Kje ste

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kje ste? Slika
Lev Brunčko
Izdano: Slovenski narod 18. marec 1907 (40/64)
Viri: dLib 64
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Je že prišla?« 

Slabo, skoro nerazumljivo so zvenele te besede po mračni, zadehli sobi. Bilo je, kakor da so prišle tam od daleč nekje in so izgubile grede svoj zvok in razločnost.

Tam v kotu sobe je ležalo na slabi postelji suho, izčrpano žensko telo. Lice je bilo bledo in koža je bila prozorna. Nekam prestrašeno so zrle oči v strop in težko so dihale upale prsi. Bilo je, kakor bi čepelo nekaj težkega na njih in bi jo tiščalo. Imela je sušico.

Pred meseci jo je prisilila, da se je ulegla, in ni ji pustilo več vstati. Spomnila se je večkrat, da bo morala zapustiti ta svet, in stožilo se ji je. Bila je še primeroma mlada — videla je kakih trideset pomladi. Ni se ji še ljubilo umreti, a poznala je kruto silo te bolezni in se vdala. Ni se bala smrti, a skrbela jo je usoda njenih otrok, dveh hčerk. Obe sta bili še tako mladi in neizkušeni. Svet pa je tako blesteč in zapeljiv.

»Kaj se še ni vrnila?« vpraša zopet in skuša prodreti mrak v sobi. Nihče se ni odzval — bila je sama. Le iz kuhinje je prihajalo pritajeno ihtenje, zamolkli zvoki so udarjali na uho revne bolnice. Pazljiveje je prisluhnila in solze so ji stopile v oči. Spoznala je jokav glas svoje starejše hčerke in tudi vedela, zakaj ihti.

»Zofka!« 

Nerodno in težko je stopilo nekaj v sobo in se zaletavalo ob pohišje.

»Zakaj plakaš, zlata moja Zofka?«

Mehko, tolažilno so donele te besede, a tresle so se kakor se vrba trese v dirjajočem valu potoka. In že je bila Zofka pri materi in se krčevito ihteč vrgla črez njeno posteljo.

»Mati, kaj — kaj naj bo za ve­čerjo?«

Le to je vprašala, a poznalo se je na materinem obrazu, da jo je spomnila hčerka na nekaj strašnega.

»Pa gotovo Milica kaj prinese.« 

A prišla je Milica in ni prinesla ni­česar. Jokaje je pripovedovala, kako so jo zapodili izpred praga.

»Pa tako pobožni ljudje!« vzklikne žalostno mati. »Skoro ne morem verjeti.« 

Milica je splezala na okno in tužno zrla na bujno razsvetljeno ulico in živahno vrvenje po njej. Bilo ji je jedva dvanajst let.

»Kako lepo!« mrmra otožno pri sebi, a takoj se spomni, da še ni povedala vsega, in nadaljuje: »In jaz sem tako milo prosila! Roke sem vzdignila, a on je rekel, da bo psa naščuval na mene, če se ne poberem takoj... In še zažugal mi je, ko sem že odhajala, da bo dal po redarju odtirati vsakogar od nas, ako ga pride še kdo nadlegovat s prošnjami.«

Vsa obupana obrne bolnica težko glavo proti steni. Pri nogah ji je ihtelo, globoko in krčevito — a od ulice se je razlegal glasni smeh poznih šetalcev...

»In v svetem pismu stoji zapisano: ljubi svojega bližnjega!« šepetajo bolestno osinele ustne... »Neverjetno! Pa tako pobožni ljudje!... O Bog, slutim — že slutim... A ti mi ne boš sodnik.« 

Blagodejen spanec jo je odtegnil za nekaj trenutkov kruti istinitosti. Črez nekaj časa ste spali tudi hčerki globoko spanje izmučenih. Šli pa so spat vsi — brez večerje...

