Kamenček sreče: zgodbe o živalih

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kameček sreče: zgodbe o živalih
Sonja Sever
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Kamenček sreče[uredi]

V starem kozolcu pod gričem je živela miška, ki je bila na vso moč nezadovoljna s svojo usodo. »Ali je to življenje?« je venomer godrnjala. »Če se stisneš pod streho, te preganjata človek in mačka. Če živiš na polju, ti strežejo po življenju kača, jastreb in še drugih razbojnikov vse polno! Ali je to pošteno? Ali je to red? Veliki in močni zmeraj zatirajo majhne in slabotne. Ne, to bi ne smelo biti!« Miška je bila divja na krivični svet. »O, ko bi bila jaz velika in močna, bi nikoli ne preganjala majhnih!« je vzdihnila. Vneto je pripovedovala vrstnicam, kako lepo bi bilo na svetu, če bi vse živali, velike in majhne, živele v slogi in pomagale druga drugi, ne se preganjale. Poslušalci so bili navdušeni. Miškine besede so se jim zdele zelo lepe in pametne, da so jo razglasili za najpametnejšo in najplemenitejšo pod soncem. Nekega dne pa se je naši miški primerilo, kar se ni še nikoli nobeni. Našla je kamenček sreče. V temi je namesto v korenček zagriznila v nekaj trdega in iz kamenčka ji je spregovorilo po mišje: »Draga miška, nikar me ne oglodaj! Še zobke bi si polomila. Bolje je, da me primeš in odneseš na skalo, ki stoji nad tolmunom, in me z nje vržeš v globino.« »Joj, zakaj pa?« je vzkliknila miška in se začudila kamenčku, da zna tako lepo govoriti. Radovedno si ga je ogledovala od vseh strani. »Nikar me predolgo ne ogleduj, miška! Rajši naredi, kakor sem te prosil. Za plačilo ti pa izpolnim željo, ki ti je najbolj pri srcu.« »Željo?« se je zdaj še bolj začudila miška. »Kdo pa si, da imaš tako moč?« »Kamenček sreče. Padel sem z neba, da bi vsem prinesel srečo. Že dolgo ležim ob cesti in opazujem svet. Toda spoznal sem, da sem prezgodaj prišel.«  »Prezgodaj? ... Kaj svet noče sreče?« se je zelo začudila miška. »Hoče jo že, tudi potreboval bi jo. Toda nikjer ni medsebojne ljubezni. A kjer ni ljubezni, ni modrosti, brez modrosti pa ni pravičnosti, brez pravičnosti ni zadovoljstva in brez zadovoljstva ne sreče. Tako, vidiš, sem odveč.« Miški se je kar v glavi zvrtelo. Kako naj bi razumela modrovanje čudežnega kamenčka? Saj je bilo še za človeka pretežko. »Res, kaj naj bi si želela?« je začela napeto premišljevati. Poglej jo no! Zdaj, ko bi si bila lahko izprosila od kamenčka tisto, o čemer je vedno sanjarila in navdušeno govorila - pravičnosti za vse zatirane in slabotne! - si je po dolgem ugibanju zaželela to, kar bi si zaželela vsaka, še tako navadna miška. »Želim biti velika, mogočna ptica pod sinjim nebom!«  »Prav, naj ti bo. Toda vedi, nič boljša nisi od drugih! Mislila si samo nase!« ji je hladno odvrnil kamenček sreče. »Zdaj me pa primi in me odnesil« Miška je vsa zmedena še zamencala: »Pa bom res postala orlica?« »Seveda boš, kakor hitro me boš vrgla v vodo.« »Orel bom postala, orel!« je poskočila miška, pograbila kamenček sreče in odhitela z njim proti vodi. »Orel postanem, orel!« je po poti klicala tovarišicam, ki so začudene kukale iz svojih lukenj, potem pa jo ubrale za njo.

Ko je miška prišla na skalo, je brž spustila kamenček v globino. »Plunk!« je glasno plunknilo. In tedaj glej čudo! Miška se je začela ta hip prečudno spreminjati. Kratki vrat se ji je spotegnil. Život se ji je naglo napihoval in raztegoval na vse strani. Gobček je dobil oblike zavitega kljuna. Sprednje noge so se ji daljšale in spreminjale v krila, zadnje noge pa so se tudi potegnile in se oborožile z ostrimi kremplji. Mišji repek se ji je spremenil v pernato krmilo. Miške, ki so vse to gledale, svojim očem niso mogle verjeti. Preden bi bile oglodale korenček, je stal na skali mogočen orel. Že so mislile od strahu pobegniti, toda ptica je spregovorila: »Le poglejte me, kako sem zdaj močna in mogočna! Prišel je tisti čas!« »Da, naš čas, o katerem si nam vedno govorila!« so se navdušile miške in vse živalce, kar jih je priteklo gledat to čudo. »Da, tako je, takole je še golčala miška orlica, razprostrla mogočne peruti in se dvignila v sinje višave. Miške so vse omamljene od sreče gledale za njo in zrle, kako ponosno kroži čedalje više nad njimi. Nazadnje se je izgubila v oblakih. »Zdaj, zdaj je napočil tisti lepi čas. Nam vsem bo prinesla pravico so se veselile živalce. Radostna novica se je kakor blisk raznesla po okolici. Kmalu je bilo na skali premalo prostora. Iz soseske so prihiteli krti, hrčki, zajčki in polhi, vsi slabotni. Radi bi bili priča velikega dogodka. »Vrača se, se že vrača!« so se zdajci razveselili gledalci. Spet so zagledali orlico. Nestrpno so stegovali vratove. Res, miška orlica je krožila čedalje niže. Toda kaj je to? Nenadoma je kakor strela šinila proti skali in – o groza! - zasadila ostre kremplje v rejenega hrčka in ga cepetajočega in cvilečega odnesla v višave. Gledalci na skali so otrpnili. »Ali je mogoče?« so razočarani zadrgetali in se razbežali. »O, mogoče, mogoče!« je bridko vzdihnil kamenček sreče na dnu vode, ki je vse to videl. »In kdo bi to zameril miški, ki je vendar nespametna živalca. Toda prežalostno je, da je tudi najumnejše bitje pod soncem, človek, še vedno tak!« Žalosten je potonil v blato na dnu vode in Bog ve, kako dolgo bo moral še čakati na svoj čas.

