pognal za menoj. Bežati pred njim nisem smel. Zato okrenem konja in mu pohitim nasproti. Turčin se je začudil. Videl je turban, videl plašč, kopje, ne pa tudi gjavra. Bila sva preveč oddaljena.”

“Kje imaš gjavra?”

“Tukaj ga imaš!” sem zakričal in ustrelil v glavo konja, ki se je prevrnil in jezdeca pokopal pod seboj. — Dolgo sem še čul, kako je Ibraham na ves glas tožil in zabavljal, toda mudilo se mi je v Kostajnico. Ko je Knez Nikola Zrinjski izvedel to mojo vragolijo, mi je poklonil deset cekinov in dve pištoli ter mi zapovedal, da moram služiti pri njem. Služil sem mu pošteno in lepo je služiti junaku in Nikola, brat moj, je junak brez para med Savo in Dravo. Ž njim vred sem branil Zrinj, ž njim sem šel pred Pešto. Moj Bog, kakšno je bilo veselje, ko smo se vrgli na janičarje! Reči treba, da so dobri junaki, ki rajši padejo ko da bi se umaknili samo za pedenj. Toda smešni so! Vsak ima za kapo žlico zataknjeno, njihove kape pa so kakor kakšne vreče. Dotlej je bilo vse po sreči in jaz sem ušel vsem topovom, strelicam, puškam in sabljam. Toda saj veš kako je: vrag ne miruje. Bilo je baš onega leta, ko je knez Nikola postal ban. V Zagrebu smo brusili sablje, saj pred Turkom nisi nikdar varen. Bilo mi je, bogami, dolgčas od lenarenja. Neko noč nas je trobenta poklicala skupaj. Moj gospodar, čevljar, pri katerem sem stanoval, se je močno prestrašil, jaz pa sem zagrabil sabljo, kalpak in kopje in mu zaklical: “Lahko noč!” Sam ban nam je poveljeval. Mislil sem, da bo kaj krvi, kajti kadar zajezdi Nikola konja, ne gre za šalo. Služil sem med banovimi konjeniki. Jahali smo venomer proti severu, kakor bi nas vile nosile. Komaj je bilo časa, da smo konje nakrmili. Kolikor se spominjam, smo šli ob Krapini. Pri Zaprešiču so se nam pridružili štajerski konjeniki; vodil jih je nekak nemški dolgin z velikansko brado. Med potom mi pravi moj četnik Mijo Kovačič, pošten Zagorec, da so Turki zavzeli Moslavino in da so menda že mimo Križevcev preko Svetega Ivana krenili na Varaždin. Nedaleč od reke Krapine smo prišli do grada Konjščine. Postavili smo se v ravnini, za nami pa je bil gozd. Tod, tako se je reklo, bodo prišli Turki in res so prišli. Od daleč že sem spoznal te vražje buče. Sami konjeniki s konji. Štajerski oklopniki so mirno sedeli na svojih konjih, ali mi jezdeci Zrinjskega, kje neki! Bitke še ni bilo, mi pa smo jo za šalo poskusili. Moja četa se je od strani bližala Turkom. Pri tej igri je mnogo turbanov odletelo. Ban nas je pohvalil pred svakom Tahijem, ki je bil ž njim, toda šale naj bode konec, ker je s Turki sklenjeno premirje; K vragu z mirom, če si se prišel bit! Moja četa je sestavila kopja, privezala konje in jezdeci so planili po zagorskem vinu. Tako tudi drugi vojaki. Za Turke Se nismo mnogo brigali. Ti neverniki so stali v nasprotnem gozdu. Ker me je jezilo, sem legel na trebuh poleg konja, ki sem ga bil privezal ob krivenčast gaber. Solnce mi je grelo hrbet, jaz pa sem se zagledal v svet.

Ko sem tako ležal, prijaha ban mimo. “Ej,” mi zakliče smeje se, “Ilija, čemu tukaj ležeč zijala prodajaš?” — “Vaša milost,” tako sem mu odvrnil, “rajši bi se bil!” — “Le počakaj!” mi je ban zaklical.

“Dolgo ni bilo treba čakati. Naenkrat se je vzdignil hrušč in vrišč, kakor da so iz pekla utekli vsi vragi. Turek nas je prevaril in prelomil premirje!”

“Vrag jih vzami!” je zaklical Marko in udaril s pestjo po mizi, oči pa so mu zablisnile kakor divjemu mačku, “pa saj ste mu to povrnili.”

“O, kaj šele,” je nadaljeval Ilija. “On nas je izdal. Niti več prav ne vem, kako je vse skupaj bilo. Samo videl sem, kako so se Turki kakor mravlje valili iz gozda. Lumpje so sklenili mir tako dolgo, da jim je prišla na pomoč velika njihova vojska. Skočim na konja, pograbim kopje, kapa mi zleti z glave, pa kaj za to, gologlav jo udarim na Turčine. Bliska se, kadi, grmi, drugega ne vidiš kakor kopja, sablje in strelice; vse se je zvilo v velikanski klobčič, dokler ne pade med nas kako železno jabolko in nas ne razbije. Banova sablja je švigala kakor blisk. Jaz sem naravnost pobesnel. Od kraja se ti lasje res malo naježijo, ko se greš igrat s svojo glavo, pozneje pa postaneš prava zver. Naši jezdeci so jahali preko grmovja, mrtvih konj in ljudi kakor kakšni vragovi, Štajerci pa so mlatili po Turkih, da je od bregov odmevalo. Naenkrat — najrajši bi bil zajokal! — vidim, kako naši pešci beže pred Turki. Zajci strahopetni! Vrag jih vzel! Metali so od sebe puške, naboje, torbe in klobuke, kakor da si jih nasejal. Z golimi sabljami smo jih pognali nazaj in na lastne oči sem videl, kako je ban strelcu razklal glavo. Zaman! Bežijo, bežijo in potegnejo še nas s seboj. Turki pritisnejo od spredaj, od leve, od desne. Bilo jih je kakor prosa. In tako so nas po goljufiji pobili.”

“In ti?” je vprašal Marko.

“Jaz sem se z ostalo četo umikal proti gozdu. Skoro bi se bil rešil. Toda na mojo nesrečo je kroglja zadela mojega konja. Padel sem, zadel ob štor in izgubil zavest. Ko sem se zavedel, sem videl, da sem ujet. Lepa sreča! O svoji nesreči nisem imel niti časa razmišljati. Zgonili so nas skupaj kakor živad in okovane peljali v Dubico, v Banjo luko, Drinopolje in v Carigrad, kjer je turški cesar. Med potom so nas slekli do golega, nas tepli z biči, za posteljo nam dali trd kamen pod milim nebom, za hrano mrvico črnega, trdega kruha. Okovi so nas žulili do krvi, polovica nas je med potom polegla. Moj Bog, koliko sveta sem siromak prehodil, pa nisem videl skoro ničesar drugega ko svojo nesrečo. Toda vsega zla še ni bilo konec. V Carigradu so nas zmašili v neko smrdljivo luknjo, pozneje pa so nas hoteli porazdeliti po ladjah, kjer bi naj prikovani veslali do smrti. Postalo mi je kar temno pred očmi. Prišel je dan, ko bi naj odšli na ladje. Zapeljali so nas na dvorišče. Jaz se zvijem in skrčim, kakor pravi Lazar in začnem stokati. Med tem je prišel pred nas neki starec. Turek, oficir ali kaj, in mi je rekel po hrvaško: “Kaj večiš, zajec?” Kakor da me je strela zadela. Kako tudi ne, ko sem med samim tujim lajanjem začul domačo besedo. “Hudo me zvija, gospod,” odgovorim Turku, “kolje me in boli, da ne morem stati na nogah.” “Odkod pa si, gjaur?” “Hrvat sem, spoštovani aga, s posestva Frankopanov.” Turek se zamisli, me pogleda po strani in reče par turških besed stražniku. Ne vem, kaj mu je rekel, ali stražnik me je proti večeru peljal iz dvorišča na ulico in po tesnih ulicah do visoke palače. Tu je zaploskal, me oddal vratarju zamorcu, ta pa me je peljal k gospodarju v zgornje sobe. Bil je prav oni stari Turek, ki me je nagovoril hrvatsko. “Poslušaj, gjaur!” je rekel starec, “na ladjo ne boš šel; moj suženj si, delal boš na vrtu.” Pomislite samo, gospod župnik, kako srečen sem bil. Takoj sem pozabil svoje težke okove, pozabil, da stojim pred svojim gospodarjem, ker sem se tako razveselil, sem vprašal starca: “Ali si tudi ti, spoštovani aga, našega rodu in naše zemlje sin?” Starec je pobledel, zardel, zakimal in mi mahnil z roko: “Idi!” Od tedaj ga nisem več videl, ampak sem živel samo za visokim zidom, kjer sem zalival cvetje in pulil plevel. Moj Bog, kako neumno delo za junaka! Od dolgega časa in od jeze sem včasih cvetju sekal glave, kakor da so turške. Sužnji smo s šejkom večkrat šli v mestne štacune kupovat razne stvari za gospodarja. Na neki taki poti sem se seznanil z beneškim mornarjem, ki je govoril hrvaško, ker je bil Dalmatinec. Povedal sem mu svojo nesrečo. On na to: “Za to bi se našla pomoč, rojak!” “Kako?” “Z denarjem se tukaj vse doseže. Razmišljal bom o tem.” “Tu imaš steklenico žganj ice, močne, kakor da jo je skuhal sam vrag. Daj od nje vratarju in vrtnarju, dokler ne bosta pijana kakor zverini, pred dvorom pa te bom čakal jaz!” Tako se je tudi zgodilo. Obema pijancema sem dal piti. Pijača ju je vrgla, jaz pa vzamem sekiro in razbijem svoje okove, dasi sem pri tem postal krvav in jo udarim skozi vrata. Dalmatinec je bil mož beseda. V mraku sem se privlekel do njegove ladje in črez dva dni nas je veter že nesel v domovino. Ko so me moji ljudje zagledali, so se čudili, kakor mrtvecu, ki je vstal iz groba. Jaz pa sem rekel, da sem živ in da mi je sedaj teh šal dovolj. Trikrat Bog pomaga, četrtič pa bi se prav lahko prismolil hudič. Zato sem pustil vojaščino, toda od onih dni se me drži priimek “Prebeg”, ker sem trikrat pobegnil iz turške sužnosti.”

“Boga mi, junak si in boljši od mene,” je pripomnil Marko, ki je z občudovanjem gledal Ilijo, “škoda, da si odložil puško, saj matere ne rodijo vsak dan takih sinov. Ko bi šel zopet nazaj!”

“Kaj neki snubite tukaj mojega moža, Marko,” je Kata živahno vzkipela in prijela Ilijo za roko.

“Ne boj se, ljuba Kata,” se je Ilija mirno nasmehnil, “dovolj sem v svojem življenju pretrpel, sedaj si hočem pri svojih ljubih počiti!” — Uskok je sklonil glavo in se zamislil.

“Da! Človek je pluta,” je rekel naposled, “ki plava po vodi. Voda jo meče sem in tja. Srečen, kdor priplava k bregu. Ali ni tako sveti oče!”

“Človek umu je, Bog gospoduje. Božja milost je velika in dobrega človeka ne zapustil,” je odgovoril župnik.

“Kako pa si prišel sem?” je vprašal uskok.

“Popolnoma slučajno. Te kraje sem poznal že od prej. Doma v Ribniku mi je vse pomrlo razen brata Nikole, s katerim pa se ne morem ravno pohvaliti. Ban me je odvezal tlačanstva in mi dovolil, da lahko stražim, kjer hočem. Prišel sem služit Heningovcem, po priporočilu gospoda podbana Ambroža — tega bo devetnajst let. Nazadnje so mi dali to zemljo in ker je bila pusta, sem rekel: Ilija, oženi se!

Prilika se je kmalu našla. Nekoč sem za gospodo šel na Štajersko v Pišece, v hišo nekega Ozvalda, ki je od gospode kupoval vino. Pri Ozvaldovih je služilo lepo dekle, ki je sedaj — moja žena. Zaslepila mi je oči, pa sem jo vprašal: “Ali bi šla z mano, Kata?” In ona je slekla črno štajersko krilo, obula opanke in oblekla rokavce. Tako sva se našla, tako sva se vzela, o pustu je bilo tega ravno devet let in, bogami, niti v sanjah še nisem obžaloval, da sem iz Štajerke naredil Hrvatico.”

“To je prav lepo! Bog vam daj srečo! Bog vas živi!” Uskok je vzdignil vrč: “Krasen človek si, Ilija, in če ti je prav, pa se poljubiva in bodiva si pobratima!”

“Hočem, Marko!” je odvrnil Ilija in mu podal roko.

“Na zdravje junaško, na zvestobo junaško, dragi Ilija! Tukaj položim na glavo tvojega sinka in ti prisežem pri Bogu in pri svetem Nikolaju, da ti bom brat v sreči in nesreči, brat tvoji ženi, oče tvoji deci. Moja desnica bo tvoja pomoč, moja junaška zvestoba tvoj ščit. Če te izdam, naj mi Bog ne da sreče, ne meni, ne mojemu zarodu. Ti pa, sveti oče, blagoslovi!”

“Obljubljam ti zvestobo pred Bogom!” je odgovoril Ilija.

V.[uredi]

Zraven stare mestne hiše in nasproti samostanu stoji dvorec knezov Erdodov. Sem se je prvega dne avgusta l. 1564 na naglem pripeljal ban Peter s svojega posestva Zelina. Pač zaradi kakega nujnega posla. Slabe volje, na hrbtu prekrižanih rok in s sklonjeno glavo hodi Peter sem in tja po prostrani sobi. Svetle, modre oči so mu venomer uprte v kamenite plošče tal; zdaj pogladi z roko dolgo svetlo brado; zdaj gre ž njo preko kratkih las in visokega stisnjenega čela, ki mu včasih zatrepeta. Lice mu je nekoliko utrujeno, orumenelo; mnogo je preživel po svetu. Zamišljen je, neke skrbi ga tarejo. Nič mu ni mar za to, da je njegova dolga suknja zaprašena, da turkizasti gumbi niso vsi zapeti, da so njegovi visoki čevlji iz surove kože blatni — niti ženske ne vidi, ki z otrokom kakih treh let v rokah sedi pri oknu na pisani škrinji. Stara je mogoče nad sedem in dvajset let. Nekoliko debelušna je, polna in rdeča; njene oči so podobne črnim črešnjam, toda v njih ni duše. Poteze njenega obraza niso lepe. Čelo ne kaže uma, toda v debelih ustnicah in kratkem nosu je nekaj, kar pravi, da je ponosna, naravnost ohola. Kako bi tudi ne bila? Saj je banica, druga žena Petra Erdoda in hči slavnega junaka Ivana Alapiča z Velikega Kalnika. Umna ni, toda mogoče nekoliko prebrisana kakor so sploh vse Evine hčere. Pozna se ji, da je banica, velikašinja, dasi je pravkar prišla s potovanja. Ograjena je v plašč iz črnega damasta, obšit s kunovino. Pod plaščem se vidi bogato nagubano svileno krilo, izpod katerega silijo prekrižane precej velike noge v Zašiljenih čevljih iz žoltega usnja. Pod vratom je plašč spet z dvema pološčenima srebrnima ploščama. Na eni vidiš polovico jelena nad polovico kolesa, grb Erdodov; na drugi se dviga železna roka iz krone in maha s sabljo proti Zvezdi, — grb Alapičev. Majhna baršunasta kapa, prevezena z biseri, ji pokriva bogate lase. S sklonjeno glavo se je banica zagledala v svojega otroka, ki ji sili iz naročja, in gladi zlatolaso glavico. Milo gleda mati sinčka, malo se nasmehne, nekaj kakor čustvo švigne preko njenega lica. Menda zre v tem malčku jamstvo svoje sreče. Naenkrat vzdigne glavo, odpre nekoliko široka usta, se zagleda v bana in reče:

“Gospod Peter, tovariš moj! Kaj Vam je? Od Želina do Zagreba nisem čula od Vas niti besedice, sedaj pa hodite po sobi nem in zamišljen, kakor da tukaj ni Vašega sinka, niti Vaše žene. Kaj Vam je?”

“Gospa Barbara,” je odgovoril ban, stopil k gospe in pogladil sinčka, “ne izprašuj me. Take skrbi niso za žensko glavo, za njih je treba železne, moške glave.”

“Seveda,” je Barbara ljubeznivo nadaljevala, “tvoja žena ni vredna nič, je neumna, kaj ne? Toda uštel si se, moj gospod! Ti ne veš, kaj je ženska. Žensko srce ne more mirno utripati, če je moško čelo zasenčeno; žensko oko čita jasno v vaši duši, dasi ga ni sveti Duh razsvetlil.

“In kaj čita tvoje oko?” je vprašal ban Peter.

“Ali naj uganem?”

“Ugani, gospa banica!” se je zasmejal ban.

“Vi razmišljate, kakšen bo novi kralj Maks.”

“Nekaj že. In dalje?”

“In se jezite na Nikola Zrinjskega.”

“Ne govori mi o njem,” jo je zlovoljno prekinil Peter in se naglo okrenil proti oknu.

“Vidite, da sem uganila,” jo rekla Barbara živahno; “da, vi se jezite na kneza Nikolo, ki vam je vedno na poti. In po pravici. Ta oderuh, ta cigan vam zastruplja življenje. Ali vas ni goljufal? Za svojega sina Jurija je snubil vašo hčer Ano in zato ste mu dali madžarske gradove.”

“To je spletka njegove pokojne žene Katarine Frankopanke in moje pokojne Margarete Tahove, ki se je je naučila od njegove sestre, tete Jele — jaz pa sem potreboval denarja.”

“In kaj je prišlo iz te ženske spletke? Tvoja Anka je ostala na cedilu, Jurij je vzel nemško gospodično Arkovo, a tudi Nikola ti ni ničesar povrnil, ampak te celo zapletel v pravdo z Gregorijanci.”

“Pustiva to, Bara,” je odvrnil ban, “to so stare skrbi, zaradi teh me ne boli glava, saj sem z Zrinjskim tudi poravnal.”

“Samo na jeziku, a ne v srcu,” je ujedljivo pripomnila banica, “toda mene grizejo skrbi, mene, ker sem jaz z obema sinovoma Petrom in Tomažem prikrajšana. Ali mi ni lakomni Nikola hotel odjesti tudi Cesargrada, ko si mi ga pred štirimi leti zapisal? Počakaj še kak mesec, da se bo Nikola oženil z gizdavo Čehinjo Evo Rošenbergovo, ki ima, kakor se pravi, praških grošev na mernike. Kako se bo šele takrat napihoval gospodar Ozlja! In ali te ne sovražijo Gregorijanci še vedno?”

“Res je,” odvrne ban, “nikdar ne bom pozabil, da je knez Nikola osramotil moj rod, Bakačevo hčer, in mislim, da se naši dve rodbini ne bosta nikdar popolnoma sprijateljili, vendar pa sem dovolj močan, da pritisnem Gregorijance. Zaradi tega me ne grizejo nobene skrbi. Toda Nikola sovražim, ker mi hodi povsodi na pot in se dela, kakor da nisem njegov ban. Bil je sam ban, pa se je tej časti odrekel, bil je kapetan kraljevine in se je ravno tako odrekel. Kralj Ferdinand se ga je bal. Ubil je Kacijanarja, pa se mu ni nič zgodilo; sami Turki so pravili kralju, da so ga podkupili. Jaz tega ne verjamem, upal pa sem pač, da mu bo kralj že zaradi suma odtegnil svojo milost, pa se mu vendar ni nič zgodilo, še celo Medžimurje je dobil.

Pretečem mesec je Ferdinand umrl; njegov sin je, kakor sem cul, pozval državni svet v Požun, da se pogovori zaradi preteče turške nevarnosti, Ali je poklical mene, bana? Ni. Nikolo je poklical, zopet tega Nikolo, ki je “hraber, slaven in spoštovan.” Ta človek dela in lenari: skrije se na kak svoj grad, odbija časti, kljubuje kralju, pa zopet skoči po koncu, razsipava denar, tolče Turke in vse ga slavi. Nikola se obnaša proti kralju kakor dekle, ki se brani in pred ljubimcem skriva, samo da ga še bolj razdraži. Na poti mi je, pravim; zasenčuje me, toda ne morem mu nič, ker je junak, ker je mogočen, ker ima za seboj silno stranko. Zato ga sovražim.”

“Ali pa se ta stranka ne da razbiti?” je vprašala Barbara.

“Težko, mogoče? Poskusil bom!”

“Kako?” je vprašala banica radovedno. “Nikola se je na smrt spri s svojim svakom Tahom. Tahi ima tukaj mnogo pristašev, ima prijatelje na kraljevem dvoru; stopil bo na mojo stran in mi pomagal. Zaradi njega sem tudi prišel — —”

“Zaradi njega?” se je gospa začudila. Že je ban hotel odgovoriti, toda na mah je okrenil glavo proti vratom, za katerimi se je čul glasen govor. Vstopil je sluga in javil, da želita podban in neka stara gospa govoriti z banom. Nekoliko v zadregi je resno odgovoril:

“Reci, da ne maram — ne, da ne morem, da imam nujne opravke — nikakor, nikakor!” Toda v tem trenotku so se za slugo odprla vrata. V sobo je prihrumel visok, lep starec, plešast, mračen, z dolgo, belo brado in resnim, samozavestnim licem. Porinil je slugo v stran, stopil naprej, za njim pa je stopila v sobo gospa Uršula Heningova, bleda, jezna, z objokanim obrazom. Peter se je zdrznil in prebledel.

“Spoštovani gosp. ban!” je začel starec mrno in jasno, “ne zamerite! Čul sem, da imate opravke. Toda nujnejšega ni, kakor Vam ga prinašam jaz. Zgodilo se je nekaj nezaslišanega, razbojniškega. Ban je v naši deželi namestnik kralja, ban mora čuvati pravico vsak čas, zanj ni nujnejšega opravka!”

Ban je stisnil obrvi in ošinil prišleca z jeznim pogledom, toda starec je samozavestno dvignil glavo in mirno gledal Petra, z rokama za širokim srebrnim pasom, ki mu je ovijal črno haljo.

“Kaj želite, gospod Ambrož?” je ban resno vprašal starca, dočim je banica s plahimi očmi gledala zdaj podbana, zdaj njegovo spremljevavko.

“Za sebe nič!” je odvrnil Ambrož Gregorijanec.

“Toda Vaš namestnik sem in pripeljal sem pred Vas to plemenito gospo, ki ima mnogo želeti — —”

“Ki ima želeti vse,” je živahno kriknila Uršula, ki je komaj sopla od gneva. “Vse hočem, gospod ban, ker ničesar nimam. Saj veste, kdo sem?”

Peter je prikimal in polglasno rekel:

“Govorite, gospa Hesningova!”

“Pri Bogu, da bom,” je planila Uršula, dvignila glavo in pritisnila roke na burna prsa. “Ne vem, s čim bi naj začela. Kača se mi vije okrog srca, žalost in bridkost mi stiskata grlo. Oprostite! Greh je in sramota pred Bogom! Saj me boste poslušali, kaj ne? Poslušati me morate, ker ste ban, ker ste plemič, ker ste človek! Poslušati me morate, ker sem žena, mati vdova — ker bom lahko še levinja. Čujte, prosim Vas! Če Vas v gozdu napade človek in Vam strga z vratu zlato verižico, boste rekli: ropar je, to je njegov poklic, če ga dobim, pojde na vešala. Če vas po zimi napade gladen volk, boste rekli: nespametna in divja zver je, to je njegova natura — in s kroglo mu boste razbili črepinjo. Če Vas sredi polja zaloti divji Turek, boste rekli: sovražnik moje svobode in vere je; z junaško sabljo mu boste vzeli glavo. To je vse popolnoma naravno. Toda kaj boste rekli, če vara krščen človek ubogo rodbino z Judeževim poljubom, če prvi sodnik države vdovi izcigani pogodbo, pa jo potem raztrga, pohodi in svoj starodavni grb opljuje? Kaj? Kaj boste rekli, če sivobradi velikaš, ki nosi ob kraljevem boku državno zastavo, v temni noči, skrivaj kakor hajduk ubogo vdovo, uboge otroke iz davne dedovine požene na golo zemljo, na trdi kamen, brez vsega? To ni naturno, to ni človeško; to je zverinsko, to je hudičevo! Kaj boste rekli na to, gospod ban, kaj?”

Peter Erdodi ni rekel nič.

“Vidim, da me ne razumete,” je nadaljevala Uršula; “jaz govorim noro, kaj ne? Jezik se mi opleta, pamet se mi je zmešala. Kako tudi ne? Saj sem skoro izgubila vero v Boga! Pa si bom opomogla. Čujte! Bator je z menoj sklenil pogodbo. To Vam je menda znano?”

“Da,” je odgovoril ban in mirno gledal razjarjeno gospo.

“Po tej pogodbi sem šla stanovat v Stubico, tudi to veste?”

Ban, da ve.

“In glejte, kaj se je zgodilo. Nekaj časa sem mirno gospodarila, kakor smo se pogodili. Bila sem srečna, da je mir, bila sem neumna, da sem se zanesla. Tega bo menda teden dni, ko sem z otroki šla na obisk v Brezovico. Tam stanuje s svojo drugo ženo Doro Mrnjavčevičevo ta gospod Gregorijanec, tast moje hčere. Bila sem na povratku. Pridem v Zagreb. Tukaj mi priteče nasproti bled, prepaden zet Stjepko in zakliče: “Tašča, božja strela jih naj zadene, oplenili so Vas. Čul sem, da je Bator tajno prodal Tahu vse svoje imetje, tudi svoj in Vaš delež. Vaše ljudi so oni dan z goljufijo odstranilfi iz Stubice. Ponoči sta prišla kanonik Svesvetički in sodnik Mojzes Humski in sta Taha uvedla v celo posestvo. Vaše stvari so pometali čez prag. Nihče ni protestiral. Tahi sedi na Vaši dediščini. Vse to sem izvedel v mestu v hiši gospoda Konjskega.” Tako je govoril zet Stjepko. Zmračilo se mi je pred očmi. Zakričala sem: “Zet, znorel si, lažeš!” In po sili sem se glasno zasmejala. Toda ni bila laž, bila je gola resnica. Sedla sem na voz in se peljala proti Susjedu. Gledam, na stolpu se vije zastava, ki ni ne Batorova, ne Heningova — črn lev na modrem polju, saj jo poznate, zastavo Vašega prvega tasta. In ko sem prišla do gradu in potrkala na vrata, se je v oknu pokazal vrag Peter Petričevič in zaklical: “Hodite z Bogom, gospa! To je grad milostnega gospoda Ferka Taha, jaz pa sem njegov kastelan.” Vrata so ostala zaprta, pod gradom pa sem našla ranjenega svojega hlapca Andreja Horvata, ki ga je Tahi pognal z grada. Hlapec mi je potrdil, kar mi je Stepko povedal. Srce mi je zavrelo, toda molčala sem. Kaj naj onravim žena s tremi deklicami pred gradom polnim oborožencev. Po noči sem prišla v Stubico, svojo Stubico. Zopet so mi smeje zaklicali z grada: “Tahov je,” vse moje siromaštvo pa je ležalo pred gradom pod milim nebom. Nisem imela hiše ne zavetja, niti toliko kolikor zadnji moj kmet.

Moj Bog! Kako sem grešila! Proklela sem dan, proklela noč, proklela svet, proklela vse! Bog ne daj niti Vam niti Vašim otrokom doživeti take noči! Vsak vetrič me ne prevrne.

Ali ta udarec mi je razril vso dušo. Gospod Jurij Raškaj me je prenočil; pozneje seme šla k zetu Stjepku v Mokrice, danes pa prihajam k Vam gospod ban, in kličem na ves glas:

“Vrnite mi ugrabljeno dedovino, pomagajte vdovi, obranite sirote, sodite hitro z mečem; pokažite, da je pravica še na svetu, da lakomna zver ne sme sirotam trgati iz ust vsakdanjega kruha. Ban! V imenu naše kraljevine obdolžim tukaj pred Vami Taha, da je razbojnik; dajte mi pravico, dajte!”

Hripavo grlo je ženi odpovedalo. Trepetajoč od nog do glave, stiskajoč svoje močne roke na razjarjena prsa je stala Uršula pred banom. Lice ji je žarelo, ustnice trepetale, oči se ji svetile, poleg nje pa je kakor steber stal podban Ambrož in kratko pripomnil.

“Vse, kar je ta plemenita gospa rekla, je živa resnica, tako mi mojega poštenja!”

Ban je molče gledal v tla; nazadnje je izpregovoril:

“Mogoče, verujem, da je res. Gospod Tahi ni pametno ravnal. No, hvala Bogu, v tej kraljevini imamo sodnike in postave, in namestu kralja sodim jaz. Sedaj pa nismo pred sodnijo, in vi, plemenita gospa, morate vse dokazati kar ste rekli. Pravda mora steči po predpisani poti. Poleg tega treba preiskati, v koliki meri je knez Bator pogazil pravico in koliko ne. Tudi vam pravim, da kraljevega sodnika ban ne more soditi. Vse to je torej treba dobro premisliti.”

Uršula se je umaknila za dva, tri korake, izbulila oči in bana pogledala, stari Ambrož pa je namršil obrvi.

“In to je Vaša pravica, to Vaša sodba? In da naj vse dokažem? Ali je treba dokazati, da solnce sije na nebu? Kakšno pravico je imel Bator, ko je ubil človeka? Redna pravda?! O, vem, kaj to pomeni. Poznam pota Vaše pravice! Kriva so, dolga, tesna, in ob vsakem koraku zija prepad. Redna pravda pravite Vi, hrvaški ban — ali pa je za razbojnika še treba kaj drugega ko vešala? Vaša redna pravda lahko teče sto let in pri tem lahko poginemo od gladu jaz in moji otroci,” je zavreščala Uršula in si z rokami pokrila solzno lice, “toda jaz Vam pravim, ban,” si je naglo opomogla, “da ne govorite prav, da to niso besede hrvaškega bana, ampak Tahovega zeta; to ni pravica običajnega prava, ampak nasilje, to je znamenje nezvestobe, zločin, pri katerem ste sokrivec Vi.

“Gospa Heningova!” je planil Peter Erdodi in lice mu je globoko zardelo, “brzdajte svoj jezik, pomislite, da stoji pred Vami kraljev namestnik in da ste v njem osramotili tudi kralja.”

“Ne bojim se Vas, ban moj,” je z vzdignjeno pestjo zavreščala Uršula. “Skrivajte kakor Vam drago svoje sebične spletke pod plašč kraljevskega veličanstva, jaz se Vas ne bojim; potegnila bom z Vas ta plašč in omajala lažne stebre Vaše pravice, da se bo videlo, kako je tehtnico Vaše pravice razgrizla rja in zakone pregrizli črvi. Turke bijete zaradi krščanske vere, pa ste krivo prisegli, ker ste sami Turki! Čemu se mučite! Ban Peter, Vaša krivica bo prišla na Vas, na Vašo ženo, na Vaše otroke ...”

V tem trenutku je banica obledela, močneje stisnila otroka k sebi in planila po koncu. V njenih črnih očeh je zažarel besen ogenj.

“Naj Vam zaradi te želje usahne jezik, gospa Heningova!” je zaklicala Uršuli.

“Dovolj!” je zagrmel ban in stopil k gospe Uršuli. “Pravim Vam, da tukaj ni sodnija. Oddajte tožbo, kakor jo zahteva postava. Saj advokata imate! Gospod Ambrož je spreten pravdač!”

Podbanu so zatrepetale trepalnice in ves je zardel. Mirno, toda glasno je rekel: “Visokorodni gospod! Gospa Heningova je govorila resnico. To ni dvomljiva posest, to je zločin. Gospod! ban, ali niste pripravljeni pomagati tej vdovi?”

“Po postavni poti!” je suho odgovoril ban, “to je vse, kar Vam imam povedati, gospod advokat!”

Ambrož se je zdrznil, nosnice so se mu razširile, ustnice stisnile. Malo je pomolčal, na to pa rekel:

“Visokorodni gospod ban! Da, bom njen advokat, ker vidim, da Vaša boginja pravice škili. Jaz Vam to pravim, jaz, ki sem podban. Sorodna kri Vam je zaslepila oči. Gorje deželi, gorje ljudem, če se sme navadna goljufija in grdo razbojništvo skrivati pod krinko pravice! In če ste tudi knez Peter Erdodi in naj tudi Vaše žezlo bliske siplje, zgrabil ga bom in ga zlomil, da ne bo več sramotilo plemstva in da ta dežela, ki je toliko pretrpela, ne bo plen gosposke lakomnosti!”

“Ha, ha!” se je smrtno bled zakrohotal ban, “glej ga no, kako je z Medvedgrada zatulil stari volk, kompanjon Nikole Zrinjskega; toda ta bivši Iukavški kastelan se naj pazi pred mojo železno pestjo!”

“Da,” je rekel Ambrož, “na strašnem shodu bo stari volk maščeval pogaženo pravico.”

“Pri Jezusovi krvi!” je zakriknila Uršula, “tudi Heningova bo prišla. Z Bogom. Pripravi se, ban! Moji zobje so železni!”

“Z Bogom!” je zaklical ban, “Peter Erdodi se ne boji niti babjega napada niti starčeve kletve!” Ambrož in Uršula sta pohitela na dvor. Peter pa je ves oslabel šepnil Barbari:

“Puška se je sprožila! Vedel sem, da se ta burja pripravlja. Tahi je moj, pokazal bom tem ubogim slivarjem, da je Peter Erdodi ban, in če bo tudi vojska, če bo tudi tekla kri!”

VI.[uredi]

Kaka dva streljaja za cerkvijo v Gor. Stubici stoji proti vasi Golubovcu kakor na breg naslonjena majhna hiša, o kateri ne veš reči, jeli kmetska ali plemiška. Zgrajena je iz opeke in pokrita s skodljami. Za njo zeleni po bregu trsje, ob strani stoji pri grmovju hlev, kašča in preša, pred njo se hrib polagoma niža proti cesti. To položno dvorišče je ograjeno s plotom, ki ga ovija slak. Po ledini stoje solnčnice in mak, po hiši se vzpenja bršljan, sredi dvorišča pa razteza star oreh svojo krono. Poldne je že davno minilo, solnce se je nagnilo na zapad, po straneh stubičke gore lega počasi mrak, samo vrh še zlatijo poslednji žarki. Na klopi pod orehom sedi mož in teše jarem za vole. Vse kaže, da je hišni gospodar, toda ne vidi se, jeli tlačan ali svobodnjak. Kako bi ga presodili po obleki? Težko, take obleke ne nosijo tlačani. Njegove suknene hlače so fine, čevlji tanki, svetli in zašiljeni, srajca bela in vezena, temni oprsnik kaže gosto vrsto rebrnih gumbov, okoli vrata se mu ovija svilena ruta, na glavi mu čepi kapa iz kunovine.

