Klasova Tona

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Klasova Tona
Cvetko Golar
Izdano: Slovenski narod 20. julij 1908 (41/166), 1-2 Slovenski narod 21. julij 1908 (41/167), 1-2
Viri: dLib 166 , dLib 167
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nebo je bilo prevlečeno s čisto tenko tančico svetlih oblakov, rahlo nanizanih, in obsijanih s prosojno večerno lučjo, ki se je prelivala v oranžnih in rožnih valih. Ali polagoma je nebo bledelo, in hladne sence so prepregale nebo od severa, le zapad je še gorel in rumenel, dokler se ni zadnja temno-rožna nijansa spremenila v svinčeno-siv oblak. Sence so se gostile, somrak je sivel in temnel, kakor bi sipal pepel iz nebeške kupole, a že so se prižigale zvezde druga za drugo, rastle so in se večale, trepetale in sipale.

Večer je mrl nad vasjo, šum je utihnil, plavala je noč, globoka noč.

Klasova Tona se je zaprla v svojo kamrico in se naslonila na okno. V pisani majolki je imela natrganih poljskih in gozdnih rož, belih kresnic, rumenih šentjanžnic, ki so razsipale svoj močno dišeči prah, ostro nazobčani nageljni so se tiščali bele detelje, in njen sladki duh je spominjal deklico krasne poletne noči tam med travniki, med njivami, kjer se je snoči našla s svojim fantom.

Kadar je Tona videla rdeče gavtrože, ali so ji od daleč zadišale, se je spomnila na fanta, na lepega Naceta, kot ga je klicala vas. Dekleta so pravila o njem: »Oj, to je zal! Pa golant!« In potem so si zakrivale oči, zardevale in vzdihovale.

Ko je Klasova začela misliti na to, da so fantje čedne in lepe postave, da jih vidi rajša od deklet, je bila še zelo mlada. Toliko, da je nehala hoditi v šolo, in da v cerkvi ni več klečala pred velikim oltarjem, že so ji ugajali zagoreli obrazi mladih vaščanov, in začela je kot druga dekleta saditi rožmarin in roženkravt. Zdelo se ji je celo nekoč v svetli noči, da je sosedov pastir prišel pod njeno okno. Tiho in boječe je zajecljal: »Tončka, ali spiš, ali kar tako ležiš?« Seveda se mu ni oglasila, takšnemu smrkolinu, tudi ne potem, ko ji še ni dal miru, temveč je zagostolel: »Če se ne boš oglasila, se ne boš nikoli omožila.« Sklenila je, da ga drugi dan pošteno strese za ušesa, ali takoj nato se ji je zasmilil ubogi pastirček, zakaj izza vogla so se isti trenutek prikazali vaški fantje in so zaljubljenega vasovalca nabili z vrvjo in jokajočega nagnali v hlev spat.

To je bilo prvič, da je prišla v dotiko s fanti, kasneje se je pogosto ponavljalo, da jo je vzbudilo ponoči trkanje na njeno okno, ali nikoli ni bilo pravega, da bi se ji zdelo vredno in bi se mu oglasila. Šele letos spomladi je prišel pravi.

Bila je na vrtu in prilivala gavtrožam, ko je prišel mimo Balančev Nace.

»Ali si res ti, Klasova Tona? Pravijo, da je ni gorše od tebe pod šentvidskim zvonom.« 

Ni vedela, kaj bi odgovorila na to, zato je samo rdela.

»Če so rože tvoje, mi daj eno. Nosil jo bom v spomin na najgoršega dekleta.« 

Res, všeč ji je bilo to govorjenje, kot bi jo kdo božal in žgečkal okoli srca, tako ji je dobro delo. Kar nevede je odtrgala rdeč rožni popek in poslala oči k fantu. Vedela je že, da je to lepi Nace, saj so njene prijateljice zmerom govorile o njem, in bil je v resnici zelo postaven in čeden fant. Klobuk je imel postrani, za njim pa krivce, nazaj zasukane. To je pomenilo, da kliče na korajžo, in da je potrjen v vojake.

Dekle mu je ponudilo rožo, ne da bi izpregovorilo, in Nace jo je prijel za roko.

»Kaj ne, Tona, midva se bova zmerom rada imela?« je spregovoril naenkrat; moško se je držal, a zdelo se je, da hoče s tem zakriti malo zadrego, ki se ga je polastila. Ustne je zakrožil na smeh, in oči so mu sijale tako svetlo, in kot rjava iskra je gorela njegova zenica.

»Kaj ne, Tona, da me boš rada imela?« 

Stopil je prav do ograje, potegnil dekleta k sebi in jo z obema rokama objel okoli pasa.

Dekle je pogledalo začudeno, strmelo je in v veselju ji je plavalo srce. Ni vedelo odgovora, saj ni razumelo njegovih besed, le tako prijetno so se glasile.

