Kersnikova postna premišljevanja
| Kersnikova postna premišljevanja Janko Kersnik |
| |||||||||
I.
[uredi]Fižol, arnek, štokš – in pa Klunova postna pridiga namesto zabele! Gospod Klun bode morda mislil, da sem ga nalašč za »štokšem« postavil, in on bi se morebiti rajši takoj za arnekom zapisanega gledal, a v tolažbo naj mu povem, da on tej dobrodejnej ribi nij čisto nič podoben, ker v prvo bi se moral najmanj tri mesece z dobro soljo sosoliti, kajti sedaj je še, kakor drugi pravijo silno neslan – jaz še nijsem imel česti ga pokušati – in v drugo je tudi malo preveč okrogel, da bi ga mogel v ožjo druščino z ono suho »postno« ribo postavljati. Torej recimo, kakor smo rekli: fižol, arnek, štokš – in Klunova pridiga, – kaj je s tem? Da, kaj je s tem?
Tega, preljubi moj bralec, še ne moreš umeti, akoravno so ti cela ta kanoniška četvorica nekoliko mej soboj sorodna dozdeva, pa dovoli, da ti stvar malo razjasnim, ne sicer tako strokovnjaško, kakor ljubljanski profesor Marn z rokami mahaje in prepobožno v nebo gledaje Ravnikarjevo odo.: »Poveličal, poveličal se je«, – pa vendar tako, da boš vedel, »za kaj se gré«.
Zadnja čitalniška maškerada je bila končana, »princ Karneval« ali naš »rogati Pust« je bil za letos odložil svojo bliščečo krono, in jaz sem korakal tiho po samotnih ulicah, da, molčeč v molčečej noči; – lasje so me boleli! Ali se je torej čuditi, da mi je naenkrat, kakor blisk iz jasnega, šinil v glavo spomin na pretečo pepelnico – »pulvis es et in pulverem reverteris« – in za njo dolga, dolga vrsta tihih molčečih dnij, v katerih trobi preglasno pesen mutasti kvartet: »fižol, arnek, štokš – Klunova pridiga«. Kateri teh štirih je basist – tega ne vem, o Klunu bi rekel, da »čez« poje, in to, to vse preljubi moj bralec, – je post. In ker vem, da bode tudi na tvoje uho zadonel kakov spev te družbe – mesto Kluna kak surogat, vsaj Kluna imamo le enega – bodisi kjer hočeš v širnej našej domovini, podajem ti tudi jaz tukaj nekoliko koristnih postnih premišljevanj, da ne boš preveč enostransk. Nikdar ne reci, da moja premišljevanja so postna, kakor lucus a non lucendo, pomisli da je še pater Klinkovström tudi včasi v postu govoril o ljubezni, o plesih in o konfesijonalnih postavah in še celo veliki petek je debele liberalce grizel – kar jih pa nij bolelo. Tudi se jaz v svojih premišljevanjih ne bodem strogo držal pridigarskega pravila, po katerem bi se moral cel govor razkosati v več ali manj delov po vprašanjih: kaj? kako? zakaj? – in svojih trditev ne bom podpiral s svetim pismom, nega predavanja. Namen popotnega učitelja bi moral biti, da se kakve napake v kmetijstva, kjer se zapazijo, pokazujejo in odpravljajo, ali da je posebna lastnost ali sposobnost kakega kraja zato ali ono stvar primerna in da se prebivalci tistega kraja na gori omenjeno sposobnost opominjajo, kar bi jim v prid bilo.
Napake o kmetijstva in posebnosti krajev bi morala kmetijska družba, ki je po vsem Kranjskem razprostrta, zbirati in popotnemu učitelju nalog dati, da mora v tem ali onem kraji zoper áli za to stvar govoriti in ljudi podučiti. Popotni učitelj bi se moral od kake kmetijske ali druge učilnice ob nedeljah ali praznikih odvzeti in se v odkazani kraj poslati; – da bi se popotni učitelji v edini namen popotnih predavanj nastavljali, bilo bi neekonomično. Sl. deželni odbor misli, kakor se čuje, kmetijsko učilnico blizu Novegamesta napraviti. Ako jo blizu, in ne v mestu napravi bode in mora imeti značaj slapške, šneperske šole, kar bi ne smelo biti. Napravi, naj se ta učilnica ali v Novemmestu samem ali pa, če se neče za Dolenjsko kaj posebnega storiti v – Ljubljani, zadnje mesto bi bilo za prvo kmet. učilnico bolj sposobno, ker se v Ljubljani veliko več po- slušalcev nahaja in za prvo učilnico je treba mnogo poslušalcev, kateri potem hitro morejo po celi deželi se raziti in o zboljšanji kmetijstva delati kakor apostoli. Jaz pravim hitro, ker zadnji čas je, da se kmetijstvu na Kranjskem malo na noge pomaga.
