Kje je brod?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kje je brod? (Črtica iz francosko-nemške vojske)
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 3 (1. februarja) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. dno

I.[uredi]

Bilo jc po bitvi pri Kroescbwillerju. Prancozje se umikajo preti sovražnikom proti Cliftlonsu. Vojna jc že prekoračila reko Menso; za seboj podira moatove, da zadrži Pruse, ki eo jim za petami. A s tem, da zapira pot sovražniku, zapirajo tudi onim francoskim vojakom, ki eo zarotah, bodi ai, da so zašli ali pa ranjeni niso mogli drugih dohajati; široka reka jih loči od ermade.

Mrači se*. Tihe senc« sc gibljejo po hribih; četa vojakov obstoji pri razvalinah mostu, le juden obok stoji še v erodi vode.

Vojaki raznega orožja in dostojanstva begajo po bregu. Kličejo ee, vprašujejo drug druaega, merijo a koli globočino vode, vpijejo, kolnejo, ohupavajn, stegujejo roke proti nebu, žugajo s pestjo, potem obmolknejo, udavši nc osodi. Skoda, da niao padli v boju. Z a n e t i j o ogenj. Kanjcnci sc priplazijo k gorkemu ognju, velik kolovoz so napravi krog grmado. Čae gre počasi naprej, kar sc oglasi močan glas ter pretrže neprenosljivi molk:

»(tacm milj odtukaj sc nahaja fourški most; morda še ni razrušen. Pojdimo gledat!« Tako govori častnik in gleda pri krvavi ognjeni luči zemljevid, kazoč s prstom na mesto: fourški most. Drugi častniki ga obkolijo. Po kratkem posvetu glasi ee povoljc:

»Prav imate! Naprej!«

Vsi ao po konci. A čujc sc stokanje ranjenih, ki se mraza tresejo, iz ran krvave, nc morejo naprej pa tudi ostati nočejo.

»Kdo bo naš poveljnik?« vpraša oekdo. Častniki sc ozirajo, potem pa pozdravljajo velikanskega povoljnika dragonccv, ki se zdi v svojem dolgem plašču šc večji. Jc edini višji čaatnik.

»Hvala Vam gospodje«. — »Zdravi konjiki brez razločka doatojanatva odstopijo konje bolnim; ogenj sc m<*a pogaaiti, ,marš'I« Sam odveže konja, in ako ravno sam na čelu krvavi, pobere v jarku malega lovca s prestreljeno nogo in ga posadi kot otroka na svojo svojeglavno žival. »Dobro se drži, dečko«! ga opomni in peija konja sam za uzdo na čelu kolone. Počaai se pomikajo vojaki, kajti vei ranjenci nimajo konj: tovarši jih podpirajo, a vzlic temu hodijo lo z največjo težavo. Od konca ae dr4yo skupaj, potem ee ločijo v skupine: spredaj so zdravi, v sredi ranjeni na konjih, od zadej pa ranjcnci brez prijateljev, nihče jim nc pomaga, spodtikajo sc vsaki hip, toda naprej le stopajo — nočejo umreti zapuščeni v oblasti krutih aovragov.

II.[uredi]

Med potjo četa vedno bolj narašča, pridružujejo BC k njej možje iz goščav, kjer so so skrivali pred sovražnikom.

Osem milj ni nič težavnega za zdravega vojaka, ali za utrujene in ranjene ubežnike je to prehudo trpljenje. Mnogi eo se šc vsega potrebnega anebili, lo puške odvreči nočejo, gredo z zaprtimi očmi in eden v druzega se zaletava. Danci se opirajo o svojo sulice, bobnar vrže boben na tla, smrtne težave se polastujejo ubožcev. Tu začujejo v hoeti šum, kakor bi kdo hitel skozi grmovje. Kaj jo to? Ali sovražnik ? Nekaj vojakov preiskuje goMo, šum se zgubi, a se zopet začujc, vzrok je pa neznan

Dani se; korakali so žo šest ur. Bolj ko j« jaeno, tem žaloefnejši so obrazi nesrečnikov. Noč jo sakrivala njih bedo. Zdaj gleda z grozo drog dru zega. Umazani, bledi, krvavi eo, glave imajo obvezane, vsi se tresejo, vsi stokajo.

»Stoj«! Veli načelnik. Svojo povelje je iagovoril z žalostnim, resnim glasom, ki je razodeval grozo in nesrečo — na obeh bregovih razvaline. Most je bil žo razdjan.

Vsi pritočojo, zamolklo gledajo, za tem vpijejo, padajo na Ua, kolnejo, mečejo kamenje v vodo in razbijajo s puškami; drugi sc amejejo, kakor bi bili pri tem pogledu prišli ob pamet.

Joden dragonccv se sleče in stopi v vodo; dvajset drugih ga posnema, a zbojo sc deroče vode. Nekateri se hočejo rešiti, a zastonj, jeden za drugim tone v valovih reko Mcnsc. Častniki jih rotijo, nihče ne uboga.