Ošabna žabica[uredi]

V mestnem logu je živela lepa zelena žabica, mala Regica. Telesce se ji je lesketalo v soncu, kakor bi bilo ovito z dragoceno svilo. Čepica na glavi, suknjica na plečih in nogavičke na nogah so bile tako sočno zelene, da si je vse grmovje in drevje želelo tako lepega zelenega listja. Črno-beli trak, ki se ji je vil od gobčka krog in krog hrbta, jo je krasil kakor niz biserov. Trebušček in vrat sta ji sijala svetlorumeno, kakor bi bila posuta s sončnim prahovi. Najčudovitejše pa so bile tri zlate pičice na čepici, ki jih ni imela nobena druga žabica v logu. Ni dvoma, mala Regica je bila najlepša žabica daleč naokoli, prava žabja princesa. Toda Regica se je - žal - te lepote preveč zavedala. Ošabno je vihala nosek in zaničljivo gledala tovarišice, ki niso bile tako lepe, iz ubogih krastač, ki ji niso nikoli storile nič žalega, se je pa celo glasno norčevala. V svoji domišljavosti je bila prepričana, da zeleni sončni log samo zanjo, da sveto cvetlice na travniku samo njej v radost, da tudi sonce sije le njej na čast. Brezskrbno je skakljala okrog in tu pa tam ujela muho ali pajka, najrajši pa se je podila za zlatorumenimi metulji, kajti vtepla si je v glavico, da bo potem njen zlati okras na čepici še sijajnejši. Ker je bila Regica tako lepa, ni čudno, da so si jo vsi žabci v logu želeli za nevestico. »Lepa Regica, kvak, kvak, dobro jutro!« so jo pozdravljali že navsezgodaj in se ji prilizovali do pozne noči. Toda glej jo, Regico! Še zmenila se ni za svoje častilce. »Pha!« je ošabno vihala nosek. Kaj bi z njimi, ko so pa vsi nizkega rodu! Najlepša žabica je rojena za kaj boljšega!« Ne, Regica ni marala kogar si bodi! Sanjarila je o žabjem princu, ki bo nekoč prišel ponjo in jo odvedel na dvor k velikemu jezeru. Domišljala si je, da bo nekoč še slavna žabja kraljica na bisernem prestolu. Napihovala se je od ponosa, kako bo kmalu nosila zlato kronico na glavi, da je skoraj počila. Zaničljivo je ošinjala svoje občudovalce. »Kvak, kvak,« se jim je glasno posmehnila in z lahkotnimi skoki odhitela v svojo spalnico. Nekega jutra pa jo je prebudilo prelepo petje. Reganje jo je mehko klicalo in vabilo. »Tako lepo more peti samo princ! « jo je prešinilo in radovedno se je začela ogledovati. »Da, seveda, le poglej ga! Tamle je!« Grlo se mu je napenjalo od prelepega petja kakor balonček. Regica se je brž spustila z drevesa in se mu pribilžala. Toda mahoma je osupla obstala. »Saj to je vendar Skokec, tovariš iz mladih dni, doma v Blatni mlaki! Od kod se je neki pritepel in kaj si domišlja? Da bom jaz njegova nevestica? Ha, ha, ha, kvak, kvak!« se mu je posmehnila. Pesem je utihnila. Skokec je žalostno zastrmel v svojo nekdanjo tovarišico, ki jo je imel tako rad. Povesil je glavo in se izgubil v visoki travi. Regici se pa vrstnik ni nič smilil. Veselo je zakvakala in se prešerno zapodila za pisanim metuljem. Toda gorje! V svoji objestnosti ni opazila otrok, ki so se podili po travniku. »Glejte, kako lepa žabica!« je zaklical deček in že je imel Regico ujeto v mreži. Joj, kako se je prestrašila! Kako je cepetala z nožicami, kar so ji dale moči. Toda zaman se je skušala rešiti iz pasti. Otroci so jo z glasnim krikom odnesli domov. Doma so jo spravili v veliko steklenico, kjer je bilo nekaj travice in majhna lestvica, in jo postavili na okno. »Prosta sem, prosta!« se je razveselila Regica in se z mogočnim skokom pognala, da bi skočila na zeleni vrt pod oknom. Toda joj! Še tisti trenutek se je z gobčkom zaletela z vso močjo v nekaj nevidnega, trdega kakor kamen. Skakala je še in še, a zaman; trda, nevidna stena jo je obdajala krog in krog in je ni nikamor pustila. Vsa upehana je nazadnje obsedela pod lestvico in zdaj pa zdaj žalostno zakvakala. »Lačna je,« so se spomnili otroci, ki so jo napeto opazovali, in ji brž prinesli debelo muho, pisanega metulja in še kobilico. Toda Regici ni bilo mar hrane. Trepetaje je ždela na dnu steklenice in se strašno bala velikih oči, ki so od vseh strani strmele vanjo. »Pustimo jo; ko bo lačna, bo že jedla,« so nazadnje rekli otroci in odšli. In res, druga dan je lačni želodček prisilil Regico, da je pozabila na nesrečo in otrokom v največje veselje pridno hlastala za prigrizki. Čez nekaj dni se je že tako privadila, da je kar ponosno skakljala po lestvici. Mali prevzetnici je bilo na moč všeč, da celo ljudje občudujejo njeno lepoto. Toda nekega dne bi bilo skoraj konec njenega mladega življenja. Otroci so pozabili na živo igračko in Regica je ostala ves dan brez hrane in vode. Vroče opoldansko sonce pa se je upiralo v stekleno hišico, da je bilo v njej kakor v razbeljeni peči. »Kvak, kvak, na pomoč, na pomoč! Le kapljico vode, sicer zgorim!« je obupno prosila in klicala. Toda pomoči ni bilo od nikoder. Nikogar ni bilo doma, sonce je pa čedalje huje pripekalo. Joj, kako je revica trpela! Grlo se ji je posušilo, da ni mogla nič več regati. Le komaj slišno je še tu pa tam kdaj zaječala. Nazadnje je negibno obležala na dnu v steklenici. Tako so jo dobili otroci, ko so se pozno po poldne vrnili z izleta. Brž so jo poškropili in odnesli steklenico v hladen kotiček. Tam si je Regica počasi opomogla, toda nič več ni bila zdrava, poskočna žabica kakor nekoč. Z motnimi očmi se je ozirala po mračnem kotu na omari in hrana ji ni teknila. Bila je bolna, zelo bolna, »Glejte, glejte,« je nekega jutra zaklical deček, ki jo je hranil. »Naša Regica je dobila drugo suknjico. Kako je zdaj grda!« »Res, kako je grda!« so se začudili tudi drugi in z gnusom opazovali Regico. »Grda, grda! Joj, zakaj me tako sovražno gledajo te velike oči?« je zatrepetala žabica. »Fej, vrzimo jo ven!« »Da, vrzimo jo ven! Kaj bi s tako grdobijo!« so zavpili otroci. In še preden se je Regica zavedela, kaj in kako, je ležala med črepinjami na vrtu. »Kvaak!« je prestrašeno zaregala in visoko poskočila. A glej, kaj je to? Nič več ni zadela ob trdo nevidno steno. Hop, hop! je še in še poskočila. »Svobodna sem, svobodna!« ji je od sreče zatrepetalo srčece. »Proč, samo proč!« jo je gnalo kakor z bičem. Toda joj! Zadnja nožica jo je hudo bolela. Ostro steklo ji je bilo zarezalo globoko rano. Toda ne sme počivati! Naprej, le naprej je hitela, kar so jo nesle nožice. Skakljala je čez gredice, smuknila skozi plot in jo ubrala po polju naravnost proti mestnemu logu. Pot se ji je zdela neskončno dolga. Balo je že pozno popoldne, ko se je vsa slaba in upehana privlekla na domači travnik. »Pozdravljene cvetlice, pozdravljeni tovariši, pozdravljeni vsi!« je prijazno zaregljala. Toda nihče se ni zmenil za njeno vljudnost. Še krastače, ki jih je tudi lepo pozdravila, so nemo buljile oči vanjo kakor v neznano vsiljivko. »Kaj me ne poznate več? Jaz sem Regica, tista, ki so jo otroci ujeli!« je plaho zakvakala.»Kvak, kvak, spaka, brž s poti!« se je ta hip zadrl nanjo zelen gospod, njen nekdanji častilec. »Ha, ha, ha, ti da si lepa Regica? Jaz da sem se smukal okrog takele grdobe?« se je široko zasmejal in ji zaničljivo pokazal hrbet. »Ha, ha, ha, kvak, kvak!« so se zakrohotali tudi drugi. »Kaj? Spaka, grdoba mi pravijo?« je bridko zastokala Regica in se počasi približala mlaki. Trepetaje se je nagnila nad vodo. O groza! Iz vode jo je pogledala umazana siva žaba. Če bi ne imela svetlih pičic na glavi, bi Regica nikoli ne verjela, da je to res ona. »Joj, kako sem grda! Kakor krastača! Nihče me ne bo več maral!« je bridko zatarnala in kakor izgubljena odtavala v log. »Regica! Regica! Ali si ti? Počakaj no malo!« je zdajci zaklical znan glas za njo. Toda Regica se ni ustavila. Preveč jo je bilo sram. Skrila se je v najtemnejši kotiček v košatem grmu in se grenko razjokala. »Bolna sem, ranjena, izobčena in zasmehovana!« Ne, nič več ji ni bilo do življenja. Nenadoma se je preplašeno zdrznila. Pred njo je stal njen Skokec z veliko, brenčečo muho v gobčku. Gledal jo je tako toplo, kakor bi ji hotel reči: »Nikar se ne jokaj, saj te imam še vedno rad! Vzemi to muho, dala ti bo moči, saj si sirotica tako slaba!« Regici je bilo zelo hudo. Spomnila se je, kako se je nekoč posmehovala tovarišu. Zdaj ni vedela, kaj naj napravi. Nazadnje je solznih oči sprejela dar in mehko zakvakala: "Hvala ti lepa! Tega ti ne bom nikoli pozabila!« Skokec ni nič rekel, le na travnik je pohitel in ji prinesel zlatorumenega metulja, nato pa še drugih dobrot. Skrbel je zanjo mnogo mnogo dni, dokler se ji ni rana zacelila. In glej, nekega jutra se je olevila. Odpadla ji je grda siva koža in pred srečnim Skokcem je spet stala Regica v prelepi zeleni obleki. Bila je zala kakor še nikoli. Regici pa se ni spremenila samo suknjica, predvsem se ji je spremenilo srce. Po prejšnji napihnjeni ošabnici ni bilo niti sledu več. »Veš, Skokec, « je zakvakala, ko sta zvečer čepela v košati krošnji, »zdaj vidim, kako sem bila neumna. Nič več ne bom čakala žabjega princa. Tvoje zlato srce je več vredno kot vsi biserni zakladi žabjega kralja! Le tebe bom rada imela!« »Kvak, kvak, rega, rega,« sta tedaj oba glasno zaregala in bila do konca življenja najsrečnejši žabici v mestnem logu.