Ali ga naj sodimo po postavi in po licu? Bilo bi še bolj težko. Visok je, telo mu je močno kakor hrast, mišice kakor kamen, ramena ravno tako, široka, prsi ima za dva moža. Vrat ima močan, glavo veliko, vzadi nekoliko višjo. Svetlorjave lase nosi na čelu razčesane v prečko, nad močnim nosom se mu dviga visoko čelo, spodaj ozko, zgoraj širše, prepreženo z dvema tremi gubami. Pod čelom stoje ravne goste obrvi, temne oči se čudno svetijo.

Iz njih seva moška pamet in ženska nežnost. Lice moževo je široko, nekoliko podolgovato, pri bradi zaokroženo. Obrito je, samo nad ustmi stoje še pristriženi brki; mirno je, brez strasti; niti mišica se na njem ne gane, kakor pri človeku, ki mnogo misli, se malo jezi in ničesar ne boji. Niti bel ni, niti zagorel. Vztrajno dela in ne gane z obrazom, niti tedaj ne, če se trdi les upre sekirici. In vendar se mu lice včasih spremeni. Zdelo bi se, da o nečem razmišlja. Včasih se blaženo nasmehne kakor ženska, kakor otrok, včasih pa se mu lice zresni, oko postane motno, kakor pri pametnem človeku, če ga kaj zaboli. Tedaj začne krepkeje tesati, da bi pregnal nevesele misli. Ali je ta mož plemič? Če tudi ni, plemenit je vsekakor!

Naenkrat izpusti sekirico in pogleda proti Stubici, od koder je šel z naglimi koraki mlad, vitek, zagorel kmet. Vsekakor se mu zelo mudi. Stopi na dvorišče in k gospodarju.

“Hvaljen bodi Jezus Kristus!” pozdravi mladenič.

“Na veke, Gjuro! Kaj je? Zakaj tako hitiš, da komaj dihaš? Ali si prišel k meni?” vpraša starejši.

“Sem, dragi ujec,” odvrne mladenič, “počakaj, da pridem do sape. Ko bi vedel, kaj se je Zgodilo! Prokle ...”

“Sedi, Gjuro, pomiri se in povej!”

“Joj, joj, ujec, sam vrag nam je poslal tega novega gospodarja. Bog vam bi se razjokal! Čuj! Saj poznaš ono ubogo vdovo Kato Marušičko iz Zaprešiča.”

“Poznam!”

“Petero drobnih otrok ima na vratu. Moža so ji vzeli med vojake in tam so ga Turki ubili. Trudi se sirota in muči in vsak ve, da je poštena duša!”

“No, in?”

“Pa ti pride Tahov sluga, Peter Bošnjak, Bog ga ubij! Ta antikrist je Tahovi gospe tako dolgo šušljal in šepetal, da govori Marušička za prejšnjo gospodinjo in proti sedanji gospodi. Res je, da sta gospa Marta in gospodična Zofka večkrat hodili k Marušički in siroti kaj dali, toda, da je gospo Heleno grdila, ni res; briga se ona za take stvari! Laž pa je kakor plevel: samo zrno pade kam in črez noč prepreže celo polje. Kaj se je zgodilo? Pomislite, ujec! Gospa Helena in ta naš novi gospodar sta verjela praznim Petrovim besedam in hudo je prišlo iz tega za Marušičko. S tolpo razbojnikov, kakoršen je on sam, je prišel Peter v Zaprešič. “Ti bom že dal gospo Uršulo,” je smeje se zaklical Peter, “videla boš, kdo je tvoj Bog, nekrščena psica!” in pri tem jo je s pestjo sunil v bok, da je padla na obraz. Razbojniki so razbili vrata, odnesli žito, ajdo, koruzo in vzeli pitanega vola, ki ga je imela od gosposke. Še več! Vzeli so ji tudi vinograd, razbili klet in odnesli vino; sirota sedi na pragu pred kočico in joka, jokajo pa tudi otročički, da se ti srce trga.”

“Ali je to res?” zakliče ujec Matija Gubec, prebledi, vrže sekiro na tla in skoči po koncu.

“Tako živa resnica, kakor da je meni ime Gjuro Mogaič, da nimam ne očeta ne matere in da ste Vi ujec že od mladih let sem moj varih in rednik. Bil sem danes v Zaprešiču, videl sem ubogo vdovico in posilile so me solze. Ali ta gospoda ne pozna nobenega Boga? Vprašajte samo Zaprešičane Grgo Zdelara, Stjepana Jelakoviča in starega Matijo Jabučiča. Ti Vam bodo lahko boljše povedali, ker so vse videli z lastnimi očmi!”

“Z lastnimi očmi!” je vprašal Gubec ogorčeno, “a kaj so počeli z lastnimi rokami?”

“Kaj bi naj? Godrnjali so seveda, celo strnili so se v tolpo. Toda kaj jim je koristilo? Čez malo časa je prišla v vas. četa oborožencev z ostrimi kopji. Nastanili so se pri županu. Tam so vso noč pili, vse razbili, in župan — je molčal. Moj Bog! Je pač sila!”

Gubec je sklonil glavo in se zagrizel z zobmi v spodnjo ustnico.

“In take žalostne novice, ujec, prihajajo tudi od drugod,” je nadaljeval Gjuro. “Stari Tahi je pravi vrag. Kdor ne pride pred svitom na tlako, ga pretepejo pred gradom Susjedom, in če se oskrbnik samo malo zakasni, ga denejo v klade, v katerih se mora cel dan na solncu pražiti. Tudi Matiji Mandiču v Brdovcu so vzeli hišo, polje in vinograd in ga pognali s palicami s posestva kakor psa.”

“Oh!” je bolestno vzdhnil Gubec.

“Hudo je, ujec, hudo. In gospoda se grozi, da bo še hujše, in če bo kdo samo jeknil, da bo ob glavo. Vsepovsodi, pod Susjedom, po Trgovini, Jakovljem in po drugim vaseh preiskujejo, kdo je zvest stari gospodi, da bo nad njim potem pela. Stari sivobradec Tahi je vrag, njegova žena Helena pa rogač. Ubogi cerkveni kmet na Pušči je imel edino svinjče in ker se je gospe zahotelo pečenke, so mu to zadnje svinjče odgnali na Susjed. Najvražji pa je mladi gospod Gabrijel. Ta strelja kmetske krave in konje s svojo puško in vodi vedno jato psov s seboj, ki jih ščuva na kmete. Oni dan bi bili starega Jurka iz Brdovca kmalu raztrgali, da jih ni moja Jana s krepeljcem po gobcih.”

Gubec je s prekrižanimi rokami zamišljen stal. Potopil se je v čudne misli, v njegovih prsih je besnel čuden boj.

“Da,” je nadaljeval mladenič nekoliko plaho, “prišel sem, ujec, tudi zaradi tebe; tudi meni se kuha nekaj zlega, dasi nisem tlačan, ampak svoboden kmet.”

“Kaj zlega, Gjuro?” je vprašal Gubec in vzdignil glavo.

“Prosim Vas, ujec, ali hočete kmalu poslati moje svate po Jano?”

“Ne boj se, bo že!” ga je potolažil Gubec.

“O, dragi ujec, “bo že” je ciganska beseda. Da jaz Jane ne pustim, predobro veste, toda Vi niste nasprotni. Moje gospodarstvo, hvala Bogu, ni ravno najslabše. Postavil sem si lep dom. Domačini so mi sicer nevoščljivi in zavidni, ker nimajo srca za mene. In tako sem žalibog osamljen kakor drevo sredi ravnega polja. Samo da bi bilo enkrat tega konec, ker že težko čakam.”

“Glej ga no, dečka,” odvrne na to Gubec, “težko mu je čakati. Glej ga no! Kje pa imaš brke? Sedi tukaj na klop in poslušaj!”

Gjuro je zlovoljen sedel, poleg njega pa Gubec. Ujec je sklonil glavo, uprl lakte na kolena in mladeniču mirno rekel:

“Golobrad si še, res je, toda osemnajst let je že za teboj in ne kaplja ti več mleko od ust. Ko je tvoja pokojna mati, moja sestra, umirala, me je poklicala k postelji in rekla: “Brat! Moji računi gredo proti koncu, treba bo oditi s tega sveta. Na prsih mi leži kakor kamen, hudo je, prehudo; toda Bogu bodi hvala, če ni drugače. Samo za eno te v božjem imenu prosim.

Za menoj bo ostal moj edinec Gjuro: očetove oči so se že davno zaprle, sedaj se bodo tudi materine in nikogar ne bo, ki bi gledal in pazil nanj. V hiši so domačini in sorodniki in ker gre po rojstvu mojemu sinu polovica, mu niso naklonjeni in mu bodo nagajali, če bo le mogoče. Bodita mu ti in naša stara mati za očeta in mater. Pazita mi na tega dečka, ker bi se moje kosti v grobu obrnile, če bi se to dete pokvarilo. Prisezi mi, da boš na to mislil in skrbel, prisezi mi in jaz bom mirno umrla. Prisegel sem ji, čuj, pred smrtjo sem ji prisegel na mojo dušo in ona se je obrnila in mirno na veke zaspala. In kar sem obečal, sem tudi zvesto držal. Varoval in branil sem te pred tujci in domačini v tvoji lastni hiši.”

“Res je, ujec, in hvala Vam za to.”

“No, tako vidiš, Gjuro, da ti hočem dobro. Zato se zanesi na mene. S tvojo babico, mojo materjo, vedno misliva na tebe. Bil bi te vzel na svoj dom, toda ti si svobodnjak, jaz pa sem kmet. Potem bi mogoče pokmetili tudi tebe. Boljše pa je, da si na svoji zemlji, saj sem ti rekel, da so člani tvoje zadruge gladni za tvojim deležem. Nekaj se ti je vnelo v glavi, v srcu se ti je omilila Jurkova Jana. Siromašna je, pa nič za to, poštena je in vredna spoštovanja. Zadrugarji ti silijo bogato nevesto; jaz pa sem rekel, samo vzami Jano, ker nekatere deklice nosijo bogastvo v mošnji, druge v srcu. Toda vse ob svojem času, veruj mi moj sinko; tudi meni ni zastonj zrastla brada. Otročnica se kmalu najde, toda gospodarstvo potrebuje čvrstih laktov, da se sleme ne poruši. Premlada sta, otroka sta še, ona ima petnajst, ti osemnajst; ona bi sama še mleko pila, ne pa drugi od nje. Počakajta še nekoliko!”

“E, dragi ujec,” se je mladenič počehljal za ušesom, “vem, da modro govorite, ker vas ves kraj bolj posluša kakor župnika in župana. Ali, meni se tako zdi, da bi lahko bilo prepozno, kar se Vam zdi prezgodaj. Nisel prišel, da bi Vam kaj izmišljal. Stari gospod Tahi gre za kapetana z Veliko Kanižo; zato zbira četo konjenikov iz vseh delov sveta, nekoliko za denar, nekoliko s silo. Ni še dolgo tega, kar me je ta stari volk srečal na potu pri Jakovljem. Jahal sem v Zagreb. Tahi me je ustavil in vprašal, kdo sem in kam grem, jaz pa sem rekel: “Gjuro Mogaič, svobodnjak iz Stubice.” Na to je rekel spremljevavcu Petru Petričeviču: “Ta fant je kakor rojen za konjenika!” In sta šla dalje. Mislite si, kako mi je bilo pri srcu. Jaz, pri Bogu in moji duši, nisem bojazljivec: sprijel bi se, če treba celo o Svečnici z volkom, ali sedaj, moj Bog, ko mi Jana po glavi hodi, naj sedem na konja in ponesem svojo glavo na turški semenj! To človeka boli. Recite sami, če ne!”

“Ne boj-se, sinko!” odgovori Gubec, “ti si svobodnjak na svoji zemlji. Po postavi te Tahi ne sme vzeti v svojo četo!”

“Vem to,” je nevoljno odvrnil Gjuro, “toda postave pri Tahu malo pomagajo, kakor da jih za njega sploh ni. Pred nekoliko dnevi je pozval vse vaške starešine na grad in jim zapovedal, naj narekujejo njegovemu pisarju imena vseh samskih tlačanskih in svobodnjaških sinov, ki bi bili porabni za konjenike, in ko mu je brdovški župan rekel, da so svobodnjaki že od nekdaj te službe prosti in da on to ve, se je Tahi nanj obregnil, da so svobodnjaki vaški psi, kot talčani, da bo postavo sam razlagal, “stara prismoda”, to je župan pa da naj drži jezik za zobmi. Vidite torej, da me čaka kaj hudega; saj je župan tudi moje ime dal zapisati in mi je pozneje vse povedal, kaj se je na Susjedu zgodilo. Oženite me, ujec, pa se mi ne bo treba bati; če sem tudi mlad, vendar nisem brez pameti. Vi pa ste pametni in boste na naši strani. Jaz bi res ne maral tam kje na Madžarskem prodajati Turkom glave.”

“Oženi ga, oženi našega Jurčka,” se je od koče sem začul slaboten glas. Na pragu se je pojavila kmečka starica, z nagubanim velim licem in bledimi lasmi. Držeč se z obema rokama za ograjo, je stara Gubčevka počasi korakala proti sinu in vnuku in je sedla med njima na klop. Prijela je mladeniča za roko in rekla sinu:

“Daj Matija, oženi ga! Niti tvoj oče ni bil starejši, ko me je pripeljal sem na ta dom iz Pušče. Jana je dobra deklica, res da siromašna, toda tudi jaz ti nisem nič prinesla k hiši. Je že tako, če se dva najdeta, da ne gre vse gladko po računu in navadi. To je že stara povest. Kaj hočeš, če nas je Bog tako ustvaril. In baš sedaj, ko ga hočejo gnati nad Turke. Bog ne daj, da bi se kaj takega zgodilo!”

Gubec je stisnil obrvi, potegnil z roko preko glave in se zamislil.

“Dobro je, mamka,” je rekel nazadnje, “pa bodi po Vašem, če je že taka turška sila. Vem, da gospod Tahi po postavi Gjure ne sme vzeti med vojake, toda, fant pravi po pravici, kaj je danes postava? — sablja in vislice. Šel bom pred starega Taha. Rajši bi izgubil najlepšo kravo, toda šel bom, ker sem njegovi materi prisegel, dasi prav ne vem, ali je ta stari samosilnik tukaj pravi gospodar ali ne. Ne bom ga niti prosil niti se mu klanjal; rekel mu bom samo, kaj je prav. Jutri bom torej ugriznil v to kislo jabolko. Ti, Gjuro, pa povej domačinom, kaj smo sklenili, jutri pa lahko stopiš v Brdovec in poveš Jurku in Jani, naj bo, kakor ste se domenili in naj se dekle pripravi. Jeli tako prav mama?”

“Prav, moj sin,” je odvrnila starka, “stori, kakor veš, da boš pravo zadel.”

“Ej, hvala Vam, hvala, dragi ujec,” je skočil na noge mladenič. Sedaj je žalosti konec! Juhe, Jana, dušica moja! Če Bog da, bova ob letu skupaj grozdje brala!” Od veselja je mladenič vrgel klobuk v zrak, toda v istem trenotku se je od Golubovca sem začul topot konjskih kopit. Matija se je ozrl v ono stran in se nekoliko zdrznil, nato pa je rekel mladeniču:

“Glej, mrači se. Vrni se v vas, Gjuro, in stori, kakor sem ti rekel; vi, draga mamka, pa stopite v kočo, jaz bom kmalu prišel za Vami.”

“Dobro,” je zaklical Gjuro veselo, “z Bogom, ujec, z Bogom babica in lahko noč!” Nato je poskočil proti selu, starka pa se je počasi zavlekla v kočo.

Gubec je šel po bregu do plota. Črez nekaj trenotkov se je ustavil pred vratmi na vrancu konjenik v dolgem, črnem plašču in z baržunasto črno kapo, ki mu je po strani čepela na glavi. Bil je krepak, črnook mladenič, ki se mu je na žarkih očeh in trdnem močnem licu poznalo, da je vražji človek.

“Dober večer, Matija,” je zaklical prišlec in skočil s konja.

“Vi ste, milostni gospod?” se je začudil Gubec.

“Da, jaz,” je kratko odvrnil mladenič, “čudiš se, kaj ne, kako da je prišel Stjepko Gregorijanec k tebi? Odpri leso, da lahko povedem konja noter. Rad bi govoril s teboj dve tri na samem. Ali sva sama?”

“Razen moje matere ni nikogar blizu,” odgovori Gubec, gleda gospoda po strani in odpre leso. Konjenik in konj sta stopila na dvorišče. Stjepko je privezal konja za drevo in nato sedel na klop pod orehom.

“Sedi Matija,” je rekel in razgrnil svoj plašč, pod katerim se je pokazala široka sablja in za pasom dva samokresa. Nato je sedel.

“Nočem,” je nadaljeval Stjepko, “da bi me tukaj videli Tahovi ljudje. Zato tudi nisem mimo Susjeda prišel semkaj, ampak od druge strani.”

“Kaj zapoveduje Vaša milost?” je vprašal Gubec.

“Prišel sem te vprašat, ali Vam je novi gospodar ljub?”

“Kdo je naš gospodar?”

“Kaj še niste občutili njegovega biča?” je zbadljivo odvrnil Stjepko.

“Po Tahu vprašujete,” je odvrnil Gubec, “ali čutimo njegov bič: vsekal nas je do krvi!”

“In Vi mu boste še dalje poslušni?”

“Koga naj poslušamo, kdo je po pravici naš gospodar?”

“Ali ne veš, čigava je pravica?”

“Kaj vemo mi? Mi smo kmetje. Vaša je postava in Vaše je sodišče! Videli bomo, kaj bo sodišče reklo!”

“Ne ponavljaj vedno istega, Matija,” je nestrpno zaklical mladi gospod Gregorijanec, se naslonil z lakti na koleno in se zagledal v zemljo. “Ti nisi kmet kakor drugi, ti si pameten človek. Sodnija! K vragu s sodnijo, ki je krivična!”

“Pa poskrbite gospodje vi, da bo pravična.”

“To tudi bomo. Ti si tukaj domačin in veš, kakor tukaj vsako dete, da je Stubica po pravici imetek moje tašče.”

“Vem, da je bila.”

“In da pred Bogom in svetom je. Veš tudi to, da ji jo je Tahi prav po razbojniško iztrgal.”

“Vem, da reč ni bila prav čista, ker je prišel v noči in ne ob belem dnevu.”

“Dobro. Ali vas je moja tašča mučila, ah smo vas mi, njeni zetje, zatirali?”

“Niste.”

“No vidiš, Matija, in kako je sedaj, povej sam? Povej sam! Tahi vas guli in dere, jemlje vam živino, zemljo in sedaj hoče še vaše sinove za vojsko nad Turke. Vse sem čul. Ali vam je to prav?”

“Ni,” odgovori Gubec mirno.

“In vi molčite?”

“Kaj pa naj? Povejte vi!” odseka Gubec in mirno pogleda plemiča.

“Zahtevajte pravico!”

“Kdo nam jo bo dal? Zakaj vsega tega vi ne rečete banu in sodišču!”

“Smo. Pa je malo pomagalo.”

“Kakšen je ta ban, ki mu ni za pravico? Če vi gospoda nič ne opravite, kaj pa naj mi kmetje?”

“Lahko. Vas je mnogo. Imate pesti, kose, puške. Udarite!”

“Vi pa se boste pogodili s Tahom in nas vesili.”

“Prisežem ti pri živem Bogu, da ne bomo. Nisem prišel samo za sebe, za svojo taščo. Tudi moj oče, podban, misli tako.”

“Tudi Vaš oče? Čast in spoštovanje mu! Pravičen gospod je, naš človek.”

“Torej vidiš, da sem prav prišel.”

“No, povejte, milostni gospod, kaj je to: ban pravi tako, podban drugo, katera je potem prava?”

“Ban je Tahov zet!”

“Res je, prav imate,” se je Gubec bridko nasmehnil.

“Tudi gospoda včasih zaide. To vedo naši hrbti in že večkrat mi je zavrela kri, saj mi kmetje vendar nismo črna živina. Toda zakaj ste prišli ravno k meni, k Matiji Gubcu, milostni gospod?”

“To še vprašuješ? Saj sam boljše veš! Kmet si, toda po vsem kraju te kmetje bolj poslušajo, ko oskrbnika, grajskega upravitelja ali celo graščaka. Kar ti rečeš, to bo. Če se kmetje med seboj zravsajo, pridejo k tebi na poravnavo, ker si pameten in ker več veš ko ves ostali svet. Ali se niso pri tebi že pritoževali?”

“So.”

“Ne pozabi, da so ti nekdanji gospodarji bili naklonjeni in da so te spoštovali kot moža!”

“Kaj naj storim?” je vprašal kmet in vstal.

“Reci besedo svojemu botru Iliji in možem po ostalih vaseh. Tahi bo čez par dni s svojimi vojaki krenil v Kanižo. Grad bo prazen, saj Tahova žena pri tem ne šteje. Ne dajte se, Bog vam je dal roke in vse drugo bo prišlo.”

“Vse bo kakor poprej! Čujte, milostni gospod, imel sem sorodnika župnika, pri katerem sem v svoji mladosti služil. Umrl je prerano, sicer bi tudi jaz nosil črno haljo. Kar znam in vem, sem se naučil od tega poštenega starca. Pazi na svojo pamet, pazi na svoje srce, tako me je starec učil, in Bog te ne bo zapustil. Ali eno brez drugega ne prinese sreče in tvoje delo ne bo nič vredno, če bo v njem preveč pameti ali preveč srca. Enaka mera je najboljša. Ta mož me je tudi naučil čitati; pisati žalibog ne znam. Ko je starček umrl — bil je siromak — mi ni po njem ostalo nič drugega, ko ena sama knjiga — sveto pismo. To knjigo sem v dolgih zimskih večerih čital in zopet čital, pa mi je bilo lahko pri srcu, In še vedno jo čitam. Kar stoji v njej, je popolnoma drugače, kakor pa se po svetu godi.”

“Kaj mi tu pridiguješ?” ga je zlovoljno zavrnil Stjepko in kmeta čudeč se gledal.

“Počakajte, milostni gospod, pa boste izvedeli, zakaj. Knjiga pravi, da izhajajo vsi ljudje od Adama in Eve, plemenitaši in kmetje, da so si vsi ljudje bratje, torej mi in vi ena kri. In ko je Adamov sin ubil brata, ga je Bog preklel — in ali ni rekel naš Odrešenik, naj človek ljubi človeka kakor samega sebe; ali ni rekel, da bodo visoki ponižani, nizki pa povišani. Ko so se mi pozneje odprle oči, sem spoznal, da sem tudi jaz Adamovo dete in da imam ravno tako star rod, kakor vsak knez, samo da ima knez zapisano, kako so se njegovi predniki imenovali, mi kmetje pa tega nimamo. Gledal sem pozneje po svetu, kako plemeniti brat kmečkega brata pobija in do krvi muči, pa sem rekel: “To ni prav, Bog pravi drugače; svet stoji pošev. In prišla bo vesoljna sodba, ki bo vse izravnala.”

“Kaj praviš?” je z izbuljenimi očmi vprašal Stjepko Gubca in skočil po koncu.

“Pravim Vam,” je rekel kmet mirno, “da boste vedeli, kako Matija Gubec misli. Kaj hočete vi, gospoda, od nas, kaj delate iz nas? Zakaj ne pustite, da bi bili vsaj na pol ljudje, če že Vaša pisma pravijo, da ste Vi boljši, mi pa slabši. Samo kadar vam treba naše pomoči, ko je treba, da daj hrvaški kmet denarja in krvi, tedaj je dober — sicer je kmet, sicer je kmet, sicer je smet. Zopet ste prišli po našo pomoč; velikaš snubi Sproti velikašu kmeta — za vašo pravico. Tudi jaz mrzim Taha,” je z zamolklim glasom nadaljeval Gubec in oko mu je zažarelo, “mrzim ga, ker ima sebe za Boga, kmeta pa za psa. Toda če za Vašo pravico prelivamo kri, kako pravico bomo dobili mi, mi ubogi torbarji v raševini?”

“Obljubim ti,” je povzel Stjepko z nekakim Spoštovanjem gledajoč kmeta, ki je ponosno Vzdignil glavo, “ko se bo gospa tašča vrnila na Susjed, boš postal svoboden.”

“Hvala gospod,” se je kmet nasmehnil, “ali res mislite, da zahtevam plačila za svojo pomoč? Varate se. Kaj bi jaz? Jaz sem sam In bom ostal sam; toda kadar gledam, kako ti ubogi ljudje po deželi plakajo in vzdihajo, me srce boli.”

“Čuj, Gubec, prisežem ti, da če se nam povrtie naš imetek, da bomo gledali na vas, in da yas nikdar ne bomo zapustili.”

“Prisežete?” vpraša kmet ostro plemiča.

“Pri živem Bogu in odrešenju!” odvrne mladenič.

“Pustite me tri, štiri dni, da stvar premislim in potem bom poslal po katerega vaših ljudi, da mu povem, kako bo.”

“Dobro! Pošli po oskrbnika Stjepana ali po Ivana Sabova, ki živita na Brdovcu, odkar ju je Tahi pregnal z grada. Črez tri dni!”

“Črez tri dni,” odvrne kmet, “sedaj pa lahko noč, vaša milost!”

“Lahko noč,” odgovori Stjepko, poda kmetu roko in odide. Črez nekaj časa se je culo v nočni tišini kako peketa konj proti Golubovcu in kako se peket med bregovi vedno bolj izgublja. Gubec pa je še dolgo sedel pod orehom, opiral glavo v dlani in v sredi trde noči iskal jasnih dni. Ko je tako razmišljal, je brzo korakal od Stubice proti Susjedu nekoliko postarni Andro Mogaič, Gjurin domačin in stric, ter je še isto noč šel v grad k gospodarju.

*

Ko je drugo jutro okoli devete Matija Gubec prišel do sela Ivanca ob cesti, mu je povedal znanec, da je Gjuro Mogaič že pred dobre pol ure šel mimo in krenil proti krapinskemu mostu, in ko je prišel v selo pod Susjed, je imel kaj gledati, toliko je bilo šuma in šundra. Ob lesenih stebrih je stalo mnogo privezanih konj, na cesti in po kočah pa so kričali čudni ljudje — Madžari, Štajerci, Slavonci, Posavci, vsi v kapah in modrih plaščih, čudni ljudje, vražja četa, kakor da so jo vrane iz vseh koncev sveta inanosile v to krotko vas. Jela Filipička, ki se je bila baš napravila z doma, je spotom Gubcu povedala, da so ti ljudje konjeniki gospoda Taha iz Kaniže, pravi strah, ker da že po celi vasi ni nobene kokoši ne gosi in dekleta in mlade žene si ne smejo upati črez prag, samo njej da ise ni treba bati teh pasjeglavcev, ker je že prestara, hvala Bogu! Na srečo, je rekla, da bo ismetje s svojim gospodarjem črez tri ali štiri dni odšlo na Madžarsko, toda prej bo še mnogo Soka, ker bo Tahi iz vseh vasi jemal neoženjene fante s silo med konjenike in potem se naj Bog usmili ubogih mater. Gubca je pri tem nekaj zazeblo, toda ne da bi se brigal za vpijoče konjenike, je rekel starki “Z Bogom!” in krenil navkreber proti gradu. Zunanja vrata so bila na stežaj odprta, kmetje, sluge, častniki in vojaki so hodili kramljajoč in vpijoč skozi njih; Gubec je tako lahko brez ovire prišel na prvo dvorišče. Ne daleč od vrat se je s hrbtom na fcid naslanjal majhen debeluhar v temni halji, nabreklega lica, sršečih črnih brk in šilastega nosa, in je nepremično gledal, kaj se na dvorišču godi.

“Ali čujete, dragi človek,” je rekel Gubec in se približal slugi.

“Kaj?” je zaklical sluga in kmeta pomeril od pet do glave.

“Kje je milostni gospod Tahi?” je vprašal Gubec.

“Tam!” je zopet zaklical sluga in pokazal s prstom starca sredi dvorišča, nato pa zopet bulil v svet. Gubec je pogledal, kamor mu je sluga pokazal.

V sredi prvega grajskega dvorišča je stal postaren človek srednje rasti, kratkih nog in kratkih rok, nenavadno močan. Med visokimi pleči mu je čepela debela, zašpičena glava; nad ozkim in visokim čelom so se mu vili dolgi beli, volneni lasje. Lice njegovo je bilo rdeče, surovo, nos top, nosnice široke, ustnice debele, brki dolgi, beli. Izpod belih obrvi, ki so bile nasršene kakor dve metlici, mu je škililo dvoje sivih oči, ostrih, toda vedno nekoliko mežečih. Preko čela se mu je vlekla rdeča brazgotina, od nosnic k ustom pa dve gubi, tako da se je obraz vedno zlobno režal. To je bil Ferko Tahi, baron na Štatenbergu. Desnico je zataknil v odpeto zeleno suknjo, v levici je na hrbtu držal bič; noge, odete v irhaste hlače, in obute v visoke škornje, je široko razkoračil in gledal, kako je črnolas, vražji mladenič, oblečen v modro sukno, zabavljajoč in preklinjajoč krotil besnega konja. Mladeniča je iz okna notranjega gradu gledala tudi druga oseba — postarna gospa z belimi lici in črnimi očmi in lasmi, ki se ji je na finem nosu in na privihanih ustnicah poznal sled roda Zrinjskih in oholost. Gospa v svetli zeleni halji in v beli čepici je sodeč po licu bila vsekakor mladeničeva mati. Da, bila je Helena Zrinjska, omožena Tahova, nje mladi sin Gavro pa je bil bolj deček ko mladenič, bolj vražič ko gospodič. V strani od gospodarja je stalo nekaj kmetov z odkritimi glavami in kmetica, ki je držala v rokah malo dete in bridko jokala.

“No, Gavro, he, Gavro! Stisni ga, obuzdaj ga!” je klical s hripavim grlom Tahi, ne da bi se zmenil za ljudi. Beli konjič je bil divjega, turškega plemena. Zvijal se je kakor besen, postavljal se na zadnje noge in stresel grivo, toda mladenič je stisnil stegna, se naslonil konju na vrat in privil nanj kakor lak, kakor kača.

“Tako je prav!” je zaklical oče in ošinil sina in konja z bičem.

“Tako je prav!” je zaklicala z okna tudi gospa Helena, “drži ga, drži, ne daj se!”

“To je tvoj konj?” se je obrnil Tahi proti kmetu, ki je stal blizu in plašno gledal, kaj se godi.

“Da, vaša milost!” je odgovoril kmet.

“Odkod imaš ti takega konja?”

“Turški je, vzel sem ga Turku, vaša milost, v zadnji vojski.”

“Čemu naj bo tebi tako plemenit konj?” je vprašal Tahi. “Take stvari niso za kmete. Vidiš, kako milosten sem. Na tem konju bom jahal jaz v Kanižo, saj je boljši od onega, ki ga imam od svaka. Razumeš, ta konj je moj?”

“Ali, vaša milost,” je žalostno odvrnil bivši konjenik.

“Glej, da se pobereš,” je zakričal Tahi. “Hvali Boga, da si živ. Hajdi ven!” — Ubogi kmet je sklonil glavo, še enkrat pogledal lepega konjiča in sklonjen odšel. — Tedaj se je približala Tahu žena z detetom. “Vaša milost,” je vsa v solzah komaj izpregovorila.

“He, Gavro, še enkrat ga poženi po dvorišču,” je zaklical Tahi, kakor da žene ni čul.

Mladenič je zopet pognal, kakor besen, žena pa je ponovila: “Vaša milost ...”

“Kaj je? Kdo si?” vpraša Tahi.

“Jaz sem, Marušička iz Zaprešiča!”

“In?”

“Tvoji hlapci so mi vzeli vse moje uboštvo.”

“Imaš zdaj vsaj manj skrbi,” se je nasmejal Tahi. “Udari, Gavro!”

“Toda jaz sem lačna, gola in bosa. Bilo je vse, kar je bilo moje!”

“Tvoje? Kaj tvoje? Nič ni tvoje! A, sedaj Vem! Reci gospe Uršuli za pitanega vola!”

V tem trenutku se je Gavro zaletel proti mestu, kjer je stala žena, in jo je skoraj z detetom vred prevrnil, toda iznenada je priskočil Gubec in zgrabil konja za uzdo, žena pa se je jokajoč umaknila. Konj se je ustavil, stari Tahi pa je strmel in pogledal kmeta.

“Kdo si ti?” vpraša Tahi.

“Matija Gubec,” odgovori kmet mirno, toda odločno.

Gospodar ga je ošinil z očmi.

“Gubec? Gubec?” je vprašal. “A, na! Ti si iz gornje Stubice, kaj ne, da?”

“Sem, vaša milost!”

“Oni krivi prerok, oni kmečki bog!” je pripomnil gospodar porogljivo, “moj kmet!”

“Kmet stubiške gospodiščine!” je odvrnil Gubec mirno.

“Kaj bi rad, redki gost, kakšno milost?” vpraša Tahi, “ošaben si, tako sem čul; nisem te še videl.”

“Ne prihajam po milost,” je nadaljeval kmet, “ampak po pravico.”

“Kmet po pravico?” se je začudil Tahi.

“Da, vaša milost, čul sem, da zapisujete fante v konjenike.”

“Da, in kaj za to?”

“Čul sem, da je vpisan tudi Gjuro Mogaič iz Stubice, sin moje sestre.”

“Da, da! Mogaič! Res je!”

“Ali Gjuro je svobodnjak,” reče Gubec, “njemu ni treba iti v drugo vojsko, kakor v banovo, in sedaj se ženi.”

“Kaj to vse tebe briga?”

“Jaz sem njegov ujec, njegov oče in mati! Zanj moram skrbeti in zato sem prišel, da opomnim vašo milost.”