Pogledala mu je v oči in nagnila glavo. Le kaj govori, je pomislila. Tako nenadoma je prišel kot burja, in zdaj govori, tako sladko govori, kot bi rožice sadil. In zelo ji je ugajal, tako zasenčena z rjavo svilo so bila njegova lica, in na ustnih sta se vila dva tako srčkano zavita kodrca, na vsako stran eden. Hipoma ji je bilo tako srečno pri srcu, da se je zasmejala.

»Saj te imam rada!« 

Nace je stisnil njeno roko in zašepetal: »Rada me imej, Tona, res me imej rada. Ne veš, kako si moja, če ti prav še nisem nikoli povedal.« 

Dekle ni vedelo, kaj bi reklo. Samo smejalo se je, smejalo brez konca.

Nace je šel, klobuk je imel postrani in rožo za trakom zraven krivcev. Šel je in žvižgal, korak mu je bil pa tako lahek in poskočen, kot da gre na ples, na vesel, razposajen ples.

Hihihi, se mu je smejalo srce.

Hihihi!

In sedaj je bila noč, in Tona je slonela na oknu.

»Ali pride, ali ne?« je ugibala in nos in usta pritikala k cvetlicam v majolki in duhala in pila sladki duh bele detelje. Zmerom ji je bila v spominu včerajšnja noč na vaških travnikih, ko so svatovale zvezde na nebu, ko so vasovali vso noč metulji pri rožah.

Ah, kako naj bi se ubranila Klasova Tona lepoti in čarobnosti kresne noči, ki jo je zvabila k grmadi na hrib nad poljem. Nace je žgal ogenj, in ko je vse pogorelo, so se razkropili fantje z dekleti po polju, med žitom in rožami. Od tu, od tam in od povsod so odmevali in zveneli veseli vriski in klici, razposajen smeh, napol plahi, napol vabeči vzdihi. Toni je klila in cvetela ljubezen v srcu, goreč in vroč ogenj ji je ostal v prsih, ki se ni dal več pogasiti. Čudna je bila kresna noč, polna radosti in neznanega veselja in neukročene strasti. Nace jo je objel okoli vratu, in nenadoma ji je prišlo, da je morala pritisniti svoja lica k njegovim, da so njene roke iskale njegovih rok. A takoj nato ga je pahnila od sebe, skočila k njemu in se ga ovila, oklenila kot blazna.

»Nace! Nace! « ji je drhtel jezik. Potegnila je z roko po čelu in si zbrisala oči, ki so se ji skalile. Ali ga v resnici nocoj ne bo k meni? Kje hodi, kje se mudi! Ali je zaspan, ali se ne more žrtvovati najini ljubezni?

Skoro je že bila huda, ali …

»Joj!« je vztrepetala Tona. Zasmejala se je in pobožala Naceta po licih, ki je stal nenadoma pod njenim oknom.

»Vendar si prišel,« se je oddahnila. »Tako sem te že čakala in mislila sem, da te ne bo.«

In potem sta govorila o tem in onem: O rožah, da jih je letos zelo dosti in da prav lepo cveto, o pšenici, ki bo že kmalu zrela in o škrjančkih, ki pojejo nad njivami in vale mladiče v žitu. Potem pa sta govorila, da se imata rada, in Nace je dejal , da ima Tona tako rdeča usta kot črešnje, Tona pa je dejala, da ima Nace take oči kot golob. Zelo sta si bila dobra, prisegla sta si, da se bosta vedno ljubila, vedno si bosta zvesta, in kadar se Nace vrne iz vojske, bo poroka in ženitovanje. Ženin bo imeh enajst drugov, nevesta pa dvanajst družic.

Tretjo nedeljo potem je bilo v vasi veliko veselje. Toliko gospode je prišlo v vas, da je še v mestu ni toliko. Bila je veselica sredi vasi pod lipo: Čudovito lepo so peli in godli na klarinete in nekake zlate pihalnike. Zvečer pa so plesali. Kar pod lipo so zarajali, in se vrtili in vrtili, da jim je pohajala sapa. Mladi, lepi gospodje iz mesta so znali plesati, da je bilo strah! In govorili so tako sladko, kot bi jim bil jezik iz medu, pa prijazni so bili in silno dobri.

Tona je prišla na vas z Nacetom, ali nocoj ji ni bil nič všeč. Tako kmečki se ji je zdel, tako neroden in rjav in zagorel, fej! Vse drugačni so bili mestni gospodje. Lepo belih rok in nežnih lic, in jezik jim je gladko tekel. Gospodična so imenovali vsako kmečko dekle, in najsi je bila tudi punca, ki ni vredna počenega groša. Tak sladek in gizdav gospodek je stopil k Toni:

»O, gospodična, vi ste pa gotovo zrasli med nageljni, da vam tako cveto lička!« je dejal in ji stisnil roko. »Ali pa pijete samo vince, da dišite kot vinski cvet!« 

Peljal jo je na ples in ni je več zlepa izpustil. Vodil jo je za roko in govoril in se ji priklanjal, da je čisto zmešal njeno neumno, mlado glavo. »O, draga gospodična!« mu je kar naprej letelo z jezika, in komaj sta bila skupaj nekaj minut, že sta postala iskrena, kot da se poznata še iz paradiža.