II.
[uredi]Postno pismo gorenjske matere Ošpete Skomrahe svojemu sinu Janezu Skomrahu, ki na Dunaji za pravdarskega doktorja študira: Spreljubi moj Janez!
Tak jaz Ošpeta Skómraha, ti spet pišem, Janez Skómraha, da če uže ne moliš nič, in v cerkev ne hodiš pa k spovedi, – da, ali se pa tovaršije kaj varuješ? Janez, tak varuj se tovaršije! Zakaj če so tovaršije varoval ne boš in pa bál, boš gotovo v slabo tovaršijo prišel in pa videl, kako ti bo še enkrat hudó! Hujega pa nij na tem svetu, kakor, ko je prav hudo. Samo slaba tovaršija je še hujše!
Naš fajmošter, ki se nobene reči na tem svetu huje ne varujejo in ne boje, kakor tovaršije slabé, nikoli v nobeno slabo tovaršijo ne gredo: zato pa tudi nikoli v nobeno slabo tovaršijo in pa druščino ne pridejo. Najraje so zmirom sami: še pri kosilu, če prav imajo za tri jesti – so najrajši zmirom sami pri kosilu. Pa tudi to vem, da če boš, Janez, ti zmirom in povsod sam, pa zmirom le sam okolo hodil po Dunaji, da nikoli v nobeno tovaršijo prišel ne boš ali pa druščino. Če boš pa ti po slabih tovaršijah zahajal, pa boš videl, da boš pa lih v slabo tovaršijo in druščino zašel! Gospod fajmošter, ki se slabe tovaršije najhuje boje, (Janez, ko bi se še ti slabih tako bal, kakor se fajmošter slabih boje!) se jih boje: ker nobene reči na tem svet' bolj ne poznajo, kakor slabe tovaršije poznajo in pa druščine: pridigovajo uže zdaj kar v enem za drugim vsako nedeljo od samih teh slabih tovaršij in pa druščin: da slabjega nij na svetu, kakor so tovaršije slabe in da človek, če se ne boji in ne varuje, da bi se tovaršij varoval teh slabib in bál, da pa – v tovaršije zaide to slabe. Toliko rečem: da ko bi bil Janez ti slišal: kako hudo slabo so fajmošter pridi- govali od tovaršij, samih tèh slabih in dru- ščin: da bi ti nikoli v nobeno to slabo ne Sel! So dejali: če je več skup slabih ljudi, večje tovaršija in slabša druščina; in več ko je moških vkup in pa žensk, slabeje je, in – da nij huje tovaršije, kakor moški in pa ženske to slabe. So djali: če se moški žensk ne boji in ne varuje, da v hujo tovaršijo ne more zaiti!
Tak Janez! če se kaj žensk bojiš in pa varuješ to slabih, tak varuj se jih hudo in pa boj; če ne boš v tako hudo slabo tovaršijo zašel, da boš sam slab.