“Kaj svobodnjak!” se je otresel Tahi, “kaj to briga mene, z menoj bo šel na vojsko. Zeniti se ne sme. Sedaj veš. Z menoj mora. Malopridnež je, ki rodbino punta.”

“Svoboden človek je,” odvrne Gubec mirno, “V vojsko mu ni treba iti, lahko se oženi.”

“Ferko,” je zavreščala z okna gospa Helena, “in ti vse to mirno poslušaš?”

“Da mu ni treba!” je vzkipel Tahi in vzdignil bič, “da ne mora, ti vaški pes,” in je zamahnil na Gubca.

“Mirujte, gospod,” je odgovoril Gubec, pogledal Taha resno in vzdignil roko. “Nihče drugi me še ni udaril ko turška sablja v kraljevi vojski.” Susjedovemu graščaku je omahnila roka. Zamižal in ošinil je kmeta z očmi, ta pa je nadaljeval:

“Povejte mi, milostni gospod, kaj nameravate z Gjurom?”

“To boš kmalu videl, falot, med tem pa ti pravim, da pazi na svoj pasji jezik; ne hodi mi iz hiše, sicer te bom dal v nedeljo pred stubiško cerkvijo vpreči v jarem,” je zakričal Tahi in krenil z naglimi koraki proti notranjemu gradu. Toda kmet je zaškripal z zobmi, stisnil pesti, pogledal proti visokemu obzidju in šepnil:

“Tudi ti boš kmalu videl, pijavka!” Potem je brzo pohitel po klancu v vas.

VII.[uredi]

Visoko se je svetil mesec nad Brdovcem in listje se je mirno lesketalo v mesečini kakor srebro; niti duše ni bilo čuti; — po celi vasi so bila okna temna, samo v eni koči je trepetala luč. Za plotom te koče je stala Jana, pred njo pa mladi Gjuro Mogaič. Dekle se je z lakti naslonilo na plot in obrnilo obraz proti mesecu. Njene temne oči so se ji čudno lesketale in bile venomer uprte v nebo, lice pa se ji je smehljalo, kakor da je sanjala o raju. Gjuro se je naslonil na steber in jo je gledal, ne da bi se je mogel nagledati.

“Jana,” je rekel mladenič z mehkim glasom, “ali ti je prav, da je tako prišlo?”

“In ti še prašaš, Gjuro,” ga je smeje zavrnilo dekle. “Saj sem vedela in verjela, da me ne boš goljufal, ker si poštena duša, ni pa se mi niti sanjalo, da bom tako hitro tvoja. Naravnost strah me je in skoro ne verujem tej nagli sreči.”

“Ali se me bojiš?” vpraša mladenič.

“Glej ga no! Misliš, da se te bojim? Jaz? Nobenega moškega se ne bojim. Čemu neki? Toda kar zavrtelo se mi je v glavi, ko si oni dan rekel, da boš šel nad Turke in da se bova v kratkem vzela. Nisem vedela, ali bi naj jokala, ali se smejala. Kar meša se mi.”

“Ne boj se, Jana, tudi ta glavobol te bo minil, in za par dni boš videla, da je res.”

“Glej,” nadaljuje dekle v šali: “pa si me res prevaril! To je, pri Bogu, zelo nerodno!”

“Kaj je nerodno?” se je začudil Gjuro.

“Ej, marljiva predica sem, in hvala Bogu, mnogo sem že napredla, toda malo je še stkanega in še manj sešitega. Skoro sram me je.”

“Ne ubijaj si glave zaradi tega, za to bo še časa dovolj!”

“Da, pozneje, toda kaj bodo rekli tvoji domači, kako bodo perilo na prste šteli in mi pri vsaki žlici oponašali, da sem prišla z praznimi rokami pod streho. Toda — pri Bogu! — tega nisem jaz kriva. Vse sem hotela pripraviti in bilo bi gotovo, da me ni oče kregal: “Ne kvari si na noč oči; ti ne veš, kakšen božji dar so in na svatbo lahko čakaš tudi do tretjih konopelj.” — Tudi jaz sem nekako tako mislila in sem mnogo jokala, sedaj pa mi je ženitev padla takorekoč pred noge in povesma še visijo v zapečku. Prav žal mi je.”

“Ali ti je žal iti z mano pred oltar?”

“Pojdi no,” se je razjezilo dekle in udarilo ženina s plosko roko po plečih, “kaka grda šala je to? Ali te ni Boga strah, da vsako besedo tako grdo obračaš? Vedi, da mi je žal iti s teboj, bi tudi ne šla. Toda hudo mi je, da pridem taka k hiši. Če sem tudi sirota, pa nisem beračica!”

“Glej no, glej, kako je lonček prekipel,” se je nasmehnil Gjuro in prijel dekle za obe rameni in ji veselo pogledal v oči. “Ej, Jana, dušica, ne motaj sedaj te preje. Samo da si moja in moja. Za drugo me ne briga. Pa naj kdo zine kaj proti tebi, jaz mu polomim vse kosti.”

Dekle se mu je lahno izvilo iz rok in se umaknilo za dva koraka, on pa je nadaljeval:

“Moj Bog, naklepetala sva se; glej, kje je že mesec, in kje je še Stubica. Sedaj moram res iti.”

“Pa z Bogom, srce moje! Srečno pot in pazi se!” je dekle nežno pripomnilo.

“Z Bogom, Jana, lahko noč!” odzdravi mladenič in ji poda roko, ki jo dekle s sklonjeno glavo plaho prime in polglasno šepne:

“Lahko noč, Gjuro!”

Tako sta se zaročenca ločila. Dekle je počasi šlo črez vrt v kočo, fant pa je v mesečini brzo krenil proti Zaprešiču, od tam na krapinski most in dalje preko Krapine pod bregom do Ivanca, da bi se obrnil proti Bistri. Srce mu je bilo veselo, noge lahne, noč je bila jasna, njegova topla kri ni čutila nočnega hlada. Ves svet je bil miren in tih, ni se čul noben cvrket niti kapljica; gozd, grmovje, koče, vse je bilo spremenjeno kakor v črn kamen. Za vasjo Ivancem gre pot pod bregom in gozd sega prav do ceste.

Daleč se razteza svetla cesta v beli mesečini, niti črne pike ni na nji. Naenkrat — kakor da je nekaj v grmovju zašumelo. Gjuro se je ustavil. Nagnil je glavo v ono stran in prisluhnil. Nič, niti diha ni. Šel je dalje. Toda čuj! Zopet kakor šepetanje človeških glasov. Fantu je nekaj stisnilo srce. Krepko je stisnil drenovačo in začel počasneje korakati, skoro čul je, kako mu je bilo srce. Toda kmalu mu je sramota pognala kri v lice. Odkašljal se je in stopil hitreje, krepkeje ter je začel polglasno peti pesmico. Ravno je prišel mimo velikega grma, ki se je sklanjal na cesto. Stopil je par korakov, v tem trenotku pa se je začul žvižg. Predno se je mogel ozreti, se mu je zamračilo pred očmi in nekdo ga je potegnil, da je padel s hrbtom na zemljo. Čutil je, kako mu je nekdo vrgel odejo na glavo in ga potem prevrnil. Preplašen je začel otepati z rokama in nogama. Zaman. V jezi je opazil, da je več ljudi okoli njega. Trde pesti so mu zvezale roke in noge in ovile odejo okoli vratu tako močno, da ni mogel niti videti, niti slišati, niti kričati; samo zamolklo grgranje se je čulo izpod zavitka. Nevidni napadači so zvezanega mladeniča naložili na konja in brzo hiteli zdaj v hrib, zdaj v dol. Črez nekaj časa je pot šla navkreber; Gjuro je čul, da so se velika vrata odprla in da so šli konji skoz njih. Sneli so ga s konja in ga zanesli nekam dalje. Nazadnje je občutil, kako so ga položili na trdo zemljo in mu razvezah noge. Nato mu je neznana roka snela odejo z glave. Pred njegovimi očmi je zažarel svit plamenice, ki jo je držal temnopolt, črnobrad mož z jekleno čelado. Nato se je ozrl. Ležal je na goli zemlji v nizki podzemski zidani luknji brez oken. Poleg njega sta stala dva človeka, po vojaško oblečena v modre plašče, prvi rjav suhljač s kodrasto brado, drugi pa srednje velik debeluhar z dolgimi črnimi brki. Očividno so ga ti ljudje zgrabili. Mladenič je zastokal:

“Pustite me, razbojniki, pustite me! Kaj hočete od mene? Kaj sem vam storil? Če verujete v Boga, odvežite mi roke. Pustite me, razbojniki!”

“Tiho, pes!” je kliknil debeli vojščak in udaril mladeniča s konopcem preko glave, da se mu je ulila kri. Zvezani svobodnjak je bil na tem, da bi pobesnel. Kot blazen se je pognal kvišku, toda rjaveč ga je z držajem kopja sunil v prsa in mladenič se je škripajoč z zobmi opotekel nazaj v kot. Tedaj so se odprla majhna vratca in v njih se je pokazala debela glava s šilnatim nosom in privihanimi brki, glava Petra Bošnjaka.

“Ali imate “tička?” se je zasmejal rjavi Bošnjak. “Imamo, Peter, imamo,” se je zasmejal rjavi konjenik in s prstom pokazal Gjuro — “pred Bistro nam je ta mladi piškur prišel v mrežo, sedaj pa brca kakor hudič, če ga potopiš v žegnano vodo.”

“Ne upiraj se, golobček,” je Bošnjak pripomnil ujedljivo, “rajši bodi vesel. Kak lep konjenik boš. Milostni gospod Tahi bo res vesel, da si se zapisal v njegovo vojsko.”

Mladeniču so prsa kar kipela.

“Tiho, razbojnik!” je zaklical Gjuro, “jaz ne pojdem v Tahovo vojsko, jaz sem svobodnjak, zatožil ga bom kralju.”

“Gruli, gruli, golobček moj!” je nadaljeval Peter, “toda žalibog ta tvoja kamrica nima okna in kralj te ne more čuti. Vem, kaj te peče: ženil bi se rad!”

“Jana, moja Jana!” je mladenič obupno zastokal.

“Počakaj,” je nadaljeval Bošnjak, “mlad si še. Črez pet, šest let bo imela, ko se boš vrnil, ptička več perja, in čas bo za ženitev, če ti Turki ne bodo vzeli glave. Alo, možje, pojdimo, ti, dragi moj svobodnjak, pa sladko spavaj!”

Vojaki so odšli s Petrom ki je vrata zaklenil, Gjuro pa je ostal sam na goli zemlji v mračni temnici Franja Taha na Susjedu. Zamolklo stokajoč od obupa je naslonil vročo glavo na mrzli zid, da bi ne zblaznel, in molil, naj mu Bog ohrani zdravo pamet za maščevanje.

VIII.[uredi]

Glasen jok žalostnih mater se je razlegal po vaseh, bridke solze so pojile zemljo hrvaških kmetov. Surovi Tahovi oboroženci so na vrveh gonili v vojsko kmečke in svobodnjaške sinove. Stokrat se je izvila težka kletev iz kmečkih prs proti visokim stolpom Susjeda. Po Gjuru Mogaiču krvniki niso izpraševali, toda izpraševal je Gubec, izpraševala je Jana. Zaman — nikjer ni bilo niti sledu niti glasu o njem. Po noči je odšel iz Brdovca in ni prišel v Stubico. Ni ga, kakor da ga je veter odnesel.

Gubec je stal sredi svojega dvorišča in je z rokami uprtimi v bok mračno gledal v zemljo.

“Da,” je poluglasno šepetal, rekel mi je: “To boš kmalu videl” in jaz sem mu odgovoril: “Tudi ti boš kmalu videl!” — Da, da, to so Tahovi kremplji!”

Pred Gubcem je jokajoč stala Jana, na klopi pod orehom pa je s sklonjeno glavo sedel Jurko. Jana je stiskala prsa z rokami in na ves glas vekala, da so ji goste solze polzele iz zateklih oči preko lic. Nazadnje je pokleknila, obupano objela Gubčeva kolena, se zgrabila za glavo in zavrisnila.

Pri živem Bogu vas zaklinjam, pri krvi Jezusovi, pomagajte, boter Matija; če nam Vi ne pomagate, nam tudi nebeški angeljci ne bodo.”

“Pomiri se, Jana,” reče Gubec, položi roko na glavo uboge nevestice in debela solza se mu potoči preko liqa, “poskusil bom še enkrat!”

In drugič je krenil Matija na Susjed, ž njim pa tudi brdovški župnik Ivan Babič. V gradu in pod gradom je kar mrgolelo konjenikov; še to noč je nameraval gospod Tahi ž njimi kreniti proti Madžarski. Graščak je oba sprejel. Najprej je govoril Gubec, za njim pa je prosil župnik, naj za božjo voljo izpusti Gjura. Tahi pa je mirno odgovoril:

“Čudim se vama, da iščeta Gjura pri meni; prej bi ga smel iskati jaz in vprašati, kje je. Na tebe, Matija, sem bil zelo jezen, pa sem se premislil. Res je, Gjuro je svobodnjak, jaz ga ne potrebujem. V mojem gradu ga ni. Naj se svobodno ženi. Z Bogom!”

Kmet in župnik sta se žalostna vrnila v Brdovec. “Ali se gospod ni zlagal, se je prašal kmet. Da, brez dvoma. Tedaj je prišel mimo obeh mladi Andrej Horvat, pregnani sluga gospe Heningove.

“Andrej!” ga je poklical Gubec, “pojdi sem, nekaj ti imam povedati. Nocoj bo Tahi s svojo četo krenil proti Madžarski.”

“In?” vpraša Andrej.

“Pohiti, kolikor morejo tvoje noge, proti Susjedu. Skrij se v grmovje nad cesto, po kateri morajo konjeniki iti.”

“Čemu?”

“Ali se hočeš maščevati nad Tahom?”

“Stokrat, če treba!” je kliknil Andrej.

“Dobro; stori, kakor sem ti rekel, in ko bo šla četa mimo, zakliči iz grmovja na vse grlo: “Gjuro Mogaič, Jana te kliče!” In dobro pazi, ali se bo kdo oglasil. Pozvedi, koliko oborožencev je ostalo na gradu, potem pa se vrni čim preje sem in poišči me v hiši Ilije Gregoriča!”

Andrej se je začudil in nekaj časa gledal Gubca, na to pa je pomežiknil, prikimal z glavo in pohitel proti Zaprešiču; Gubec pa se je poslovil od župnika in krenil proti hiši svojega botra Ilije.

Počasi so tekle nočne ure, za mizo sta sedela Ilija in Matija in se tiho razgovarjala. Otroci so že davno zaspali. Trska je dogorela. Kata je nataknila drugo in si mela zaspane oči. Naenkrat je zalajal pes, kmeta sta prisluhnila, takoj za tem pa je nekdo potrkal na okno. Kata je odprla in v sobo je stopil Andrej, ves zaprašen in brez sape; kakor kamen je padel na klop, vzdihnil “Ah!” in si z rokavom otrl potno čelo.

“Govori!” je zaklical Matija in je vstal izza mize.

“Dajte mi vina!” je zastokal Andrej, posegel po vrču in ga izpil, “hvala Bogu, da sem tu. Cuj torej! Prišel sem do Ivanca. Tam zapustim cesto in krenem v breg. Na polovici brega sem sledil cesti skozi grmovje in trnje. Glejte čisto krvave roke imam. Pri cerkvici svetega Martina sem se spustil v klanec, pozneje pa sem se popel na drugi breg ravno nad cesto, ki gre proti Zagrebu. Precej strm je in čegosto obrastel. Na drugi strani je stal na bregu grad Susjed s svetlimi okni, kakor črn, rogat maček z ognjenimi očmi. Spodaj v vasi so goreli ognji, okoli njih pa je mrgolelo vojakov na konjih. Dobro sem čul, kako so kričali in kleli in kako so sablje žvenketale. Zlezel sem na star, močan gaber. Tam sem med vejevjem ležal na trebuhu kakor mačka, ki preži na vrabca. Naenkrat se je v gradu oglasila trobenta, za njo pa kakih deset v vasi pod gradom. Konjeniki so se postavili v vrste, sablje in kopja so se zableščala v mesečini. Grajska vrata so se odprla in iz njih se je pomaknil izprevod. Na čelu ogromen konjenik pod veliko kučmo; njegova senca je hitela po obronku brega. To je bil Tahi, Bog ga ubij! Za njim ostali oboroženi konjeniki, a tudi neoboroženi pešci, ki so jih konjeniki gnali na konopcih. Bili so naši fantje, ki jih je Tahi po sili vzel med vojake. Uf, grlo me peče! Dajte mi vina!”

“Pij in nadaljuj,” je zaklical Gubec in široko odprl oči.

“Tedaj,” je nadaljeval Andrej, ko se je okrepil in zamlaskal, “je vsa četa s Tahom vred krenila na pot proti Zagrebu. Bili so že skoro pod menoj. Stisnil sem glavo med rogovile in zatulil: “Gjuro Mogaič, Jana te kliče!” Tedaj se je iz čete čul žalosten glas: “Jana, moja Jana!” in eden izmed pešcev se je zgrudil na tla.

“Ha,” je udaril Gubec s pestjo po miiz, “to je Gjuro, moj Gjuro!”

“Ne vem, kdo je bil,” je odvrnil Andrej, “videl sem pa, kako so ga pobrali in naložili na konja. Dva, trije so proti meni ustrelili. Krogelj nisem čutil, cul sem samo, kako so streli med bregovi odmevali. Četa je šla dalje in vse je bilo mirno. Tedaj sem krenil v vas, kjer mi je povedal Filipič, da je v gradu kakih šestdeset oborožencev in precej topov. In potem — sem prišel sem. Ali je to tvoje maščevanje, Gubec?”

“Ali si čul, boter Ilija,” je zakričal Gubec in stisnil pesti na mizi, “to je bil Gjuro, moj Gjuro. Razbojniki so ga odpeljali kakor ščene. In krvnik Tahi je rekel, da ga ni v gradu; plemenitnik je to rekel, plemič se je zlagal!” Ilija Gregorič odvrne mirno.

“Ne jezi se, boter Ilija. Sedaj vsaj vemo, kako je in kaj je treba narediti.”

“Da,” je odgovoril Ilija resno, “bodi v božjem imenu, Andrej, reci Ivanu Sabovu, naj pride jutri k meni v Stubico. Ti Ilija poznaš svoje ljudi; stopi v Zaprešič, Stupnik, Stenjevec, Trgovino, jaz bom opravil tukaj za goro, ti Andrej pa boš šel v Mokrice in rekel gospodu Stjepanu, da bo črez osem dni polna luna, ob ščipu pa se bo vzdignilo vse.”

Tako je uravnal Gubec; Ilija in Andrej sta mu pritrdila, botra Kata pa je peljala Gubca na seno in mu želela lahko noč.

*

Osem dni je minilo. Tahi je pač že na Madžarskem. Pokrajina je mirna, nikjer se kmetje ne protivijo in ne upirajo. Vse dela kakor po navadi, vse molči kakor da je nemo. “Psi so se naenkrat izprevrgli v backe!” se zasmeje v šali Peter Bošnjak Petru Petričeviču, kastelanu na Susjedu.

Prišla je noč, prišel na nebo tudi ščip. Vas pod Susjedom je bila kakor mrtva, vse je spalo. Tudi na gradu je vse zaspalo — razen stražarja in gospe Helene. Tahova žena je sedela v mali z modrimi tapetami obiti sobi za veliko mizo. Na stolu je svetilka, čije slaba luč je podrhtavala v somračni sobi in čudno poigravala na starinski sliki Dore Arlandove.

Odeta v dolgo belo haljo, pokrita s široko čepico. je sedela bleda gospa Helena in opirala svojo glavo na laket. Črne oči so ji blodile po spretno slikani knjigi, ki je ležala pred njo. V nočni tišini je molila večerno molitev. Naenkrat je počil top. Gospa se je zdrznila, prebledela in skočila po koncu. Tedaj je počil drugi, tretji. V vaški cerkvi sv. Martina je zaklenkal zvonec, Helena je začela trepetati, naenkrat se je začul krik in žvenket. Prestrašena gospo je pohitela k oknu in ga naglo odprla.

“Joj!” je zavreščala. Mesec je obsijaval strašno sliko. Ves breg pod Susjedom je bil posut s kopji, kosami in puškami. V temni noči so se razlegali klici in kriki. V tem prihiti v njeno sobo napol oblečen sin Gavro.

“Mati!” zakriči obupano, “izgubljeni smo. Kmetje so napadli grad.”

“Naj napadejo!” je zakričala gospa Helena besno in oči so ji zažarele, “branili se bomo.”

“Zaman,” odvrne mladenič, “že sekajo s sekirami grajska vrata in plezajo po lestvah na zid.”

“S topovi nad pse!” je zakričala Helena.

“Zaman. Saj Peter strelja in Petričevič mu pomaga. Kroglja prevrže deset ljudi, sto novih pa vstane.”

Ostreje je zaklenkal zvonček, močneje zakričala množica; zdaj se čujejo puške, zdaj topovi; naenkrat nekaj tresne in začuje se gromovito kričanje. Vrata so razbita, razjarjeni kmetje se vsujejo v grad. Bled, krvav prihiti Petričevič v sobo.

“Rešite se,” zakliče, “milostna gospa, za Boga! Kmetje so nam poklali oborožence. Ivan Gušič vodi kmete. Peter Bošnjak je ranjen, načelniku oborožencev Bartakoviču so s koso odsekali glavo, na stolpu se vije zastava gospe Heningove. Rešite se!”

Klenket je počasi odnehaval, zvonček je utihnil, tu in tam je še počila puška, se začul krik, povsod pa je množica šumela kakor morje. Četa braniteljev je prihajala bliže, vrata se odpro in vstopi visoki oboroženec s sekiro v roki in obrnjen proti množici, ki je pritiskala za njim. Vojak je besno mahal s sekiro okoli sebe. Eden, dva deset kmetov pade pod njegovim udarcem, toda samokres poči in krvav, mrtev se zgrudi zvesti vojak pred noge gospe Helene, ki se je trepetajoč stiskala k zidu.

“Dol s Tahom! Dol s Tahovico!” je grmelo po hodnikih in v sobo se je privalila četa razjarjenih kmetov.

“Stojte!” zagrmi močan glas. Kmetje so utihnili. V sobo stopi črn, razgret, gologlav s krvavo sabljo v roki gospod Stjepko Gregorijanec, poleg njega pa vsa razjarjena gospa Uršula. Blede oči so se ji iskrile, lica žarela, ustna se stiskala.

“Gospa Helena Tahova,” začne ostro Stjepko, potem ko je obrisal sabljo v plašč, “pripeljali smo na ta grad pravo gospodarico, Uršulo Heningovo, Vašega gospodstva je konec.”

“Da, ti ošabna hči Zrinjskih!” je zakričala Uršula, “pogazili smo glavo peklenski kači! Ti Očetovski dvori so zopet moji. Pozdravljena, Dora Arlandova,” s temi besedami se je obrnila proti sliki, “ali vidiš sedaj, kako povest laže. Vi pa, dobri ljudje,” se je obrnila proti kmetom, “vzemite, grabite, jaz nočem niti betve tega krvniškega blaga!”

Helena je okamenela, samo oko ji je besno žarelo.

“Gospa,” reče Stjepko, “pravi gospodarji so prišli, krivi se morajo seliti. Petričevič lahko Vas in Vaše sinove svobodno prepelje v Zagreb, ker je tudi Stubica že naša. V vasi Vas čaka voz.”

Helena je vzdignila glavo in rekla mirno:

“Gospa Uršula! Razbojnica! Do smrti Vam tega ne bom pozabila. Povest o Dori ne laže! Zapomnite si moje besede: Zob za zob, kri za kri do zadnje kaplje!”

S sinom vred je Helena v spremstvu kastelana zapustila grad, kjer so si po obzidju kmetje vriskajoč delili Tahovo bogastvo, in še ko je ponižana gospa bila že daleč od Susjeda, je cula še skozi noč krike:

“Dol s Tahom!”

IX.[uredi]

V Mokricah je bilo danes zelo veselo. Gospod podban je slavil svoj rojstni dan v krogu rodbine in prijateljev, hrvaških velikašev in plemičev. Tu je bil njegov sin Stjepko, živahen razposajenec, s svojo ženo, nežno črnooko Marto, bil tudi drugi sin Baltazar, medel slabič, s svojo drugo ženo Doro Mrnjavičevo. S Susjeda je prišla gospa Heningova, ki je tam sama prebivala, dočim so njene samske hčere, lepo dekle Zofija in deklici Anastazija in Kata zaradi večje varnosti v teh burnih časih živele pri gospodu Gregorijancu na Mokricah. Prišli pa so tudi daljni gostje; celo iz Zagorja sta prišli na god Martini sestri; ponosna in silovita Anka s svojim možem Mihaelom Konjskim s Konjščine in bogata Kunigunda s svojim možem Matejem Kerečenom iz Turnišča. Med gosti so bili tudi tujci: brata Mihael in Luka Sekel iz Ormoža, Gašpar Druškovič in Franc Mrnjavič, podžupana slavne župnije zagrebške, Miha Vurnovič, resen Turopoljec, junaški plemič Tomo Milic, župnik Mihael od Sv. Nedelje, oče Didak, gvardijan asmoborskih menihov in še več cerkvene in posvetne gospode — toda čudno da vse sami Hrvati. Oče Didak, ki je pri pojedini sedel zraven gospoda Konjskega, se nad tem ni ravno malo čudil.

“Kako je to, milostni gospod,” je vprašal gvardijan svojega soseda, “da se nam je danes Kranjska gospoda izneverila. Mokrice stojijo na kranjski zemlji in gospodom iz Kostanjevice, Turnograda in Krškega naravnost pred nosom. Toda ne vidim niti Jošta niti Vola Turna, ne Valvazora, ne Auersperga, ne Lamberga. Sicer ti gosopdje radi prihajajo sem, posebno poveljnik uskokov, Jošt Turn, ki tako ceni vino gospoda Ambroža. Kaj je to?”

“Saj jih niti povabili nismo,” odvrne gospod Konjski, “gre za domačo, za hrvaško stvar in pri njej ni za naše kranjske sosede nobenega posla. Prosim Vas, častiti oče, saj so tako sami Nemci!”

Gvardijan je prikimal in si ni upal dalje izpraševati o tej nenavadni stvari, ampak je rajši obiral mastno purico.

Obilna gostija se je bližala koncu. Ob gromovitih klicih “Živio gospod Ambrož!”, so še enkrat zazveneli polni kozarci, družba je vstala, gvardijan je izmolil molitvico, gostje pa so se s smehom in šalami porazgubili po dolgih i hodnikih, obširnih dvoriščih in hladnih drevoredih mokriškega gradu. Tudi gospodu Ambrožu se je zaželelo po svežem zraku in zato je po širokih grajskih stopnjicah krenil na dvorišče, kjer se je gruča plemenitih gospa že živahno razčebljala, med njimi tudi Marta Gregorijančeva.

“Gospa snaha,” je zaklical podban, ko je zagledal Marto, “ravno prav, da sem te našel. Pusti ženske stori je in stopi z mano, da se pomeniva dve, tri pametne. Stopiva tje, na moje staro mesto, v hlad.”

“Kakor zapovedujete, gospod tast,” je rekla Marta s poklonom in šla za Ambrožem.

Na eni strani dvorišča se je razpenjal ogromen bršljan po zidu do drugega nadstropja in je s svojim temnim zelenjem ovijal tudi stebre hodnikov. Pod njegovim hladom je stala kamenita miza in trije stoli iz kamena. Tukaj je gospod podban za časa soparice rad posedal; tudi sedaj je sedel sem in k njemu gospa Marta, Ambrož se je naslonil z enim laktom na mizo, prekrižal noge, pobrodil z vsemi petimi prsti po svoji sivi bradi in rekel Marti:

“Ali vidiš, draga snaha, onega bledega, črnookega mladeniča, ki tam ob stebru molče stoji med plemiči in se malo briga za vinske mušice gospoda gvardijana, ampak samo po strani opazuje dekleta, ki se preganjajo po dvorišču?”

“Vi mislite Tomo Miliča, gospod tast?”

“Da, ljuba snaha! Kako ti ugaja mladenič? Ali ni zal junak?”

“Je,” je odgovorila Marta.

“In tudi nekaj vreden!”

“Hvalijo ga, gospod tast; ne ene žal besede še nisem čula o njem!”

“Saj je tudi vse pohvale vreden! Ti me, vidim, nekako čudno gledaš, zakaj te po tem lepem mladeniču izprašujem; misliš si, kaj briga ta Milič mene; jaz sem že oskrbljena. Toda prašam te, ker si pametna, če imaš tudi dolge lase, in ker je tebi lažje govoriti, nego tvojemu možu, mojemu Stjepku, ki je vedno kakor nabita puška. Pomagaj mi ti!”

“Samo žapovejte, gospod tast in oče moj!” se je nasmehnila Marta.

“Torej dobro! Tomo je sin mojega pokojnega prijatelja, Miliči so dobra familija, stara hrvaška kri in poštene duše. Velikaši res niso, toda dobri gospodarji, vrli junaki, pobožni ljudje, nič jim ni očitati. Povrh so jim Zrinjski še veliki prijatelji in zaščitniki. Z očetom sva se že v mladih dneh pobratila. Ko sem se oženil s svojo prvo ženo, Veroniko Stubico — Bog daj njeni duši večni mir in pokoj! — mi je bil Ivan za druga; oba sva služila pod Zrinjsko gospodo, oba sva bila skromna plemiča. Ko sem bil zrinjski kastelan na Lukavcu, se mi je primerila velika nezgoda. Zadela me je nesreča, jaz pa sem bil brez denarja. Odkod ga naj dobim? To svojo nevoljo sem potožil pobratimu. In on? Zastavil je del svojega posestva in mi prinesel dve vrečici žoltih cekinov, ki mi jih je posodil brez jamstva, brez obresti na pošten obraz. Tako me je rešil. Ali ni bil mož pravi poštenjak? Bog mi je pomagal. Postal sem bogataš, postal velikaš, vrnil sem cekine — toda dolžnik sem ostal, saj vidiš sama, da se tako pošteno srce z zlatom ne da plačati. Ni bilo prilike, da bi se mu pokazal hvaležnega. Ivan je umrl in postavil mene sinu edincu za variha. To je sveta in presveta služba! Ne mogel bi mirno leči v grob, ne da se oddolžim in osrečim svojega varovanca. Tomo se je vrgel po očetu. Poštenjak je, korenina, vreden vse sreče. Kje pa raste sreča, prašam te? Ali po naših zborovanjih in sodiščih, kjer se gospoda kavsajo kakor psi za kost? Ali po krvavih bojiščih, kjer nosiš glavo v torbi? Tam cvete slava, res, toda slava ni sreča. Edini kraj sreče, draga snaha, je streha, pod katero te čaka zvesta žena; tvoj dom je božja hiša in žena njen angelj varih, seveda, če ni vrag in si zadel pravo. Na ženskem srcu minejo vse skrbi in žalosti, skozi ženine solze se ti blišči sam božji raj. Zato tudi gonim moško mladino pod vaš sladki jarem, kakor hitro se ji pokažejo brki, da ne živijo kakor kakšni cigani.

Tako sem tudi Stjepka. Saj veš, kakšen rogovilež je in da mu včasih ženska uzda ne škodi. Dobro sem zadel, hvala Bogu, saj ste ve Heningovice dobra dekleta. Sedaj pa sem pri kraju. Ali si pogodila, snaha?”

“Vaše besede mi niso popolnoma jasne, dragi oče.”

“Toda nekaj se ti svita, kaj ne? Počakaj, da ti posvetim! Ali bi hitela Toma za svaka?”

“Mogoče z Zofko?” se je začudila Marta.

“S kom neki! Kar vas je odrastlih, ste omožene. Stazica in Katica pa sta komaj izlezli iz zibeli.”

“In kako ste se domislili Zofke?”

“Tako, kakor se je ona domislila njega.”

“Ne razumem Vas, gospod tast.”

“O ti modrost Martina ti! Kje imaš pamet, kje imaš oči? Saj res! Ti si omožena, ti si mati, oči so ti oslabele. Tomo bi zaklal samega sultana, ženskega krila pa se boji kakor miš mačke. In če ga kaj zgrabi, bi si prej pregriznil jezik, ko bi kaj zinil. Samo meni pove vse kakor mrzlica, jaz pa sem se mu dovolj nasmejal v njegove mlade brke. Tomo prihaja pogosto sem, tukaj je tudi Zofka, ti pa tako sama veš, kako se rado zgodi, če se srečata moški in ženska sredi pota in sta oba mlada in neumna. To je kamen in jeklo, draga snaha! Kako bi bilo brez isker! On seveda ni niti črhnil, tudi ona ne, pripovedoval pa mi je, da ga je nekako čudno pogledala in takoj od njega obrnila oči, molčala, vsa žarela in govorila razne nesmiselnosti. Če je stvar taka, dragi Tomo, sem rekel, potem se je zgodila nesreča, ker sta oba ob pamet, ki vama jo samo duhovnik lahko uravna. Začel sem tudi sam po strani opazovati Zofko. Draga snaha, tvoja sestra je ribica, ki se na trnku otepa in je vesela, da jo je ribič ujel. Vidiš, draga Marta, ko sem tako ta dva mlada ujel, se mi je srce smejalo in rekel sem pri sebi: Če Bog da, bo imel tukaj še duhovnik opravka in jaz ne bom miroval, dokler ne spravim obeh pod eno streho. Povej, Marta, kako se ti zdi Milič, in ali ga bi hotela za svaka?”

“Jaz sama,” odvrne Marta, “bi ga od srca rada imela, gospod tast, zakaj oni, ki ga Vi priporočate, mora biti v resnici zlata vreden. Celo če ga Zofka mara. Jezim se na to negodnico; sicer mi zaupa vsako neznatnost, toda o tej stvari ni niti zinila; spominjam se celo, kako se je iz Miliča kake dva tri krate ponorčevala.”

“Vidiš no!” se je prav od srca zasmejal Ambrož, “to je prava ženska politika, in potem še naj kdo reče, da ni Eva v raju dobila jabolka od vraga! Take ste vse!”

Marta je nekoliko zardela in nadaljevala:

“Ampak velika neprilika je pri tem.”

“Kakšna, za božjo voljo?”