Lena mravljica Cici[uredi]

Na robu temnega gozda je rasla košata jelka. Spodnje veje so se ji širile v velikem krogu, da je bila videti kakor razpet dežnik. Podenj so se zatekle mravlje, navadne črne mravlje, ki jim je nočni naliv razdejal mravljišče ob potoku. »Kako je tu lepo! Tu bomo vsaj varne pred dežjem in snegom,« so se veselile. »Tu bomo ostale in si postavile nov dom,« so sklenile in se brž lotile dela. Gradiva je bilo v izobilju kar pri rokah. Jelovih iglic, koščkov lubja in nekaj prsti za malto, drugega jim ni bilo treba. Nožice so uporabljale zdaj za lopate, zdaj za klešče in delo je kaj urno napredovalo. Zidale so neutrudno od zarje do mraka in si postavile dom po vseh prastarih mravljinjih postavah. Že čez nekaj dni je stalo pod zelenim dežnikom lepo zaokroženo mravljišče s tisoč vijugastimi hodniki, z neštetimi izbami in shrambami. V njem je bil zgleden red. Mravlje, ki so se pri delu posebno izkazale, so dobile vodilne službe. Najsposobnejšo je doletela največja čast, postala je upraviteljica vsega mravljišča. Odkazala je vsaki mravlji delo po sposobnosti in moči. Nekatere so morale skrbeti, da je bilo v shrambah vedno dovolj hrane. Ves dan so hitele v dolgih procesijah v gozd in na travnik in vlačile domov vse mogoče prigrizke. Odlomljeno krilo ali nožico ponesrečenega metuljčka ali hrošča, drobec okusne gobe ali sočnega sadu, pa še drugih dobrot. Druge mravlje, tako imenovane negovalke so morale skrbeti za naraščaj. Z veliko vnemo in požrtvovalnostjo so pazile na malčke, ki so dremali po zibelkah iz tanke kožice. Če se je zunaj ogrelo, so takoj znesle na plan in jih položile drugega ob drugega na sonce, da bi se ogreli in se okrepili. Skrbno so jih tudi umivale z drobnimi jezički, kajti Bog ne daj, da bi mravljinčje jajčece kazil madež. Kadar je pritisnil mraz ali je vlažna megla legla na zemljo, so jih spravile na varno v spalnice globoko v notranjosti mravljišča. Če je pa kak sovražnik napadel bivališče in jim ga razdejal, kar se je tudi večkrat zgodilo, so zgrabile malčke, jih urno odnesle na varno in jih poskrile pod suhim listjem ali v kakem panju ali pa so z njimi odhitele na kako visoko drevo. Druge mravlje spet so bile zidarji in so ves dan zidale. V tako umetno zidani palači je seveda zmeraj kaj popravljati in dozidavati, saj otročiči hitro rastejo. Nekatere mravlje so bile sobarice in so s tankimi nožicami prav pridno pometale in čistile izbe, shrambe in hodnike, da se je vse svetilo in je bila vsaka druga razsvetljava odveč. Za podmladek pa so skrbele mravlje, ki so v sončni pomladi zrasla krila. Te so zaplesale nad mravljiščem, se vrnile po spalnicah, nanosile na tisoče jajčkov. Negovalke so jih brž prevzele v oskrbo. Zelo ugledna in spoštovana je bila tako imenovana policija. Te mravlje so morale varovati državo in njene prebivalce sovražnih napadalcev in spraviti spod nog vsakega državljana, ki bi se ne držal reda ali bi se celo upiral. Da so pa mogle opravljati odgovorno službo, so bile oborožene s posebno močnimi kleščami in s pekočim strupom. S tem so se branile ali po potrebi tudi napadale. Gorje mu, kdor se jim je zameril ali pa jim je bil izročen, da ga kaznujejo! Takšen je bil red v mravljišču pod košato jelko. Pridno so delali od zarje do mraka in nobeni mravlji ni prišlo na misel, da bi lenarila ali celo postopala. Toda nekega dne se je zgodilo nekaj zelo nenavadnega. Bil je lep sončen dan. V največji spalnici v mravljišču je kobacal iz zibelk nov, najmlajši rod. Ker je pa v mravljišču tak red, da mora vsaka, tudi najmanjša mravljica delati, jim je upraviteljica takoj razdelila delo. Ker so bile mravljice še majhne, jim je dala najlažja opravila. Morale so po hodnikih pobirati odpadke in jih nositi na smetišče. Mravljice so hitro znale svoje delo in videti je bilo, da bodo pridne, kakor se spodobi za mravji rod. Toda glej, neka posebno rahla mravljica je nenadoma nehala delati in je napeto prisluhnila. Od zunaj je prihajala nenavadna godba. »Čri, čri!« se je glasilo od daleč. Mravljica je pohitela k vratom in začudeno obstala. Nedaleč stran je stal v travi čuden črn svat. Mravljici se je zdel silno velik. Imel je črna krila in je z njimi goslal kakor na gosli. Veselil se je zlatega sonca in čri, čri, čri! je zvenela njegova pesem. Mravljici se je zdelo to čudovito. Pozabila je na delo, pozabila celo na to, da je le navadna mravljica. Želela si je edinole, da bi tudi sama tako lepo goslala na soncu. In glej jo, malo prismodo, začela je oponašati murenčka! Ker ni imela kril, je goslala kar z zadnjimi nožicami. Toda šmentana reč, njene gosli niso hotele zapeti. Mravljica pa ni odnehala. Kar si je vtepla v glavo, se je moralo zgoditi, zato je neutrudo vadila kar naprej. Poskušala je na vse načine, zdaj z levo nožico, zdaj z desno. In res, čuj, čudo prečudno! nazadnje je čisto tanko zapelo: Cici, cici. Toliko da ni mravljice razneslo od sreče. Ne, tolikšne sreče sama ni mogla prenesti. Urno je pohitela k sestricam in jim pokazala svojo umetnost. Sestrice so bile tako navdušene, da so takoj popustile delo in tudi same poskušale zagosti. Toda njihov trud je bil zaman. Njim gosli niso hotele zapeti. »To znaš samo ti,« so ji nazadnje priznale. »Ti si edina Cici.« To ime se je je prijelo in odslej so drobno umetnica vsi klicali za Cici. Mravljica Cici je veselo godla in godla, njene sestrice so pa veselo plesale in rajale. Delo je počivalo. Nazadnje so se utrudile, popadla jih je lakota in pohitele so v mravljišče. Ko je zvečer upraviteljica po stari navadi pregledovala mravljišče, so se ji nožice nenadoma zapletle v travico, ki je nemarno ležala na hodniku. Padla je in se hudo udarila. Mravlje, ki so jo spremljale, so ji prestrašeno priskočile na pomoč. Upraviteljica pa je strogo vprašala: »Kdo je danes čistil hodnike?« Mravlje so se nemo spogledale. Nobena si ni upala spregovoriti. »Kaj?« je jezno vprašala upraviteljica. »Kje so tiste? vprašam še enkrat.« Tedaj se je približala zelo stara mravlja in s tresočim se glasom rekla: »Oprosti, spoštovana upraviteljica! Naši malčki so še zelo nerodni.« »Nerodni, naši malčki? Ne, leni so! Takoj naj pridejo predme!« je strogo zaukazala upraviteljica. Mravlje so se ozirale po hodnikih, toda mravljic ni bilo nikjer. Upraviteljica je nestrpno udarila z zdravo nogo ob tla in zaukazala: »Takoj mi jih pripeljite!