Janez! jaz se pa tega najbolj bojim, da bi se ti žensk ne varoval tam na Dunaji. Se fajmošter so djali, da nikjer na svet' toliko slabih nij žensk, kakor jih je na Dunaji, the slabih. Jaz pak ti samo to rečem, da, če nočeš, da bi hotel, da bi v hudo tovarišijo ne zašel: da varuj se bab, in pa boj se jih bab! Kaj ti pomaga vsa tvoja učenost, če se pa tib ab ne boš varoval, the slabih! Ti še ne veš, kaj so babe, da verovat se jih moraš, –: o, ko bi bil zdaj-le fletno pri kraji – v ljubljanskem lemenati, kjer bi se ti bab nič ne bilo treba bati in varovati. Pa vem, ti misliš, da če jaz ne vem, da na Dunaji ti v tovarišije hodiš, te slabe, da pa ne vem jaz, da zahajaš v nje. O saj dobro vem: ti se še bab nič ne varuješ: kjer jih je več, tistih bab, tistoje pa raje hodiš med babe, te slabe! – Ko bi, Janez, ti le enmalo tako-le pomislil, kako od ta izgubljenega sina v sv. Pismu zapisano stoji: ki se tovarišije nij varoval, ta slabe in pa bal: kako je med babe prišel med samo te babe te slabe in med prašiče te svinjske! Ko bi slabe tovarišije ne bilo, bi sin ta izgubljeni nikoli med tovarišije ne zašel un pa med babe te slabe in prašiče te svinjske.
Pa tudi ti: če se varoval ne boš, da bi se tovarišije varoval te slabe, boš lih med babe zašel. Če boš pa tako, da bi bil tako, da bi bikoli nikomur ne šel: pa boš videl, da nikoli ne boš nikamor prišel: da ne v slabe tovarišije in druščine, pa tudi ne med babe te slabe.
Tak ja, Ošpeta Skromraha, ti pišem ta Janezasti Skromraha, da ti imam pisati: da vendar se vsaj varuj, da se boš še bolj varoval, kakor se veruješ, če se veruješ kaj tovarišije te slabe; tak pač nijsi ti tak, da bi bil tak, da bi se še tovarišij ne varoval the slabih in pa bal, ko bi se varovati imel vseh tistih the slabih in pa bab. Saj dobro vem: ti druzega ne delaš tam pa Dunaji, kakor po tovarišijah hodiš the slabih in za babami tam na Dunaji. Tisti denar – ki sem pisala, da sem rajtala, da bi ti ga poslala – ti pišem, da ti ga nijsem poslala, da se boš tovarišij huje bal in pa ložje varoval the slabih in bab. Tist ddenar sem rajši nesla h gospodu fajmoštru za svete maše, da bi molil, da bi se ti varoval vseh bab, posebno the slabih.
Zdaj pa srečen ostani čez hribe in doline in pa zdrav bodi do zelenega groba sin moj. Amen in hvaljen bodi. Tvoja mati Ošpeta Skomraha izpod Kozjega hrbtišča.
Pripis: Janez, bolna sem! Od sinoči sem vsa tako zlomljena in potrta, da kar v dve gube lezem in lezem. Sivka se je tako hudo pomišljala in gonila, da je kar vsak koš gori skakala – je pa skočila še na-me! Jaz sem jo našeškala, pa smo jo vse eno k juncu gnali: da bo lih o sv. Jakobu imela telička, ko boš ti domu prišel in lehko rumeno smetano jedel, ko tako hudo rad smetano ješ. Tisto rumeno!
III.
[uredi]Pa naj govori še kdo za žensko emancipacijo! Pa naj se še kdo pritožuje, da žene in gospodičine pri nas nijso tako svobodne, tako enakopravne, kakor mi – gospodje tega stvarjenja! Za boga, kdor je bil zadnje dni v prostorih, kjer kraljuje boginja naše ljubljanske pravice, kjer visi Damoklov meč tudi nad trdimi glavami nas žurnalistov, ta si je prav lehko domišljeval, da sedi v kakem new-yorskem ali philadelphiskem sodišči, in res malo domišljije bi bil poslušalec potreboval k sklepu, da ima ženski forum pred soboj. Malo bolj vroča bi morala fantazija se ve da biti, ko bi trebalo gospoda votanta Perka premeniti v lepo, mlado, pravicoljubno votantovko, – pri kozjih skokih doktorja Kozják-a pak bi naposled vendar le cela lepa iluzija šla rakom zvižgat. Vsaj meni se je tako godilo – ne da bi bil šel rakom zvižgat, bog me obvaruj – nego da se mi je podrl pri kapucinadi Kozjakovi in pri lepem govoru državnega pravdnika g. Kočevarja ves lepi sanj o ženski emancipaciji, v katerega so me bili zazibali razni ženski posvetni in trcijalski glasovi, ki so prevladovali v dvorani. –