“Ne vem, kaj bo na to- rekla gospa mati. Saj jo Vi najbolje poznate, gospod tast. Zelo gosposka je. Ni zlobna, toda strašno ponosna je in hoče samo kakšnega velikaša ali bogataša za zeta. To sem neštetokrat čula iz njenih ust. Tudi trdovratna je in ne bi popustila, če bi se tudi cela gora zavalila na njo. Povrh pa jo ščuva še moja sestra Anka, ki se je ob gospodu na Konjskem prevrgla v veliko velikašinjo. Tega se jaz bojim.”

“Ne boj se, draga hči,” je pomiril Ambrož snaho, “ti dve ženski vzamem že jaz nase. V svojem življenju sem dognal že neko vražjo pravdo, pa bom izpreobrnil tudi ti dve ženski glavi. Velikaš! Glej jih no! Bedarija! Kaj pa so bili Heningovci, kaj Gregorijanci? Ubogi mali plemiči, ki so z božjo pomočjo prišli med magnate. To bo tudi Tomo. Plemenitaš je človek, ki ima plemenito srce in poštenje, velikaš je oni, ki je sam iz sebe, ne pa po materinem mleku postal velik. Ti snaha, pokliči najprej pred sebe Zofko in ji dobro poglej v srce. Brez vseh ovinkov, kar naravnost in krepko jo zgrabi. Če je res vneta, potem od daleč namigni materi. Ti to znaš in boš s svojo modrostjo Uršulo lažje pridobila ko Anka s svojim gospostvom. Vem, da tebi več veruje. Stori tako, to je moja želja in Bog mi je priča, da želim tvoji sestri dobro. Ali boš, Marta?” je vprašal Ambrož, vstal in Marto pobožal po licu.

“Hvala ti, dobra duša,” je rekel starec in poljubil snaho na čelo. “Bog blagoslovi tebe in tvoj zarod. Sedaj grem med gospodo, ker še imamo važne pomenke, ki pa stori, kakor veš in znaš.”

Podban je krenil naravnost proti družbi gospode, ki se je v sredi dvorišča živahno razgovarjala.

“Gospodje in bratje,” je rekel, “čas je, da se dogovorimo pred večerjo. Zato Vas prosim, da stopite z mano v gornje hrame, vi mlajši pa se med tem lahko pozabavate z ženskim društvom. Prišel bo čas, ko bo skrb za državo padla tudi na vaša ramena.

Starejši gospodje in sinovi so za podbanom krenili po stopnjicah, mladina pa se je razkropila po vrtu. Marta se je ozrla, toda na dvorišču ni bilo več ne Miliča, ne deklet. Mlada gospa je zato korakala iz grada, da bi poiskala mlajšo sestro na velikem vrtu. Iskala jo je tu in tam pod ogromnimi drevesi, pod senco košatih jelk in smrek, za cvetočim grmovjem, toda o Zofki ni bilo sledu. Večkrat so jo ustavile čebljajoče gospe, ki so se izprehajale po vrtu in se smejale veselim šalam očeta Didaka. Nazadnje — že proti večeru — je prišla do kraja vrta, kjer se je spuščal proti cesti. Ko je od daleč začula nekoliko glasnejši pogovor in v njem tudi Zofkin glas, se je umaknila v gabrovo senco, odkoder je neopaženo lahko vse čula. Pred gabrom je stala Zofka, s prekrižanimi rokami in sklonjeno glavo, nežnim, okroglim licem in zlatimi lasmi, ki so se sipali na modro haljo. V njenih črnih očeh so trepetale solze, drobne, rdeče ustnice je imela stisnjene v trpkosladek nasmeh. Poleg nje opazi Marta mladega Miliča, ki Zofki nekaj ponižno govori, pred njo pa molče joka Jana, hči slepca Jurka iz Brdovca. Milič pravi:

“Oprostite mi, gospica, da sem Vas tukaj u- Stavil. Ko so se gospoda pripravljali na pomenek, sem šel iz grada na cesto. Tam sem srečal to deklico z objokanimi očmi, ki je tod oprezovala in plaho gledala na grad. Po obleki sem spoznal, da je Hrvatica, in sem jo vprašal, kaj tu išče. Rekla mi je, da išče Vas, toda boji se iti v grad, kjer je danes toliko gospode. Ponudil sem se ji, da jo bom pripeljal k Vam in — tukaj jo imate!”

“Hvala Vam za to, mladi gospod, naj Vam bo poplačano,” je v solzah izpregovorila Jana, “sedaj se ne bojim več, sedaj sem pri svoji sestri — pri gospodični Zofiji.”

“Pri svoji sestri, da, draga Jana,” je rekla plemkinja z mehkim glasom in dala seljakinji roko. “Da bi ti bila sreča mila! Dolgo se nismo videli, uboga sirotica. Vidiš, hudobni ljudje ne puste, da bi s svojo materjo mirno živela na Susjedu, zato moram biti tukaj pri svoji sestri Marti. Govori, Janica, zakaj me iščeš, kakšna sreča te je prinesla k meni?”

“Nikaka sreča,” je Jana odkimala, “velika, velika nesreča!”

“Nesreča? Za Boga! Kakšna nesreča, sirotica moja?” je živahno vprašala Zofija, pristopila k Jani in ji položila roko na ramo.”

“Torej niste ničesar čuli, ničesar?” jo je deklica plaho vprašala.

“Ničesar, dušica, govori!”

Jana je sklonila glavo in ni rekla nič. Lice ji je zardelo, goste solze udarile iz oči in z drhtečo roko gladeč predpasnik je pomignila proti Miliču.

“Govori,” je ponovila Zofka, “ne boj se, to je dober gospod!”

Jana je vzdignila oči in pogledala Zofijo z otožnim pogledom, kakor da se ji trga srce.

“Bom pa povedala, gospodična,” je izpregovorila plakaje, “moram, saj zaradi tega sem prišla. Mislila sem se omožiti —”

“Omožiti? S kom?”

“Z Gjurom Mogaičem, svobodnjakom iz Stubice.”

“In?”

“In — in — oh — vsega je konec. Gospod Tahi ga je ponoči odvedel v vojake. Ni ga več, niti glasu ni od njega. Mogoče so ga ranili, mogoče je, o moj Bog, celo mrtev” in deklica je pokrila obraz z rokami in bridko zajokala.

“Ali ti je bil ljub?”

“Ali mi je bil ljub? Oh! Najljubši za Bogom na svetu. Tega Vi ne veste, Vaše srce še ni našlo ljubega —”

Zofija je nalahno zadrhtela in zardela.

“Tega ne pozna nihče, ki tega ni doživel. Tudi jaz tega nisem poznala; vedno sem mislila, da se ljudje ženijo iz navade. Toda sedaj, ko sem ga izgubila, vem, kako je, če je moška glava k tvojemu srcu prirastla, da ne moreš niti jesti, niti piti, ne delati, ne spati, ne k Bogu moliti, da bi ne mislila nanj. Moj Bog! Moj Bog! Kaj sem sirota zagrešila, da me je ravno na predvečer moje sreče zadela taka nesreča! Oh, sestrica moja,” je stokala popolnoma zmedena Jana, in prijela Zofijo za roko, “pri Bogu, pomagaj! Sestra si mi po mleku, gosposka hči. Iskala sem te na Susjedu — toda Vas, plemenita gospodična, tam nisem našla. K Vaši materi nisem smela iti, ker je huda gospa, jaz pa sem sirota. Nikoga nimam med gospodo kakor Vas. Zato sem prišla sem. Pri Bogu te rotim, reši mi ga! Stori to na ljubo onemu mleku, ki si ga pila. Pomagaj, ker sicer me bo razgrizla žalost. Ko bo kedaj tudi tvoje srce čutilo, kaj je srcu milo, boš lahko premerila, kako žalostna in otožna je moja duša!”

Jokajoč je sklonila Jana glavo na prsi Zofije, ki jo je stisnila k sebi. Solza se je zasvetila v očesu mlade plemkinje, ki je gladeč Jano z roko po čelu, začela ubogo tešiti:

“Ne plakaj sestrica, pomiri se! Lahko si mislim, da se ti je ostro trnje zadrlo v srce in da te duša boli. Hudo je izgubiti dragega. Toda, kar morem, bom storila. Pojdi z menoj na grad. Povedala bom vse gospodu podbanu, on bo najbolj vedel pomagati. Kaj ne, da lahko, gospod Milič?” se je obrnila proti mladeniču, ki je ginjeno opazoval ves prizor.

“Bom gospod tast, Vaša želja mi je zapoved. Vem, da se prava sreča da zidati samo na srcu in da je ljubezen od Boga. Potrudila se bom na vso moč, da se bo zgodilo po Vaši želji.”

“Lahko, gospodična,” odvrne plamič, “in tudi mora. Janinemu zaročencu se je zgodila krivica. In verujte mi, pri mojem poštenju, da se bom tudi jaz pobrigal za to siroto.”

“Hvala Vam, gospod Milič,” reče deklica in iz solznih oči ji sine vsa miloba dekliške duše.

“Te hvale ne sprejmem,” odvrne mladenič plaho; “nesreča je na svetu, da se rodijo pošasti kakor je Tahi, pošasti, ki jim je tuja nesreča največje veselje. Toda sreča je, da se najdejo tudi poštena srca, ki imajo za svojo dolžnost, da zdravijo tuje bolečine in tako služijo samo božji zapovedi, zapovedi ljubezni. Zbogom, gospodična!”

“Ali ne marate z nama v grad?” je plaho vprašala Zofija.

“Ne morem,” je odvrnil mladenič, “spodaj v vasi me čaka hlapec s konjem. Jutri zjutraj moram biti v Zagrebu, pa moram prej še to in ono urediti na lastnem posestvu.”

“Pa zbogom, gospod Tomo,” je rekla deklica s pridušenim glasom in počasi podala mladeniču roko. Tom jo je prijel — prvič v svojem življenju. Pri tem je zadrhtel, kakor da ga je ošinila strela. Kri mu je zavrela, mravljinci so ga spreleteli po celem telesu. Nepremično je stal, kakor da so se mu noge udrle v zemljo in stoječ gledal v dekličine oči, nepremičen stiskal majhno, mehko ročico, kakor da drži v rokah poroštvo svoje odrešitve.

Mala ročica je drhtela, drhtela pa je tudi Zofka s sklonjeno, v stran obrnjeno glavo. V očeh ji je zasijal nekak nenavaden tajinstven žar, kakor zvezda danica skozi temno meglo, lice ji je zardelo kakor spomladna roža, ustnice pa so se ji gibale, kakor da molijo.

“Zbogom!” je zašepetalo dekle, pa ni odšlo.

“Zbogom;” je zajecljal mladenič.

Polagoma je dekle oko dvignilo, punčica se ji je čudno zasvetila, preko obraza sta ji na enkrat šinila veselje in žalost; tiho, zelo tiho je rekla:

“Zbogom! Pridite kmalu, pridite — jutri!” in izvila mu je svojo roko, prijela Jano in brzo pohitela proti gradu. Svet se je sukal okoli nje, nebo in zemlja sta se zmešala in skozi solze je zašepetala Jani:

“Sestrica, sestrica, čutim, kako nesrečna si!” Ravno je hotela kreniti v drevored, ko je nenadoma pred njo stopila gospa Marta. Dekle se je zdrznilo in streslo.

“Odkod, sestra?” je vprašala Marta, “že dolgo te iščem po vsem vrtu.”

“Jaz sem,” je Zofka zmedeno začela, — “pripeljala Jano — siroto —”.

“Jana,” je rekla Marta, “kar proti gradu pojdi, takoj bova prišli za teboj.”

Ko je vaška deklica bila že nekoliko v stran, je Marta resno vprašala:

“Zofka! Kaj ti je?”

“Ni — ni — nič,” je zajecljala Zofka. Toda Marta je nadaljevala odločno in kratko:

“Ti ljubiš mladega Miliča, kaj ne?”

Zofka ni odvrnila ničesar; samo roke je raztegnila, objela sestro in na glas zaplakala:

“Sestra, ljuba moja sestra!”

Marta je prijela zbegano dekletce za roko in jo molčeč spremila v grad.

* * *

Bilo je že precej proti večeru. Dnevna svetloba je le še slabo sevala v veliko dvorano mokriškega grada, kjer se je za dolgo mizo posvetoval zbor hrvaških gospodov, starcev in zrelih mož. Med njimi so bili živahni, nagli ljudje, izkušeni junaki, včasih siloviti, toda dobrega srca. Na enem koncu mize je predsedoval na visoki stolici Ambrož, miren in pozoren. Njegova bela brada je bila kakor od kamena, pesti so počivale na mizi Za njim je stal Stjepko, divji in nagel. Oči so mu nemirno blodile po dvorani. Bil je kakor napeta puška, ki se lahko vsak čas izproži. Nekoliko ob strani je s sklonjeno glavo sanjaril njegov mlajši sin Baltažar; nezrel, bled, zaspan je malo mislil in malo govoril. Turopoljski gospod Vurnovič si je vihal brke in mirno gledal pred se. Če je kdo kaj govoril, ga je samo ošinil s svojimi majhnimi, ostrimi očmi, ki so mu iz velike glave gledale kakor krtu; če pa je sam govoril, je s svojim ostrim umom sekal kakor s sabljo. Župnik pri Sv. Nedelji, človek z obilnim, rdečim licem in črnimi lasmi, je stal v kotu in strigel z očmi kakor kak ris. Konjski se je pretezal na svojem stolu in govoril hladno in mirno, spremljajoč svoje razloge s kazavcem, dočim je njegov svak gospod Kerečenj, Zagorec s štirioglato glavo in stisnjenim obrazom bliskal s svojimi mačjimi očmi in bolj s pestmi po mizi razbijal ko dopovedoval. Plešati starec Fran Mrnjavčič s kratkimi brki in dolgim nosom je pritrjeval ali zanikaval samo z gibanjem in stresanjem glave, dočim mu je čokati bradač Družkovič na dušek natresel deset saborskih sklepov. Najbolj sta se jezila krapinska brata Sekelja, oba temnokožna, huda risa, ki sta med govori z rokami sekala zrak. Vse te ljudi je obkrožal zbor ostalega plemstva, ki je postajalo, posedevalo, se razgrevalo, umovalo, molčalo in kričalo.

Naposled sklene Ambrož burni razgovor in reče z mirnim zvonkim glasom:

“Da plemeniti bratje in gospoda! Bogu se smili, če pogleda žalostne ostanke naših kraljevin. Kos za kosom nam trgajo iz živega telesa. Kaj smo bili nekdaj in kaj smo danes? Ali ni največjemu junaku knezu Nikoli Zrinjskemu že vsega preveč, tako da se je že ponovno odpovedal raznim častem? In sedaj nam grozi novo zlo! Turek se giblje in krši mir. Proklete rane, ki nam jih je zadal Zapolva, se še niso zacelile. Mi pa se kol jemo med seboj kakor volkovi. Čemu? Iz same sebičnosti. O domovina, česa si dočakala! Peter Erdodi je junak, a ni ban; pravica se ne kroji s sabljo! In povrh se je prištulil še gospod Tahi. Ali Vam naj naštevam njegova razbojništva?”

“Poznamo jih, poznamo!” so se oglasili razni glasovi.

“Tahi hoče z banovo pomočjo,” tako je nadaljeval podban Ambrož, “v naši kraljevini gospodariti, sedaj išče prijateljev in podkupuje slabiče. Če pride Tahi s svojo stranko na vlado, bo odšla k vragu postava, pravica in poštenje. Ali ni že davno pogazil zakona? Kmetje nam propadajo in obupujejo. Recite, kar hočete, toda tudi kmetski človek je ustvarjen po božji podobi, ima dušo in srce. Reže ga turška sablja, bije ga gosposki bič, tare ga glad. Če se nam postavi po robu, kje bo potem naša vojska, naš plug, kje denar, kje naša lepa domovina? Kaj nas čaka? Turška sužnost! Tahija bi to ne motilo, postal bi beg kakor Bošnjaki, toda naj tudi mi zaradi koristi izdamo našo domovino?”

“Nikdar!” so zagrmeli gostje, a Fran Mrnjavčič je odgimal z glavo.

“Dobro! Pa začnimo! Zatecimo se pred najvišje sodišče, pred sabor. Idite vsak v svoj kraj, poučujte ljudi, recite jim, da so Zrinjski in Frankopani na naši strani, in ko nas bo ban pozval, pohitimo vsi skupaj v Zagreb strmoglavit Taha, ki se naj preseli na svojo šomodsko puščavo. Ali vam je tako prav?”

“Je! — Živio podban Ambrož!” je zaklicalo plemstvo.

“Dobro! Jaz bom — — —”

V tem trenotku so se vrata na mah odprla in v dvorano je skoro padel ves v znoju, prahu in brez sape plemič Ivan Gušič Vsi so se zdrznili.

“Čujte, gospoda!” je težko sopeč izjecljal prišlec. Danes zjutraj sem šel s Susjeda v Zagreb. Imel sem opravke pri sodni ji. Ko sem jih opravil, sem stopil v krčmo. Tam je bilo nenavadno mnogo oborožencev in skoro vsi so bili pijani. Niso me poznali in niso vedeli, da služim gospe Heningovi. Stisnem se v kot in poslušam, kako preklinjajo in kako se groze. Napijem pijanemu sosedu in ga vprašam, kaj je. On pa: E, brate moj, najemniki smo. Črez dva dni nas bo ban peljal nad to staro beštijo na Susjedu. Vzeli bomo tudi velike puške. — Pobral sem se, skočil na konja in sedaj sem tu, da se lahko še o pravem času pripravite.”

“Ha! Izdajstvo!” se je plemstvo razjarilo. Po dvorani je završalo kakor ob nevihti.

“Gospoda!” je drhteč zaklical podban, “še pred nekaj dnevi mi je rekel ban, da bo pustil mojo taščo pri miru, naj gre pravda svojo pot. To besedo je snedel. Na noge torej, da ga pozdravimo na sredi pota.”

“Na noge!” je grmelo plemstvo in se začelo čelo razhajati.

“Stjepko!” reče Ambrož, “reci tašči, naj se pripravi, da pojdeva skupaj na Susjed, ti pa tukaj zberi moštvo; drugi bodo šli z nami. Sporoči Miliču, naj pride — — —”

Dvorana je bila skoro prazna. Vanjo je planila Marta, vsa bleda.

“Kaj je za božjo voljo?” je vprašala.

“Boj, draga snaha!” je odgovoril podban, “res, ali si vprašala mater zaradi Milica?”

“Sem.”

“In?”

“Rekla je: ‘Svojo hčer naj dam — bajtarju? Nikdar!’”

Ambrož se je zdrznil.

“Bomo videli!” je rekel in poljubil snaho na čelo. “Zbogom, draga hči! Jaz moram na delo.”

X.[uredi]

V onem kotu, kjer se rečica Krapina, prihajajoč iz severa, izteka v Savo, se raztezajo skrajni zapadni izrastki zagrebške gore. Na kraju zadnjega obronka ob reki Savi stoji grad Susjed, ki ga je kralj Robert dal postaviti že okoli I. 1316 za obmejno stražo in večjo varnost vse okolice. Od Zagreba pa do Susjeda se širijo gorski izrastki od glavnega grebena proti ravnini v obliki plodnih bregov in gričkov, pokritih z vasmi, naselji, vinogradi in pašniki, dalje za njimi pa se dviga bolj temna gozdnata gora, čije mehki grebeni se v lahko zavitih črtah vidijo na modrem nebu. Med bregovjem hitijo hladni potočiči skozi male klance proti Savi. Na mestu pa, kjer sega gora do Save, so bregovi bolj strmi, klanci ožji, potoki manjši, šuma bolj gosta. Pred precej strmo zarezo med dvema bregoma stoji tik Save samoten breg, pokrit z nizkim hrastjem, gabrovjem, kopinjem, robidovjem, trnjem in praprotjo.

Na severu deli ta breg od Save glavna cesta, ki gre iz Zagreba, na jugu teče Sava, tako da sega voda do robov nizke šume. Breg ni visok, toda dolg. Od vasi na vzhodni strani se vzdiga počasi kakor stopnjice, na zapadu pa se zložno niža k cesti, ki gre zopet ob vodi; na jugu in severu pa je strm in nepristopen. Na njegovem podolgovatem hrbtu se na vzhodu nekoliko dvigne še posebna višina in na njej stoji grad Susjed, ki je samo zato varen, ker stoji na samem. Njega sredino tvori veliko štirikotno poslopje na dve nadstropji; v njem so stanovanja za gospodo, stara klet in podzemske ječe, male nizke sobice iz rezanega kamena, v katere solnčni žarki nikdar ne pogledajo. To poslopje obdaja štirikoten zid, ki teče po višini in ima v vsakem kotu stolp, med katerimi je najmočnejši oni, ki se nahaja na južno-zapadni strani proti Savi. Na tem prostoru so nova klet, hlevi, poslopja za družino in oborožence; tukaj stoji tudi precejšnje število železnih topov in dvocevka. Proti vasi in cesti je bila na vzhodni, položni strani izkopana globoka grapa, zavarovana s plotom in ostrimi kolci. Na severu brega leži ozek klanec med dvema višinama. Obronki brega so strmi, pokriva jih temno zelena šuma, iz katere gleda ob cesti tu pa tam golo, sivo skalovje. Po klancu teče bister potoček pod grmovjem in preko z mahom porastlega kamenja; ob njem gre stezica. Tu in tam si sledijo kamenite, gole zareze in če greš po tej poti, kjer čuješ samo žuborenje vode in skrivnostno šumljanje listja, se ti odpre plodna dolinica, sredi katere se ob vodi lahno zibljejo srebrnoliste vrbe, po katere bregovih pa leže raztresene kočice Dolja. Na vzhodu s klanec klopota ne daleč od ceste par mlinov, in če pogledaš nekoliko dalje v hladno gorsko zarezo, boš videl, kako se je stara cerkvica sv. Martina med akacijami in brezami naselila na sivi, goli skali.

Ta hišica sv. Martina je čudna starka, zunaj pred svetom na pol lesena, znotraj v gori na pol kamnena. Od zunaj vidiš njene sive stene, mala okenca, leseno začrnelo streho, majhen stolpič z velikim jabolkom. Vstopiva! Tukaj je dvorišče. Na levi zija v kamenju globoko duplo, na desni gredo v ozadju široke kamenite stopnjice proti gotskim vratcem Odtod lahko prideš v goro. Pod stopnjicami stoji stara pridižnica iz surovega kamena, na štiri ogle; na njej je nerodna roka izklesala Salomonovo zvezdo. Pod njo te vodijo nizka vrata pred oltar preproste cerkvice. Tiho je tukaj, da je človeka skoro strah. Med kamenjem seva tu ali tam solnce v skalno duplino, raste zeleno mladje, po dvorišču sfrfota včasih kaka lastavica ali prhne izpod strehe preplašen netopir.

Tak je Susjed, taka njegova okolica, pozorišče mnogih krvavih bojev; toda od one noči, ko je gospa Uršula nasilno vrgla iz gradu Heleno in Tahove sinove, je bilo razmeroma mirno; tožb in pritožb se je malo čulo in vsak je mislil, da bo tako tudi ostalo, in hvalil Boga, da je voda takorekoč čez noč odnesla strah pred Tahom. Stara Heningovica pa je bila bistra glava in temu gluhemu miru ni prav nič zaupala. “Ban Peter miruje,” tako je govorila, “stari volk v Svojem brlogu zbira misli in orožje. Dobro, da vem!” Zato je Uršula neomoženi hčerki pustila na Mokricah pri gospe Marti, sama pregledala vse grajsko obzidje od vrha do temelja, si od gospoda Ambroža izposodila štiri nove topove, kupila trideset plošč svinca, štiri sodce smodnika in mnogo kopij iz orožarnice Zrinjskih. Za kastelana je postavila plemiča Ivana Gušiča, ki mu je dala za pomoč Franca Puhakoviča in Ivana Sabova.

Bilo je že precej pozno v noči, ko je silno trobentanje na okroglem stolpu zbudilo gizdalina Andreja Horvata, vratarja, ki je smrčal v mali stražarnici ob velikih vratih. Takoj za tem se je začulo kričanje in ropotanje. Andrej je skočil po koncu, ogrnil kožuh, prižgal luč in stopil iz stražarnice; toda predno je spustil most, je odprl okence na vratih in zaklical:

“Kdo je božji?”

“Domači,” se je od zunaj oglasila Uršula.

Most je zaškripal z verigami nizdol, vrata so se odprla in Andrej, ki je luč visoko vzdignil je bil ves presenečen, ko je videl, kakšna množica se je na konjih prerivala v grad: spredaj Heningovica, gospod podban in gospodje Kerečenj in Konjski, kastelan Gušič, za njimi pa kakih dvajset plemičev in štirideset oboroženih konjenikov z bakljami.

“Andrej!” je rekla gospa, ko je ustavila konja, “zbudi takoj Puhakoviča in Sabova in tudi oskrbniki naj pridejo. Te konjenike spravi pod streho, kakor veš in znaš. Štiri konje daj osedlati! Hitro, človek, in potem se, oglasi v gradu!”

Andrej je čudeč se izbulil zaspane oči — toda takoj se je poklonil. Zvest služabnik ne izprašuje, ampak posluša. Zaprl je velika vrata in opravil vse, kar mu je gospa naročila. Dolgo, skoro do svita, se je svetila luč za okni Susjeda. Sem in tje švigajoče sence so dokazovale, da gospoda v gornjih dvorih še bede in imajo svoje skrbi. Po noči se je zdaj pa zdaj spustil viseči most in preko njega sta vsakokrat pohitela po dva jezdeca na razne strani. Ta par preko vode Krapine proti Zaprešiču, drugi na sever proti Stubici, tretji proti Stenjevcu; — Andrej pa je pohitel naravnost v Zagreb, potem ko se je bil dolgo časa razgovarjal z gospodom Ambrožem.

Drugi dan je mirno napočil in mirno minil; čudno je bilo samo, da so velika grajska vrata ostala zaprta in da se je videlo, kako hodi gospa Uršula po obzidju. Že se je začelo mračiti in mesec je stal nad Savo. Tedaj so se spustila cela mravljišča po belih poteh — toda bili so ljudje, ki so hiteli na Susjed. Truma za trumo na konjih in peš, so naglo in tiho brzeli po cestah. S štirimi konjeniki je prihitel tudi gospod Stjepko, ki pa je ravno tako naglo zopet odšel.

Sredi dvorišča je gorel velik ogenj; nad njim so na verigah viseli kotli, dalje v stran so stali trije sodi. Krvavi žar plamena in bleda svetloba meseca se je svetlikala v dolgih železnih topovih, ki so bili razvrščeni po obzidju, na sivih strehah stolpov, na p-nosni zastavi, ki je v nočnem zraku plapolala nad gradom in na pisani množici več sto kmetov, ki so po dvorišču stali, sedeli in ležali. Sama gospa Uršula hodi med njimi in jim deli jed in pijačo. Hlapci nosijo iz gradu cele zvežnje pušk, helebard in kopij, ki jih Puhakovič in Sabov delita med kmete. Gušič teka sem ter tje; zdaj šteje pred hlevom osedlane konje, zdaj zopet razdeluje oborožene kmete po četah. Toda vkljub vsemu vrvežu je vse precej tiho; čuje se samo kakor šum daljnega morja. Proti jutru so se odprla vrata in po bregu se je spuščala četa za četo. Prvo, ki je štela sto konjenikov, petdeset strelcev in dve sto kopljanikov peš, je na konju vodil gospod Ambrož. Četa se je skrila v gorski klanec. Malo za njim je povedel gospod Kerečenj petdeset oborožencev nizdol po zapadni strani brega; poskrili so se po grmovju. Vsi so zataknili v zemljo železne vile in na njih naslonili težke dvocevke, obrnjene proti cesti na severu. Okoli poveljnika se je sukal mož, ki je pregledal vsako puško, Ilija Gregorič. Solnce je vzšlo. Pri oknu je nemirno oprezovala gospa Uršula. Naenkrat je zaploskala in Zaklicala zetu Konjskemu:

“Hvala Bogu, tudi oni gredo!”

Res se pomika od samoborske strani proti Savi močna oborožena četa. Pred njo jahata Tomo Milič in debeli župnik od Sv. Nedelje. Ob boku mu visi sablja, za pasom mu tičita dva samokresa, v roki drži palico in na nji moder robec. Četa se prepelje preko vode z brodom na drugo stran, kjer jo čaka gospod Konjski. Tudi ta četa se je brzo skrila v klanec. Potem je potihnilo vse in dan je mirno minil; samo popoldne je v diru in ves poten prijezdil gizdalin Andrej Horvat in krenil naravnost k gospe Uršuli.

Prišel je večer. Okiška gora in kranjski vrhovi so potemneli, nad gorskimi grebeni je žarela večerna zarja, ki se je izgubljala v žolto luč, prelivajočo se v nebesno modrino. Preko vrbja po dolini se je raztegnila tanka megla, skozi katero se je včasih zablesnila savska struga in pokrajina, ki se dalje na Posavju gubila v sivem, nerazločnem polumraku. Mirno je plapolala zastava Heningovih nad Susjedom, na stolpih in obzidju pa se je zdaj pa zdaj proti bledemu večernemu nebu pokazala postava istražarja. Gospa Uršula je stala pri oknu svoje sobe in z dlanmi podpirala svoje bledo lice. Niti žilica se ji ni genila na obrazu. Bila je kakor mrtva, toda njene blede oči so žarele kakor žerjavica in nepremično bulile v zvonik vasi Stenjevca, ki se je kakor črn steber dvigal iz sivega polumraka. Glej! V stolpu je zažarela luč. V tem trenotku je gospa planila po koncu kakor zver, ki jo zadene korglja. Lice ji je Zardelo in zaklicala je, da je daleč odmevalo:

“Kvišku! Tukaj so!”

Na gradu je počil top. da je odmevalo po vseh bregovih. Dva trenotka kesneje je bil gospod Konjski s petdesetimi konjeniki že spodaj v vasi. Mesec je razsvetlil polovico neba. Od Zagreba sem se je čul nerazločen šum. To je ban, to je banova vojska. Težko sopeč je Uršula pozorno poslušala skozi okno, nato pa se je obrnila k sliki in razjarjeno zaklicala: “Ali čuješ, Dora Arlandova? Prihajajo, da bi nam vzeli grad, čuješ? Ne pusti! Ne pusti! Pomagaj!”

Konjski se je s svojimi oboroženci skril za živo mejo. Začul se je peket. V vas sta prihajala dva banova huzarja, s sabljo v desnici, s samokresom v levici. Sredi vasi sta se ustavila in se začela ozirati. Izza žive meje poči strel, eden huzar pade mrtev s konja, drugi se obrne in pobegne. Črez nekaj časa se vrne konjenik z belo zastavo in trobentačem. Vse je mirno. Oba gresta na breg pred grajska vrata. Trobentač zatrobi. Nad vratmi se na oprsju pokaže gospa Uršula.

“Kdo sta? Kaj bi rada?” vpraša gospa.

“Jaz sem Ivan Petričevič iz Miketinca,” reče mož z zastavo, “pošilja pa me gospod ban, ki vam zapoveduje, da mu, plemenita gospa, izročite ta grad, ki ste ga po razbojniško zavzeli in vse premoženje in orožje, sicer Vas zadene kazen za prevaro. Če ga ne izročite, ga bo ban vzel s sabljo in s kopjem, s puško in topom, na podlagi oblasti, ki mu je dana od kralja.”

“Plemeniti gospod iz Meketinca,” odvrne Uršula, “povejte no svojemu banu, naj si pride po grad. Na dobro večerjo vabim njega in njegovo oblast!”

Poslanec se obrne. Mine četrt ure. Naenkrat zatrobijo trobente in zaropotajo bobni. Banova vojska se bliža vasi. V mesečini se že od daleč svetijo dolge vrste kopij in pušk in od vseh strani se slišijo kratka povelja četovodij. Vojska zasede ravnino med grajskim bregom in Savo. Med tem plane v vas četa huzarjev, toda trči na Konjskega in njegovo četo. Sablje zažvenketajo, samokresi pokajo, čujejo se kriki. Konjski se umakne na cesto proti gradu. Takoj pritisnejo trije praporci huzarjev pod Gašo Alapičem in četa bakaških prostovoljcev na konjih ter zasedejo cesto na severu in vhod v klanec pri mlinih. Ivaniški topničarji postavijo štiri topove pri mlinih na gričku proti gradu. Štiri čete pešcev in dve četi nemških mušketirjev se razpostavijo pod bregom nasproti grajskemu vhodu proti zapadnemu obronku grajskega brega pa pohiti z brzimi koraki četa Uskokov. Za pešci se je s čelado na glavi postavil na konju mračni ban Peter, ob njega pa Ivan Alapič z bansko zastavo. Ban mahne s sabljo, Alapič vzdigne zastavo in zapove:

“Streljaj!”

Oglasi se top, za njim drugi, tretji, četrti, blisk sledi blisku, tresk tresku, gora odmeva, beli dim se vleče med hrastovim vejevjem in leže v črno žrelo klanca. Kroglja za krogljo treska v grajsko obzidje, da se drobi kamenje kakor toča. Zopet zamahne ban s sabljo in zapove:

“Dve četi pešcev naprej. Napad! Na grajska vrata! Mušketirji na levo!”

Bobni zaropotajo. Četa se oglasi z gromkim vzklikom. Z urnimi koraki hitita dve četi pred grad. Mahajoč s sabljo jih vodi kapetan Vlašič. Na pol brega so že. Nič. “Naprej!” kliče kapetan. In tako hitijo naprej. Nič. “Naprej!” Pod zidom so in so se ustavili. Sedaj — tresne z grada šest topov, dvigne se strašen krik in v belem dimu se zvija petdeset krvavih trupel. Med treskanjem in stokanjem pa vrešči na gradu ženski glas:

“Ej, junaki banovi! To so sladka jabolka!”

Prvi napad je omagal. Vlašič z ostanki svojih oborožencev naravnost pribeži nazaj k banu.

“Tri sto strel!” zaškriplje Peter in nategne konju uzdo, “gospod Petričevič, pohiti takoj na cesto proti zapadu. Ko bo zapela trobenta, naj naskočijo Uskoki, svobodnjaki pa naj zlezejo s konj in se skušajo povzpeti na severno stran brega.” Častnik odhiti s poveljem.

“Kapetan!” zakliče ban poveljniku mušketirjev, “skušajte se s svojim moštvom približati oglu zida in streljajte nanj!” Kapetan odide. Čez nekaj časa zamahne ban s sabljo, trobentač zatrobi in gora začne zopet odmevati.