« Nastal je molk. Pa se je spet približala najstarejša mravlja in plaho rekla: »Ni jih tukaj!« »Kaj, ni jih tukaj? Takoj jih poiščite!« Mravlje so se urno razbežale po mravljišču in pretaknile vse kote in vse izbe. Ko so prišle do velike shrambe, so prestrašena obstale. Shramba je bila vsa v neredu, vse je ležalo po tleh in najboljših jedi ni bilo več. Mravljice so jih pospravile. »Joj nam, joj nam! Kaj bo zdaj?« so glasno zatarnale mravlje. Upraviteljica se je zelo začudila, ko je zaslišala čudno javkanje. Pohitela je gledat, kaj se je vendar zgodilo. Ko je zagledala izropano shrambo, je obstala kakor okamnela. Kaj takega se še ni zgodilo v njenem mravljišču. Po dolgem molku je jezno zaklicala: »Policija! Policija!« Toda policija se je prav takrat pred velikimi vrati zagrizeno bojevala. Velik žužek je silil v mravljišče in že je podrl precej hodnikov. Temu debelokožcu mravlje niso mogle do živega; oklep je imel kakor iz jekla. Tedaj se je posebno junaški mravlji posrečilo, da mu je brizgnila pekočega strupa v oči. Žužek se je od bolečine zvalil na hrbet, hrabri policaji so pa planili nanj in mu brez usmiljenja z ostrimi kleščami poščipali noge. Tako je bil sovražnik pohabljen in neškodljiv in imeniten zalogaj za izropano shrambo. Junaki so veselo odhiteli v mravljišče naznanjat zmago. »Tako je pravi« jih je pohvalila upraviteljica. »Zdaj mi pa še tatove poiščite!« je zaukazala. Policija, še vsa v bojni opravi, je urno odhitela. Po dolgem iskanju po vsem mravljišču so varuhi reda in miru pogledali še v spodnje spalnice. Že od daleč so zaslišali glasno smrčanje. Vrata so bila zaprta. Ko so s silo vdrli, so zagledali nenavaden prizor. Bele zibelke so bile polne debelih, presitih trebuščkov. Celo trda policija se je morala smejati, zakaj prizor je bil res smešen. Ko so se pa stražniki zresnili, so stopili od zibelke do zibelke in pometali požeruhe na hladna tla. Kako so se mravljice čudile, ko so z njimi tako surovo ravnali in jih nazadnje odgnali še pred upraviteljico. Pred njenim najvišjim sodnim stolom je bilo nič koliko joka in stoka, toda upraviteljici ni bilo do šale. Policiji je zaukazala, naj nemudoma napodi tatove iz mravljišča v temni gozd. Že je policija hotela izpolniti ukaz, ko je pred upraviteljico padla na kolena Cici in milo zaprosila: »Usmili se nas, dobra upraviteljica! Ne pobij nas! Ne pobij mojih sestric! Majhne smo še! Jaz sem kriva, samo jaz, ker sem jim godla!« Ko je upraviteljica zagledala pred seboj rahlo mravljico in slišala, kako se sama obtožuje, da bi s tem rešila sestrice, se ji je storilo inako. Po dolgem molku je mehko spregovorila: »No, dobro! Za tokrat naj vam bo odpuščeno. Toda pomnite: le za tokrat! V prihodnje pazite in bodite pridne in delavne kakor drugi!« Nato je vzela košček cvetnega lista in si skrivaj obrisala solzo. Mala Cici je od veselja poskočila. »Naj živi naša dobra in pravična upraviteljica,« je vzkliknila, nastavila gosli in zagodla: »Cici, Cici!« Tudi druge mravlje, velike in male, so bile zelo navdušene. In tako se je resni dan vendar končal veselo. V mravljišču je šlo nekaj časa vse v najlepšem redu. Mravljice so pridno delale in upraviteljica je bila z njimi zelo zadovoljna. Toda to ni dolgo trajalo. Mravljica Cici je čedalje pogosteje jemala v roke gosli in goslala: Cici, cici! Sestrice so jo čedalje vneteje poslušale. Pozabljen je bil strah, pozabljena vsa svarila. Delale so vsak dan manj, čedalje bolj postopale in bile pridnim starejšim mravljam v nadlego. Prišlo je že tako daleč, da je to nekega dne opazila upraviteljica. Bila je priča, ko si je pridna mravlja skoraj polomila nožice, ker se je s težkim bremenom spotaknila nad lenuhom postopačem. To je upraviteljico tako razjezilo, da je takoj poklicala policijo in ji izročila krivca. In ta krivec je bila mravljica Cici. Tokrat ni pomagala nobena prošnja, zaman je bil ves stok in jok. Upraviteljica je mirno in odločno rekla: »Ljubi otrok, kar sem rekla, se mora zgoditi. Nepoboljšljiva lenuhinja si, pohujšuješ sestrice in v državi, kjer morajo vsi delati in tudi radi delajo, za lenuhe in postopače ni prostora. In še to: črički živijo na travniku, ne v mravljišču!« Stroga policija je zgrabila jokajočo Cici, jo vrgla iz mravljišča in jo z ostrimi kleščami zapodila daleč v temni gozd. Prestrašena Cici je tekla, kar so jo nesle noge, in komaj ušla ostrim kleščam. Posrečilo se ji je, da se je skrila pod list. Policija se je vrnila domov. Ko je vse potihnilo, je pokukala iz skrivališča. »Hvala Bogu, ni jih več!« si je oddahnila in zlezla na plan. »Samo da sem še živa,« se je čez čas potolažila, »vse drugo je lahko! Kaj mi pa manjka? Čriček je tudi sam, pa lepo živi. Zdaj lahko godem po mili volji in nihče me ne bo priganjal k delu. Če bi ne bilo tako mračno, bi že zdajle kaj veselega zaigrala. Tako pa moram naprej in si poiskati pripravno prenočišče. Začela je tavati po gozdu. Nenadoma je obstala. Naletela je na drugo, manjše mravljišče. »Aha, tu bom poprosila prenočišča,« se je razveselila in rahlo potrkala. »Kdo je? ... Kdo nas moti v spanju?« je zaslišala rezek glas iz notranjosti. »Jaz,« je odgovorila Cici. »Sirotica, ki se je v gozdu izgubila in ne najde poti domov. Prosim, le to noč naj prespim pri vas, v zahvalo vam bom kaj lepega zagodla!« Na pragu se je nekaj premaknilo in Cici je zagledala rdečo mravljico. »Kaj pa hočeš ti tukaj? Saj si vendar čisto navadna črna mravlja. Zate ni prostora tukaj. Izgini, potepuh!« je rdečka ostro zapiskala in ji pred nosom zaloputnila vrata. Mala Cici je za trenutek obnemela. »Potepuh! Potepuh!« jo je neprijetno zapeklo pri srcu. Čutila je, da je kriva, in ko bi ne bila črna, temveč bela, bi bili lahko videli, kako je zardela do ušes. »Joj, kako je neprijazna, prava zagrizenka!« se je nazadnje stresla in hitro odšla dalje. Dolgo je hodila, ko je nenadoma zagledala velikansko mravljišče, tako veliko, da mu ni bilo videti ne konca ne kraja. »O, tu imajo pa dosti prostora, tu me ne bodo spodili!« se je razveselila. »Malo ostro sicer diši, a nič ne de. Eno noč bom že potrpela,« je še pomislila in močno potrkala. Toda glej, nihče se ni oglasil. Potrkala je še glasneje, vendar zaman. Nič se ni zganilo. Tedaj je pobrala debel kamen in začela razbijati z njim po vratih, da je vse odmevalo. »Kaj pomeni to razbijanje sredi noči?