Nace je vse videl in je bil jezen.

Stopil je k Toni: »Ti, kar z menoj pojdi in pusti tega mestnega škrica! Kaj pa je! Nič ni, še manj od mene!«

»Ti pa bodi kar tiho!« se je razjezila Tona. Hudo je bila srdita, in njena rdeča lica so še bolj zagorela in zaplamtela.

»Kdo te pa mara, rjavec rjavi! Pojdi po ciganko!« Obrnila se je stran od njega in se še tesneje oklenila mestnega mladeniča.

»Kmetje, « mu je odgovarjala na vprašanje. »Za menoj gleda, ali jaz ga ne maram,« se je opravičevala gospodiču.

Plesala je in plesala do polnoči, napila se je vina, in njena glava je bila vsa omotena sladke govorice. O polnoči se je mestna gospoda odpeljala, in Tona je šla domov. Na poti je srečala Naceta:

»Ali sta se nalizala? « je dejal.

Tona ni odgovorila. Bilo jo je sram in kes se je dramil v njenem srcu.

Po tistem dnevu ni bila več prav vesela. Ni več govorila z Nacetom, ki se je je nalašč izogibal in hodil k drugim dekletom v vas. Njenega znanca iz mesta ni bilo več, in tako je bila Tona sama in zapuščena.

Jeseni je odhajal Nace v cesarsko službo. In predno je odšel, se je še poslovil pri Toni. Stopil je v hišo in se skoro ustrašil. Pri peči je sedela Tona, zavita v veliko ruto in vsa se je tresla po životu. Zajokala je, ko je zagledala Naceta.

»Tona, kaj ti je?«  »Zakaj te ni nič k nam,« je segla vmes Tonina mati. »Kar samo od sebe ji je prišlo. Veš, ko so bili poleti iz mesta pri nas, takrat mislim se je prehladila.«

Sedel je k njej na klop, zatisnila je obraz v roke in tiho ihtela.

»Ne jokaj, saj ozdraviš,« je dejal Nace in tega sam ni verjel. In prav se mu je zdelo tako, zakaj pozabil je, da sta se kdaj ljubila. Hladno se je poslovil in šel, dekle je gledalo za njim in bilo je srečno. Nace jo ima še rad, še je njen! Radovala se je in čut veselja je rastel v njej do kipečega zmagoslavja.

In tako se je zgodilo, da je Tona ozdravela. Lica so ji začela zopet rdeti, moč ji je lila po žilah in v prsi. Ali Nace ni pisal nič, kje je, in kako je. Povedali so ji njegov naslov in pisala mu je:

»Dragi Nace! Jaz te pozdravim čez vinske gorice in zelene stezice in pošljem goreče želje na tvoje srce!« — Tako je začela pismo in potem je objokavala svojo nezvestobo, da ga je pustila tisto noč samega, ker še vedno ji srce krvavi, kadar ji spomin o tem govori. Prosila ga je, da naj vse drugo pozabi, in samo njo zopet rad ima, ki je zdaj zdrava in ki hoče ostati njegova ljubica prava.

Tako mu je pisala in potem čakala odgovora. Ali tega ni bilo. Čez nekaj časa pa so začeli govoriti po vasi, da je Nace pisal svoji sestri in ji povedal, da ima v mestu zbrano nevesto. »Toni pa povej,« je pisal, »naj me pusti pri miru, ker jaz za njo več ne maram in po njej ne pobaram. Moja sedanja ljubica je lepa kot nagelnov cvet, zato jo pa hočem za ženo vzet.«

Tono je to pismo speklo, kot bi ji nasul goreče žrjavice v srce. Tiho je sedla v svojo kamrica in se zamislila. Sram jo je bilo, in zdelo se ji je, da bode odslej ves svet za njo s prsti kazal, češ, gospoda je hotela imeti za moža, pa je še kmet ne mara. Ko jo je prišla klicat mati, ji je dejala, da ji ni dobro. Drugi dan je rekla, da hoče v mesto služit. Branili so ji, a nič ni pomagalo. Šla je in se izgubila.

Čez nekaj let je prišla v vas o njej govorica, da se je Židom prodala, da jo imajo nekje zaprto in ponoči pijejo njeno kri. V njihovo vero se je zapisala, in zato so ji dali polno mošnjo denarja. Ali to menda ni bilo res, zakaj Nace je pravil, da jo je srečal v mestu. Peljala se je v imenitni kočiji, in drobno zlato verižico je imela okoli vratu, in na prstih vse poln o prstanov, kar so se kar bliskali. Debel dedec je sedel kraj nje in se ji vsiljivo smejal in govoril.

Na zimo pa je prišla Klasova Tona nenadoma domov. Bila je suha in razcapana. Tretji dan je umrla .