“Splošni napad!” zagrmi ban. “Streljajte s topovi. Pešci naprej. Udarite v ime Boga!”

Grmi, bobni, tuli, treska, prašči in odmeva. Pešci letijo, skačejo, se vzpenjajo kakor vragovi.

“Živio ban! Naprej!” Spodaj ropota boben in se zateglo oglaša trobenta. “Naprej, junaki!” vrešči Vlašič, na drugi strani pa se oglašajo Uskoki: “Oj! Oj! Oj !” Topovska žrela bruhajo peklenski dež, mušketirji jemljejo, klečeč v zaslombi, vsako glavo na zidu posamez na muho.

“Naprej, junaki!” se čuje, z gradu pa se bliska, treska in grmi. Bliski, udarci, treski, stoki, klici na Jezusa in Marijo se čujejo. Naprej! Ljudje vzdihajo in kolnejo — toda vendar rinejo naprej preko krvavečih trupel svojih mrtvih in ranjenih tovarišev; kri vre, mozeg je pobesnel, toda v sredi belega dima in plamenečega treskanja stoji ban kakor črn, marmornat kip. Zopet so pešci pod zidom. Krogi je žvižgajo, strelice frčijo. “Ne dajmo se!” vrešči hripav ženski glas. Vrste padajo kakor snopje. Ta se je ranjen zgrabil za hrastovo korenino, drugi je jekhil in padel vznak, tretji je klecnil in pokleknil, oni se je zgrabil za srce, obrnil na peti in padel na lice. Kaj za to! Naprej. Živio ban! Topovi pojejo veselo, muškete škrtajo, zid se trese. Glej! Prislonili so lestve in vzpenjajo se na zid. V prvih vrstah Vlašič. Sedaj bo razvil zastavo. Toda nad njim zablisne sekira. Sabov zamahne in mu razkolje glavo. Kamenje se siplje z obzidja, vrela voda šumi. In tukaj! Skozi stranska vrata se vrže četa na mušketirje. Kopja lezejo med rebra, zemlja se izgublja pod nogami, mušketir za mušketirjem se kotali po strmini v Savo.

In Uskoki? Po trebuhih se plazijo kvišku, z nožem med zobmi, samokresom v roki. Grom in pekel! Iz grmovja jih useka kača; Ilija Gregorič strelja na nje s svojimi dvocevkami.

Polovica pešcev pade, toda ostali se bijejo kakor besni. Kri šine banu v glavo. Iztrga trobentaču trobento iz rok in zatrobi, da bi mu lahko pljuča počila, pograbi iz Alapičevih rok zastavo in zakriči:

“Naskok! Naskok! Topovi! Kaj je to? Topovi molče!”

Na konju prihiti ranjeni Gašpar.

“Strela vražja!” krikne. “Z brega so nam iz nasede postreljali topničarje in odvzeli topove!”

“Naskok!” zakriči ban brez prave zavesti.

“Živio ban!” zakriči še enkrat vsa vojska.

“Živio Hening” odjekne iz gorskega klanca.

“Pomoč! Pomoč!” Iz črnega klanca se vsuje neznana vojska.

“Alapič!” zatrepeta ban, “poglej! Ali niso pravi hudiči?”

“Vražji Ambrož nas je zaskočil!” zakliče Petričevič, ki prihiti brez sape.

Sablje žvenketajo, ljudje stokajo, Ambrož seka. Banovci se umikajo. Tudi Uskoki beže. Za njimi hitijo štajerski konjeniki — Stjepko jih vodi — mlatijo, koljejo, drobijo, pometajo pod sebe. Uskoki so se potegnili v mline, odkoder streljajo na kmete, toda mlini začno goreti.

“Vivat Hening!” se oglasi za vasjo junaški glas. Milič in župnik sta preko gore prišla skozi klanec in vodita nove čete od Stenjevca.

“Zgubljeni smo!” zakliče ban, “v Zagreb!” in izpodbode konja. Zaman. Vržejo ga nazaj. Od vseh strani ga obdaja smrtni ples. Njegova vojska je pod klancem stisnjena v klobčič, da ne more niti streljati niti tolči; roka se tišči roke, konj konja, mož moža, konj pohodi pešca, ki ga besen zabode; nad teboj je neusmiljeno nebo, pod teboj krvava zemlja, z grada pa dežijo krogi je v klobčič, da ti glava poka, da se kosti lomijo in kri vre. In ban? Ali se naj da ujeti? V dno duše ga zazebe. V njihovih rokah, izročen zasramovanju? In osveta? Samo prostost jo daje. Tedaj opazi cerkvico svetega Martina. Da! Neopazen zleze s konja, zvije zastavo in krene skrivaj proti cerkvici. Za seboj začuje peket. Obrne se. Za njim hiti na konju starec — Ambrož. Ban potegne sabljo, toda v trenutku mu je Ambrož izbije iz roke.

“Stoj, gospod ban, ujel sem te!” reče Ambrož mirno.

“Podban bana?”

“Poštenjak razbojnika!”

Stopil je s konja. V tem trenotku se je zdelo, da se bliža četa vojakov.

“Stopiva v cerkev,” reče Ambrož, “sicer Vas bodo ujeli.” Prime bana za roko in ga popelje v cerkev. Pod razpelom je trepetala slaba lučka.

Ban Peter je bil bled in tih.

“Glej,” je opomnil Ambrož, “advokat je dobil svojo pravdo proti banu, ki je pogazil pravico, postavo, svojo lastno besedo. Sem z zastavo,” je zakričal in jo iztrgal banu, “umazana je, blatna je; ta znak nezvestobe in krivice, ki je vodil kri zoper lastno kri, ne bo več plapolal pred slavno hrvaško vojsko!”

In pograbi zastavo na obeh koncih, jo na kolenu prelomi, raztrga rumeno svilo in jo vrže pred oltar.

Ban je zatulil od jeze:

“Razbojnik, daj mi meč, da se pomeriva!” “Ti nisi meča vreden!”

“Zablisnil bo še meč nad tvojo glavo!” se je ponosno uprl ban Peter.

“Tako govori meni Peter Erdodi danes,” je rekel starec, “ko ga imam v svojih pesteh in mi je treba samo migniti, pa ga moji besni vojaki razsekajo! Pa ne bom. Moja roka se ne bo lotila človeka brez orožja, ne hrvaškega bana. Samo svoj rod sem hotel braniti pred krivico in to mi je dovolj. Več ne potrebujem. Idi in pobegni! Pred cerkvijo stoji moj konj. Skozi ta klanec lahko brez nevarnosti prideš v Zagreb.”

Peter je stopil proti vratom.

“Ban Peter,” ga je ustavil Ambrož, “še eno! Čuj me!”

“Kaj bi radi, gospod Gregorijanec?” vpraša ban hladno.

“Glejte, tukaj sva sama, ban, dva močna moža pred razpetim Bogom. Ali se ti ne zdi, da teče iz božjih ran nova kri. O, meni se zdi. Pod tem bregom teče kri našega naroda, dragocena kri, ki bi jo bilo treba hraniti za našo mater — našo domovino, na katero od vseh strani preži divja zverjad. Brat je ubijal brata. Ban! Ali ti ne pravijo bleda lica krvavih trupel, da smo Kaj novo seme, da nismo zaslužili te lepe domovine?

Ali ti ne pravijo, da smo zaslužili bič, ki sam ga usoda spleta? Sužnji sjno, vedno tuji sužnji, ker smo sužnji svoje strasti, svoje lakomnosti.

Pogledal sem v stare knjige, v zgodovino našega naroda; pisane so s krvjo, polne besnila; potipal sem naš narod za njegovo žilo, pritisnil uho na njegovo srce. Sama strast in sama jeza! Imeli smo krono, pa smo si jo sami strgali z glave, ker ni mogel vsak biti kralj. Jokal sem, srce se mi je trgalo ob teh spominih, srce me boli tudi danes, saj vidite, da danes nismo nič boljši. Ali smo vredni, da nas drevo sreče in miru sprejme v svojo senco? Zakone poznam, toda če vidim, da jih lopovščina gazi, mi zavre kri in tudi jaz planem kvišku. S sabljo postanejo narodi sijajni, močni, toda ne postanejo srečni. Ban,” je nadaljeval starec, “vi ste bogat, razumen, slaven, dičnega rodu, železne volje, vi ste Erdodi, ste knez, ste ban — toda pozabite za trenotek vse to, pozabite nase in se spomnite samo, da ste sin. nesrečne matere — Hrvaške. Mislite na to; tukaj pred Odrešenikom sveta, sredi krvave noči Vas rotim jaz sivi starec, krenite po drugi poti, pozabite rodbinsko korist, vzdignite zastavo pravice, zberite okoli sebe vsa plemenita hrvaška srca, končajte to strašno, krvavo povest in vodite nas v boj za svobodo in srečo naše domovine. Rotim Vas!” zakliče starec Ambrož ginjen, prime bana za roko in solza mu zablesti na sivih trepalnicah. Toda Peter mu odtegne roko in hladno odvrne:

“Da, jaz sem Erdodi, jaz sem ban! Čitajte vi svoje stare knjige, jaz pišem nove s svojo sabljo in v njih bo list, na katerem bo potomstvo bralo v krvavih črkah: “Maščevanje nad Ambrožem Gregorijancem.”

“Pišite,” reče Ambrož mirno, “dopolnite svoje maščevanje, toda vedite; prišel bo nov rod; vaše pero, ta junaška sablja, bo rjavela nad vašim pepelom in kmetske noge bodo hodile po vašem grobu. Veličanstvo pada v prah, moč mine, toda spomine devljejo vnuki na tehtnico. Kdo ve, ali bo več tehtal, Peter ali Ambrož. Poslušajte me — — —”

“Ne maram,” je oholo odvrnil ban, “nikdar! Zbogom! Na svidenje —”

“Na bojišču pravice! Bežite, ban! Čas je.”

Ban je odšel in krenil na konju po klancu, Ambrož pa je peš krenil na grad.

* * *

Na gradu Susjedu žvenketajo zlate čaše. Vojvodje slavijo zmago, vino se peni, vino, rdeče kakor kmetska kri.

V gradu stoji Urša pred Dorino sliko, razgaljene prsi se ji burno dvigajo, njeno kruto lice naravnost žari.

“Dora! Dora! Hvala ti, priprošnjica moja!”

Vrata se odpro. V sobo stopi Ambrož. Uršula mu pohiti nasproti in mu poda roko.

“Hvala Vam, gospod Ambrož!” reče, “stokratna hvala. Na svojem sem. Tega Vam ne bom nikdar pozabila. Zahtevajte od mene, kar Vam je drago, vse bom storila po Vaši volji.”

“Ali res?” odgovori Ambrož resno.

“Pri Bogu, da!” reče žena in vzdigne tri prste.

“Dobro —” pripomni podban, toda v tem trenotku vstopijo Uršulini zeti.

* * *

V mračnem klancu hiti na konju ban, na konju svojega sovražnika, premagan, brez meča, brez zastave. Po klancu šumlja potok: Sramota! Sramota!

Ban hiti. Ob potu se vzdigne črna skala kakor strašilo, zdi se, da se roga banu: Sramota!

Ban se tesneje zavije v plašč in hiti dalje.

V dolini se zibljejo v mesečini srebrnoliste vrbe kakor nočni duhovi in šepetajo: Sramota!

Ban hiti in hiti naprej.

Toda z neba buli v njega bledi, strašni mesec in v njegovem mirnem licu čitaš: Sramota!

Sramota! Sramota! zveni po vsem svetu in v banovem srcu se rodi kača maščevanja.

* * *

Na gričku pri Susjedu sedi mož v sredi tihe noči in gleda v dolino, na krvavo bojišče — Matija Gubec. Gleda in se izprašuje:

“Čigava je kri, ki se kakor nočna rosa lesketa na travi? — Naša.”

“Čigavi so oni bledi mrtveci, v katerih krvave lase se lovi nočni veter, ki jim mesečina sveti v osteklenele oči? — Naši.”

“Čigavo je ono črno pogorišče, kjer je pod pepelom pokopana sreča enega celega življenja? — Naše.”

“Čigav je oni krvavi meč, ki se blešči v travi. — Naš.”

“In čigavo je vse to prokletstvo? — Naše.”

Možu se ulijejo bridke solze, z glavo strese kakor brez uma in stisne lice v svoje dlani, stisne ga, pri Bogu, da bi ničesar ne videl in ničesar ne čul; toda ko zakraka vran, leteč nad njegovo glavo, se mož zdrzne, skoči po koncu, zagrabi v travi ležeči meč, zamahne proti mesecu in s krohotnim smehom zakriči:

“Ej ti črni vran! Tudi naše- srce bi rad? Nikdar! Nikdar!

XI.[uredi]

Kakor potres je vsa srca hrvaškega plemstva zadela novica, da je bil ban Peter od podbana Ambroža pod Susjedovim obzidjem pobit, da leži banska zastava, ta znak hrvaškega junaštva pred neverniki, zlomljena in raztrgana v blatu in prahu. Na prvi mah se je vsakdo nad to nezaslišano sramoto zgrozil, vsak, pa naj si je že bil velikaš ali plemič, je pozabil, ali ga veže sorodstvo ali korist z banom ali podbanom. V prvem trenotku se je vsak samo vprašil: “Kdo ima prav? Kaj bo iz tega prišlo?” Nihče ni na to vedel odgovora, niti sam modri knez Jurij Draškovič, najumnejši Hrvat svojega časa, ki je po smrti Matije Brumena zasedel starodavno zagrebško škofijsko stolico. Temne slutnje so legle na srce vsem, nem strah je napolnil duše vseh. Vsakdo je prerokoval, da bo krvavi junijski dan l. 1565, na katerega se je s starega Susjeda vsa sramota sesula na banovo glavo, samo začetek dolge vrste krvavih dni, v katerih se bodo novi grehi izlegli iz starega prekletstva. Nad domovino je visel črn oblak, pripravljen, da vrže pomor in polom na hrvaško zemljo: — grozota turške vojske, še strašnejša sedaj, ko se je na vzhodu vzdignila na nebu krvava zvezda, veliki vezir iz našega rodu, toda njegov krvnik, Mehmed Sokolovič.

Kot daljno grmenje so se cule črne novice: Turek se giblje. In vsakdo je zadrhtel ob misli, kako se bo zemlja zopet pogreznila v krvi, kako bo jeza neizprosnega bojnega boga zopet zahtevala nove žrtve. In ravno sedaj, ko je bila v teh “žalostnih ostankih” nekdaj slavne hrvaške dežele vsaka junaška desnica neprecenljiva, ko je bila vsaka kaplja junaške krvi naravnost zlata vredna, v trenotku, ko bi se vsa srca junaškega naroda morala strniti v samo eno velikansko srce, ko bi morale vse duše dihati z enim dihom — navdušenjem za svobodo oltarja in ognjišča — ravno sedaj je padla banska zastava, ne na junaškem bojišču stare hrvaške slave, ampak v sebičnem prepiru zasebne lakomnosti, sta se dva poglavarja kraljevine trgala za plen, in sta, sama huda, s svojim razdorom iz pekla klicala vse one hudiče, ki so že stoletje zatirali to našo nesrečno domovino.

Kaj Turek? Kaj Nemec? Kaj Sokolovič? Kaj postava? Kaj pravica? Kaj je svoboda? Kaj domovina? Kaj vse to? Nič — nič! Plen, požrešnost, lakomnost, zavist, jeza proti jezi, kri proti krvi, mržnja zoper mržnjo, vse to je bil oni strup človeške duše ki ne prizanese niti bratu, niti očetu, niti materi niti samemu Bogu.

Vse je bilo mirno, vse tiho po zemlji, čul se je samo poluglasen šepet, toda ta gluhi mir je pekel vsako pošteno dušo kakor soparica pred nevihto. Na Hrvaškem se je odprl prepad, globok, da mu nihče ne more videti do dna. Samo kri, samo domača kri ga lahko napolni. Vse plemstvo se je razdelilo na dve stranki, kakor hitro se je po prvem udarcu nekoliko osvetilo. Tu stoji Peter, ki mu v duši vre cel ognjenik, in ob njegovi strani Tahi, Kegleviči, Alapiči, Bedekoviči, Poglediči, Petričeviči in vsi plemeniti Turopoljci; na oni strani Ambrož, sivi velikan, ob njem pa Zrinjski, Konjski, Sekelj, Mrnjavčiči, Kerečenji, Crnkoviči, Zakmardi, Zaboki in cela vrsta malih zagorskih plemičev — vsi enako užaljeni, enako besni, enako mogočni, enako ostre sablje, lev proti levu, ris proti risu — pa tudi kača proti kači. Na obeh straneh se napenjajo puške. Ob strani pa je gladil knez Jurij Draškovič svojo dolgo črno brado in škilil v to brezumno mešanico; v njegovi razgreti duši vstajajo zlate slutnje, toda modra glava jih kroti, molči in tajno šepeče svojemu srcu: Tudi tvoja ura bo prišla! Samo eno veliko, slavno srce je v tem času bilo v prsih Nikole Zrinjskega. On pa vsega tega ni niti videl niti čul. Njegov duh se je vzpel više, njegovo oko se je uprlo na vzhod, odkoder je moralo zasijati krvavo solnce, njegove ustnice so šepetale po dne in po noči: “Med nami in Turki ne more biti pravega miru!” Nikola je ljubil Ambroža, toda bolj je moral ljubiti domovino in človeštvo. Kakšno je bilo razmerje obeh strank med plemiči? Katera je imela prav? Ali stranka Petra, ki je, sam zastopnik pravice, pravico zaradi sorodstva pogazil in vrgel sabljo na njeno sveto tehtnico? Ali Ambroževa, katerega je plemeniti zanos za svetost zakonov spravil tako ob pamet, da je razbil oboroženo brambo kraljevine in z nogami pogazil znamenje, najvišje časti? Na čigavi strani je pravica? Vsaka stranka je kričala “Na moji!”, saj se o tej sveti reči največ čuje iz ust onih ljudi, ki je v srcu nimajo. Vsak je čakal. Vedelo se je, da se bo strel izprožil, toda ne, v katero stran; vedelo se je, da sta stranki po številu in moči enaki, toda ni se vedelo, koliko šteje katera vztrajnih duš in koliko okretnih pilpogačic.

Nekega popoldne v začetku meseca julija je stopil ban Peter s svojim svakom, grbavim Gašparjem Alapičem v sobo svoje žene, gospe Barbare, ki je ravno, sedeč na škrinji, marljivo predla in se pri tem živahno razgovarjala z gospo Heleno Tahovo. V poletju se je ban redko mudil v Zagrebu, toda tokrat mu važni državni posli niso pripuščali počitka na kmetih.

“Pozdravljeni, mila gospa,” je pozdravil ban Heleno, “upam, da se v mojih dvorih dobro počutite.”

“Dobro, gospod Peter, ker sem našla pribežališče v Vaših dvorih, in ljubeznjivost moje posestrine, gospe Barbare, mi je ozdravila hude rane, ki so mi jih zadali zlobni ljudje.”

“Vaše rane so moje rane,” odgovori ban in Gašpar pripomni veselo:

“Ravno sva prišla vprašat, plemenita gospa, ali je gospod Tahi že skuhal medicino za to Vašo bolezen. Vi boste kmalu okrevali, gospa Helena, ker ste iz krvi Zrinjskih in močne nature, toda moj dragi svak, gospod ban, je z glavo bušil v to prokleto susjetsko zidovje, da se mu še zdaj pozna bula na čelu kakor meni na hrbtu.”

“Brat,” je zaklicala Barbara in zardela, “čemu te šale?”

“Pusti ga,” reče ban mirno, “tega jezika ne boš nikdar ustavila.”

“Res, gospod svak,” se je zasmejal Alapič, “kakor ne uravnala mojega hrbta. Kak sem, tak sem!”

“No, pustimo sedaj šale,” nadaljuje ban, “res sva, gospa Helena, prišla k Vam, kakor je že Gašpar v šali omenil. Povejte nama ali Vam je gospod Tahi že kaj sporočil, ali je bil že s pritožbo pri kralju, ali je kaj pisal o naših poslih?”

“Nič, prav nič ne vem,” odgovori Helena, “toda rekla bi, da bo kmalu prišel, ker mi je iz Ogrske pisal da namerava iti h kralju in ako do 8. julija ne dobim pisma naj ga vsekakor počakam v Zagrebu, danes pa je že desetega.”

“Dobro,” odvrne Peter, “vse kaže, da bo kmalu prišel; ali bo prinesel dobre ali slabe novice, to ve sam Bog, ker je — to vem — tudi Ambrož pred kraljem začel gonjo proti nam.”

“Tega se ne bojim,” reče Gašpar in zamahne z roko. “Ali poznaš, dragi svak, čudno žival himero? Baš tak je Tahi, pol kače, pol leva. Zanj ni nobenih zaprek. Vrag je, vrag. Samemu kralju se bo postavil po robu, saj ima za prijatelja Batora in kralj Maks je v velikih škripcih. On ne bo vprašal, kdo ima prav in kdo ne; zanj ima prav oni, ki je njegov pristaš. Torej mislim, da bo gospod Ferko v svoji torbi prinesel celo nevihto za naše nasprotnike. Torej, dragi svak in ban, pojdiva! Za sabor treba še mnogo dela in dogovorov.”

“Da, zbogom Barbara, zbogom gospa Helena,” reče ban, “in ko bo Ferko prišel, naj se takoj oglasi pri meni.”

“Počakaj gospod Peter,” ustavi Barbara odhajajočega bana. “Helena ti hoče še nekaj povedati.”

Ban se ustavi, Helena pa vstane, odpre skrinjo in vzame iz nje zastavo iz rdeče svile, izvezeno z zlatom. Na eni strani je bil grb Erdodov, na drugi strani trije mali grbi, znaki kraljevin Hrvaške, Dalmacije in Slavonije.

“Ban,” začne vsa solzna Helena, “ko me je togota ljute volkulje Uršule pognala iz mojega doma, ste me sprejeli v zavetje kakor rodno sestro. Kako bi Vam to dobroto povrnila? Razžalili so Vas, zagrešili so izdajstvo, raztrgali so Vam bansko zastavo. Tukaj je druga.

Naredila sem jo z lastno roko. Mislite si, da je vsak biser na njej moja solza in da mi je pri vsakem bodljaju igle bilo, kakor da zabadam nož v srce skupnih sovražnikov in da mi je od pravične jeze žarelo lice kakor žari ta zastava. Sprejmite jo v dar od Helene, nosite jo slavno in zdrobite pod njo naše protivnike.”

Ban sprejme zastavo, poljubi Heleni roko in reče:

“Hvala nežni roki, ki mi je resnično od srca dala tako lep dar; obljubim Vam, gospa, da mi bo vedno znamenje slave.”

“Dragi Peter! Stoj!” je planila Barbara po koncu in oči so ji besno zažarele, “na to novo poroštvo svojega veličja mi prisezi, da se boš maščeval nad Gregorijanci —”

“Prisežem, Barbara,” odvrne ban in položi roko na grb Erdodov.

“Da jih boš preganjal zaradi veleizdaje, ki so jo storili s tem, da so osramotili bansko zastavo.”

“Prisežem,” je ponovil ban. “Da ne boš miroval, dokler tej kači Uršuli ne bo zdrobljena glava in dokler se moja posestrima Helena ne povrne na Susjed.”

“Prisežem pred živim Bogom,” konča ban.

“Hvala Bogu!” vzdihne Helena in pritisne roko na srce.

“Amen!” je kihnil Gašpar in se obrnil na peti, “pojdiva, ban, ne izgubljajva časa.”

In oba moža sta zapustila sobo.

* * *

Dolgo se je mudil Gašpar v sobi gospoda kneza Petra, dolgo sta se oba svaka tiho razgovarjala in prelistavala došla pisma, štela glasove saborskih poslancev in sestavljala kratke dopise plemičem in velikašem; bilo je že precej pozno, ko se je Gašpar Alapič poslovil od bana Petra. Pri slovesu je grbavec rekel:

“Ena skrb me še teži, plemeniti gospodje Turopoljci. Mnogo jih je, teh suhačev, in vsak ima svoj glas. To je pravi protistrup tvojim plemenitim sosedom, Draganičancem, ki so jih Gregorijanci in Samoborci pobunili proti tebi. Ko sem bil pred nedavnim po oni nesreči pod Susjedom, odkoder sem komaj odnesel živo glavo, na svojem gradu v Vukovini, sem zbral vso turopoljsko gospodo okoli sebe in sem jih zapajal in navijal kakor vrag grešno dušo. Župan je naš in tudi Poglediči, in če ta dva kihneta, sem mislil, da bo vsa plemenita občina zaklicala “Bog pomagaj!” Pa sem se prevaril. Gospod Vurnovič, ta zviti piškur, je svojo dušo prodal Gregorijancem in na tihem podira, kar sem jaz zgradil z muko. Plemeniti bajtarji ne poslušajo več svojega župana. To me skrbi. Naj stane karkoli, vpreči jih moram v svoj jarem in Vurnoviču izpred nosa odnesti mastno pečenko.”

“Kako?” vpraša Peter.

“Pusti to samo meni! Našel sem nekoga, ki jih bo vabil in ki bo moj “glas vpijočega”; ko bodo trde butice nekoliko omehčane, pa bom prišel sam, da jih prav v mehko skuham.”

“Mnogo sreče, Gašpar, in lahko noč!” odvrne ban in svaka sta se razšla.

* * *

Ko je grbavi gospod Gašpar stopil iz banove hiše v gosposki ulici, je baš zaklenkal “tatovski zvonček” pri mestnih vratih in s tem opomnil skrbne meščane, da je odbila deveta ura in da mora vsak spodobni meščan v posteljo. Gašpar pa ni poiskal prenočišča, ki mu ga je bil oskrbel ban v svoji drugi hiši, ampak je preko Markovega trga krenil v Kamenito ulico. Njemu tudi nihče tega ni štel v greh; gospodar Vukovine je kakor netopir najrajši bil po noči zunaj. Bil je samec, grbav, majhen, grd, od narave nekako proklet. Večkrat je v društvu plemkinj rekel: “Vem, da ve, plemenite peče, prezirate zaradi velike grče malega Gašparja in da bi mi težko katera izmed vas dala poročni prstan. Zato pa me, verujte mi. ne boli glava; padel sem na svet kakor me je rodila mati, in kadar se kolač lomi, ne prašam po grbu in lahko mi verujete, da ima tudi kmetska in meščanska kri nekaj človeškega v sebi. Eva je Eva, pa naj je že plemenita ali ne!”

Gospod Gašpar je kakor požrešna osa kradel med v vsakem ulu ter je včasih tudi katero izkupil, toda na enem mestu je bila njegova grča varna, v krčmi kume Jagice, pod prvim obokom Kamenite ulice. Jagin mož je bil nekdaj konjušnik pri Gašparjevem očetu, žena pa služkinja; Jagin mož je ljubil vino, Gašpar pa njegovo zakonsko družico in vse je šlo gladko brez prepirov. Bog jim odpustil! Dasi predrzen plemič, vendar je Gašpar rajši imel večere v Jagini kamrici za krčmo, kakor v kakem še tako razkošnem plemiškem gradu. V to kamrico je krenil tudi sedaj. V krčmi so se prepirali mestni stražniki, v kotu pa je smrčal bivši konjušnik. Gašpar je vstopil in med vratmi ga je pozdravila lepa, močna, črnooka ženska z zasukanimi rokavi. Imela je kakih trideset let, sledovi brkov pod nosom pa so kazali, da je natura menda pred porodom mislila napraviti iz nje fanta.

“Oho, premilostni gospod, kje za vraga pa ste čepeli tako dolgo?” ga je pozdravila žena, “takole zdi se mi, da hodite po stranskih stezah, ki jih je v Zagrebu žalibog dovolj. Pazite! huda pokora bo, če izvem, da ste v Zagrebu preskočil kak plot. Zunaj Zagreba še bodi, nič ne rečem, če ste grbavci res taki srboriteži!”

“Tiho baba,” se je razsrdil Gašpar, “stisni jezik za zobe in ne godrnjaj. Daj mi večerjo in vina. Tvojih litanij nisem željan. Ali me je Tahov sluga, Peter Bošnjak, s še nekim človekom iskal?”

“Je,” odgovori krčmarica, “zunaj pijeta. Poklicala ju bom.”

Ženska odide, pa se kmalu vrne in postavi pred Gašparja pečeno pišče, hlebec kruha in vrč vina.

“Stopi, Jaga,” migne grbavec, ko je zataknil vilice v pišče, “pokliči mi ona razbojnika, ti pa ostani v krčmi, dokler te ne pokličem.”

Brkata žena se je pokorila povelju in črez kratek čas sta stopila dva moža v Jagino kamrico, kjer se je vukovinski gospod krepil s pijačo in jedačo.

Prvi, Peter Bošnjak s Susjeda, se je globoko poklonil in smeje rekel:

“Tukaj, milostni gospod, je mož, o katerem sem vam govoril.”

Gašpar je, držeč kos piščeta na vilicah, dvignil glavo in prišleca pogledal. Bil je neznatno človeče majhne rasti. Na tankem vratu se mu je gibala okrogla plešasta glava, le tu in tam posuta z mršavimi plavimi lasmi. Sredi stisnjenega, kozavega lica se mu je svetil grčast nos, ki so mu pod kožo pokale vse žilice. Pod nosom so mu štrleli redki, metličasti brki, dremotne žolte oči so gledale vedno v eno točko. Zavite noge so tiščale v raztrganih škrpetih; zelena, z motvozom opasana suknja je bila že davno požoltela, nekdaj črni klobuk že davno ozelenel. Prišlec je mirno stal in vrtel klobuk v rokah. Vse njegovo obnašanje je bilo tako nenavadno, da bi človek moral dvomiti, ali je mož res pri pravi pameti.

“O Peter, kje si ukradel to raztrgano strašilo?” je vprašal Alapič.

“Moja koža je raztrgana, moja pamet pa cela,” je odgovoril prišlec; “koža se da skrpati, pamet pa ne.”

“Kako ti je ime, čigav si, kaj si?” je zopet vprašal Gašpar.

“Imenujem se Šimen Drmačič. Čigav sem? To vam naj pove moja neznana mati. Tam nekje ob Sotli sem vsekakor padel na svet, ker sem tam prvič kokoši kradel. Kaj sem? Vse, marsikaj in nič, z vsem spoštovanjem povedano, plemeniti gospod.”

“Od česa živiš, malopridnik, sem mislil reči,” nadaljuje čudeč se Alapič.

“Od kruha in žganja.”

“In kdo ti daje denar?”

“Moja pamet in ljudska norost, stultia humana.”

“Odkod znaš latinsko?”

“To je cela povest. Kot deček sem vodil na palici slepca, ki mi je dal na dan trikrat leskovine. Zato sem ga pustil v jarku. Fratri v Klanjcu so me vzeli za pastirja. Ko sem pastirsko šolo končal, sem postal brat lajik. Skoro bi bil postal spodoben človek. Jesti in piti je bilo na pretek, dela pa nikakega. Toda samostansko zelje mi je preveč smrdelo in ko je brat kletar skril celo ključe od kleti, sem nekoč ukradel gvardijanu zimske čevlje in jih zamenjal za žganje. Ehe! Fratri so stvar izvohali. Jaz sem se branil, da je tudi sveti Krišpin storil nekaj prav takega kakor jaz, pa ni nič pomoglo. Slekli so mi meniško haljo, jaz pa sem stal na svetu kakor rak, ko sleče svojo trdi kožo, in huda bi mi bila predla, da nisem znal pisati, brati in nekaj latinščine. To me je rešilo, postal sem advokat.”

“Ti, baraba, advokat?”

“Če se lahko brivec imenuje padarja, zakaj jaz ne advokata? Tako sem hodil od sela do sela in nosil v svoji votli palici pero, tinto in papir. Vsako pismo stane groš ali kozarec žganja; tako se živim, kakor vrabec na smetišču.”

“Lepe reči pripoveduješ,” je zaklical Alapič in potegnil iz vrča.

“Da,” je odgovoril Drmačič, “odkril sem Vaši milosti vse svoje razbojniško življenje, da bi dosegel tako Vaše zaupanje.”

“Ali pa, razbojnik ti, razumeš stvar, zaradi katere sem te dal poklicati?”

“Da naj grem za agitatorja med turopoljske suhače? Vsekakor.”

“Ali poznaš Turopolje?”

“Vsak grm, vsako krčmo od turških šanc na Odri do Lekeničkega zvonika, od Rakitovca do zadnje Dubramske kleti, poleg tega tudi slavni “visoki breg”, ki ga lahko preskoči vsak zajec.”

“Torej, moj nepočesani gospod Krišpin, prestavi svoja kopita na “visoki breg” in naščuvaj suhače proti gospodu Vurnoviču.”

“Na uslugo sem, toda moja kopita niso podkovana.”

“To se pravi,” je rekel Alapič, “Vaše lopovsko blagorodje trka na mojo mošnjo, kaj ne, baraba?”

“Seveda, jasni računi, dobri prijatelji,” je prikimal Šimen. “Ves svet ve, da potrebuje agitacija zlatih in srebrnih vab. Toda poglejte mene. V privatni praksi ne gledam na raztrgane čevlje in predrte lakte, toda v gosposki službi mora biti človek umit in počesan, že zaradi ugleda.”

“Na,” se je zasmejal Alapič in vrgel Šimnu težko mošnjo, “umij in počeši se. Jutri zjutraj krenita s Petrom na Gorico. Toda, da m ne zaspiš v kakšni krčmi, sicer te nataknem na raženj.”

“Ne bojte se te mršave pečenke, plemeniti gospod, vse predober je posel pri Vas.”

“Idi!”

“Servus humilimus dominationis vestrae!” se je poklonil Šimen, stlačil mošnjo v žep in odšel iz kamrice, v katero je takoj stopila Jagica.

“Hvala Bogu,” je vzdihnil Gašper, “javnopolitične zadeve so opravljene, sedaj pridejo na vrsto privatne. Sedaj sem tvoj, Jagica.” In je objel krčmarico.

Tišina je ležaal nad mestom, vse je spalo, samo nočni čuvaj je vsako uro spominjal gospodarje in gospodinje “Var’te ogenj, var’te luč!” in še zateglo pristavit “Bog nam daj svojo pomoč!”