« je zdajci zagrmel močan glas in na prag je stopila velikanska mravlja z močnimi čeljustmi. Ko je mala Cici zagledala mravljo velikanko, se je tako prestrašila, da je štrbunknila v jamico, iz katere se je šele po dolgem prizadevanju izkobacala. Duri pa so bile že spet zaprte. »Kakšen je svet!« je vzdihnila Cici in preplašene zbežala iz nevarnega kraja. »Le kje bi našla prenočišče?« se je ozirala. Tedaj je zagledala nedaleč od sebe veliko gobo. »Kar tu bom prenočila,« se je odločila, splezala nanjo in se stisnila v kotiček pod klobuk. Ni še zaspala, ko je zaslišala čudno sopihanje, ki je prihajalo čedalje bliže. Nenadoma je pa opazila dvoje debelih oči, nataknjenih na gibljivih dolgih paličkah, ki so strmele vanjo, kakor bi jo hotele požreti. »Fu, fu! Kaj pa ti delaš tukaj? To je moj dom!« je sopihalo. Bil je gospod polž, ki se je ta dan malce zakasnil in ni maral deliti svojega doma z kdo ve kakšnim potepuhom. »Fu, fu! Izgini!« je sopihal in uboga Cici se je od strahu pognala izpod klobuka in zbežala, kar so jo nesle noge. Ker je bilo v gozdu že zelo temno, se je vsak čas ob kaj zadela. Zdaj ob kamen, zdaj ob trn. Vsa je bila že razpraskana in otolčena. Toda ustaviti se ni marala. Prepričana je bila, da jo zasledujejo grde oči na migajočih paličkah. Nenadoma je pa s tako močjo butila ob nekaj trdega in velikega, da je za hip kakor omamljena obležala. Ko se je zavedela, je spoznala, da je to deblo velikega drevesa, zato je brž zlezla nanj. Šele visoko v krošnji se je ustavila in smuknila skozi odprtinico pod drevesni lub. Prišla je v velik prostor, ki je bil skrivnostno razsvetljen. Namesto svetilk so bile pritrjene trohneče gobice. »Tu je res prijetno,« je pomislila Cici. »In lepo se bo dalo spati in neprijazni polž tudi ne bo mogel do mene.« Ko se je ogledovala, je spoznala, da ni sama. V dvorani je bilo že vse polno spečih živalic: kukcev, črvičkov in gosenic. »Ti niso nevarni,« je zadovoljno ugotovila in kmalu sladko zaspala. In res, vso noč je v tej mešani družbi prav mirno spala. Navsezgodaj pa je nekdo trdo potrkal na vrata. Tako glasno je tolkel po skorji, da so se vse živali prebudile in urno pobegnile pod lubjem na drugo stran drevesa. Zaspana Cici ni vedela, kaj to pomeni, zato je stekla za njimi. Toda komaj je vsa druščina srečno prihitela na drugo stran, je že spet tam nekdo trkal, zdaj pa tako močno, da se je v skorji napravila Luknja. Prestrašene živalce so spet pobegnile. ubrale so jo nazaj na stari prostor. Toda še preden so si oddahnile, je že spet tu potrkalo in spet so se obrnile. Tako so tekale sem in tja in Cici je bila že vsa upehana. Nazadnje si je rekla: »Dovolj mi je neumnega beganja. Rajši grem gledat, kdo trka.« Previdno je zlezla k luknji in ravno hotela pogledati iz nje, ko se je prikazalo nekaj dolgega, mehkega, namazanega z lepilom. Bil je jezik žolne, ki si je že v zgodnjem jutru iskala hrane pod lubjem. Na dolgi jezik se je bilo prilepilo že precej živalic in joj! tudi Cici je obvisela, na srečo le z zadnjimi nožicami. Bilo je strašno nevarno. Ko bi se ne bila z najhujšim naporom otela, bi bila z drugimi vred odromala v želodec večno lačne ptice. Ko se je rešila, je brž pohitela z drevesa na tla. Toda v gozdu je bilo še zelo mračno in megla se je pasla med drevjem. Cici je bila hudo zaspana in utrujena. »Kam naj zlezem, kje naj se odpočijem?« je vzdihnila in žalostno tavala dalje. Nazadnje je naletela na suho slamico, ki je ležala na tleh. Zlezla je vanjo in kmalu zaspala. Spala je dobro in celo sanjalo se ji je. Prikazala se ji je upraviteljica, vsa dobra in prijazna, jo dvignila k sebi in zaplesala z njo, da se je vse vrtelo. Joj, kako je bilo lepo! Plesali sta dolgo in vedno hitreje, nazadnje tako hitro, da je mala Cici že začela prositi: »Nikar, draga upraviteljica! Dovolj je, v glavi se mi vrti. Prosim, dovolj, dovoljl« Toda upraviteljica ni odnehala. Še bolj jo je zasukala in Cici je glasno zakričala: »Ne več, ne več!« in se prebudila. Glej, upraviteljice ni bilo nikjer, Cici pa se je še vedno vrtela. »Ne več, ne več!« Je še enkrat zaklicala, toda odgovora ni bilo. Slišala je le žvižganje in zavijanje viharja, ki se je prešerno igral s slamico. Zaradi silnega vrtenja je uboga Cici omedlela. Prebudila se je šele, ko je obležala visoko nad vasjo v cerkvenem strešnem žlebu, kamor jo je bil zanesel vihar. Vrabci, ki so čepeli v žlebu, so se vrešče menili o nočnem dogodku. Največji vpijat je zatrjeval, da je po tem viharju vse narobe: kar bi moralo biti zgoraj, je spodaj, in kar bi moralo biti spodaj, je zgoraj. »Kako to misliš, kako to misliš? a ga je vprašal sosed in se rinil v ospredje. »Kako? Kako?« je kričal prvi. »Čisto preprosto, čisto preprosto. Kar poglej okrog sebe! Tale slamica na primer ne spada v naš žleb.« »Saj res, saj res!« so se drli vrabci vsi vprek in si radovedno ogledovali slamico. »Nič ne de, nič ne de!« je kričal posebno pameten vrabček. »Poberimo jo in jo vrzimo na tla in vse bo v redu.« »Saj res, saj res!« so zavpili vsi in se je že polotili. Ubogi Cici je zastala sapa. »Gorje! Na pomoč!« je kriknila. »Če me kateri od vrabcev zagleda, me bo pri priči pohrustal.« In glej, prišla je pomoč! Nad cerkev je priletel jastreb in kričačev že ni bilo več. Pobegnili so pred nevarnim sovražnikom. Mravljica se je oddahnila. Toda veselje ni dolgo trajalo. Sonce je čedalje bolj pripekalo in bila je bolj in bolj žejna. Nazadnje jo je žeja prisilila, da je zlezla iz slamice in začela iskati vodo. Tekala je sem ter tja, lezla po strehi gor in dol, a nikjer ni bilo vode, da bi si pogasila žejo. Vsa slaba se je nazadnje vrnila v slamico, da bi tam pričakala smrti. Uboga Cici je bila hudo žalostna. Zamislila se je v svojo usodo in solze so ji silile v oči. Boleče jo je stisnilo pri srcu, ko se je domislila svojega lepega doma, kjer je tako varno živela med Ijubimi sestricami. Spoznala je, kako nespametno je ravnala. O, kako rada bi zdaj delala, samo če bi se smela vrniti domov! Toda bilo je prepozno. Nikoli nikoli več ne bo videla domačega mravljišča pod košato jelko. Ko je tako bridko jokala in premišljevala v slamici, je nenadoma padla nanjo debela kaplja. Skoraj bi se bila utopila. Brž je zlezla globlje v slamico in od daleč žejno sikala kapljico. Kmalu je padla druga, pa še tretja in čedalje gostejše in Cici je pila, pila ... Še preden se je zavedela, kaj se godi, se je ulila močna ploha. Žleb je bil že zvrhan vode, ki je pograbila slanico in jo z mravljico vred klu, k1u, klu! odnesla po odvodni cevi na cesto. S ceste se je voda valila čez vrtove in travnike v potok in nesla slamico s seboj. Tu so jo zgrabili divji valovi in jo premetavali sem ter tja. V divjem pljuskanju in šumenju uboga Cici ni več mislila. Vse je že kazalo, da ne bo nikoli več zagledala zlatega sonca. Toda ne, spet je imela srečo. Potok se je nedaleč od gozda zlival v jezerce in slamica je kakor drobna barčica zaplavala po gladini. »Kvak, kvak, kvak!