Kdo hodi no Dunaj trape lovit in zakaj se pusté naši kmetje sleparjem trapati?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kdo hodi no Dunaj trape lovit, in zakaj se pusté naši kmetje sleparjem trapati?
anonimno
Podpisano z N-I.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 9, št. 14 (2.4.1851)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Dopis iz Dunaja 27. sušca. N–l. – „Novíce“ so že tiste kmete svarile, ki sami na Dunaj hodijo, ali pa druge v svojem imenu sèm do svetlega cesarja pošiljajo, se zastran odveze zemljišnega podloštva, ktera nekterim ni po volji, pritoževat, in tako svoj kervavo zasluženi denar tratit. Toda tiste dobroželjne besede „Novíc“ se niso ali po vsem Slovenskem razglasile, ali pa niso hotli ljudjé verjeti, da je bila in da je še taka, kot so „Novíce“ pravile; zakaj še zmiraj prihajajo nekdajni podložniki in sicer posebno iz Krajnskega1 na Dunaj z ravno tistimi nameni. – Da hodijo ti možje na Dunaj le trape lovit, se lahko vsak iz sledečih verstic prepriča.

Nekteri naših kmetov mislijo še zmiraj, čeravno je bilo v „Novícah“ in drugih slovenskih časopisih v tej reči več jasnih podukov brati, da se mora oprostenje zemljišč (gruntov) brez naj manjšega odškodovanja poprejšnjih graščin zgoditi. Tudi tistim poštenim, pravičnem možém, kterim so popred popolnoma verjeli, zdaj v tej zadevi ne verjamejo, če jim postavo po pravici razlagajo. Taki neverni Tomaži se dolgo ne pomišljujejo, in sklenejo cesarja samega zastran te rečí prašat iti. Ker pa vsi vendar le ne morejo iti, odpravijo nekoliko izbranih mož na svoje stroške na Dunaj.

Ti možje pridejo sèm, gredó tukaj najpred do svojih rojakov, jim povedó, kako in kaj, ter jih nazadnje za svèt poprašajo. Kaj hočejo pošteni rojaki, kterim so postave dobro znane, storiti, kot jim postavo razjasniti in jim odsvetovati, cesarja brez koristi s takimi rečmí nadlegovati. – Naši poslanci zdaj sami dobro previdijo, da ne bi pri cesarju potem takem nič opravili, in jo potegnejo klaverni sopet nazaj.

Druzega niso opravili, kot da so denarje svojih volivcov po sreči za vožnjo po železni cesti in za drago hrano spečali.

Da bodete pa védli, kakošni da so vzroki, na ktere se opirajo, jih tudi imenujem: Eni pravijo, da v tistem patentu, to je, razglasu cesarja Ferdinanda I. (kterega so „Novíce“ že v letu 1848 naznanile), ni besedice od odškodovanja. Eni pa pravijo, da, če je res, da se mora tista tretjína odškodníne plačati, je pa po gospodih zrajtana tretjína prevelika, to je, da so jim veliko odškodníne po krivici prirajtali. Potem ko jih pošteni rojaki podučijo, kakor so „Novíce“ svoje bravce že večkrat podučevale, verjamejo, da se motijo, čeravno teško.

Je pa tudi sleparjev, ki kmete nalašč šuntajo, kogar koli med seboj izbrati in ga v imenovani zadevi do cesarja odoraviti. Slepar pa že vé, zakaj tako kvasi; on skerbí za svojo mavho, in kmete le trapá. Ljudjé namreč naj raji tistega pošljejo, ki se naj bolj usti, ker menijo, ta zna dobro govoriti. Tako doseže samogoltni slepár svoj malopridni namen. Njemu ni tedaj mar, na Dunaju kaj v korist kmetov opraviti, ki so ga izbrali, in mu denarjev za potroške zložili. – Ko se prav moško na Dunaj priderdrá, ne skerbí za drugo reč, kot da bi mu kteri bolj znanih rojakov pismeno poterdil, da je bil res na Dunaju.

Tak tiček je bil te dni že drugič tukaj. Ali tukajšnji Slovenci so ga drugič popolnama spoznali, in nobeden se ni hotel ž njim pečati. Ne mara, da je kterega dobil, ki mu je, njegoviga namena prav ne poznavši, poterdil, da je bil ta poslanec res na Dunaju; ali čemu je ta spričba kmetam? ali jim je ž njo kaj pomagano? Ali jih ni zviti slepár le trapál in za denar opeharil. Da tak samogoltnik toliko plačila tirja, da je na dobičku, mi ni treba praviti.2

Zakaj se pa pusté naši kmetje takim požeruham trapàti ? Po moji misli posebno zato, ker ne znajo reveži brati, da bi postave sami prebirali in se prepričevali, kako in kaj. Ravno zavoljo tega pa poprosim vse spoštovane bravce tega mojega dobroželjnega dopisa, da bi ga hotli posebno tistim rojakom prebirati, ali jim od njega praviti, kteri ne znajo sami brati, in ki so morebiti ravno zató v popisanih zadévah nevérni Tomaži. Ob enem pa jim, lepo Vas prosim, žívo priporočite, svoje otroke v šolo pošiljati, da se jim ne bo taka godila, kot njim.


1) Poslednji so bili od Rake na Dolenskim. Pis.

2) Ta ptiček je bil iz Bučke Studenske fare. Pis.