XII.[uredi]

Na Jakobovo, to je na 25. dan meseca julija l. 1565 je poklical ban Peter Erdodi plemeniški zbor na skupščino v plemenito, svobodno mesto Zagreb. Ta poziv je plemiče zadel kakor strela. Sedaj se je moralo odločiti. Culo se je, da je Tahi od kralja prinesel važna pisma, nihče pa ni vedel, kaj je v njih. V strahu so ugibali to in ono, povdarjali dejstvo, da je baš Tahi prinesel pisma, nestalni ljudje, ki so se sili samo uklanjali, pa so začeli zmajevati z glavami.

Dan pred Jakobovim — bila je nedelja — se je gospod Ambrož peljal iz Brezovice v Zagreb. Nedaleč od kraljevega broda na Savi je srečal veliko družbo turopoljskih plemičev, ki so se pod zastavo pomikali proti Zagrebu, vodila pa sta jih na konjih brata Jakob in Blaž Pogledič iz Kurilovca. Ko je Blaž opazil podbana, je zamahnil z roko in vsi so začeli klicati: Živijo Ambrož! Nato je prijahal Blaž k Ambroževemu vozu in rekel s poklonom:

“Plemeniti gospod! Vse je v redu! Vaši smo! Jutri nam bo ban moral dajati račun!”

Ambrož se je zahvalil, Blaž pa se je vrnil k svoji družbi rekoč, da bodo njegovi ljudje v sosednji vasi še počivali, predno bodo krenili preko Save.

Ko je prišel v Zagreb, je stopil takoj proti domu gospoda Kojnskega pri Kamenitih vratih. Ko je vstopil, je našel za mizo same domačine: gospo Anko, gospo Uršulo in njene tri zete. Vsi so skočili po koncu, da bi podbana pozdravili.

“Pohvaljen Jezus!” je rekel Ambrož, “kakor vidim, si za jutri brusite jezike! In celo ženske, ki na skupščini nimajo besede! Kaj je novega? Ali ste prešteli naše glasove?”

“Saj gospoda že dva dni ne delajo drugega,” je rekla Anka Konjska; “škoda, da nisem možakar!”

“Kako stojimo?” je vprašal Ambrož in sedel na visok stol.

“Dobro, oče!” je živahno odvrnil Stjepko; “Turopolje je pridobil gospod Vurnovič, oni imajo večino glasov.”

“Spoštovani gospod!” je pripomnil Konjski, “dasi upam, da bo večina naša, vas vendar prosim, da ne greste jutri na zborovanje. Namesto Vas bomo govorili mi.”

Društvo se je prestrašilo, podban pa je šinil kvišku in začudeno vprašal: “Zakaj?”

“Govorilo se bo o Vas,” je Konjski plaho odvrnil, “prosim Vas, ne idite.”

“Ali si ob pamet, svak?” je besno zakričal Stjepko in udaril s pestjo po mizi, “da nam nisi nič povedal o tem. Tem lopovom je treba krinko strgati z obraza.”

“Zakaj pa lahko gre ban na zborovanje? Ali ni on početnik vsega nasilja?” se je Uršula živahno vrinila v pomenek.

“Ban vodi zborovanje,” odgovori Konjski mirno, “mi Vas bomo branili in Vam vse sporočili, gospod Ambrož! Toda rotim Vas, ne hodite na zbor!”

Podban pogleda ostro gospoda Konjskega, nato pa zamahne z roko in reče: “Odstranite se za nekaj časa! Samo Konjski naj ostane!” Vsi so odšli.

“Gospod Konjski,” nadaljuje Ambrož, “Vi ste nekaj izvedeli. Govorite!”

“Bom,” odgovori Konjski. “Škof Draškovič Vam sporoča, da ne hodite na zbor. On je izvedel baje važne razloge za to. Moglo bi priti do burje in prepirov. Domovina je v nevarnosti; sedaj je potrebna sloga in pripravljenost na boj. Za to Vas škof prosi. Več mi ni hotel povedati, toda slutim, da je Tahi pridobil kralja zoper Vas. Za božjo voljo ne hodite!”

Nekaj časa je podban zamišljeno molčal, nato pa je vprašal:

“In kje je škof?”

“Odšel je na Trakoščan, da se izogne nevihti na zboru.”

“Pokličite gospe in gospode zopet,” je rekel podban. Konjski je storil tako.

“Gospodje, bratje,” je rekel podban prišlecem, “jutri ne poj dem na zborovanje.”

“Za pet ran božjih!” je kriknila Uršula vsa iz sebe in prijela starca za roko. “Vi nas ženete v pogubo! Ne storite tega, za božjo voljo!”

“Oče!” je zavekal Stjepko in pokleknil pred Ambrožem, “rotim Vas pri sinovski ljubezni, ne storite tega; eden las Vaše sive glave je vreden več kot sto njihovih besedi.”

Toda podban je vzdignil glavo in rekel: “Ne poj dem.”

Tedaj je skočil Konjski k njemu in mu je poljubil roko.

“Hvala Vam, častiti mož! Branil Vas bom do zadnjega diha. Vi drugi pa potrpite. Pokazalo se bo, kako je duša Ambroža Gregorijanca plemenita!”

* * *

Jakobovo predpoldne je — rok skupščine. Po sobi hiše gospoda Konjskega se izprehaja gospod Ambrož s sklonjeno glavo in na hrbtu sklenjenimi rokami. Mračen je in nemiren. Po sobi hodi sem in tje kakor zaprt lev po kletki. Včasih postoji in pogleda skozi okno. Gleda, kako prihajajo skozi kamenita vrata poslanci na zbor. Eni hitro, živahno se razgovarjajoči, da bi ne zakasnili, drugi počasi in molče, kakor da jih ni prav volja. Peš in na konjih, velikaši in turopoljski bajtarji v modrih suknjah pod plašči. Ambrož pa ne more, ne sme. Mračno stisne obrvi in si obriše veliko solzo. Popolnoma sam je. Možje so odšli z doma na zborovanje. Anka pa je v svoji sobi pri materi Uršuli, ki jo stresa vročina. Sam je s svojimi sivimi lasmi, s svojim poštenim srcem, ki ga je potegnilo s seboj zaradi tujega nepoštenja. Živeje in močneje mu bije srce. Kaj bo prišlo? Ure lezejo počasi kakor črvi, samo včasih se čuje kak klic z Markovega trga. Ta prihaja z zbora, ki se vrši na dvorišču mestne hiše. Poldne mine in pride ena. Tedaj se začuje ropot, šum in kričanje na ulici. Podban stopi k oknu. Besni, razjarjeni, zardeli, jezni, smejoči se odhajajo plemiči z zborovanja. Zunaj na hodniku se začujejo koraki. Vrata se odpro, v sobo pade Stjepko, poklekne pred očeta in zakriči:

“Oče! Moj oče! Sramota pred Bogom!” Pridejo tudi Baltazar, Kerečenj, Konjski. Druškovič in Vurnovič, vsi bledi, drhteči, obupani, in na Stjepkov krik plane v sobo od mrzlice žareča Uršula s plamtečimi očmi in ž njo Anka.

“Kaj je? Za Božjo voljo!” zakliče Heningovica in pohiti k Stjepku.

“Tiho ženske!” zapove Ambrož mirno, “takoj boste čule. Gospod Konjski naj govori!” Nato sede. Konjski pa začne s pridušenim glasom:

“Davi smo z dobrim upanjem odšli na zborovanje. Glasove smo prešteli. Večina je bila naša in ta bo lahko odvrnila strele od naših glav, in naj bi prišla tudi s prestola. Markov trg je bil poln zborovavcev, toda nobenega krika in vika ni bilo, vse je samo šumelo, vrvelo in se po strani gledalo. Videlo se je, da se pripravlja vihar. Ko so zagledali nas, namreč mene, Stjepka in Kerečenja, je šepet potihnil in vse oči so se zapičile v nas. Ustavili pa se nismo. Pozdravili smo se s tem in onim in šli naravnost proti mestni hiši, da bi si poiskali ugoden prostor. Tako smo se bili snoči domenili. Na dvorišču je bilo že precej plemstva obeh stran, naših več, kakor sem lahko videl na prvi pogled. Potem jih je z Markovega trga pritisnilo še več. Dvorišče je majhno, tako da je nastala prava pisana gneča. Pririnili smo se na desno stran, za nami pa bratje Sekelji, Zaboki, Druškovič, Mrnjavčevič, pavlinski opat, poslanec mesta Zagreba Tomo Mikulič, meščani križevski, varaždinski in plemiči s Kalnika posebno Saipoborci.

Nasproti nam sta nekako škodoželjno se smejoč stala Mato in Šime Keglevič, s sklonjeno glavo Gjuro Svesvetički in tudi njegov brat Stjepan, ki se je sladko in ponižno klanjal medvedu Simnu Kegleviču; Ladislav Bukovački je objel svoj trebuh in bulil pred se. Ivan Petričevič je krilil z rokami, skakal od enega k drugemu in s prstom kazal na nas, Ivan Forčič pa je visoko vihal svoj pijanski nos in oviral vsak prašek s svoje suknje. Na njihovi strani se je nabralo precej nižjega plemstva. Petričevič pa je v eno mer na pozdrave prikimaval z glavo in iztezal vseh deset prstov v zrak. Naenkrat se je začul krik in vik. Prišli so Draganičanci z zastavo! Vsi do zadnjega so stopili na našo stran. Mi smo molče gledali pred se, jaz pa sem se nekoliko čudil, da ni bilo niti Poglediča, niti Vurnoviča, sploh nobenega Turopoljca. Saj so nam vendar vsi obljubili! Trobenta zatrobi, prihaja ban; vse plemstvo se je zagibalo, sto glav se je iztegnilo. Pod soboljo kapo je šel v baržunasti modri obleki ban, za njim je šel smehljajoč se in z glavo kimajoč grbavi Gašpar poleg njega pa — Tahi. Koničasta kapa se je zibala na njegovi glavi, z desnico je držal široko nožnico sablje.

Visoko je nesel glavo, trepalnice je poveznil, spodnjo ustnico naštulil. Ban je sedel za mizo sredi dvorišča, ob njem zapisnikar Damijan; en stol je stal prazen — Vaš.

Nastala je tišina. Pogledal sem na nasprotno stran. Tam je stal Tahi, nemirno motal dolge brke okoli prsta in gledal nas — z očesom, ki se je peklensko smehljalo, za debelimi ustnicami pa so se mu pokazali beli zobje.

Erdodi je začel govoriti. Glas se mu je tresel, toda govoril je odločno. Pozdravil je stanove in dodal, kako ljubo mu je, da se je toliko plemstva zbralo v tako resnem času, ko se sovražnik krščanstva znova pripravlja za napad domovine.

Da ve, da bodo stanovi žrtvovali, kar bo treba, in pokazali svojo zvestobo kroni in domovini. Da pa se ta vzvišena naloga doseže — tukaj je Erdodi začel govoriti glasneje in vsi njegovi pristaši so uprli oči v nas — je treba spoštovati oblast in postave, in če treba tudi z mečem zatreti plevel, ki skuša zadušiti pravico. To da je volja presvetlega kralja, ki bo znal vsakega nasilnika zatreti, in ban bo izvrševal kraljevo voljo, ker “Pravica je temelj vsake Vlade!”

“Pravica!” se je Ambrož bridko zasmejal, “pa nadaljujte!”

“V gneči je bila taka soparica, da bi človeku lahko možgani zavreli; v vsakem je nestrpno vrela kri. Stipo Svesvetički je banove besede s prikimavanjem odobraval, predrznež Tahi pa je pri zadnjih besedah zakričal: “Tako je! Živijo kralj!” in z njim vred nekoliko plemičev, na naši strani pa je vrelo in šumelo. Luka Sekelj je švrknil Taha: “Glejte ga, angelja pravice!” Mrmranje je potihnilo, toda na tihem je vrelo. Pokašljujoč je zapisnikar prečital kraljevo pismo, s katerim je potrdil sklepe zadnjega plemiškega zbora. Kmetje so dolge latinske litanije zevaje poslušali. Plemstvo pa je šepetajoč gledalo kvišku v prvo nadstropje, odkoder je s hodnika prvega nadstropja bogato oblečena banica opazovala zborovanje, poleg nje pa Helena Tahova —”

“Helena!” zamrmra togotno Uršula, “zet, hitreje!”

“Ban je,” tako je nadaljeval Konjski, “kakor se nam je zdelo, važnejše stvari odlagal in venomer gledal proti vhodu; enako jaz, ki sem nestrpno pričakoval Turopoljce. Skupščina je določila višino dimničine, izbrala člane banskega sodišča in izhrala Mojzesa Humskega za eksaktorja; sklenila je, da morajo kmetje iz okraja Bedekoviča utrditi Križevce in že se je začelo govoriti o utrditvi Koprivnice — toda v tem je prihrumela s sabljami oborožena četa turopoljskih plemičev in na njih čelu Vurnovič, bratje Poglediči in župan Arbanas. Postavili so se v sredini med levo in desno stranjo, pred njimi pa Jakob tako, da ga je lahko vsakdo videl. Meni se je razveselilo srce. Stjepko pa si je drgnil roke in besno pomeril Taha, ki mu je pogled mirno vrnil. Tudi ban se nikakor ni vznemiril. Gašpar Alapič, ki je dotlej sedel in gledal v tla, je celo vzdignil glavo in mežiknil kakor maček, da sem se naravnost začudil. Zavladala je tišina kakor v grobu. Ban je naglo vstal, vzel izza pasa veliko pismo z ogromnim pečatom in ga dal Damijanu. Ta ga je odprl. Nihče ni niti dahnil. “Mi Maksimilijan drugi ...” je začel zapisnikar čitati, kako nasilje je zavladalo v Slavoniji, da so neki velikaši in plemiči pogazili zakon in pravico in zločinske roke vzdignili celo na kraljevega namestnika, na — bana, pred vsemi pa —”

“Podban Ambrož Gregorijanec, kaj ne?” je zaklical Ambrož, skočil kvišku in oči so mu čudno zasijale.

“Da, Ambrož Gregorijanec,” je rekel Konjski, “toda v tem trenotku je nastal med plemiči glasen nemir in pogledi so se začeli križati. Kralj — tako je nadaljeval zapisnikar — je sklenil maščevati ta zločin, zato je podbana odstavil —”

“Gorje!” je zaklicala Uršula in se udarila s pestjo po čelu, “vse je izgubljeno. To je torej ta vzvišena pravica! Fuj!”

Stjepko je stal v kotu, škripal z zobmi in stiskal sabljo, v očesu pa so se mu zasvetile solze. Ambrož se je stresel, toda naglo je sedel, mahnil Konjskemu in ob roko oprt dejal:

“Dalje! Dalje!”

“Krik in vik se je vzdignil v skupščini, šumelo je, vrelo, vršalo, sablje so žvenketale, pesti se vzdigale. Ban je prebledel, zapisnikar umolknil. Ban je zamahnil z roko. Vsi so se pomirili in zapisnikar je čital dalje, da je kralj odredil, naj se podban in njegovi pristaši zaradi zločina kaznujejo, toda komaj je to prebral, kar se je ban dvignil in glasno zaklical: “Ker je podban po kraljevi volji spoden, pa izvolimo novega! Hočete?” “Izvolimo!” je zagrmel Tahi. “Izvolimo!” so zakričali njegovi sosedje. “Ne!” sem zakričal tako silno, da so se mi skoro rebra razletela in da sem že mislil, da sem vihar ukrotil — toda Jakob Pogledič je zamahnil s kapo in zavreščal: “Volimo! Živio ban! Dol z Gregorijancem!” In vsa tolpa njegovih kmetov je zagrmela na en glas: “Živijo ban! Dol z Gregorijancem!” Meni je kri oledenela. Stjepko je segal za sabljo, Vurnovič je prebledel na smrt in zgrabil Poglediča za prsa. Izdali so nas, propadli smo, in kakor vihar so završali besni kriki nad našimi glavami; v tej brezumni zmešnjavi se je zapičil v nas peklenski pogled nasilnika s Susjeda, z višine pa črno kačje oko njegove žene Helene. Skočil sem na klop in hotel govoriti, Pogledič je zamahnil z roko. “Dol!” je zatulila tolpa. Kerečenj je z vzdignjenimi pesmi skočil pred bana, on pa je zaklical: “Ali hočete Ivana Forčiča za podbana?” — “Hočemo!” je zatulila skupščina in Kegleviči so vzdignili Forčiča na ramena. “Živijo Forčič!” so zakričali kmetje na Pogledičev znak in Forčič je sedel na Vaše mesto. — “Mir!” je zaklical v tem trenotku glas, ki je vsakemu presunil srce; bled in tresoč se je stopil ta moj prijatelj Vurnovič pred bana, bled, kakor da je ležal v grobu; oči so se mu zasvetile kakor dvoje razbeljenih koles, ko je s sabljo udaril po mizi. “Mir, pravim jaz, hrvaški plemič, čigar svobodna beseda se ne plaši pred vašim besom. Vi ste nalagali kralja, zvijačno izmamili pismo, mu zatajili prevaro, s katero je Tahi oplenil ubogo vdovo, pogazili ste pravico, oblatili staro hrvaško čas, prevarili ste neuko plemstvo s prokletim podkupovanjem, zlati venec pravice ste zamazili z rjo, vi zločinci prikrivate svoje zločine s škrlatnim plaščem, toda jaz navadni plemič protestiram proti sili in zlobi, proti prevari in nasilju. Ne bojte se, ta sablja se ne bo vzdignila na vas, ker sem jo nabrusil za Turka, ker nas sedaj kliče domovina; toda gorje vam, kadar bomo s Turkom opravili. Zlomili ste plemenito srce starega Hrvata, razbili srečo cele rodbine, oplenili vdovo! Gorje vam!” Tako je govoril Vurnovič. Ban pa se je stoje opiral z rokami na mizo, bulil z napol odprtimi ustmi v pogumnega plemiča in se na vsem telesu tresel, kakor mu je prevelika jeza vzela besedo.

Tahi je zardel v obraz, beli lasje so se mu naježili kakor griva, ves besen je skočil na stol in zavreščal: “Dol z Vurnovičem! Mi smo gospodarji! Mi imamo moč v rokah! Vaši Uršuli bom poklonil beraško palico!”

“Bog te bo sodil, krivnik!” mu je zabrusil naš prijatelj — toda v tem trenotku so zablisnile nad njim sablje, on pa se je primaknil k nam in s povzdignjenimi sabljami smo odšli s skupščine sem. O, plemeniti gospod! Zakaj Vam moram to javiti, zakaj sem moral doživeti ta dan — — —”

Vsi so molčali. Na klopi je sedela Uršula, naslonila glavo na zid, sopla z burnimi prsi in odprtimi usti, oči pa so ji žarele od vročine. Anka se je s sklonjeno glavo opirala z eno roko na mizo in z drugo grabila za srce. Kerečenj si je nemo grizel brke, vsi ostali pa so kar okameneli, samo Ambrož je ostal miren. Pristopil je k Vurnoviču, mu podal roko in rekel:

“Hvala ti, prijatelj!”

“Odpusti,” je zaplakal Vurnovič na Ambroževih prsih, “moji bratje se goljufali tudi mene. Skrivna Alapičeva podkupnina je prevarila neuke ljudi; odpusti meni in njim.”

V tem trenotku pa so se odprla vrata. V sobo je stopil novi zapisnikar kraljevine, Ivan Petričevič, se hladno poklonil in izročil Ambrožu in tudi Uršuli po eno pismo:

“Ti pismi pošilja kraljeva svetost gospodu podbanu,” nato se je poklonil in odšel kakor je prišel.

Vsi so začudeno gledali. Ambrož je odprl pisma in začel s tresočim se glasom citati: “Mi Maksimilijan — — — Čujte!” se je zakrohotal, “kralj kliče mene, gospo Uršulo in njene zete na sodbo zaradi veleizdaje in razžalitve veličanstva. Vi, gospa Uršula, pa morate po njegovi zapovedi vrniti Tahu vse njegovo imetje!”

“Nikdar!” je planila gospa kvišku.

“Morate — zaenkrat,” je rekel Ambrož,

“kralj zapoveduje.”

“Veleizdajice!” so vsi z grozo zakričali in se zbrali okoli starca. Ambrož pa je kakor skala v burnem morju vzdihnil glavo, zmečkano pismo pa je v pesti pokazal solncu, ki je sijalo skozi okno, in rekel svečano:

“Oj sonce! ki siješ pravičnikom in grešnikom, prečitaj to pismo, poglej v moje srce in zatemni! Pomirite se, otroci! Nisem več podban, sedaj sem advokat, brat zakonodavca Pavla Gregorijanca. Sam kralj bo raztrgal to pismo, to prisežem!”

* * *

Tretji dan po Jakobovem je zasedel Tahi Susjed in Stubico; od groze in straha je zatrepetal ves kraj, ko je silnik zaklical: “He, he, sedaj sem jaz vaš gospodar!”

XIII.[uredi]

Na svečnico l. 1566. je bila naravnost vražja zima. Gospod Franc Tahi se vsled svoje naravnost medvedje narave, ki se je v tolikih besnih bojih še utrdila, ni bal niti mraza niti žametov, toda lansko leto je bilo tako izredno hudo zanj in za celo pokrajino, ki ji je osmanski divjak odvzel Kostajnico in Krupo, da je Tahi na zimo poiskal počitka za svoje trudne kosti, ki jih je počasi začela ščipati putika, dobro vedoč, da ga bo bojna trobenta na novo poklicala, čim bo skopnel sneg, ker kralj Maks ni več maral Turkom plačevati davka in se je pripovedovalo, da misli sam sultan voditi vojsko proti Dunaju. Ta zimski odmor mu je tudi za to prav prišel, da je lahko v. pokrajini utrdil svojo moč in omehčal trde kmečke vratove, ki so njemu in njegovi ženi naredili toliko skrbi — skratka, da se je maščeval nad vsemi, ki so se bili predrznih upreti njegovemu krutemu gospostvu. Zato je sedaj veselo iztezal svoje noge ko je sedel ob plapolaj očem kaminu s svojo ženo Heleno, ki je vezla pas za sina Gabrijela. Oba sta se živahno razgovarjala.

“Torej, da veš, Helena,” je dejal Tahi, “banova hči se moži.”

“Ali je mogoče?” je radovedno vprašala gospa in izpustila vezenje v krilo.

“Tudi jaz sem se čudil. Mislil sem, da bo ostala stara devica, odkar jo je tvoj nečak Gjuro pustil na cedilu — toda sedaj je ban ulovil nekega Madžara, nekega Štefana Držfyja, poveljnika podonavskih konjenikov; zaroko so že slavili, v jeseni, če jo doživimo, pa bo poroka. Dobil sem pismo iz Ogrske, v kojem so mi Batorijevi vse to sporočili.”

“Ali ne pišejo nič o naših pravdah, o preiskavi zaradi veleizdaje, ki teče zoper Ambroža in Uršulo?”

“Piše, da pravde spijo,” se je nasmehnil Tahi, “kako bi tudi ne? Ambrož seveda žene svojo pravdo proti meni, kolikor se le da, toda kralj ima sedaj veliko pravdo s Turkom, prosjači v Avgsburgu pri nemški gospodi za denar in nima časa za sodbe. Od te preiskave pa menda ne bo nič?”

“Kako to?”

“Tukaj ima zopet tvoj ljubi bratec Nikoia svoje prste vmes, saj mu je od sigetskega kapetanstva ostalo toliko časa, da je po svoji stari navadi lahko napisal debelo pismo za svojega varovanca Ambroža. In tako bo stvar zaspala. Zato tudi nisem šel na bratislavski zbor, ker me vse skupaj preveč jezi in imam tako doma dovolj opravka, da uredim svoje gospodarstvo in ukrotim kmetska goveda. Jim bom že polomil rogove. Za veleizdajo se dalje ne brigam, samo da je zemlja v mojih rokah; starega lopova Ambroža pa sem tudi tako nabrisal, da se me bo spominjal vse žive dni.”

“Res,” je pripomnila gospa Helena, “ker si ravno omenil ta kmečka goveda, kaj pa se bo zgodilo s Heningovičinim oskrbnikom Štefanom, ki ste ga oni dan zasačili na cesti pri Brdovcu?”

“Kaj bo ž njim?” se je zasmejal Tahi, “vprašaj rajši, kaj je bilo! Naj počiva v miru!” Pri teh besedah je vzel Tahi ženine škarje v roke, prerezal nit in rekel: “No, tako je bilo! Ti prokleti bajtari se ne bodo več igrali sodnike!”

“Povej torej!”

“Ali je treba toliko besed za tak nič? Tako je bilo. Šimen Drmačič mi je sporočil, da živi Štefan gosposko v Brdovcu in da se pri tem še grozi, da se bodo stari gospodarji povrnili. Rekel je tudi to, da je kmečke pse naščuval na tebe, povrh pa ima še precejšen imetek. Hotel sem ga soditi, toda strahopetni podžupan Gjuro Raškal je čenčal, da je Štefan plemenit in da spada pred plemenitaško sodišče. Dobro, sem rekel, jaz ga tožim, vi pa ga sodite. Bomo že videli! Sešli so se na sodbo v Brdovcu in so dejali, da je Štefan čist in nedolžen, da ima prav. To sem vedel. Zato sem po obravnavi počakal Štefana z Božnjakom in Antonom Gerecyjem. Zgrabili smo ga in pripeljali sem, jaz pa sem rekel Raškaju, da bom sedaj sodil jaz. Sodili smo hitro. Ti si še spala. Moj Anton je prinesel sekiro, zamahnil je in frk! — je odletela glava. Hišo lopova Štefana je dobil Gerecy, ker mu je tako po mojstrski osmuknil glavo. Jim bom že pokazal, kdo sem, pometel bom vse to plemenito in neplemenito smetje tako, da bo vse čisto, kakor tukaj tla,” je končal Tahi in s peto tresnil ob kameniti tlak.

“Toda če te obtožijo?”

“Kdo?” je vzdignil Tahi glavo, “bana imam v žepu, moja stranka je močna, kralju smo potrebni, zameriti se nam ne sme — jaz sem na Hrvaškem gospodar. Kdo me hoče tožiti? Komu?”

“Oče! Oče!” je planil v sobo Gabriel. “Petričevič je ravnokar prignal v grad bosega človeka v železu.”

Tahi je naglo vstal in stopil na balkon pogledat, kaj je. Sredi dvorišča je stal v snegu bos in gologlav človek, oblečen samo v srajco-in hlače, okovan v težke verige. Človek se je od mraza tresel kakor šiba, črni lasje so mu silili v bledo lice, iz ust pa mu je tekla kri. Pri njem je sedel na konju Peter Petričevič z dvema oboirožencema in pisar Šimen Drmačič, oblečen v obrnjen kožuh in noge ovite s slamo.

“Kako je to?” je vprašal Tahi zviška.

“Največji razbojnik!” je odgovoril Drmačič In vzdignil glavo, “ta vsega spoštovanja vredni gospod se piše za Ivana Sabova. Vaša milost, mati pa ga ni rodila za drugo nego za vislice. Saj ga menda že poznate!”

“Ho! Ho! Ivan Sabov!” se je zasmejal gospodar Susjeda, “torej ste ga dobili!”

“Kakor vidite, Vaša milost,” je blebetal Drmačič dalje, toda pri tem smo svoj kruhek pošteno zaslužili.”

Tahi je stopil na dvorišče in se postavil pred drgetajočega siromaka, ki je venomer gledal v tla.

“Ti si Ivan Sabov?” ga je vprašal Tahi. Človek je ponosno vzravnal glavo, prešinil velikaša z očmi in rekel:

“Da, Ivan plemeniti Sabov!”

“Glej ga no,” se je vmešal Drmačič, “nisem vedel, da si plemenit. Torej se zna tudi plemenita koža naježiti! Zdi se mi, da ti ni vroče!” Sabov je pisarja prezirljivo pogledal in ni rekel besede.

“Ti si,” je povzel Tahi, “za Heningovico proti meni puntal kmete, ti si z orožjem v roki napadel Susjed.”

“Sem!” je odgovoril uklenjeni.

“Ti si z mečem branil grad pred banom in ubil kapetana Vlašiča.”

“Sem!”

“Toda zakaj si to storil, dragec moj?”

“Ker sem služil Heningovici in sem se ji s svojo plemiško častjo zavezal, ker vem, da je Susjed njena dediščina, ki ste ji jo Vi po krivici odvzeli.”

“A, tako,” je rekel Tahi in kimal z glavo, “toda ti bratec, si iz okna streljal na moje ljudi in ubil konja, ki mi je trikrat več vreden ko ti, razbojniška duša.”

“Sem,” je odvrnil Sabov, “ker so Vaši oboroženci proti božjim in človeškim postavam napadli moj plemiški dvor, da bi mi vzeli moje imetje. Jaz sem plemič, svoboden človek!”

“Zakaj pa si potem pobegnil?”

“Ker ste proti meni poslali silno mnogo ljudi. Hotel sem se skriti na varnem mestu, da bi Vas pred plemenitaškim sodiščem tožil.”

“Aha! Tako! Tako!” se je nasmehnil Tahi, “toda kje ste ga zgrabili, dragi moji?” se je obrnil Tahi proti Petričeviču.

“V neki kleti blizu Stubice,” je odgovoril Petričevič.

“Da,” je nadaljeval Šimen, “ko smo po noči vdrli v njegovo hišo, smo našli par njegovih čevljev in po njih izmerili njegovo sled. V snegu sem jo našel in sem ji sledil. Oborožence sem pustil skrite in sem šel za sledjo do kleti svojega starega znanca Ivana. Prestrašil se je, toda pomiril sem ga, rekoč, da grem iz Stubice k gospodu Gregorijancu in naj mi da prenočišče. Razgovarjala sva se o najinih službah in on mi je rekel, da bi rajši poginil, kakor od krvnika Taha — to so njegove besede! — vzel kako mrvico kruha ali kapljico vode. Padla je noč, prišel je Petričevič in tako smo ulovili miš in jo slekli, da bi ji med potom ne bilo prevroče. Tukaj ga imate!”

“Eh,” je rekel Tahi in si zavihal brke, “prišel si mi v goste in tako te ne morem pustiti v tej zimi iz hiše, da bi mi še ozebel, kar Bog varuj! Dam ti bom stanovanje in ležišče, toda ker ne maraš od mene ne mrvice kruha, ne kapljice vode, pa bodi po tvoji volji. Ne bom te silil, lahko bi ti še škodilo.”

Sabov je vzdignil oči in Taha široko pogledal, ker ni razumel, kaj namerava ž njim. Nazadnje se je zdramil in rekel:

“Gospod Franjo Tahi! Proti temu nasilju protestiram. Izpustite me! Jaz sem plemič!”

“Bog vedi,” je zakinkal Tahi z glavo, “najprej je treba poiskati tvoje plemsko pismo. Dotlej moraš že potrpeti.”

“To bo težko šlo, Vaša milost,” se je nasmehnil Drmačič, “ko je pobegnil in ko smo mu pregnali ženo in otroke, smo prenočili v njegovem domu. Tu sem podkuril peč z nekakimi papirji, med katerimi je bila tudi pisana oslovska koža.”

Uklenjenec se je zdrznil od groze, obupano zgrabil z rokami za prsa, da so verige zažvenketale in zamolklo zastokal od bolečine, jeze in groze. “Bog! Moj Bog!” je zaškripal z zobmi, “ali še živiš?”

“Petričevič!” je zapovedal Tahi, “pelji tega gospoda v spodnjo kamrico, pazi dobro nanj in pomni: on ne mara od mene niti mrvice niti kapljice, zato mu tudi ni treba ničesar dati.”

“Lahko noč, plemeniti gospod!” se je zakrohotal pisar.

Uklenjeni je klecnil s koleni in pogledal proti nebu, oboroženci pa so ga s silo odvedli s seboj; gospod Tahi pa je veselo stopil po stopnjicah in v topli sobi še dolgo kramljal z gospo Heleno, ki mu je povedala, da je bil davi pri njej gospod župnik Babič z vprašanjem, kje je mladi Gjuro Mogaič, o katerem pravijo ljudje, da je šel v Kanižo.

“Recite mu, gospa Helena,” je odgovoril Tahi, “najprej, da so Mogaiča ujeli Turki in menda iz njega napravili kopuna, drugič pa, da se naj vražji pop ogiblje moje hiše, ker ga bom sicer krenil po njegovi sveti tonzuri. Lopov je, kmečkega rodu, pes, kakor vsa ostala kmečka smet!”

* * *

Od Svečnice je bilo preteklo pet dni. Gospod Tahi se je ravno precej posladkal z zlato kapljico, ki so jo njegovi ljudje zaplenili v kleti Ivana Sabova v Brdovcu. Lica so mu žarela, oči bleščale. Veselo je skočil na noge, ves v dobri volji. Kapo je pomaknil na levo uho, stopil je po stopnjicah in začel klicati:

“Peter! He! Peter! Kje tičiš, falot!”

Takoj se je od nekod vzel Peter Bošnjak in se je globoko poklonil.

“Prinesi ključe kamenite kamrice, da vidim, kako se naš plemeniti gos Ivan Sabov zabava. Vzemi tudi hlebec svežega kruha!”

Hlapec je poslušal gospodarja in tako sta čez nekaj časa šla po vijugastih stopnjicah niže. Peter s svetilko, hlebcem in ključi podzemske kamrice, za njim pa Tahi. Po temnem podzemskem hodniku sta prišla do železnih vrat. Peter jih je odklenil in vstopil, za njim pa Tahi. Ko je Peter privzdignil svetilko, si lahko to strašno kamrico pregledal. Iz tega kamenitega zaboja je skozi vrata puhnil vlažen, smrdljiv zrak. Gole, kamenite stene so bile tu in tam prevlečene z mahom in plesnijo, drugje zopet mokre od vode. V kotu je na kupu gnile slame drgetal nekak klobčič — mogoče živo bitje, mogoče človek.

Da — človek bo! Pod krvavimi, trdimi cunjami vidiš človeško kožo, noge rdeče in modre, nabrekle, ozeble. Tudi roke vidiš suhe, bele, kako so se krčevito zakopale v slamo; okoli rok in nog se opleta hladno železje. Mogoče pa je kaka žival?

Včasih se zdrzne. Menda že, kajti pod črnimi, krvavimi lasmi, ki so se prilepili k čelu, vidiš sivo, bledo lice. Kakor da so ga kače izpile. Modre suhe ustne so odprte, izza njih se svetijo zobje kakor tigru. Temne oči žarijo kakor steklemu psu in se neprestano vrtijo. Včasih ta klobčič vzdihne, včasih zarjove. In vendar se zdi, da je kakor prikovan na tla. Kako bi ne bil? Saj že pet dni ni niti jedel niti pil. Tahi se je uprl z rokami v bok in se postavil pred klobčičem kakor pes pred mrtvo zverjo. V očeh mu je zažarelo sovraštvo, preziranje in divjaštvo.