« so zakvakale žabe in Cici se je v slamici predramila. »Kaj je to? Ali sem še živa?« se je začudila in radovedno pokukala ven. Zunaj je že spet sijalo sonce in komaj opazni valovi so zibali slamnato barčico proti zelenemu bregu. O viharju ni bilo niti sledu več. »Rešena sem, rešena!« je presrečna vzkliknila Cici in brž splezala na vrbovo vejo, ki je kopala srebrne liste v jezeru. Z veje je prišla na breg, potem pa pohitela na travnik, kjer so jo z opojnim vonjem vabile pisane cvetlice na sladki med. Lačna Cici je tekala od cveta do cveta in srebala, srebala. Ko se je dodobra pokrepčala, se je spomnila svojih gosli in v zahvalo za rešitev zaigrala: »Cici, Cici!« V svoji veliki sreči je bila prepričana, da jo posluša ves svet, zlato sonce, vse dobre rože in tudi temni gozd. Tedaj je blizu v travi nekdo zastokal. Bila je starejša črna mravlja, ki je omagovala pod težkim bremenom, poginulim pajkom. »Pretežko je zame, ko bi mi kdo vsaj majčkeno pomagal, pa bi šlo!« je vzdihovala vsa upehana. Cici je nehala igrati, ko je zaslišala stokanje. Brž je prihitela in plaho rekla: »Ali ti smem jaz pomagati? Zelo sem močna.« Pridna mravlja je zviška pogledala po drobni, slabotni mravljici, a prijazno odgovorila: »Ce si tako dobra, pa poskusiva, prosim, zelo ti bom hvaležna.« Mala Cici je pograbila pajka s tako močjo, da se je stara mravlja kar čudila: »Kdo bi si mislil, da je tako močna, ko je tak sušec!« V dvoje je šlo veliko Iaže in še dokaj hitro sta dospeli z bremenom do roba gozda. Tu je Cici mahoma obstala in ni hotela naprej. Pod košato jelko je zagledala domače ognjišče. Najrajši bi bila zavriskala od sreče in vse zapovrstjo objela in pritisnila na srce. »Sestra, ne morem več naprej,« je potem rekla žalostna. »Kako, zdaj, ko bova že vsak čas doma, ne moreš več?« se je začudila mravlja. »Prosim, pomagaj mi samo še tale košček poti, potlej se lahko vrneš!« »Ne, ne morem naprej, verjemi, sestra,« je vsa potrta rekla Cici. »Rada bi ti pomagala, a ti res ne smem.« »Ne smeš? Kdo ti brani?« se je še bolj začudila mravlja. »Pa tako pridno si mi pomagala!« »A nisem bila vedno tako pridna,« je izjecljala mala mravljica Cici. »Kaj praviš? Da nisi bila vedno pridna? Tega ti pa že ne verjamean. Od kod si pa?« »Tukaj, v temle mravljišču sem bila doma.« »Kaj, v tem mravljišču si bila doma in zdaj nisi več? Kdo pa si? « »Lena mravljica Cici sem,« je s tresočim se glasom odvrnila. »Kaj, ti si Cici, ki je hotela biti čriček?« Mravlja je pazno ogledala revico pred seboj. Res jo je spoznala. »Cici, naša Cici! Mislili smo, da si že zdavnaj mrtva!« je vzkliknila in jo ljubeče pritisnila k sebi. »Ne, nisem še mrtva, a kmalu bi bila res,« je tiho povedala Cici. »Nič se ne boj, Cici! Vse bo še dobro. Poglavitno je, da si se poboljšala. Kajne, da si se?« jo je vprašala. Mala Cici je le nemo prikimala. »Čakaj, le malo potrpi, takoj se vrnem!« je rekla mravlja in odhitela v mravljišče. Upraviteljica se je hudo začudila, ko je pritekla k njej vsa razburjena mravlja. »Kaj se je vendar zgodilo?« jo je zaskrbljeno vprašala. »Draga upraviteljica, nič hudega se ni zgodilo, 1e zelo sem srečna. Našla sem izgubljeno sestrico. Nedaleč od tod v travi je naša mala Cici, vsa slaba in shujšana. Niti spoznala je nisem, tako je revna.« Upraviteljica se je zresnila. »Cici, lena Cici, ta nima kaj iskati v našem mravljišču!« je odločno odvrnila. »Ne, saj ni več lena, poboljšala se je,« jo je branila dobra mravlja in v isti sapi hitela praviti, kako ji je Cici sama pritekla na pomoč, kako ji je pridno pomagala, a zdaj si ne upa domov. »Prosim, prosim, sprejmite jo nazaj. Nič več ne bo lena.« Upraviteljica je dolgo premišljevala, nazadnje pa rekla: »Naj pride.« Pridna mravlja od sreče ni več gledala predse. Tako je tekla, da je nekaj mravljic kar podrla. Že od daleč je klicala sestrici: »Cici, pojdi brž sem, upraviteljica ti bo odpustila, če boš pridna. Pojdi, nič se ne boj, vse bo spet dobro!« Prijela je Cici in jo odpeljala mimo začudene straže v mravljišče. Ko je upraviteljica zagledala slabotno, tresočo se Cici pred seboj tako revno in skesano, jo je zabolelo pri srcu. Dvignila jo je k sebi in jo mehko vprašala: »No, ti mala potepuška, kako ti je bilo na tujem?« Cici ni mogla odgovoriti. Hvaležno je objela dobro upraviteljico in tiho zaihtela. »No, no, nikar ne joči! Kaj je bilo res tako hudo? Pri nas boš. Sem že zvedela, da si bila postrežljiva in pridna. Le taka ostani, pa bo spet vse dobro. Zvečer nam boš povedala, kaj vse si doživela.« Zvečer, ko je v mravljišču počivalo delo, so se mravlje zbrale kakor na zborovanje. V sredi je stala upraviteljica, zraven nje Cici, okrog njiju pa v lepem krogu tesno druga ob drugi vse mravljice. Bilo je tiho ko v grobu, ko je začela Cici pripovedovati svoje doživljaje. Nobenega ni pozabila. Povedala jim je o mravlji rjavki, o mravlji velikanki, o polžu in o žolni, o vrabcih in viharju. Nazalnje je povedala, kako je hrepenela po ljubem domu in kako je šele na tujem spoznala, kako rada ima domače mravljišče in vse, vse v njem. Obljubila je, da bo odslej vedno pridna in da bo igrala na gosli samo takrat, kadar bo čas iger in zabave. Ko je končala, so imele vse mravlje vlažne oči, celo stroga policija. »Ljube sestre,« je po daljšem molku spregovorila upraviteljica, ki ji je bilo nerodno, da bi mravlje opazile, kako se ji leskeče solza v očeh, »pozno je že, pojdimo spat. Želim vam dober počitek!« To noč so v mravljišču mravlje sanjale o čudovitih doživljajih male pregnanke, celo upraviteljica je sanjala o drobni neugnanki Cici.