Čudna, v istini čudna je bila družba, ki je stala one dni v raznih poslovih pred ljubljanskimi sodniki. Idealist, ki le o žen- skih idealih sanjari, bi bil našel tu celo lekarno za svojo bolezen. Vsi ženski stanovi skoro so bili zastopani po lepih in nelepih eksemplarib, – naivnost in prebrisanost, gizdavost in trcijalstvo vse, vse se je bilo sešlo k zadnjemu aktu tragikomične drame: Aristoteles & Comp.". Kje si, ti godec Preširnov, ki si pel o ženskih: Da one same nam ur'jo roké, Da one same nam glave vedré;
ali bi bil ti pač ponovil to svojo hvalo pri onem tridnevem prizoru? Skoraj, vsaj ko-mur se tu nij glava zvedrila, temu se ne bo – ni denes, ni jutri – nikdar! Pojdi se spokorit idealist, ki si mislil, da ima ženska vzvišen poklic, delavno skrbeti v družini, pojdi se solit ti Schiller, ki si o ženski krasno pel:
Und herrschet weiso Im häuslichen Kreise, Und lehret die Mädchen Und wehret den Knaben, Und reget ohn' Ende Die fleissigen Hände, Und mehrt den Gewinn Mit ordnendem Sinn, Und füilet mit Schätzen die duftenden Laden, Und dreht um die schurrende Spindel den Faden, Und sammelt im reinlich geglättetem Schrein Die schimmernde Wolle, den schneeichten Lein, Und füget zum Guten den Glanz u. den Schimmer Und ruhet nimmer.
Da , to se bo odslej tako razumelo, da naj naše ljubljanske nekatere „gospe" vpijo po ulicah „nichts z' bandin " — „bandin" — za največje procente denar! Kdo se da dreti? Letošnji post je zares jako podučljiv, in ono obravnavanje je bila gotovo dobra postna pridiga , pri katerej se sicer ne ve, kdo je v istini Klunov konkurent, ali gos a Aristotelesovka ali votant Perko ali doktor Kozjak, dobro pa se lehko reče, da bi se bile trcijalke tukaj gotovo tako dobro zabavale, kakor v Senklavžu pri Klunovih besedah. Vsaj stvar je precej enaka. Aristotelesovka je fruktificirala, naši Križanovci tudi fruktificirajo — njena in njihova mošnja je vsaka brez dna — ona je obresti plačevala, oni pa molijo in maše bero, in coprnice in duhove proganjajo; ona je imela naj več upnikov pri ženskih, oni jih imajo tudi pri ženskih — in kaj je razloček? Ona je prišla v „cuhtaus", oni pa pridejo v — nebesa!
Molijo in delajo v vinogradu gospodovem, zatajujejo se in postijo, in svet zaničujejo, kadar pa postanejo stari, dobijo debele trebuhe. Kad r jim nij prav, pa pravijo, da je „vera" v nevarnosti.
Končno obravnavanje proti njim pred sodnim stolom celega Človečanstva traja uže dolgo, zatožnik je napredujoča kultura, zagovornik medla tradicija minolih vekov, in ko bo občna nujnost proglasila sodbo, ga ne bo več zagovornika, ki bi nam naznanjal pritožbo. — Kaj ne, ljubi moj potrpežljivi bralec, taka premišljevanja so zares postna, kakor sedanji čas, žalostna, kakor veliki teden, ki se nam bliža; pa ti sam veš, kako so resnična! Pa jaz nijsem tako v premišljevalec in pridigar, kakor oni jezuit, ki je tri dni zaporedoma o peklu in hudobiji pridigoval, in človeštvo preklinjeval, da bi omečil trdovratna srca, in stoprv potem kazal obupajočim veselje in čast nebeškega kraljestva.