“Oj, dragi gost! Oj Ivan! Kako ti je? Dobro?” je porogljivo vprašal Tahi.

“Vode!” je zastokal človek in izbulil oči.

“Glej vraga, vodo pa smo pozabili”, odvrne Tahi, “toda tukaj je svež kruh; bel je, jej boter! Menda si lačen!” In vrže hlebec jetniku. Ta se zdrzne in kakor da se ga je dotaknila kakšna čarobna moč, sede, zgrabi kakor kakšna opica oberoč hlebec in začne momljaje gristi in goltati sveži kruh, dokler ga ne pospravi do zadnje mrvice. Jetnik začne težko dihati, dvigne se in jokaje zastoka:

“Prosim, prosim, dajte mi popir — testament — za ženo — za otroke — oh! oh! dajte!”

Tahi ne reče nič.

“Prosim, prosim,” dviga jetnik roke in širi suhe prste, “duhovnika, duhovnika mi pošljite, za božjo voljo!”

“Daj, oče, poklicati duhovnika!” se je za Tahom začul glas Gabrijela, ki se je radovedno prikradel.

“Marš, prismoda otroška!” je zavrnil Tahi sina, “ali misliš, da bodo duhovniške čarovnije temu hudičevemu psi odprle nebeška vrata? Nič!”

Jetnik se je zdrznil, začel vedno bolj trepetati, ustne so se mu odprle, usta začela tiščati pene, majaje se je vzdignil in zatulil:

“Vode — vode — drob gori — kruh gori — vode — vo — —” nato pa je kakor kamen padel na kamen. Nekaj časa je bilo vse tiho. Peter je prislonil uho k jetnikovim prsom.

“Konec!” je rekel.

“No,” se je Tahi nasmehnil, “ta me bo še v peklu pomnil.” Toda ko je pogledal mrtveca, čigar osteklenele oči so iz kota strmele vanj, ga je preletel mraz, da je odšel.

Kaj se je Tahu neki ono noč sanjalo?

XIV.[uredi]

Bil je mračen dan 25. septembra 1566. Nebo je bilo pokrito z bledimi, sivimi oblaki, iz katerih je na redko rosil jesenski dež, med žoltim in rdečim listjem gozdov pa se je tiho vlekla megla, v katero so bili zaviti tudi vrhovi pogorja. V tem mračnem času se je lepo pomikala četica konjenikov proti Susjedu, daleč pred njo pa sta jahala gospod Tahi in Gašpar Alapič. Oba sta bila ograjena v temne plašče, oba sta molče gledala v svet izpod mokrega, na čelo potisnjenega pokrivala. Tahovo, sicer dovolj besno lice, je kazalo nekak gluhi mir, nekako neveselje, lice grbavega Gašparja pa je bilo celo nenavadno bledo. Na stolpu se oglasi trobenta, grajska vrata se široko odpro in molče jaha nevesela četa v grad. Jata lovskih psov začne skakati okoli gospodarja, hlapci snemajo ponižno kape, nazadnje pa prihiti na dvorišče črno oblečena gospa Helena in ž njo sinova Gabrijel in Štefan in hčeri Klara Gruberjevega iz Samobora in Margareta Oršičeva iz Slavetiča. Gospa Helena je bila strašno bleda in prepadla, njeni lasje so nekoliko osiveli, v črnih očeh ji je žarela žalost, strah in nemir. Tahi je mahnil ženi in otrokom, razjahal konja in se molčeč poljubil s svojci, za njim pa se je Gašpar poklonil gospe. Nekaka plahost in nekak starh je stiskal vse za srce in zato ni nobeden zinil niti besedice, dokler niso vsi skupaj prišli v grajsko palačo, kjer so sinovi in hčere hitele snemati z očeta in gosta orožje in premočeno obleko. Tahi se je ozrl po starinskih slikah, ki so visele po temnih zidovih dvorane, je vzdihnil, si pogladil rdečkasto brado in rekel:

“Hvala Bogu, da sem zopet na svojem domu!” Prijel je ženo za obe roki in nadaljeval: “Pozdravljeni žena in otroci! Dolgo me ni bilo in mislil sem, da se ne bomo nikdar več videli, ker nas je zla usoda nemilo oplazila, da se še nismo osvestili. Ali si dobila moje pismo iz Kaniže?” je končal Tahi in se spustil na klop.

“Sem, gospod moj,” je odvrnila gospa Helena in solze so ji privrele v oči.

“No, potem sem ti vse napisal o krvavem dnevu sedmega septembra, o sigetski nesreči in junaški smrti tvojega brata Nikole. Nikola mi ni bil prijatelj v zadnjih letih, tebi in meni je storil celo nektero krivico, toda to so druge stvari; junaško se je branil, junaško je padel in hvale je vreden, oni pa, ki so ga po svoji neumnosti pustili na cedilu, ker me niso hoteli poslušati, naj — toda o tem ne maram več govoriti, glava mi gori; — ako hočete več izvedeti, evo Vam spoštovani gost, ki je vse videl z lastnimi očmi in komaj odnesel celo kožo, ker je že bil v turških krempljih.”

“Res, bil sem,” je nekoliko čemerno odvrnil Alapič, “premenita gospa, jaz Vam bom vse natanko razložil, kakor hitro si nekoliko uravnam zrahljana rebra, ker sem, da veste, nehote prišel na hrano in stanovanje k tem prokletim nekrščanom, ki so me samo zato pustili na svobodo, ker sem se preoblekel v preprostega vojščaka. Če bi vedeli, da sem jim ravno jaz pod Siklošem tako neusmiljeno razbijal buče, bi ne nosil več glave na plečih. Vse Vam bom razložil, sedaj pa, pri Bogu, res ne morem. Jezen sem, da bi razletel, ker smo tako neumno izgubili Siget in Vašega brata — ko se je kraljeva vojska motala tam nekje ob Rabi. Toda sedaj je zaman vsako žalovanje, Bog je tako hotel. Upajmo na boljše čase!”

Gospa Helena je vse te besede poslušala na videz mirno, toda goste solze so ji vrele iz oči in ob zadnjih Alapičevih besedah si je zakrila obraz in zastokala:

“Moj brat je bil — brat! Govorite in naštevajte, kar hočete, bil je Zrinjski, večji, slavnejši, ko vsi drugi — tako strašne smrti ni zaslužil. Da naj čakamo lepših časov? Čemu? Bratu so ti divjaki odsekali glavo, ker je bil junak, sina Mihaela so mi Turki vjeli v Krajini in Bog vedi, kaj je ž njim? Franjo! Franjo! Ali si pomislil na svojega sina, na svojo kri! Franjo! Glej, izgubila sem brata, glej, da ne izgubim še sina!”

“Zaradi sina bodi mirna!” reče Tahi mirno, “vem, kje je — v Banji luki. V svoji ječi v Kaniži imam dva paši, in ž njima bom zamenjal sina. Ti pa se pripravi, da boš v par dneh odpotovala. Sem že pisal vdovi Nikole, Evi, in tudi njenim sinovom. Šla bo v Čakovec. Tje bo v kratkem času prišla glava tvojega nesrečnega brata Nikole. Turki so jo vrnili generalu Salmu; v rabski cerkvi so jo blagoslovili in mi jo bomo shranili v naši družinski grobnici pri Sv. Heleni.”

Gospod Alapič se je poklonil gospe in odšel v svojo sobo, tudi Tahi je kmalu šel, da bi odpočil od naporne poti, še bolj pa od onih krvavih dni, ki so se končali s padcem Sigeta in smrtjo junaka Nikole Zrinjskega. Težavne sanje in težko spanje je imel; Tahi je upal, da bo sladko — toda ves napor in prestane muke zadnjih dni v njem niso pregnale grvavih spominov. Sanjal je in videl v sanjah strašno prikazen — Arlandovo Doro, kako vodi za roko bledega mrtveca, ki mu iz srca teče rdeča kri in ki buleč z razprtimi očmi v Taha, obupno šepeta: “Vode! Vode! Duhovnika! Duhovnika!”

Tiho so minevali dnevi na Susjedu. Gospa Helena se je jokaje pripravljala na pot in Tahi je ni hotel motiti. Z Gašperjem je sedel pri vrču težkega vina in skušal odplahniti vse nemile skrbi preteklosti, vse črne slutnje bodočnosti. Nekega dne je rekel:

“Gospod Gašpar, veruj mi, da sem solz sit; samo, da še opravimo ceremonijo z glavo Nikole, potem pa bo treba misliti, kaj bo pri nas doma. Sreča mi dobro kaže. Ko sem bil v kraljevem taboru v Rabu, sem s pomočjo Batora in drugih prijateljev od kralja Maksa izposloval darilno pismo in s tem je odvzeta advokatu Ambrožu glavna kljuka, na katero bi me pred sodiščem mogel ujeti. In da govorim resnico, smrt Nikole mi je dobro prišla. Moj sovražnik je bil in vsi moji sovražniki so se držali njega; bil je slaven in bogat, imel je prijatelje tudi na dvoru in bi lahko banu Petru zmešal štrene. Nikola je pa padel, ban ima proste roke, jaz imam vsaj nekako zapisano pravico; naša stranka je močnejša ko kedaj prej; moja rodbina bolj ugledna — čudno! — ravno zato, ker je moja žena sestra sigetskega junaka, ki ga ves svet slavi, sinovi Nikole pa so še otroci. Zato, gospod Alapič, željno pričakujem bana Petra. Ali se bo kmalu vrnil?”

“Ne vedel bi prav povedati,” odvrne Gašpar. “Ko je kralj, sklenil, da se naj vojska razpusti in ni bilo nobene večje nevarnosti več, je ban oddal povelj ništvo knezu Fran ju Slunjskemu in pohitel z mojo sestro in hčerko Anko na Ogrsko, slavit poroko z Držfyjem. Vem, da bo preteklo mesec dni, predno se bodo vrnili, vsekakor pa mi bodo pismeno, naznanili svoj prihod v Zagreb, in tako lahko mojega svaka počakamo tam, kjer je res čas in prilika, da uredimo deželo po naši volji in želji.”

Deset dni po tem govoru je gospodar Susjeda krenil v Cakovec, vukovinski gospod pa se je nastanil v kamrici zagrebške brkaste krčmarice, da bi si tam ozdravil rane, ki jih je prinesel iz turške sužnosti.

*

Gospod Gašpar je slabo štel dneve in ni opazil, da jih je minilo že štirideset in da se je listje z drevja osulo. Kako bi tudi bilo drugače, ko ima ljubezen zavezane oči. Nekega popoldneva mu je banov brzi sel prinesel pismo, v katerem mu je sestra sporočala, da se ban vrača s hčerine svatbe in da bo črez štiri dni prišel v Zagreb. Gospod Gašpar je na ovitku pisma načečkal: “Na znanje plemenitemu gospodu Ferku Tahu” in poslal sla dalje na Susjed. Za par dni je prišel gospod Tahi z gospo Heleno v Zagreb in se je nastanil v banovi hiši. Pretekel pa je še cel teden, toda o banu ni bilo ne duha ne sluha. Tahi si je bil nekoliko v skrbeh, Gašpar pa ga je tolažil:

Ne belite si glave, plemeniti gospod, ob potu v Zagreb je toliko plemenitaških postaj in tako se moj gospod svak pač še mudi kje s potom na obiskih. Saj veste, kako taka reč pride.”

Tahi se je na te besede nekoliko pomiril in je drugi dan z ženo šel v vinograd gospoda Stipe Svesvetičkega, kjer je odlična družba veseljačila do pozne noči. Tudi Gašparja so povabili na to veselico, pa se je izgovoril, da ni za družbo, ker ga silno glava boli, m je ta svoj glavobol zdravil v prijazni kamrici krčmarice Jage. Zunaj se je že bilo zmračilo, toda Gašpar ni vprašal, ali je dan ali je noč, temveč je bolj gledal na žar starega vina in ženskih oči. Ravno je svoji Jagi začel pripovedovati, kako so ga Turki vlačili po suženjstvu, ko je nenadoma vtaknil v okno svojo glavo banov vratar in zaklical:

“Za Božjo voljo, pridite takoj domu, plemeniti gospod!”

Ko je Gašpar zagledal bledo lice vratarjevo, se je zdrznil, prevrnil vrč na mizi in brez nadaljnih prašanj skočil proti novemu stanovanju. Hišna vrata so bila na stežaj odprta. Na dvorišču sta stala dva voza, toda nikjer ni bilo žive duše. Gašpar je pohitel po stopnjicah. Na hodniku je stala ihteč in jokajoč zbrana služinčad. Gašpar se je z lakti preril skozi njo, padel v stanovanje, pogledal in okamenel. Sredi velike dvorane je stala na tleh črna krsta, nad katero se je sklonila črno oblečena žena — banica. Roke je imela sklenjene, čelo naslonjeno na krsto, iz polglasnega stoka pa se je včasih začul obupen klic:

“Joj! Joj! Peter, moj Peter!” “Barbara! Za Božjo voljo, kaj je?” je zakričal Alapič in skočil k sestri.

Ob bratovem glasu se je banica stresla, kriče šinila kvišku, se vrgla Alapiču na prsa in zajokala:

“Brat moj! Brat! Mrtev je! Mrtev! In jaz sem vdova, uboga vdova!”

Gašpar je sestro peljal k stolu, na katerega je stokajoč sedla in z objokanimi očmi gledala pred sebe. Brat je stal molče zraven nje in se je zagledal v slabi plamen sveče, ki je na mizi trepetala in lila žolto luč po krsti. Na dvorišču je zaropotal voz. Čez par trenotkov sta se na pragu pokazala Tahi in gospa Helena.

“Ali je mogoče?” je zaklicala gospa Helena in pohitela k prijateljici. Tahi je obstal na pragu, prebledel kakor mrtev in sklonil glavo.

“Ali je mogoče?” je zavzdihnila banica in vzdignila glavo, “ali je mogoče? Resnica je, grozna, strašna resnica. Glej, tukaj v tej krsti leži ban Peter mrtev, moj mož! Gorje mi!” In vdova si je zakrila obraz z rokama.

“Toda kako se je to zgodilo?” vpraša ves prepaden Tahi.

Banica spusti roke na mizo, vzdigne glavo in začne z jecljajočim glasom:

“Poroko smo srečno opravili. Bil je čas, da se vrnemo. Na poti preko ravnine nas je zalotila strašna, silna nevihta. Peter je zdeval na mene vse, kar smo imeli s seboj, sam pa je sedel v surki. Kregala sem ga zaradi te lahkomiselnosti, on pa se mi je smejal. Pozno v noč smo prišli v Čakovec in tam prenočili. Jaz sem Gašpar ju napisala pismo, Peter pa se je začel pritoževati, da ga zbada. Glava mu je žarela kakor razbeljeno železo. Začelo se mu je mešati. Prestrašila sem se in sem poslala k Zrinjskim po padarja. Prepozno! Črez tri ure je umrl in — tukaj je! Mrtev! Moj Bog, mrtev! Ali sem kaj takega zaslužila?”

“Gospod Tahi,” je polglasno rekel Gašpar graščaku na Susjedu, “prosim Vas, stojte nam v tem strašnem času ob strani!”

“Jaz,” je zamrmral Tahi, “jaz bi bil sam potreben pomoči. Ban Peter Erdodi je mrtev, s tem so prekrižani moji računi. Kaj bo sedaj?”

Gašpar je odpeljal banico v spalnico. Tahi in Helena sta sama stala ob krsti. Tedaj je stopila Helena k svojemu možu in mu položila roko na ramo.

“Gospod Franjo,” je zašepetala. “Ali ni ta krsta za naju prst božji?”

Tahi se je jezno zdrznil in odgovoril:

“Gospa Helena, zdi se mi, da govori z Vašimi usta oni prokleti pop iz Brdovca.”

“Memento mori!” se je tedaj od vrat začul presunljiv glas. Vstopil je duhovnik majhne rasti, z dolgo črno brado — škof Gjuro Draškovič. “Do mojih ušes je prišel žalosten glas,” je nadaljeval, “da se je Vsemogočnemu dopadlo v tem usodnem času vzeti kraljevini poglavarja. Prišel sem obiskat te črne dvore tuge in pomolit za pokojnikovo dušo!” Dršskovič je pokleknil pred krsto in začel glasno moliti, a ko je s posebnim glasom končal “Amen!”, je Taha nekaj zgrabilo za srce.

XV.[uredi]

Dočim se je žalostni glas zvonca razlegal nad mestom Zagrebom in naznanjal, da je kraljevina izgubila bana, sta v dubrovškem župnišču sedela dva moža, domači župnik Ivan Babič in neki posvetnjak, visok, močan, z bistrimi, rjavimi očmi, iskrenim, močnim licem in dolgimi brki, gospod Štefan Grdak s Filetinca, križevški plemič, kraljev odposlanec.

“Hvala Vam, prečastiti gospod,” je rekel plemič duhovniku, “za novico, ki ste mi jo povedali. Kralj me je nalašč sem poslal, da v njegovem imenu upravljam polovico Heningovičinega imetka, dokler pravda ne doteče. Nikakor ne dvomim, da bo gospa vsaj pri polovici zmagala, ker je to na vse zadnje njena dediščina, ki jo je Tahi brezobzirno pograbil. Tudi na dvoru ga poznajo — tega gospoda vrhovnega konjušnika, da je divjak brez para, vendar pa se še vedno bojim, dasi je kralj nekoliko bolj pravičen ko njegovi lakomni svetovavci, ki si jih je gospod Tahi v ime prijateljstva znal začarati. Da govorim resnico, niti ta začasna uprava jim ni dišala, pravili so, da se je bati krvi. Mogoče, toda fiskusu je ljubo zlato sadje, ki ga bo v tem času pobiral, in to rad dela, ker nima nikdar denarja. Tukaj nisem imel nobenega znanca razen Vas, ki Vas od mladih nog poznam kot poštenjaka. Zato sem Vas prišel vprašat; prosim Vas, pomagajte mi pri tem težkem poslu, ker bi rad za čas mojega mogoče kratkega tukajšnjega prebivanja zopet uvedel zakon in red, ki pod Tahom, kakor čujem, ravno ne cvete.”

“Žalibog ne cvete,” je potrdil župnik. “Bog mi je priča, gospod Štefan, da Vas nisem nalagal, in zahvaljen bodi, da ste prišli, ker bo kraljevega poslanca vendar moral poslušati.”

“Ne vem, ali bo,” je odkimal Grdak; “ko sem davi prišel na Susjed in se izpričal s kraljevim pismom, mi je Tahova služinčad takoj začela metati polena pod noge; Peter Petričevič ni hotel dati ključev, vsi so se mi izogibali, jaz sam pa sem stal, Bog mi odpusti, kakor grešnik pod vešali. Toda gospoda so se prevarili. Grdak se ne da z nobenim gospostvom preslepiti. Jaz ne popuščam in grem svojo pot naprej.”

“Tako je tudi prav, gospod Štefan, in to je edina pot, da pridete do ugleda. Posebno Vam priporočam to ubogo ljudstvo, ki pod Tahom naravnost krvavi pot poti. Na svoje poštenje in prisego Vam pravim, da človek še ni videl takih grozot, kakor jih dela Tahi nad svojimi kmeti. Na vse zadnje so res skoro vsi velikaši nasilniki, ker jim je to že prirojeno; Taha pa se menda niti sveti krst ni prijel in zdi se, da ima v prsim kamen in ne srca. Kaj sem vse poskušal! Ne maram se — res, da — mešati v gosposke reči, toda duhovnik sem in moram; kdo naj brani čredo pred volkovi, če ne pastir? Zaradi ljudstva se sem ponižal in ne enkrat! Izpovednik Helene Tahove sem in ji nisem samo enkrat govoril na srce in jo ostro karal; Helena je res da tudi vsa divja, toda ona ima srce in zdi se, da se je bodo moje besede počasi prijele. Tahi pa je naravnost zverina in ves kraj ga preklinja. Odkar živim, še nisem videl takega nečlovečneža, ki mu je naravnost slast do smrti mučiti ubogo ljudstvo. Pravil sem Vam o Mogaiču, o Stjepku, Sabovu in drugih zločinih; toda vse to ni niti polovica. Kmet je v skrbeh za svoje ubogo siromaštvo, ker bi Tahi pol vasi pognal s posestva brez vsakega razloga in zemljo vzel zase ali pa jo razdelil med svoje razbojniške hlapce. Davek je proti postavi povišal za polovico, na vsaki graščini je postavil vislice in pravi, da mu obed ne diši, ako ni videl, kako je kak “vaški pes” s petami po zraku brcal. Skratka, tu ni sodnije, ne postave, ne duše, ne Boga! Naše ljudstvo je nezaupljivo, ker vidi, da so gospoda, ki so mu dani za gospodarje, volkovi in Turki, da oni, ki bi morali prednjačiti narodu in ga izobraževati, gazijo vse, kar je sveto. Ali je potem čudno, če ljudstvo podivja — in bojim se, da bo še koga zabolela glava, ako se tleča žrjavica ne bo blago pogasila.”

“Tudi jaz sem plemič,” je odvrnil Grdak, “toda moja zibelka ni stala v visokih zidanih dvorih, ampak pod lesenim plemiškim dvorcem. Prisežem Vam, prečastiti gospod, da bom branil to ubogo ljudstvo, ki je ravno tako po božji podobi ustvarjeno kakor mi.”

“Bog Vam povrni,” je odgovoril Babič.

“Povejte mi pa, kakšni so Gregorijanci,” je vprašal Grdak.

“Gregorijanci? E, Ambrož je pošten človek, stara hrvaška korenina. Stjepku pa ne verujem. Tudi kmetom se prilizuje, toda, če bo prišel na konja, bo vesil kmete tudi on, prav kakor Tahi. To je divji človek, ki bo tudi svojo dobro ženo spravil v grob.”

“Zanesite se name,” je končal Grdak, “kar sem rekel, bom storil. Jaz bom že ukrotil Taha; — jaz ali on!”

“Daj Bog!” je pripomnil župnik.

XVI.[uredi]

Gospod Tahi je danes pogostil podbana Ivana Forčiča, ki je rad zahajal v goste pod gosposke strehe, kar se je lahko na prvi pogled videlo na njegovem obilnem trebuhu in rdečem nosu. Podban se je pri obilni pojedini zelo utrudil in si je neprestano otiral potni nos. Pri mizi sta sedela oba moža in sta se neprestano razgovarjala o državnih zadevah, gospa Helena pa je samo molče sedela pri kaminu oblečena v mehak kožušček. Lice ji je bilo bledo in nemirno; stiskala je ustnice in s klonjeno glavo gledala pred se; samo v očesu se ji je zdaj pa zdaj zasvetil oni tajni vročični svit, ki je znamenje bližnje smrti.

“Naj lajajo,” je zaklical Tahi smeje na koncu obeda, “naj kričijo, jaz bom delal, kar bo meni ljubo. Zemljo morajo pred menoj poljubiti ti kmečki psi, pa bodo mirni. Če jih je Heningovica krotila z bičem, jih bom jaz s škorpijoni. Vem, da so besni, vem, da po vsej pokrajini vre, toda — ali nisem jaz vrhovni konjušnik? Menda bom znal tudi ta malharska živinčeta ukrotiti!”

“Imenitno, presvetli gospod” se je zarezal podban in male pijane oči so mu pri tem bleščale kakor jazbecu. “Seveda, kaj — škorpijoni! Tega jim je treba, tega! Pokaj pa smo gospoda?”

“Kraljevska pisarna mi je seveda poslala na vrat tega lopova Grdaka, ki hodi po moji hiši kakor kak jež. Naj! Podkuril bom temu pisarniškemu vohunu, da bo od samega glavobola pobegnil, in poskrbel bom, da bodo moji bratislavski prijatelji rešeni te kuge.”

“Sijajno povedano!” se je zahehetal pijani podban.

“No, drugi prijatelj,” vpraša Tahi, “ali si čul, kdo bo ban?”

“Ni-ni-nič!” zajeclja Forčič.

“Vsak dan se čuje kaj drugega. Sedaj pravijo, da bo ta, sedaj zopet, da oni; ti bani poganjajo kakor gobe črez noč. V Bratislavi sem skušal kraljeve svetovavce pridobiti za to, da bo imenovan ali stari Alapič ali Matko Keglevič, in tako se bo menda tudi zgodilo.”

“To bi bilo res dobro. Oba sta naša.”

“Dan za dnem,” je nadaljeval Tahi, pričakujem pismo od gospoda Batora, ki mi bo vsekakor javil, kaj naj pričakujemo.”

V tem trenotku je javil sluga, da želi kraljevi upravitelj Štefan Grdak govoriti z gospodom Tahom.

“Grdak?” je jezno zaklical Tahi, “kaj hoče ta stenica zopet od mene? Ali mi hoče prigabiti jed? Naj pride; boš vsaj videl dragi podban, s kako sorto ljudi moram tukaj deliti svoje gospodarstvo.”

V sobo je stopil Grdak in se je priklonil gospodoma in gospe Heleni. Tahi je prišleca prezirljivo premeril od nog do glave in je porogljivo začel:

“Kaj je spet, gospod Grdak? Kje Vas boli, nekoliko kislo se držite? Vem, da bom zopet čul kako pridigo.”

“Rad bi govoril o resnih stvareh z Vami, svetli gospod, in sicer po naročilu kraljeve uprave.”

“Samo govorite,” se oglasi Tahi in izpije, “tukaj je samo moja žena in moj pobratim podban.”

“Da, da, govorite!” je zamomljal Forčič.

“Oprostite, da Vas nadlegujem, presvetli gospod, toda že štirikrat sem hotel priti pred Vas. Vi ste se takemu sestanku vedno izogibali, jaz pa prihajam v kraljevski službi.”

“Torej čujmo!” je zehnil Tahi in zopet premeril upravitelja, ki je stal pred njim.

“Znano Vam je,” je nadaljeval Grdak mirno, “čemu sem k vam poslan, ker ste dobili pismo od kraljevske svetlosti že okoli Božiča. Da naj upravljam v imenu kraljevske uprave polovico vsega posestva, dokler se ne izteče pravda z gospo Uršulo Heningovo. Toda, mogoče je, oprostite, da ste Vi ali mogoče Vaši ljudje pozabili kraljevo pismo in da tukaj niste edini gospodar.”

“Dalje, dalje!” se je zarežal Tahi, Forčič pa se je potuhnil in po strani škilil na predrznega upravitelja.

“Posestvo ni samo Vaše, ampak za sedaj tudi kraljevo; kmetje niso samo Vaši tlačani, ampak tudi kraljevi podaniki. Prišel sem sem pred nekaj meseci; Vi niste hoteli predati polovice, niti sestaviti popisa imetja. Zatekel sem se k Vašemu upravitelju Gjuri, da izvem, kako je z dohodki, toda plemenita gospa mu je prepovedala, povedati mi le eno besedico.”

“Sem,” je planila Helena kvišku.

“In prav ste storili, plemenita gospa,” je prikimal Tahi, “toda poslušajmo naprej!”

“Namesto, da mi oddate polovico gradu, ste stisnili mene in moje ljudi v mali kamrici pred gradom.”

“Prijatelj, jaz imam veliko rodbino, grad pa je majhen,” se je nasmehnil Tahi, “in kamrica je menda za kraljevega komornika najbolj primerna.”

“Za svojo osebo bi vse to prenesel,” je zopet povzel Grdak, “toda zamolčati ne smem, kaj se tu godi. Za časa mojega tukajšnjega bivanja sem čul in videl dovolj strahot. Ne izprašujem zaradi preteklosti, po glavi Štefanovi, po Ivanu Sabovu; za to boste odgovarjali Bogu; zgražam pa se zaradi tega, kar sem videl z lastnimi očmi. Vi, svetli gospod, ste tukaj proti postavi uvedli sedem novih davkov.”

“Sem.”

“Vi ste od kmetov za Kaptol pobrali desetino in jo porabili, sedaj pa jo morajo siromaki še enkrat dati.”

“Sem, saj so moji ljudje.”

“Vi ste v svojo last z oboroženo roko vzeli kmetom vse mline in jemljete kralju vsak dohodek.” “Sem.”

“Vi v množicah gonite kmete iz koč in z zemlje, jemljete jim vinograde, polja, živino, kakor da je Vaša. Kar je boljše, pridržite za sebe, slabše pa dajete svojim zločinskim hlapcem, posebno kostelanu Ivanu Loliču. Ali niste do srajce izropali Mateja Beliniča pod Susjedom, da hodi siromak sedaj ob beraški palici od vasi do vasi? Ali niste vzeli vse do zadnjega kmetom Vojvodi, Mateju Majdiču, Ivanu Čačkoviču iz Brdovca, Petru Bedrliču iz Otoka in Martinu Filipiču iz Pušče, tako da se sedaj brez strehe in prenočišča lačni, bosi in bedni klatijo po svetu?”

“Sem,” je zakričal Tahi, skočil po koncu in udaril s pestjo po mizi, “sem in še stotini drugih, ker so bili puntarji, ki so Heningovici pomagali.”

“Menda je bila tudi vdova Marušička, ki z otroci vred od gladu umira, upornica? Povejte dalje, ali niso vaši hlapci s sekirami razbili in do zadnje kaplje izpraznili vse kmečke kleti? Toda kaj sem rekel? Vi ste tudi milostni: kadar Vam treba krvave groše, lovijo Vaši ljudje uboge kmete po cestah in jih gonijo v Zagreb, da si za božje ime izposodijo od meščanov denarja in se odkupijo od Vas. Idite med zagrebške meščane, imenujte jim grad Susjed in vsaka krščena duša bo zatrepetala. Jaz ne morem, jaz ne smem molčati. Ko bi kmetje morali delati na kraljevem polju, jih gonite v Farno, da Vam na pogorišču zažgane kmečke hiše stavijo nov dvorec; zemlja leži neobdelana, vasi so prazne, narod izropan, tako da nima tega, kar bi moral dati kralju. Idite med ljudi po vaseh: poslušajte, kaj pravijo na vsa usta. Vse vre in se kuha, da me je strah pred bodočnostjo. Zato sem prišel sem kot kraljev upravitelj, ki ne smem dovoliti, da se kraljevi dohodki prikrajšujejo, da se kraljeva zemlja pleni, da se do smrti mučijo kraljevi podaniki. Če bo kaj zlega iz tega prišlo, pade odgovornost na Vašo glavo.”

“Ferko! Ferko! In ti poslušaš vse to? In molčiš?” je zavreščala na smrt bleda gospa Helena.

Pri teh besedah je drhtel Tahi kakor šiba. Ko je Grdak končal, se je nasilnik vgriznil v spodnjo ustnico, vtaknil roke v žep, se postavil pred upravitelja in mirno rekel:

“Ali ste končali? Ste! Vrag Vam je dal jezik, ki sika, da nobena kača ne zna bolje. Da niste kraljev odposlanec, bi Vas obesil kakor bom vsakega kmeta, ki bo samo zinil. Sedaj pa Vam povem, da sem Fran jo plemeniti Tahi, vrhovni konjušnik, cesarski komornik, gospodar na Susjedu in Stubici, baron na Štatenbergu, kapetan kaniški in velikaš — kako pa se pišete Vi, sirota?”

“Ne pišem se, hvala Bogu, Tahi.”

“Prijatelj Grdak, Vi iščete prepir?”

“Pravico.”

“Pazite, da Vam pravica ne bo polomila reber, če boste kmetavze ščuvali.”

“Govorim Vam v imenu kraljeve uprave.”

“Jaz pa pravim: Marš, bajtar!”

“Dobro,” je rekel Grdak odhajajoč, “pomnite, da ste užalili plemiča. Štatenberški baron bo kraljevemu komisarju že ponižneje odgovarjal.”

“Ta je naravnost vragu padel iz torbe,” je rekel Forčič z izbuljenimi očmi, ko je Grdak odšel.

“Ne boj se, Ivan,” se je zagrohotal Tahi, bled od jeze, “ta zajec se bo že še nabodel na moj raženj.”

Gospo Heleno je od jeze stresala vročica, da je komaj prišla v svojo spalnico. Ko je Tahi v dvorišču svojemu vinjenemu gostu pomagal na konja, je rekel:

“Prijatelj, moja gospa Helena se suši kakor stara vrba in svetniki ji brnijo po glavi kakor muhe. Nekako propada in vedi Bog —” toda končati ni mogel, ker je v tem trenotku prihitel na konju majajoč se debeluhar s kratkimi nogami in topim nosom — kastelan Ivan Lolič.

“Milostni gospod, važno pismo sem prinesel za Vas. Dobil sem ga v Zagrebu od banove vdove, na katero je prišlo.”

Tahi je raztrgal pečat, Forčič je radovedno sklonil glavo.

“Od Batora,” je šepnil Tahi med čitanjem.

“Kdo je ban?” je plaho jeknil Forčič.

“Za vraga!” je zatrepetal Tahi, “namestu enega imamo dva bana!”

“In kaj je z menoj?” je rekel podban.

“Pop Gjuro Draškovič in sabljač Franjo Frankopan Slunjski sta bana. Tri sto zelenih! Naši kandidati so propadli.”

“A tudi nasprotni,” je pripomnil podban.

“Hvala Bogu,” je rekel Tahi, “vsaj nekaj tolažbe.”

“S kojo stranko bosta šla?”

“Z ono, ki ju bo prej pridobila. Pop je zvit, gladek in sladek. Toda vem ga pridobiti. Častihlepen je od sile. Tukaj ga bom potipal, pa bo naš. Franjo Slunjski tolče samo Turke in se ne briga za politiko. Še jutri bom šel v Zagreb poklonit se Draškoviču. Torej, zbogom.”

Težavno se je napotil podban nizdol, Tahi pa je zaklical za njim:

“Počakaj, brat! Lolič naj te spremi v Zagreb, da med potjo ne boš kje ostal. Ali si me čul, Lolič? Jutri lahko vzameš Zukaličev mlin na Krapini. Razumeš?”

“Razumem. Lahko noč gospod,” je zamežiknil debeluhar in se napotil za omahuj očim podbanom, ki je kimajoč bulil v zahajajoče solnce.