Razvajena veverica[uredi]

Bil je krasen pomladanski dan. Gozdni ptički so peli kakor še nikoli. »Jutri bo svatba, jutri bo svatba!« so žvrgoleli z zelenih vej in veselo naznanjali poroko najlepše in najžlahtnejše veverice vsega loga. Tudi zgovorne žabe iz tolmuna so vabile gozdne prebivalce na veselo svatovanje: »Kvak, kvak, kvak, kvak, naj pride vsak!« Cvetlice ob poti so hitele rasti, ker na ta slavni dan bi bile rade v najlepšem cvetju. Na mogočnem hrastu, kjer so stanovale veverice, oče, mati in lepa nevestica, pa so že od rane zarje hiteli pripravljati in pospravljati. Iz votline v deblu se je prikazal košati rep gospe veverice, ki je pridno pometala stanovanje. Na tla so leteli odpadki, lupine in druga nerabna šara. Tu pa tam je gospodinja otepla čez rob svoj košati rep, da se je kar prašilo. Tudi oče je marljivo delal. Neutrudno je prinašal od vseh strani sladke prigrizke in polnil shrambe za slovesno svatovanje. »Vsega bo še premalo,« je godrnjal, »gostje so nenasitljivi. In ti, žena, nehaj vendar s svojim stepanjem! Polna usta imam že prahu. Zloži rajši tele orehe na polico!« »Ne utegnem, moram še hčerko opraviti,« se je otresla gospodinja. »Če se pa mislita lišpati, pojdita pred duri,« je rekel oče nestrpno. Kmalu je res stopila iz votline mlada veverica. Po vedenju ji je bilo videti, da jo je mati preveč pestovala. Bila je pa izredno lepa. Svileni, mehki kožuh se ji je kar lesketal v soncu, oči so bile črne in okrogle kakor gozdne češnje, ušesa in košati rep pa so bili temno bakrena. Nevestica je sedla na prvo vejo senčne krošnje in kmalu je prišla mama in jo začela z jezikom skrbno umivati. Ko pa se je lotila hčerkinega košatega repa, da bi ji ga sčesala, je hčerkica milo zajavkala. »Av, av, mamica, kako hudo me vlečeš!« »Ne bodi vendar tako občutljiva,« jo je mirila mama, »če hočeš biti lepa, moraš malo potrpeti!« Razvajena gospodična pa le ni znala molče trpeti in je venomer javkala. Iz bližnjega grma je nenadoma skočil zajec, nevestin daljni sorodnik. Veverici sta se zelo prestrašili. »Hihihi, pozdravljena, lepa nevestica, hihihi!« se je zasmejal zajček. »Nikar se ne strašite! Mislil sem, da sem samo jaz strahopetec, zdaj.pa vidim, da tudi jaz lahko koga prestrašim, hihihi!« Zajček je bil tako dobre volje, da se je kar naprej hihital in nagajal: »Oče in mati vas lepo pozdravljata in pravita ... in pravita, hihihi ... šment, zdaj sem pa pozabil, kaj sta rekla. Ne zameri, prelepa nevestica! Ko sem skočil čez potok, mi je misel ušla, brž jo grem iskat. Če jo najdem, se takoj vrnem, hihihi!« in hop, hop, hop! Veselega zajčka že ni bilo več, gozd ga je vzel. »Oh, tale naš sorodnik je pa res malo prisinuknjen,a je rekla nevesta, malce užaljena. »Prismuknjen ravno ni,« ga je zagovarjala stara veverica; »šaljivec je, kakor je bil v mladih letih njegov oče; vedno je dobre volje in zdaj se menda veseli tvoje svatbe.« Skrbna mati je hčerki lepo počesala šopke dlake na ušesih in ji gladila kožuh, da bi se še bolj svetil. »Mamica, ali bo poročna tančica pravi čas narejena in bo res Iepa?« je vprašala nečimrna nevestica. »Bodi brez skrbi, dragi otrok,« je mirno odvrnila mati. »Gospod pajek mi je za trdno obljubil in rekel, da bo to njegovo najlepše delo. Tančico bo predel ob večerni zarji in, ko se bo zdanilo, bo hitro vpletel še jutranjo roso.« »O, kako bo lepa!« se je veselila nevestica. »Toda, mamica, povej mi, kaj boš dala gospodu pajku za to?« »Kar je za tako delo primerno; dali mu bomo veliko živo gozdno muho.« »Joj, zakaj pa muho, pa še živo? Sirotica mala!« je rekla nevestica. »Dragi otrok,« jo je poučila mati. »Če bi se pajek ne hranil z muhami, bi nikoli ne spredel tančice. Če bi slavček ne jedel črvov in gosenic, bi ne pel tako lepo. Tako je urejeno v naravi!« Na te besede je hčerkica dolgo molčala in razmišljala o čudni naravi: saj ji kar ni hotelo v glavico, da mora vse prav tako biti. Nazadnje je glasno vzdihnila in rekla: »Pa sem le vesela, da mi ni treba jesti živih muh.« Bilo je že pozno in mati veverica je končala delo. Spomnila se je, da še ni natrgala cvetlic za nevestin venec. Zato sta obe urno odhiteli na travnik. Drugo jutro je bilo prekrasno sončno vreme. Navsezgodaj je zazvenela po gozdu nenavadna godba in slovesno petje. Ob poti so opojno zadehtele cvetlice in zažarele v najlepših barvah. Šmarnice so z belimi zvončki cingljale: »Cincincin, nevestici sreče, cincincincin!« Drevje je z listjem rahlo šumelo v pozdrav. Po stezi se je pomikal čudovit poročni sprevod. Prva je korakala godba, veseli črički. »Čri, čri, čri, nevesta naj živi!« so brez nehanja godli. Za njimi so drobili pevci: ptice pevke iz vsega loga. To je bil živžav! Vsak ptiček je pel svojo najlepšo pesem in se trudil in trudil, da bi se čim bolje slišalo. Za pridnimi pevci so skakale v dolgi vrsti zgovorne žabe iz tolmuna. Gospodje žabjaki in gospe žabe so bili silno ponosni; napihovali so se in kvakali na vse grlo: »Kvak, kvak, kvak, kvak, srečo vošči vsak!« Šele za godbo so šli najbližji sorodniki: žlahtne veverice iz vsega loga. V desnicah so držale rože in z njimi veselo mahale. Sredi te vesele družbe je stopala mlada nevesta z ženinom ob strani. Pajek je bil mož beseda. Dolga nevestina tančica je bila prava umetnina. Vpletena jutranja rosa se je lesketala na spomladanskem soncu kakor tisoč draguljev in večerna zarja, ki se je ujela med niti, je dajala nevesti skrivnosten čar. Tančica pa ni bila samo lepa, temveč tudi tako dolga, da je deset mladih veveričk z venčki na glavi nosilo vlečko. Tudi ženin, ki je blažen od sreče korakal ob svoji lepi nevesti, je bil vreden občudovanja. Na vsakem ušesu je imel pripeto kito cvetlic, košati rep pa mu je krasil velik list praproti, ki je bil v tem čudnem sprevodu kakor vihrajoča zastava. Svatje so bili najboljše volje, samo nevestini starši so si venomer s hrastovimi listi brisali oči, solzne od ganjenosti. V sprevodu so potem hiteli še vsi drugi sorodniki: lepo število ljubkih polhov, dolga vrsta veselih zajcev in tudi ježi so mislili, da spadajo zraven. Za bodljivci je drobila najbolj pisana družba: gozdni hrošči in pajki vseh vrst in velikosti. Na koncu pa so lezle pridne mravlje. Da bi bil svatbeni sprevod čim lepši, so ga spremljali po zraku pisani metulji čudovitih barv. Nad nevesto in ženinom pa je kakor brneče letalo krožil lesketajoč se kačji pastir. Sprevod je hitel v najlepšem redu skozi gozd. Nevestici se je samo smejalo. Hipoma pa se je vse ustavilo in nastala je cela zmešnjava. Kaj se je neki zgodilo? Kaj je zaprlo pot? Oh, ata polž je lezel čez cesto, pa prav zdaj, ko bi najmanj smel! Jezni svatje so počasneža priganjali, naj se brž umakne. »Teci, teci!« so mu klicali. Toda kdaj je že polž tekel. Pri najboljši volji je šlo le po polževo. Ves upehan je nazadnje le prilezel na drugo stran. Nekaj starejših veveric si je to čudno zaporo razlagalo kot slabo znamenje. Sprevod je srečno nadaljeval svojo pot. Zavijal je po mehkih stezicah, zdaj levo, zdaj desno, in že so se svatje približali gostišču. Tedaj pa se je spet zgodilo nekaj nepričakovanega: izpod nevestinih tačic je nenadoma in tako naglo zrasel jurček, da je prestrašeno nevesto dvignil visoke v zrak. »Na pomoč! Na pomoč!« je klicala mehka gospodična in iztegovala prednji tačici proti ženinu. Vsi so prestrašeno obstali in priskočili. Ko so pa videli, kaj je napravil poredni jurček, so se od srca smejali in dejali: »Kaj bi se jezili na tako nespametno gobo. Jurček je jurček in bo vedno ostal jurček.