III.[uredi]

V tej zmešnjavi sc prikaže iz hoete star kmet ter vpijo z močnim glasom: »Brod je tukaj!« Slišijo ga; od ust do ust so dvgo: brod jo tukaj! Obupali so že in zdaj obkolijo kmeta, pogum sc jim vrača. Poveljnik ga praša: »Odkod prideš?«

»Doma sem iz tega kraja «

»Ti ai nas sledil v hoati!«

»Da!«

»Ali sam?«

»Sam.«

»Kje jo brod*«

»Jcdno miljo od tukaj,, in pokaže nazaj.

»Prešli smo ga'«

»Da«

»Ali si vedel, da je most razdjan?«

»Da «

»Za kaj nas nisi opozoril '!'«

»Potrebno jc bilo.«

»Kako to?«

Starček razlaga, da so preganjani, nemški konjiki so tri ure za njimi; ako bi se bili pri brodu ustavili, bi bilo pomenilo, da se labko črez pride in preganjalci bi jih bili naprej zalezovali. Nujno je bilo toraj, da gredo naprej; stopinje sc bodo poznale. Nemci bodo dolgo iskali, kod so Francozi prešli.

»Res jc«, reče poveljnik, »vodi nas'« Težavna jc bila pot nazaj, vendar naposled so le prilezli do broda.

Uro kasneje žo gredo beguni frez reko Votla jim seže do vratu. Ko jc zadnji na drugem bregu, seže poveljnik starčku v roko zahvaljevaje se. »Z Bogom«, odgovori kmet ter počasi odhaja. Na oni strani Mense se zgubivajo vojaki v megli. Zopet je vse tiho. Ob roki koraka scljan o rosni travi. Nakrat obstane. »Ali ao že tukaj r« Na cesti se prikažeta dva eakadrona ulanecv. Kmel se hoče v gošči akriti, a zapazijo ga nemški vojaki. »Iloj, mož!« »Stoj!« Primejo ga in peljajo ga pred nemške častnike. Poprašujejo ga, a on se hlini neumnega in gluhega. Nič jih ne razume, nič ne vi, nič ni videl.

»Nikar se ne mudimo«, zakliče jeden častnikov, takoj bode govoril, če bodemo hoteli. »Stopaj naprej!« Spodtikajoč sc teče starček pred konji. Včaaih pade, a suroveži zbodejo ga s sulico, da zopet vstane. »Skakaj Francoz'« reže ae mu vojaki. Kmctič toče, teško diha, aapc mu zmanjkuje, pade, toda zopet vatane, ker gre mimo broda. Dve cto metrov za njim, pade onemogel, bled.

»Počasi1 veli častnik — ti pa naprej!« Pridejo k fovviškcmu mostu. Nemci so vedeli, da jc razrušen; tu sc zgubijo tudi sledovi, naprej videti ni nobenih znamenj. —

Pod mostom gotovo ni broda? Častniki sc posvetujejo, starček se smehlja.

Premotili so nas, nazaj BO SC vrnili, obrnimo se, svetuje jeden. Drug meni, da ne bodo mogli ničesar spoznati, ker so brod sami prešli, lc kmet bode vedel, kje je. No starček ne ve nič.

»Bodemo videli, v vodo dedec'« vpije poveljnik. Revež mora sam meriti vodo. Uda sc osodi. stopi v reko po mirnem brogu. Voda mu seže do kolen, do vratu — a on gre dalje.

»Vrni se. Broda ni tukaj, moramo se vrniti«. Vsakih sto korakov mora starček v vodo, Nemci ga dobro opazujejo; toda on zgubi vselej tla, opoteka se in vrača sc s trudom. Dvomiti ni mogoče, voda je globoka.

IV.[uredi]

Mnogokrat je moral starček v vodo, dokler niso prišli do broda. Ves je premočen, trese se, in gleda na ono stran vode. Tisti, ki jih hoče rešiti, ao komaj tri milje odtod; ako on pokalo brod. so i/.gubljeni.

»V votlo!«

»Ne morem več'«

»§e bolje. — Kje jc brod?*

»Ne vem.«

»Toraj v vodo'«

Uboga. Bolj ko gre naprej, bolj vpogiba noge, da jH.trtli sovražnike v misli, da je voda globoka. Votla ni globji. Zopet se upogne, ter se ozre nazaj . . . »Naprej'« Se bolj se skril in gre. voda mu seže do brade, ulanci sts smejejo »Naprej, naprej'« Mož skrije glavo v vodo, ulanci ga pa le naprej silijo

Na trdnih tleh jo stal. ne potrebuje druztva. kot da sc po konci postavi, toda on tcira ne stori. kajti č*; bi to storil, so v trenutku nemški vojaki čez vodo in njegovi rojaki Iraneoaki ranjenci so v nevarnosti, da jih ti vjcnio. Raje je prostovoljno vtonil . . . »Tukaj št! ni broda. reče poveljnik, toda starec je tudi mrtev«.

Nemci gredo prevaljeni naprej; po vodi pa plava truplo moža junaka, ki je prostovoljno daroval svoje življenje za svoje vojake, ter z lastno smrtjo rešil svojim življenje!