Gospod Tahi je šel v grad in je potrkal na vrata kastelanovega stanovanja nedaleč od vhoda. Vstopil je v sobo. V nje sredi je stala mlada črnooka ženska, z majhnim nosom, debelimi ustnicami in polnimi prsmi. Uprla se je v bok, stisnila goste obrvi, zamežiknila in se zasmejala.

“Kako ste ga, milostni gospod, lepo odpravili mojega lolastega Loliča. Gledala sem vse skozi okno.”

“In on ničesar ne sluti, dušica?” je vprašal Tahi.

“Vraga ne sluti!” se je zahehetala žena in si z rokami pokrila lice, kakor da jo je sram. “Meni se zdi, da ve vse. Toda dajte mu cekin ali mlin, pa ne bo izpraševal, ali njegova žena rožni venec moli.”

“Pa dobro, naj bo torej njegov moj mlin, moja pa njegova žena.”

“In gospa Helena?” je vprašala Lolička in po strani pogledala razvnetega starca.

“Spi ali pa moli,” je odgovoril Tahi.

“Pa dobro!” se je zasmejala Lolička, “pustimo rožni venec nji.”

Tahi je objel kastelanko okoli pasu, ona pa se je sklonila in se začela pritajeno smejati.

XVII.[uredi]

Gospod Ambrož Gregorijanec je sedel za mizo v stolpu mokriškega gradu, kamor je bil v zgodnji spomladi l. 1567. prišel na daljši obisk. Ne zaradi zabave in veselice, ampak zaradi pravde, ki jo je imel sam in gospa Uršula. Ko je čul o Tahovih zločinih, si jih je hotel od blizu ogledati in jih čuti od očividcev. Bil se je sklonil nad debelo knjigo, na katero mu je padala široka brada, in oči so mu hitele po črnih tiskanih vrstah. Razmišljal je razliko med slavonskim in ogrskim dednim pravom, ker je kraljevo sodišče vprašalo baš po njej. Ravno je segel po papirju, da bi si nekaj zapisal, ko je stopil v sobo popotno oblečen gospod Mihael Konjski. Starec je vzdignil glavo, podal prišlecu obe roki in zaklical:

“Pozdravljen, dragi prijatelj! Kakšna sreča Vas je prinesla na Mokrice?”

“Bog Vam daj zdravje, Ambrož,” je odvrnil Konjski. “Ne vem, ali je sreča ali nesreča, vsekakor je važna novica.”

“Pa čujmo,” je odgovoril Ambrož in zopet sedel.

“Bana imamo, oziroma: dva bana.”

“Dva? In katera?” se je Ambrož živahno vzdignil.

“Škofa Draškoviča in kneza Frankopana Slunjskega.”

“Ali je res?” je vprašal Ambrož; “moj Stjepko prinese iz Zagreba vsak dan drugega bana. Mnogo so imenovali tudi Matijo Kegleviča.”

“Prava, živa resnica,” odvrne Konjski, “meni je to povedal sam gospod škof, že včeraj, in jaz sem z ženo prihitel sem, da Vam to novico prinesem.”

“Torej Draškovič!” se je zamislil Ambrož in je začel gladiti svojo belo brado. “Nanj ni nihče mislil. Škof ne pripada nobeni stranki, glavni tridentinski govornik se ni mešal v naše domače stvari. Zvit je, gladek in sladek, toda ni pristranski in zloben. Ni ravno slabo. Toda čemu dva bana?”

“Draškovič je za državne, Frankopan za vojaške stvari.”

“Slunjski knez je mlad, toda velik junak in poštenjak,” je nadaljeval Ambrož; toda — ali ste govorili s škofom o naših stvareh.”

“Kajpak!”

“In?”

“Saj ga poznate. Fin in moder človek je. Njegove previdne besede hodijo kakor po ledu, in kadar hoče kaj zatajiti, pa pove kaj iz svetega pisma ali kakšnega latinskega pisatelja. Razložil sem mu vse. Mirno je sedel in me poslušal, rekel pa ni ne črne in ne bele. Ko sem končal, mi je rekel: “Zaradi veleizdaje se ne bojte. Ta strašna pravda bo zaspala med akti. Kar ste mi pripovedovali o Tahu, pa vem tudi sam. Tahi pa ima, verujte mi, na kraljevskem dvoru mogočne prijatelje, v deželi sami pa veliko stranko, kraljev dvor pa potrebuje mnogo denarja. Po tem vidite, dragi gospod Mihael, da tega gordijskega vozla ne kaže razsekati, ampak da ga treba fino in spretno razvozljati. Za božjo voljo, ne prenaglite se. Potrpite. Pravda naj teče pred banskim sodiščem, saj jaz nisem Peter Erdoti, Tahov zet.” Nato je škof dolgo časa razmišljal in se igral s svojo brado. Naenkrat pa, kakor da se je nečesa domislil, vzdigne glavo in mi reče: “Kaj dela Vaša gospa Anka? Že dolgo je nisem videl. Ali je pozabila, da sem ji krstni boter? Recite ji, naj pride k meni, še danes naj pride. Vi pa bodite previdni; to recite tudi gospodu Ambrožu Gregorijancu. Ne pozabite sporočiti mojemu kumčetu, kar sem Vam naročil,” je končal škof s povzdignjenim kazalcem in me odpustil.”

“Da, da,” se je nasmehnil Ambrož, “tak je pn. Razvozljati! A kaj je rekla Anka?”

“Rekel ji je, da je Tahi bil pri njem, da se mu je ponižno poklonil in zelo hvalil kraljevo modrost, ki je najbolj modrega Hrvata postavil za bana.”

“Glej ga, no,” je rekel Ambrož, “volk se je izprevrgel v lisico.”

“Da,” je nadaljeval Konjski “in Tahi se hvali po Zagrebu, da je bil ban zelo prijazen, da bo sodba pravična in da bo ščitil vsako pravico.”

“Draškovič je gladek na vse strani. Lisica je lisico nadlisičila. Toda držimo se njegovega sveta, ker nam je koristen. Naznanimo vse te novice gospe Uršuli, da se lahko dogovorimo. Recite ji tudi Vi, naj bo modra.”

“Uršula pač ve že vse,” je rekel Konjski, “moja žena je ravno šla k nji.”

* * *

Po grajskem vrtu se je izprehajala gospa Uršula z živahnem razgovoru z gospo Konjsko.

“Škofov načrt,” je rekla Konjska, je zelo moder, toda za to reč je treba dovolj previdnosti. Niti svojemu možu nisem o tem nič črhnila, ker vem, da je prijatelj Ambrožev, ki bi rad na vsak način omožil Zofko z Miličem, in za tega mladega bajtarja se poteza tudi Marta, naša rahločutna Marta. Naravnost torej ne smemo, ampak po ovinkih, ker ne smemo Ambroža žaliti.”

“Ne, ne, temu se moja duša upira!” reče Uršula in kima z glavo: “Jaz sem sicer nasprotna množitvi s tem bajtarjem, toda da se pomirim s svojim zakletim sovražnikom?”

“Mati, ne vprašajte po osveti,” je rekla Konjska hladno, “vprašajte rajši, kje je Vaša korist.” — Uršula se je zamislila.

“Res je,” je rekla gospp. Uršula, “korist je velika.”

“Torej ne oklevajte. Marta mi je pripovedovala celo zgodbo o Mogaiču, ki stoka v turški sužnosti. Ujemite začaranega Miliča na to viteško podjetje. Pri tem ga bo konec in tako ga bomo rešeni.”

“Milič je tukaj,” je rekla Uršula, “imel je opravka pri Ambrožu in sedaj je pri Marti.”

“Kakšna sreča,” je prijela Anka mater za roko, “napadiva ga sedaj in opraviva hitro to reč, da nam Ambrož ne prekriža načrta!”

“Pa naj bo,” reče Uršula odločno, “Heningovci so velikaši.”

* * *

Ko je gospod Konjski gospodu Ambrožu pripovedoval važne zagrebške novice, se je na drugem koncu gradu, v sobi gospe Marte, zabavala majhna družba. Stjepkova mlada žena je pri mizi navijala prejo, dekle Zofka je marljivo šivala, gospod Tomo Milic pa je stal pri oknu in gledal deklico, ki je bila od dne do dne bolj lepa in cvetoča.

“Kaj, g. Tomo,” se je nasmehnila Marta in razvijala niti, “škoda, da ni noč.”

“Zakaj, plemenita gospa?” vpraša mladenič.

“Ker bi Vi takoj začeli šteti zvezde.”

“Kaj pa naj govorim?”

“Posebno, če gledate Zofko, kaj ne?” je ostro pogledala mladeniča. Zofka je zardela, Milič pa je rekel:

“Saj res, kakor jo zagledam, pa se mi jezik zaplete. Kaj ne, gospica?”

“Žalibog,” je pogumno odgovorilo dekle in vzdignilo glavo, “vedno se mi zdi, da moram biti strašno strašilo, ker se me gosp. Milič tako plaši. Jaz brbram in brbljam o solncu in mesecu, on pa tiho gleda pred se, kakor da išče nekaj po tleh.”

“Ne jezi se, sestrica, saj išče tebe in ne vidi nič drugega kot tebe. To je tako imenovani močni spol, taki so vsi junaki — toda mir, otroka!” je nadaljevala Marta, “jaz sem izpovednik vajine ljubezni in potrpita samo, pa vama bom že dala odvezo.”

“Stokrat Vam hvala!” je rekel Milič, “toda sami veste, kako težko je čakanje.”

“Kdor čaka, dočaka, mladi gospod,” ga je poučila Marta, “ljubezen je kakor oreh; od zunaj je bridka lupina, znotraj pa sladko jedro. Ko sem izvedela, da Vi in Zofka za mojim hrbtom pletete zaljubljeno mrežo, sem se ujezila in samo Boga hvalite, da je tudi gospod Ambrož na Vaši strani. Tako sta pridobila tudi mene, ker sem uvidela, da je gospod vitez naravnost ob pamet, gospodična pa tudi brez pameti. Tukaj ni drugega zdravila kakor: Vzemita se! Toda moja gospa mati ni tako mehka. Najprej je kratko rekla: “Ne!” Ko sem jo zopet — po susjedgradski bitki — opomnila, ni odgovorila nič, pozneje je rekla “Bomo že videli!” Počasi torej vendar! Kapljica za kapljico izdolbe tudi kamen. Mati bo že še bolj mehka, ker je nesrečna.”

Zofka se je v smehu in joku obesila sestri na vrat in zaklicala:

“Sestra, zlata sestra! Kregaj me, kolikor moreš. Zaman, Hotela sem tega človeka potisniti iz srca, toda močnejši je in se ne da.”

“Potisniti?” jo je nežno pokaral Milič. Dekle je povzdignilo glavico, v smehu pokazalo bele zobke, pogledalo mladeniča s solznim očesom, mu dalo roko in mehko odvrnilo:

“Šala! Šala!”

“Potisniti?” je zaploskala Marta, “saj bi troje ključavnic obesila na srce, da ji ne uidete. To sem čula, ko je govorila v sanjah.”

“Sestra!” dekle je nežno sunilo gospo Marto in zardelo preko cele glave.

Mladi mladenič se je ravno hotel posloviti, ko je z veselim licem vstopila gospa Uršula, poleg nje pa Anka.

“Anka!” sta poskočili sestri, “odkod ti?”

“Otroci!” je začela stara Heningovica svečano. “Anka nam je prinesla veselo novico. Gospod škof, knez Gjuro Draškovič, Ankin krstni boter, je postal ban, in če Bog da, bomo v kratkem zopet prišli do svoje dediščine.”

“Hvala Bogu!” sta zaklicalfa Marta in Zofka.

“No otroci,” je nadaljevala mati, “ta veseli dan hočem proslaviti posebno slovesno. Vi, gospod Milič,” se je obrnila k mladeniču, “ljubite mojo hčer Zofijo in Marta je snubila za Vas. Dobro, dala Vam jo bom —”

Vsi so se veselo zdrznili, Zofka pa je pokleknila in poljubila jokajoč materino roko, ki jo je mati hitro izvila.

“Toda, dala Vam jo bom pod enim pogojem. Ko je nekoč moj pokojni mož težko bolehal, sem se zaobljubila Bogu, da bo moj sin osvobodil enega kristjana iz turške sužnosti. Sin mi je umrl še majhen in zaobljuba je ostala neizvršena. Vi hočete biti moj sin, Vi skromen plemič mož velikaške hčeri. Izpolnite to zaobljubo, proslavite se. Izvedela sem, da ste obljubili Zofki, da boste osvobodili Moagiča, zaročnika Zofkine sestre po mleku, ki so ga Turki ujeli. Dobro, rešite tega človeka in ko ga privedete, bo Zofka Vaša. Tako mi Bog pomagaj!”

Vsi so okameneli, Zofka pa je jeknila, obledela na smrt in brez zavesti padla v naročje svoje sestre Marte. Gospod Milič pa je bled in miren stopil pred gospo Uršulo in rekel:

“Hvala Vam, plemenita gospa! Gospico ljubim bolj ko svoje življenje in rad tvegam svoje življenje za njeno roko —”

“Tomo! Tomo! Kaj delaš?” je zaklical Ambrož, ki je med vratmi čul Miličeve zadnje besede, toda mladenič se ni brigal za ta medklic, ampak je vzdignil roko in končal:

“Prisegam pri živem Bogu, da poj dem osvobodit Mogaiča, prisežem pri Bogu in moji ljubezni, da se bom vrnil ž njim ali pa sploh ne.”

“Kdo je to storil?” je obupno zaklical Ambrož.

“To je tvoje delo,” je šepnila Marta gospe Konjski. “Bog ti odpusti ta greh!”

“Da. Tega mi nikdar ne bo žal,” je odvrnila polglasno Anka z mirnim licem.

“Zbogom, Zofka!” je zaklical mladenič klečeč pred nezavestno deklico, “vrnil se bom k tebi, k svoji dragi. Zbogom!” In z vročimi poljubi je obsul dekličino roko.

XVIII.[uredi]

Prišel je veliki teden, sveti mirni čas, ko izmučeno telo Odrešenika počiva v hladnem, kamenitem grobu, ko se krščansko ljudstvo mirno in skesano sklanja nad odprtino črne rakve, iz katere bo čez nekaj dni kakor zlata golobica v sinje nebo poletelo posvečeno srce božjega sina, ki z enako milostjo bije za pravičnika in grešnika, ker iz tega srca izvira prva in najvišja zapoved vsega sveta: — ljubezen. Veliki teden je, nebo je čisto, ko ribje oko, zrak je topel in miren, samo nežno ga gibljejo perotnice lastavice, znanilke spomladi; potočki skakljajo veselo kakor razposajeni otroci; žužki lezejo iz zemlje pogledat, ali je že čas — gaj zeleni, cvet rdeči — in ljudje? Ljudje klečijo ob božjem grobu, s sklonjenimi glavami in skozi solze šepetajo božjemu sinu: Bog Jezus, ali nisi odrešil tudi nas? Ali niso tvoje svete rane premagale peklenske sile?

Velika sreda je. Na klečalniku v svoji spalnici kleči gospa Helena stiskajoč suhe, blede roke in priklanjajoč svoje velo lice pred razpetim Bogom moli in joka, z ustnicami moli, v srcu pa preklinja izvor svoje nesreče — Uršulo Heningovo.

Velika sreda je, prijetno vreme, v kaštelanovi koči pod Susjedom pa sedi gospod Ferko Tahi. Oči mu bliskajo, lica mu žarijo, ker na njegovih prsih sloni mlada, polna kastelanka. Tudi njeno okroglo lice žari, njeno črno, poželjivo oko plameni. Stokrat jo Tahi poljubi, stokrat se Lolička nasmehne.

“Ali je tvoj mož vzel Zukaličev mlin?” vpraša Tahi.

“Je,” prikima kastelanka.

“In kmet se ni upiral?”

“Pač, gospod, toda Lolič ga je lopil po glavi in zdaj se več ne upira,” se je zasmejala žena. “Toda ti, gospod, samo Loliču daješ, meni pa nič. Ali jaz nisem nič vredna? Ha! Ha! Saj menda veš, da sem več vredna ko gospa Helena. Daj, daj mi zlat,” pri tem je iztegnila svojo malo roko in sladko pogledala Taha, “glej, jutri moram v Zagreb kupit svilenih trakov za praznike, pa nimam niti groša. Lolič je skop, vse zapira s ključem in se samo obregne včesih: “Naj ti stari da, saj ne bo dal zastonj!”

“Dal bo stari, dušica,” reče Tahi in položi na malo ročico pet cekinov, “na, vzami in me poljubi.”

“Hej,” je zaklicala žena in cmoknila starca na usta, “ali bom o praznikih imela lep nakit, in vsem bom rekla, da je od tebe. Toda glej, glej! Kakšno strašilo prihaja na konju?” se je zasmejala Lolička na glas in s prstom pokazala skozi odprto okno. Duhovnik jaha na konju. Lep konjič je; škoda, da ga ima stari plešec iz Pušče.”

“Bogme, škoda,” pritrdi Tahi, “počakaj! Šala bo! Na tega vražjega popa imam tako že piko, ker me vedno toži. Pojdi z menoj!”

Na lepem konjičku je jahal suhoten starec v črni obleki. Bil je župnik Anton Knežič iz Pušče, namenjen v Zagreb po sveto olje. Starec je z vzdignjeno glavo brezskrbno gledal v lepi svet, noge so se vlekle skoro po zemlji. Naenkrat je stal pred njim trebušnik Lolič, dalje vzadi pa sta stala gospod Tahi in Lolička.

“Dobro jutro, častiti gospod!” je zakašljal Lolič in prijel konja za uzdo, “kam jo mahate?”

“Pohvaljen bodi Jezus Kristus!” je odgovoril duhovnik plaho, “v Zagreb grem po sveto olje. Saj veste, da je jutri veliki četrtek.”

“Toda čemu Vam je konj?” se je pošalil kastelan, “saj veste, da so apostoli peš hodili po svetu, sam božji sin pa je jahal na oslu. Ali ste Vi kaj boljšega?”

“Slab sem in star,” je odvrnil župnik s trepetom.

“Ah, kaj? Mučite se, mučite! Čemu bo popu konj? Dol, prečastiti prijatelj!”

Svečenik je zadrhtel in prijel konja za vrat, toda Lolič je hitro pirskočil in ga sunil v rebra, da je omahnil na tla.

“Sem, žena! Glej, kakšen konjiček!” se je zakrohotal kastelan. Žena je prihitela, po moško zajahala konja in ga pognala po trati kraj ceste. Konjič je besno poskakoval, žena pa ga je besno stiskala in zvijajoč se od smeha klicala: “Hop, konjiček, hop! Ni na tebi pop!” Stari župnik pa se je vzdignil, stal s sklenjenimi rokami ob strani in opazoval divjo ženo.

“Prosim, vrnite mi konja,” je prosil župnik, “ne mučite uboge živali.”

“Kaj še!” je rekla Lolička in se ustavila pred starcem, “ta konjiček mi ugaja, ta bo moj! Hop, konjiček, hop! Ni na tebi pop! Brusi, stari, pete!”

“Ali ste brez duše?” je vprašal starec, “ali ste razbojniki, da mi na cesti jemljete, kar je moje? Ali se ne bojite Boga?”

“Zakaj?” se je skozi bele zobe zasmejala žena; “kje stoji v svetem pismu, da moraš imeti konja? Ali sem prav povedala, milostni gospod,” se je obrnila k Tahu, ki se je bil med tem približal in je župnika porogljivo opazoval.

“Prav! Prav! Maži svoje parklje s svetim oljem, mogoče boš dobil krila,” ga zavrne Tahi.

“Veste kaj, župnik?” se pošali Lolička, “jaz ne potrebujem konja, na Susjedu jih je dovolj. Toda treba mi denarja za velikonočne kolače. Koliko mi date za mojega konja?”

“Jaz da naj kupim nazaj svojega konja?” je izbulil Knežič oči.

“Druge pomoči ni,” je pripomnil Tahi. “Žena ima svojo glavo, potegni mošnjo, saj vem, da je polna.”

Z drhtečo roko je posegel starec v svoja nedra in privlekel svileno vrečico s petimi tolarji, jo dal besni ženi in rekel:

“Na, vzami, Belijalova hči! To je vse moje siromaštvo, ki sem si” ga prihranil za praznike.”

“Mošnja je mršava, kakor ti sam,” se je porogala Lolička in skočila s konja, “naj te vrag odnese. Toda če ni svinec? Ali so pravi tolarji? Cin! Cin! So! Za kolače bo dovolj.”

Starec je zaskrbljen zajahal konja in krenil proti Zagrebu. Tahi, kastelan in njegova žena pa so klicali za njim:

“Hop, hop, hop! Prazen jaha pop!”

V tem pa je k gospodarju pristopil Peter Bošnjak in rekel:

“Milostni gospod! Stubičani se upirajo, nočejo oddati ključev od svojih kleti.”

“Bomo videli,” vzdigne Tahi glavo, “ali me bodo ti psi poslušali, Peter, vstajenje bomo praznovali na Stubici.”

* * *

Prišel je velikonočni dan, praznik žrtve odkletve, vstajenje sinu božjega, vstajenje vse narave. Po bregovih se razlega jasni glas zvonov cerkve v Gornji Stubici, ki stoji na trgu sredi mesta pod trdnim stubiškim gradom. Med mladim zelenjem se belijo obleke hrvaškega naroda, žarijo rdeče rute in svetle koralde. Staro in mlado, moški in ženske hitijo v cerkev, iz katere se razlegajo veseli klici.

Ali so res veseli? Ogromne orgije ne donijo kakor nebeška muzika, ampak kakor strašna nevihta, medeni zvonec ne zveni kakor angeljski glas, ampak kakor da klenka mrliču. Po končani božji službi, tako je zapovedal Tahi, se naj zberejo vsi hišni gospodarji in naj oddajo ključe svojih zidanic. Susjed in Brdovec sta že oplenjena, sedaj je prišla vrsta na Stubico. Upravitelj Grdak pravi, naj ne dajo ključev. Tahi pa pravi, da bo ob glavo, kdor ključa ne bo izročil. Stubičan je trd, glavo vzdigne in pravi: Ne dam! Tudi Tahi je trd, sedi na svojem gradu, vzdigne glavo in pravi: Moraš! Množica ljudstva se je zbrala, možaki gledajo mračno pred se, žene pa molijo, vzdihujejo in jokajo. V kotu kleči pri stari materi tudi Matija Gubec. Počasi je izzvenela zadnja “Aleluja!” — duhovnik blagoslovi narod, orgije umolknejo. Končana je služba božja, ljudje pa so ostali na kolenih in se niti ne premaknejo iz cerkve. Pred cerkvijo sedi na konju Tahi, nestrpno čaka in si ruje brke. Konj se nemirno prestopicuje. Tahu nemirno bije srce. Na trgu se je postavila četa štajerskih mušketirjev iz Štatenberga z nabitimi puškami.

“No, ali bo že kmalu konec teh popovskih litanij?” zavrešči Tahi. Peter Bošnjak pa mu pove, da se ljudstvo ne mara geniti iz cerkve.

“Pa dobro, mušketirji naprej! Poženite pse iz te svete luknje!” Mušketirji se rinejo skozi cerkvena vrata. Težki koraki oborožencev odmevajo po cerkvi, jok in stok se razlegata pod visokim cerkvenim obokom.

“Moj Bog! Pomagaj nam! Jezus Marija!” kričijo žene in otroci, možje pa škripljejo z zobmi. Bled stoji pred oltarjem duhovnik in vzdiga sklenjene roke proti nebu. Vzdigne se krik, s kopiti, pestmi, psovkami in kletvami ženejo mušketirji može iz cerkve — neoborožene ljudi ženejo kakor živino iz božje hiše; za moškimi se gnetejo jokajoč, kričeč blede, prestrašene žene, župnik pa se vrže pred božji oltar in njegove solze teko na kamenita tla. Pred cerkvenimi vratmi se postavijo stražniki s kopji, na trgu stoji cela četa oborožencev, pred njimi pa vrvi obupano, preplašeno ljudstvo. Visoko vzdigne svojo glavo štatenberski baron in zakliče:

“He, psice! Ali ne veste, kaj sem zapovedal? Sem s ključi. Ti, Lolič, pa piši, čigav je kateri.”

Tedaj stopi pred Taha visok, beloglav starec s širokim licem in živimi očmi, župan Mijo iz Golubovca, in reče mirno, z roko na srcu:

“Kralju dajemo, kar je kraljevega, gospodu, kar je gospodovega, kar pa je naše, tega ne damo!”

“Vi ne oddate ključev?” je zaškrtal Tahi.

“Ne damo, pri Bogu, da ne!” je zaklical s povzdignjeno roko Gubec, ki se ga je mati držala za ramo.

“Ne damo! Ne damo!” je obupano zakričalo vse ljudstvo.

“Ej!” je zaklical Tahi in pojahal k svojim oborožencem, “streljajte, ljudje, bijte pse!”

Ljudstvo je zatrepetalo, puške so zabliskale z dimom in gromom. “Jezus! Marija!” se je razlegel strašen krik do neba. Ljudje so se razbegnili. Tu je padel mladenič, tu je klonila žena, prijemajoč se za srce, tam se je prevrnil starec, tu se smrtno zvija otrok. Kri teče, nedolžna kri pred božjim licem po črni zemlji na sveti velikonočni dan. Oboroženci so pobesneli, bijejo, tolčejo in morijo. Kopito je zdrobilo črepinjo starcu Mihaelu, ranjen je omahnil Gubec v naročje svoje matere. Tahi pa se je vzdignil v stremenih, od radosti mu drhtijo goste obrvi, usta so se mu razlezla v zloben nasmeh, oči se mu svetijo kakor stekli kači. Veselo gleda na pobojišče, kjer objema žena mrtvega moža, kjer mati pobira kose razsekanega deteta, kjer si ljudje lase pulijo in se po prsih bijejo, toda on ne čuje ničesar, on ne čuti ničesar. Konja požene med ljudi, proti cerkvenim vratom, kamor je bila Gubčevka zavlekla svojega sina, in zamahne s sabljo, toda kakor levinja se je pred njim postavila starka, uprla v njega svoje veliko solzno oko in zaklicala:

“Udari!”

“Stran, baba!” je zatulil Tahi in zopet zamahnil — toda v tem trenutku se je med cerkvenimi vratmi pokazal župnik in je, srebrno razpelo dvigajoč v svoji desnici, zaklical:

“Na to skalo bom postavil svojo cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala.”

Silnik se je zdrznil, roka mu je omahnila, besen je okrenil konja in jahal proti gradu. Tedaj se je pokazal podžupan Gjuro Raškaj, ki je na poročilo Grdaka prihitel iz Zagreba in prinesel banovo zapoved, da se niti roka ne sme dotakniti kmetov.

Velika noč je, spomin odrešenikove žrtve; otožno klenka mrtvaški zvonec, v stubiški cerkvi ležijo trupla pobitih kmetov, ob njih pa kleči duhovnik in moli za nedolžne duše, po bregovih pa se razlega jok vdov in stok zapuščenih otrok.

* * *

Tretji dan po veliki noči klečijo pred oltarjem v Brdovcu trije kmetje: prvi iz Stubice, drugi iz Susjeda, tretji iz Brdovca.

“Otroci!” reče župnik Babič, potem ko jih je blagoslovil, “Bog vas blagoslovi, Bog vas spremljaj. Vse vaše trpljenje sem v pismu opisal. Nesite ga pred svetlo lice kraljeve milosti, odkrijte mu svoje srce. Kralj vam naj pomaga, to je edino, kar še lahko upate. Ti, pravični Bog, pa razsvetli vladarjevo srce!”

X.[uredi]

Lepo poletje je, kraj miren, miren kakor v grobu. Pred stubiško cerkvijo se je mučeniška kri posušila, kmečki poslanci so se vrnili s kraljevega dvora, kjer se jim je reklo, da bo krona že poskrbela, kar bo treba. Kmetje so potrti, molčijo in si komaj upajo dihati. Tahi je gospodar. Tahi je mogočen. To so čudni dnevi na gradu Susjedu. Gospa Helena je, kakor da so jo kače izpile. Na svoji postelji se bolna zvija pred sliko Arlandove Dore. Lica ji žarijo od smrtne vročice, oči obrača, z zobmi škriplje in jih stiska, da bi ji duša ne ušla, da se maščuje nad nezvestim možem. Vse je izvedela, vse. Smrt jo je priklenila na postelj, smrtni znoj ji obliva bledo čelo. Tahi pa se greje na bujnih prsih mlade prešuštnice. Oj, živeti, živeti! vzdiha gospa Helena. Zaman! Smrt jo vleče v grob, ljubosumnost jo ustavlja pred grobom. Obupano se zvija, moli, kolne, joka, vzdihuje: Živeti! Živeti!

Kaj se briga Tahi! Draškovič se mu je prijazno nasmehnil, Batori ga ščiti, cesar je daleč in nebo ravno tako. Tahi se smeje in pije; smeje se, ko ga prismojenega starca, v gubasto lice poljublja lepa grešnica; smeje se, ko trepeta kmet na vislicah. Medla mesečina podrhteva skozi odprto okno. Ej, mesec ti! Ali vidiš belo, polno roko kastelanice? Kakor kača se ovija okoli starčevega vratu. Ej, kako ga objema, kako ga mili, kako padajo črni, razpleteni lasje na beli sneg starčeve glave, kako se napenjajo ustne, kako umira od slasti, kako ga sapa žge in pali. Počivajoč na prsih kastelanice se starec zakrohota in pokaže s prstom skozi okno na breg.

“Ali vidiš, dušica,” zakliče, “tam se v mesečini na drevesu nekaj guga. To je kmečki pes. Rekel je, da si prešuštnica. Sedaj tam visi. Ha, ha, ha! Glej! Krokarji letajo okoli njega. Na vaše zdravje, črni prijatelji!” zakliče Tahi, skoči po koncu in izpije vrč vina. In mili, objema, ljubi, kastelanica se hihita, krokarji pa krakajo! Medla mesečina podrhteva na licu gospe Helene, na Dorini sliki. Gospa se vzdigne v postelji in obrne odprta usta in bledi obraz proti mesecu. “Čuj! Helena! Čuj! Krokarji krakajo! Smrt prihaja, smrt! In Tahi? Kje je on? — Ljubi! — Groza! — Tahi ljubi — Helena umira!”

Na grad pripeketa na konju tujec iz Zagreba.

“Kje je gospodar?” vpraša sluge.

“Ne vem,” odgovori Peter Bošnjak, ki je ravnikar stopil pred vrata.

“Hm, mogoče igra kastelana Loliča,” se tiho nasmehne Drmačič, ki je dotlej igral z Bošnjakom kocke.

“Peljite me takoj k njemu! V kraljevem imenu!” reče tujec.

Peter prige luč, pelje tujca pred kastelanovo stanovanje in potrka. Pred njega skoči Tahi.

“Kateri predrzneš me moti tako pozno v noč?” kriči Tahi in ljuto pomeri tujca z očmi.

“Kraljev poslanec!” odgovori tujec. “Ali ste Vi velemožni gospod Tahi, vrhovni kraljev konjušnik?”

“Sem,” odgovori Tahi čudeč se.

“Tukaj je za Vas pismo pod velikim pečatom kraljevega odvetnika Blaa Hazafyja.”

“Od kraljevega odvetnika? Kaj hoče od mene?”

“Berite sami! Zbogom!” reče tujec in odide. Tahi vzame slugi luč, se hitro vrne v sobo, razpečati pismo, ga začne brati, bledeti in trepetati.

“Za božjo voljo, kaj je?” zavrešči Lolička.

“Kaj?” prekipi Tahi, “ali vidiš onega tam na vislicah? Zatožil me je. Kmet me toži. Ali čuješ, krokar? Mojo glavo hočejo — mojo glavo?”

“Ali ste ob pamet, gospod?” se prestraši Lolička.

“Jaz?” se je starec zakrohotal. “Jaz sem zdrav in pri zdravi pameti. Kralj me kliče pred sodišče, kjer se sodi kri za kri. Oh! Izza plota pošiljate svoje strele na mene, strahopetni bogovi. Stopite sem! Tukaj sem! Vaša črviva pravda se bo razletela ob moji duši, kakor turška svinčenka ob mojih jeklenih prsih!”

Naglih korakov je Tahi pohitel v gornje prostore. Na pragu ga je pričakoval sluga, bled in ves prepaden.

“Ali se je mladi gospod Gabrijel vrnil iz Zagreba?” je gospodar mračno vprašal.

“Ne, milostni gospod,” je sluga odgovoril, “toda gospa — — —”

“Pusti me, idi!” je Tahi zamahnil z roko in nehote krenil proti spalnici svoje žene. Skozi okno je sevala mesečina. Tahi je obstal na pragu. Gospa Helena se je zdrsnila, šinila kvišku in polmrtvo lice okrenila proti možu. On pa se je stresel in klonil. Helena je izbulila vročične oči v Taha, snela s prsta poročni prstan, zavreščala: “Proklet bodi prešestnik! Naj te Arlandova Dora zadavi!” in vrgla prstan možu pred noge.

Prstan je zazvenel po kamenitih tleh, gospa se je z obema rokama zgrabila za prsa, zahropla, odprla usta, dahnila in padla mrtva vznak. Njega je zazeblo. Čudna luč je trepetala na licu mrtve in po Dorini sliki; zdelo se je, da se Arlandovica zlobno smeje, zunaj pa so vikali skovirji: “Kri za kri! kri za kri!”

* * *

Vsa kraljevina je začudeno zastrmela. Tahi — silni vsemogočni Tahi je bil pozvan zaradi zločinstva pred kraljevsko sodišče. Namestnik kraljevskega nadzornika Mihael Merey je s pismom pozval kapitel zagrebške stolne cerkve, naj pošlje svojega kanonika kot vere dostojno pričo in izbere kakšnega kraljevega človeka, da se preiščejo vsa zločinstva, razbojništva, umori in nasilja, ki jih je zakrivil gospod Franjo Tahi, vrhovni konjušnik kraljev. Kapitel se je pokoril kraljevi zapovedi in je kot kraljevega človeka izbral podžupana Gašparja Druškoviča iz Druškovca, izmed kanonikov pa Franja Filipoviča, da bi kraljevi svetlosti odkrila vsa tiranova zločinstva. Velikaši so se preplašili, manjše plemstvo se je skrivoma smejalo, kmetje so si oddahnili, ban Draškovič je mignil z rameni in ves svet se je čudil, da je na svetu še pravica, toda sredi tega splošnega čudenja je Franc Frankopan rekel prijatelju banu Draškoviču:

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]