Kdo je prvi žganje kuhal

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kdo je prvi žganje kuhal
Lev Nikolajevič Tolstoj
Izdano: Svoboda letnik 2, številka 1/2 (1920), 16–17
Viri: dLib 1/2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Brez zajutrka je bil šel reven kmet orat, le kos kruha je vzel seboj. Na polju sleče suknjič, ga zvije pod grm in kos kruha spodaj. Čez nekaj časa sta bila vola trudna in kmet lačen. Izpreže vola, naj se paseta, sam pa gre h grmu použit svoj kos kruha. Vzdigne suknjo in glej, kruha ni. Išče, obrača, stresa suknjo: kruha ni. Čudno to, nikogar ni videl in vendar ga je moral nekdo ukrasti.

Bil je pa hudič, ki je kmetu, ko je oral, uzmal kruh, se skril za grm in poslušal, kako bo kmet robantil in klical hudiča. Kmet pa je bil žalosten, da je okraden, pa se je znal potolažiti; »No, umrl ne bom od lakote in kdor ga je vzel, ga je moral biti potreben: bodi mu na zdravje.«

In kmet gre k studencu, se napije vode, vpreže vola in zopet orje.

Hudič, pobit, da ni kmeta spravil v greh, klaverno odide v peklo in potoži višjemu hudiču, da kmet ob ukradenem kruhu ni klel, marveč rekel na zdravje!

Višji hudič se je razkoračil!

»Da te je kmet premagal,« je kričal, »si ti sam kriv: neumno si začel in še bolj neumno bi bilo, če bi se kmetje in njih žene takih navad prijele; pri tem mi ne izhajamo. To je huda reč, to ti rečem. Tega ne smem trpeti! Pojdi in zasluži kos, ki si ga ukradel kmetu. Če ga v treh letih ne premagaš, dal te bom kopati v žegnani vodi.«

Žegnane vode pa se hudič boji; kar so ga noge nesle, je tekel na zemljo in mislili in izmislil! Obleče se v dobrega človeka in udinja pri istem kmetu za hlapca. Prvo leto svetuje kmetu, da je sejal v močvirje in suša je sosedom vse vzela, kmet pa je lahko prodajal od obilne žetve. Drugo leto pa mu svetuje, naj seje v bregove: in leto je bilo deževno. Drugim je žito poginilo, naš kmet pa ga je komaj pospravil, ga prodajal in še mu ga je ostajalo, da ni vedel kam ž njim.

In hlapec-hudič nauči kmeta žgati žganje iz žita. In kmet je kuhal žganje in sam pil in drugim piti dajal. In hudič je šel k nadhudiču in se bahal: tisti kos kruha sem zaslužil.

Pa najvišji hudič se je hotel prepričati na lastne oči. Pride sam gori k kmetu in vidi: bogate ljudi iz vasi je povabil in jih gostil z žganjem. Kmetica nosi okoli in naliva gostom. Pa se nekje zadene in ga izlije kupico po tleh. Kmet pa vzroji in vpije:

»Ti hudičeva babnica, ti krevlja, prokleta, ali misliš, da so pomije, da tako kapljico po tleh izlivaš?«

Hudič nadhudiča s komolcem dregne: »Slišiš,« šepne, »zdaj ne pravi na zdravje!«

Kmet naprej robanti in sam naliva. Pride od dela reven kmet, ki ni bil povabljen; pozdravi, prisede in misli, da bi se mu trudnemu tudi prilegla kapljica. Sedi in sedi in požira — slino. Kmet pa mrmra sam pri sebi: Vsakega pa tudi ne morem napajati.

Tudi to dopade višjemu hudiču. Manjši pa se baha: »Le počakaj, bo kmalu še lepše.«

Gostje pijo in pije gostitelj. Pa hvalijo drug drugega in prilizujejo se in besede teko kot med in maslo. Višji hudič posluša in šepeta malemu:

»So kakor lisice, drug drugega sleparijo, pijača jih bo spravila nam v roke.«

»Le čakaj,« odgovori mali, »da bodo imeli kaj več pod kapo; zdaj kakor lisice z repovi migajo drug drugemu pod nosom, pa kmalu se bodo grizli kakor volkovi.«

Možje pijo drugo steklenico; besede postajajo glasnejše in sirovejše. Maslo se je spremenilo v žolč, začne se tepež, nosovi krvave. Gostitelj se vmešava, pa premlatijo ga.

Višji hudič z dopadajenjem gleda: »Dobro, prav dobro,« mrmra bolj na tiho.

»Le počakaj, bo še lepše, ko izpijejo tretjo čašo. Zdaj so volkovi, potem bodo svinje,« obljubuje mladi.

Tretja steklenica kroži. Divjost ponehuje, možje lezejo v dve gubi. Govorjenje je že bolj kruljenje. Drug drugega ne sliši, samega sebe ne razume. Počasi odhajajo in padajo po tleh, po blatu. Gostitelj gre ven z njimi, pade v jarek z glavo naprej in kruli in kobaca kot svinja.

Strašno to dopade višjemu hudiču. »No,« reče, »dobro pijačo si si izmislil, tisti kos kruha si zaslužil. Povej, kako delaš to brozgo? Kajne, najprvo vzameš krvi lisičje: priliznjeni so postali kot lisica; potem volčje krvi: zlobni kot volkovi, in v tretje si primešal svinjske krvi in postali so svinje?«

»Nak,« odgovori mali hudič, »tako nisem delal. Samo dobro letino sem jim dal. Nekaj živalske narave je vedno bilo v njih. Pa dokler je kruha po malem, jo človek premaga. Ko pa pride obilnost, pa ne ve, kaj bi počel, in naučil sem ga žgati žganje. In ko je žito prekuhaval v žganje, zbudi se v njem živalska narav: lisičja, volčja in svinjska. Da bi le vedno žganje pil, pa bo ostal žival.«

Višji hudič je pohvalil malega in ga postavil v visoko službo.