Torej pustiva te žalostne podobe, lej kako lep dan je denes; nij ga oblaka na svetlomodrem nebu, in zvunaj kr j gozda se uže oglaša črni kos, senice pa veselo skakljajo po temnem semrečji. Tu in tam mole uže rumene trobentice svoj cvet izpod listja in zvončki uže davnaj migljajo v lehkem južnem vetriči, ki polagoma taja snežene obloke naših gora. Lej, tako v dan je bil — a tega je uže dolgo, mnogo, mnogo let, — ko sem slonil v okna svojega malega stanovališča, in gledal na belo cesto, ki je šla skozi vas ven na široko raven. Meni nasproti, pred sosedno hišo je stal mlad vojak, in brisal svoje orožje. Prišel je bil od daleč — zjutraj so bili pribobnali skozi vas, in sedaj je stal krepki sin široke ogerske puste tamo in žvižgaje svetlil svojo puško. Po cesti sta priromala dva cigana s citram i in s tamburico. Pod mojim oknom se ustavita ter zabrenkata tožno melodijo. Jaz sem ja nem poslušal, in tudi vojak je utihnil; počasi je dejal puško iz rok , in sedel na kamnito klop pred hišo. Tambnrica je z melanholično enako ¬ mernimi glasovi spremljevala citre, iz katerih je donel divji narodni ogerski spev, in temno oko vojakovo se je jelo počasi žariti. Vsaj to je bil a pesen od tod, kjer se širi dolga, dolga raven; tam rezgetajo pogumni konji vranci , in tam se vrte po glasovih ciganskih gosli čvrste devojke v divjem kolobaru; mogočne reke pomičejo počasi svoje vali po ravnini, in po nizkih holmih raste trta — oj trta — da to je domovina — domovina . Vse to se je žarilo v vojakovih očeh — vsaj pesen je bila tako mila , domovinska — mila, kakor ona — ki je tamo daleč, daleč čakala nanj — ona, ljubica s črnimi očmi, — pa kaj ne, bralec moj, kdo bo v postu o ljubezni govoril? —a.
IV.
[uredi]V taistem starem času, ko so v Kranji še res za fige na cesti prepirali se, v Loki še res smojke pekli, v Višnji gori pa jeli še res »mesú in jega župo«, v taistem času, ko nij bilo še Luke Jarana in njegovega sina »Jožefa Slovenskega« — tačas nij bilo še liberalizma, niti mladoslovenskega, niti nemškega, niti ne »frajmavrarskega«, katerega Danica uže 10 let eksorcira, pa ga ne more odpraviti. Lepo je bilo tačas! Veselo so coprnice žgali, učenjake preganjali, »brezverce« v ječi pokorili, pobožno so knjige uničevali, ponižno svetim kloštrom in bogatim duhovnijam tlako delali in desetino dajali, malo znali a veliko verovali — hej, Slovenci, tačas so bili blaženi in srečni časi in ob sredpostni sredi so menda celo »babo žagali« in liberalizma nij bilo, niti »Slovenskega Naroda«, ter krave so bile po groši in vino se je pilo po slepi ceni, ter ovsa je kmet pridelal, da ga je bila vsaka luknja polna, in prosá.
A dan denes nij več tako. Prišla so svetopisemska suha leta. Liberalizem prevzema ljudi, kakor vrabci žró prosó. In če dandenes fajmošter pride kmeta zavoljo tega tolažit rekoč: pusti vrabce v prosu, saj so božja bitja, reče liberalušen kmet: e če so božji, naj jim pa bog dá svojo njivo prosá pozobat, jaz moram od nje drage davke plačati. —
Postni čas je, čas pepela pokore, štokša in arneka. Ne zamudimo mi slovenski liberaluhi postnih premišljevanj delati, da se nam ne poreče od strani naših pobožnih se svetim Mat. XI. 7–8. »Mi smo vam godli, vi pa nijste plesali, mi smo vam tožne pesmi peli, vi se nijste jokali.« Jočimo se, Slovenci moji, plešimo in premišljujmo, kaj liberalizem dela, ta novošegni.