***

Drugo jutro se je vzbudila prva Zofka. Hitro se je opravila in tiho odšla. Trdno je sklenila, da se ne vrne domov brez hrane. Materine globoko upale, črno obrobljene oči in smrtnobledi obraz sestre Milice so jo zasledovale povsod. Sanjala je o njih ponoči in se vsa potna prebudila.

In zgodilo se je, da jo je takrat spreletelo nekaj jasnega, razločnega. Bilo ji je, kakor bi bila pogledala v čisto novi svet, kjer so jasno začrtani poti in gotovi cilji. Vedela je, da je ena teh poti njena in lahko ji je bilo pri srcu.

In sedaj je ubrala tisto pot. Odločno in z nekako veselim obrazom je korakala skozi ulice. Vsak, ki jo je srečal, ji je videl na obrazu, da gre za določenim ciljem...

In čudno — kakor bi bila palača pogledala v njeno dušo in spoznala njene želje! Tako naglo se je prikazala. Zofka jo je spoznala za pravo in pozvonila.

Črez dolgo se vrata odpro in suh hišnik se prikaže med njimi. Pogleda Zofki v oči in se nesramno nasmehne. »Nisi ti včerajšnje beračice sestra?« 

Beračica! — Sedaj šele je spoznala, da govori hišnik resnico. Ni poznala prej te besede, a sedaj ji je kakor prokletstvo donelo v uho. Streslo jo je po vsem životu in rdečica jo je oblila.

»Imam povelje, odtirati te po redarju,« spregovori s smehom hišnik, ki se je očividno zabaval na zadregi nesrečnega dekleta.

»Ni treba! Odidem sama, a prej še spregovorim z grofom.« In šinila je mimo njega, da je osupno gledal za njo. »Šment, dekle ni slabo,« je mrmral, »in iz vroče krvi je tudi!« Potem je zaprl vrata.

Zunaj pa so se že oglasili znaki živahnega mestnega življenja. Ropot vozov se je mešal s kričem postreščkov, hripavi glasovi branjevk z zvonkim smehom veselih deklic...

***

Proti večeru istega dne pa je dr­žala Milica pisemce v rokah in ga brala materi. Le-ta je grozno obledela, oči so se vdrle nekam neskončno globoko in osinela ustna so podrhtavala.

»Beri!« reče z mrtvaško-votlim glasom in se prime s tresočo se roko tam, kjer ji je le še slabo bilo srce... Pismo pa se je glasilo takole:

Ko dobite te vrstice v roke, me ne bo več med živimi. Valovi naše reke me bodo objemali in mi hladili pekočo dušo... Ker veste, da vas ljubim, mi boste oprostili ta korak, tembolj, ker je naraven in opravičen. Glad nam gloda že nekaj dni po kosteh in upati ni, da bo kdaj boljše. Smrt nam je vsem gotova — zakaj bi je ne prizvala sama? Neka velika sila me je obšla in ta me tira dol k valovom. Ne morem in nočem se ji zoperstaviti...

Hotela sem še sama enkrat poskusiti srečo in šla h grofu. Grof si je prizadeval ravnati z menoj tako kruto kakor mogoče. Očital je vam, moja mati, z najbolj razžaljivimi besedami — izreči moram to v svoje opravičenje — lahkomiselno življenje iz mladosti in rekel, da za take ljudi nima miloščine. »Ako bi bila svoje dni živela, kakor se spodobi — našla bi odprta vrata pri nas in povsod« — to so bile njegove besede. Obrnila sem se in odšla. Če so že ljudje, ki sodijo za pobožne in bogaboječe, tako neusmiljeni — potem ni več sveta za mene! Namesto, da bi skesanemu človeku pomagali na noge, mu očitajo preteklost!«

Z Bogom!

Vaša Zofka.

Tako je brala Milica in pogledala na mater. A ta je ležala mirno in trdo — niti ganila se ni. »Mati!« zakriči Milica in jo prime za roko — a bila je mrzla kot led.

Mater je bila zadela kap...