Odprimo knjigo humorja, Luka-Jaranovo zgodnjo »Danico« in v zadnjem broji najdemo črno na belem, da sam liberalizem je kriv, da ženske ne znajo več graha skuhati! Oni dan enkrat pak smo v »Novicah« brali, da so tatovje in tatvine samo zarad liberalizma. Ali nemate fantazije, in tolike postne premišljevalnosti, da si še dalje izmalate, o bralci, česa je še vsega kriv naš liberalizem. Kriv je, da so svetniki in svetnice letos v Bleiweisovi »Pratiki« vsi zmešani, posebno Sv. Luka, Jaranov patron. Liberlizem jea kriv, da je letos Bleiweis v isti »Pratiki«, tem svojem največjem literarnem delu, napisal oni članek o »mladoslovencih«, ki kaže milovanja vredno omehčanje možgan. Liberalizem je dandenes kriv, če se kaki farovški kuharici pečenka osmodi; liberalizem je kriv, če zdaj v postu ljubljanski očetje frančiškani ne smejo več po stari šegi štokša prodajati; liberalizem je kriv, da s procesijo, ki hodi in molika od sv. Petra do sv. Jakoba v Ljubljani, da bi ta dva svetca kozé odpravila, — da s to procesijo hodijo same »babe tè stare in tè grde«, katerih varovati se, bi stara mati Skómraha ne svetovala, ker nij nevarno. In najbrž je tudi samo liberalizem kriv, da smo imeli celo zimo lepe solnčne dneve brez snega, zdaj na spomlad pa nam je sneg prve vijolice pobelil in led se po vrhu naredil, — zima spomladi.
V.
[uredi]»Novic« nemam in jih ne berem; ne morem tedaj vedeti, po kateri združbi idej in kakovi logiki bil je »vodja prašičev« napeljan k drznemu vprašanju: »Kako da se nij napravilo tudi še očitno bordelišče mladoslovenskemu napredku na čast.2 (Sl. Narod" št. 65). Je-li kedo izmed Mladoslovencev češčenju boginje Afrodite posebno vdan, da ga je hotel vodja klerikalušnih Staroslovencev osobno pikniti, ali pa sploh »Mladim« neopravičeno podtika nesramno potrebo takove pohotne naprave, tega nečem presojevati. A g. doktor, bodi si prvo ali drugo – prokleto nepremišljeno ste stavili in izprožili ono pohotno vprašanje! V stekleni hiši ne lučaj kamenja, v hiši obešenega ne govori od vislic! Vedite, da naše načelo je napredek v moralno-libéralnem, omikanem duhu, a omenjena naprava bila bi nazadek v klerikalno mračnjaštvo ter v razuzdanost srdnjega veka, proti kateremu ravno mi se bojujemo. To bom dokazal iz historije; a prej prosim nedolžne čitateljice !Slov. Naroda!, naj sledeče postno premišljevanje z rók vržejo ter ga prepusté dr. Bleiweisu in njegovemu nevednemu taboru! Se vé, da dotična argumenta »ad porcum« so tako mnogo številna, da vseh navesti nij moči tukaj; hranjujem jih za poseben spis »o nasledkih silnega celibata«. Upam, da ga bo „Sl. Narod" priobčil. (Sigurno, le pošljite Ur.)
Papež Inocencij IV. (eden njegovih pankrtov je kasneje tudi papež postal po imemu Hadrijan V. leta 1276) podal se je z vsem svojim dvorom k cerkvenemu zbora v Lion l. 1248 ter je več časa onde prebival. Historik Matej Parizij, benediktinsk menih, piše, da je presveti oče Inocencij pred svojim odhodom l. 1251 ukazal kardinalu Hugonu, naj se v njegovem imenu mestu zahvali za gostoljubnost izkazano njemu (papežu) in njegovemu spremstvu. Kardinal Hugon, skupivši mestne glavarje in prvake, bral je zahvalni govor, zložen in spisan po papeževem ukazu, v katerem je med drugim rekel: Dragi moji prijatelji! Med drugimi dobički, kateri so došli vašemu mestu, ko je presveti papež s svojim pobožnim dvorom tù prebival, ne sme se nikakor prezreti napredek v lepem vedenji in v očitni moralnosti. Ob našem prihodu so bila v Lionu samo tri ali štiri bordelišča (casini), v katerih so bivale ženske nespodobnega živenja; a sedaj zapuščamo tako rekši le eno samo bordelišče, katero pak se razteza od vzhodnih mestnih vrat do zapadnih!« Ta cinični insult, pravi imenovani benediktin, je strahovito razžalil pričujoče lionske gospé. Tako visoko je dovspela cinična razuzdanost in pohotnost leta 1251! In če so taki bili papeži in kardinali, kakšno je moralo biti nižje duhovenstvo!? In kedo je bil tega kriv? —Mladoslovenski napredek. Noviški nazadnjaki, ogledajte se v svojem mračnem zrkalu!
Štefan Infessura piše v svojem rimskem dnevniku, ki ga je slavni Muratori (Rerum Italicarum Tom. III.) izdal, da papež Sikst IV. »puerorum amator et sodomita fuit« in citira fakta ter imenuje osobe, katere so po tem potu kardinalat dosegle. Umrl je ta presveti oče leta 1448. Dobro. O njem pripoveduje Kornelij Agrippa (De vanitate scientiarum, cap. 64, Tom. II., oper. pag. 135), da je ta nezmoten papež v Rimu napravil »nobile admodum lupanar« ter postavil davek enega julija, kateri pénez je vsaka dama tega nobile admodumlupanar-a njemu papežu) vsak teden morala plačati in da je ta taksa v enem letu papeža vrgla več ko dvajset tisoč dakatov. Ne bojte se, g. doktor, mladoslovenski napredek ne bo nikedar tako podlo ponižal se, da bi posnemal tolikanj razbrzdanega nezmotljivca! Nadaljujmo meditacijo. — Kornelij Agrippa na dalje piše, da je papež Siks dajal duhovnikom očitne nesramnice kot beneficije ter pravi, daje v Rima večkrat na svoja ušesa slišal te-le besede: »Habet ille dao beneficia, unum curatum aureorum viginti, alterum prioratum dacatorum qaadraginta, ettre s puttana s inbnr - dello, qnae reddunt singulis hehdomomadibus julioH viginti.«
G. prvak, premišljujte, kakšne lepe reči ste s svojo nepremišljeno polemiko na dan izvlekli! Dedukcije delajte sami zase in za svojo umazano stranko! Ne mladoslovenekemu napredku, ki sme vsakemu poštenjaku s čistim čelom v oči gledati, nego staroslovenskemu nazadnjaštvu in mračnjaštvu na čast in vreden spomin bi bila po Bleiweisu pogrešana naprava. Kaj se vam morebiti po nji sline cede in bi radi, da bi vam Mladoslovenci k njej in do v njej zasluženih julijev pomagali, da bi vam pečen kostanj iz žarjavice grebli? Če bi bila mati Skomraha tisti čas svojega Janeza v Rima imela, gotovo bi mu bila pisala: Ljubi moj sin! Ne hodi v »nobile admodum lupanar« našega presvetega očeta in nezmotnega papeža Siksta IV., ne nosi vanj svojih pošteno zasluženih julijev, kupi si rajše suhih črešpelj!
Sv. Brigita v svojem razodenji, potrjenem od dveh cerkvenih zborov, toži, da so vrata ženskih samostanov odprta bila noč in dan duhovnikom in posvetnjakom in pravi (libro 4. cap. 33): !Canonici et presbytcri ctiam . . . nunc manifeste laentatur ex eo, qnod meretrice s eorum, intnmescente ventre, cernunt inter alias ambulare. Nec etiam pndet eos, si ab amicis eorum dicitur eis: ecce, domine, cito natus erit vobi« filius vel filia.« —
Dosta za denes; kedo bo gnoj kidal! Če je res, kar »farovški list » (St. 25, l. 1873) trdi, da se morala brez vere še misliti ne da (sie), mora tudi obrneno res biti, da vere brez morale nij. Zgodovina pa nam našteva toliko papežev brez najmanje morale, tedaj tudi njih vera je bila prokleto piškava in puhla; bili so nezmotni brezverci. K sklepu g. Bleiveisu to-lo vprašanje: Kako, da on nič ne povprašuje, iz katerega taborja se rekrutirajo prebivalke bordelišč v Zagrebu, v Reki, v Poli, v Trstu, celo v Benetkah? — Izvedel bi za-se žalostno a pravo resnico, da rekrutba se vrši iz onega taborja, v katerem se »Danica« in »Novice« čante kot sv. pismo ter njih privrženci kot proroki, a nikakor ne iz taborja, kjer se čita “Slov. Narod” — Doslužene nesramnice pak se zopet povračajo v svoj prvotni tabor (similiš sitnili gaudet) in iz mladih kurb postajejo stare trcijalke. Exempla et nomina sunt odiosa. — Nauk iz rečenega: Ne zabavljaj, da ne dobiš po nosu!
Cismontanas.