« In sprevod je krenil dalje. Praznoverne veverice so spotoma hitro pobožale žametasti klobuk lepe gobe. Prepričane so bile, da bo jurček, ki je tako prečudežno naglo zrasel, prinesel njim in mlademu paru srečo. Jurček se seveda ni branil, saj mu je kar dobro delo, da je mahoma tako spoštovan. Svatbeni sprevod je končno le dospel na gostišče. Pod velikim hrastom je stala lična lopa iz zelenih vej. Godba je utihnila. Pred lopo so jih na vzvišenem prostoru sprejele tri ptice modrijanke: vrana, sova in žolna. Z govorom jih je seveda pozdravila vrana, ker se njen hreščeči glas najdalje sliši. Govorila je dolgo in izbrano in v imenu vseh. Sovi se je medtem kar naprej dremalo. Ta nočna ptica bi bila pač najrajši tudi ta dan prespala. Malo je manjkalo, da ni med lepim govorom glasno zasmrčala. Da bi se taka sramota ne zgodila vpričo svatov, jo je budna žolna zdaj pa zdaj sunila s kljunom. Na srečo je vrana že končala govor z veselim »kra-kra«, kar je pomenilo »živio, živio,« in vsi svatje so veselo ponavljali vsak v svojem jeziku: »Živio, živio!« Nato se je začela poroka. V senčnico so stopili ženin in nevesta in samo najbližji sorodniki. Tam je čakal starešina, najpametnejša in najstarejša veverica. Spoštljivi gospod je sedel na vzvišenem sedežu in listal po debeli knjigi, ki je bila iz samih hrastovih listov. V desnici je držal tanko borovo iglo in z njo vbadal v knjigo. Po dolgem molku je spregovoril. »Ženin in nevesta! Naj se izvrši vajina poroka po naših starih šegah! Najprej stopita sem predme in povejta, kako se bosta odslej klicala! Izberita si imeni, ki vaju bosta vedno spominjali na kaj lepega in dobrega. Nevesta, ti si prva.« Nevesta je dolgo premišljevala, končno pa ljubko spregovorila: »Mojemu prihodnjemu možu naj bo ime Beli sladkorček.« Starešina je nejevoljno namrščil čelo in dejal: »Gospodična, to ni po naše in svetujem ti, da si to ime izbrišeš iz spomina. Izberi si kako drugo, saj je vendar naš veliki log poln lepih naravnih dobrot.« Nevestici je bilo silno nerodno. Spet je dolgo premišljevala in nazadnje komaj slišno izjecljala: »Želim ... želim ... naj bo mojemu možu ... ime Dobri lešnik.« Starešina je zadovoljno prikimal in skrbna vrezal v knjigo ime: Dobri lešnik. Nato je vprašal še ženina po nevestinem imenu. Ženin ni dolgo premišljeval; kratko in glasno je dejal: »Moja prihodnja žena naj se imenuje Lepa jagoda.« »Dobro,« je rekel starešina in takoj vrezal z borovo iglo v hrastovo knjigo ime: Lepa jagoda. Pomembno delo je bilo opravljeno. Debela knjiga se je zaprla in častitljivi gospod je vzel velik oreh in ga dal ženinu z besedami: »Ženin, prepolovi oreh in ga daj pol svoji prihodnji Ženi! To naj pomeni, da si bosta odslej vedno vse delila, posebno še pozimi, ko ni hrane v izobilju.« Ženin je oreh hitro preklal in prav kmalu sta pohrustala vsak svojo polovico. »Tako je prav, « je dejal starešina. »In zdaj dvignita tale kamen in ga odnesita tjale v kot. To naj pomeni, da bosta odslej skupno nosila vse težave življenja.« Ženin je čvrsto prijel, toda kamen ni bil lahek, posebno zato ne, ker je bila nevesta tako hudo mehka. Komaj sta ga privlekla do kota. Tedaj je častitljivi gospod dejal: »Tako, zdaj sta po vseh starih postavah in pravilih poročena.« Začela se je splošna radost. Mlade veveričke so se zvrstile v velik kolobar, godci so zagodli, ptički zapeli, žabe zakvakale in rajanje se je začelo. »Hopa cupa, hopa cupa!« so klicali veseli svatje in ploskali v taktu. »Hopa cupa, hopa cupa!« so vriskali plesalci in tako vneto skakali, da so z glavami trkali ob strop. To je bil ples! Svatje so se zabavali kakor že dolgo ne. Nazadnje so posedli v mehko mahovje in pojedli vse, kar je bilo v shrambah. Sonce je zahajalo za visoke gore. V logu se je zmračilo in svatje so se začeli poslavljati. Mladi mož je odpeljal ženko na svoj dom. Razvajena veverica v novem domu ni bila preveč navdušena; vse se ji je zdelo preveč starinsko in razmetano. Toda prvi dan ni še nič rekla. Drugi dan pa, ko maža ni bilo doma, je začela stanovanje preurejati. Skoraj vse je pometala iz hiše. Ko se je mož vrnil, je dobil svoje stare spominke pod hrastom. Začuden in žalosten je stopil v prazni dom. Dobri lešnik pa ni vzrojil, prerad je imel svojo ženičko. Le glasno je vzdihnil in tiho odšel. Pod hrastom je pobral svoje stvari in jih spravil v jamo, ki jo je izkopal pod koreninami. Ženka je medtem radovedno kukala čez rob svojega doma in ni mogla razumeti, kako more biti možu tako pri srcu ta stara šara. Odslej je imela razvajena veverica vedno nove želje. Najprej si je zaželela mehkih preprog in blazin iz najlepšega mahu. Ko ji je pridni mož vse to nanosil, je hotela imeti lepo izrezljano polico iz orehove skorje. Mož se je dolgo ubadal z njo, ko jo je pa prinesel muhasti ženi, ji ni bila posebno po volji. Želela si je še druge, lepše, iz hrastove skorje. Komaj je bilo to delo končano, je že opazila, da polici ne spadata v isto stanovanje, zato je zahtevala, naj bosta obe polici hrastovi. Tako je šlo dan na dan! Dobri lešnik je delal od rane zarje do pozne noči, samo da bi ustregel ljubljeni ženki. Toda Lepa jagoda ni bila nikdar zadovoljna, preveč je bila razvajena. Vendar že ni več vedela, česa naj bi si še poželela. Nekoč ji je prišlo na misel, da bo šele takrat srečna, ko bo dobila kos belega sladkorja, takega, kakor ji ga je bila nekoč prinesla mama. Skrbni mož je tekal po gozdu sem ter tja in iskal sladkor. Ko je videl, da ga v gozdu ne bo našel, je pohitel v vas in se približal hišam. In res, že v prvi hiši ga je zagledal na mizi. Po daljšem obotavljanju je spretno skočil skoz odprto okno in smuk na mizo. Toda gorje! Tatiča so opazili otroci, hitro zaprli okno in drznega veverana vtaknili v kletko. Vse to je bilo tako hitro opravljeno, da se ubogi Dobri lešnik ni utegnil niti v bran postaviti. Ta dan je razvajena veverica zaman čakala moža. Ko ga tudi zvečer ni bilo, se je milo razjokala. Jokala je vso noč, ves drugi dan in še mnogo dni. Nazadnje je vsa nesrečna pritavala domov k staršem. Mati in oče sta se zelo prestrašila. Še bolj pa sta se prestrašila, ko sta zvedela, kaj se je zgodilo. Takoj sta sklicala vse sorodnike in pohiteli so iskat mladega moža. Pretaknili so ves Iog in tudi sosednji gozd, toda vse iskanje je bilo zaman. Nazadnje so z žalostjo uganili, da je ubogega Dobrega lešnika pohrustala požrešna lisica. Lepa jagoda je bila hudo žalostna. Potrto je povešala glavo in bila kakor zlomljena cvetka. Medtem pa je Dobri lešnik obupno skakal po kletki in iskal izhoda iz ječe. Proseče je gledal otroke, ki so ga radovedno opazovali, kakor bi jim hotel reči: »Prosim, prosim, spustite me ven; domov moram, k ljubljeni ženki. Bodite usmiljeni, dajte mi prostost!« Otroci ga pa niso razumeli. Dajali so mu sicer najslajših jedi, celo belega sladkorja, a zaželene svobode mu niso dali. Potekli so tedni, celo meseci; osamljena Lepa jagoda je še vedno žalovala za možem. Minila sta sončna pomlad in toplo poletje, pred vrati je bila zima. Starše je zelo zaskrbelo, zakaj malčki, ki so prišli na svet poleti, so doraščali in v domu ni bilo več prostora za vse. Ko je pa zapadel sneg, je pritisnil mraz. Začelo je primanjkovati hrane. Nekega dne so rekli starši svoji hčerki: »Dragi otrok, preti nam lakota, tudi stanovanje je že tako tesno, da se kar dušimo, in tvoji bratje so še slabi in potrebujejo naše pomoči. Ti si pa zdrava, močna in si lahko že sama dobiš vsakdanjega kruha. Zato sva sklenila, da pojdeš k družini v sosednjem logu, kjer boš bolehni gospodinji v pomoč.« Ko je to zaslišala razvajena hčerkica, se je milo razjokala. Ni in ni hotela iz toplega doma. Toda vse solze niso nič zalegle. Obveljalo je, kar so starši sklenili. Bridko žalostna se je morala nazadnje posloviti in se preseliti v sosednji log. V novem domu je bila Lepa jagoda zelo nesrečna. Tu se ni nihče zanimal za njene želje. Morala je delati kakor še nikoli. Neštetokrat na dan je morala z drevesa, tudi v najhujšem mrazu. Izpod debelega snega je kopala jedi, shranjene v zimski kleti pod hrastovino koreninami. Pri tem so ji skoraj zmrznile drobne tačke in križ jo je hudo bolel. Za svoje delo ni nikoli slišala pohvalne besede. Nasprotno, gospodar je ves dan nejevoljno sitnaril. Včasih je za kako malenkost tako zarentačil, da se je uboga veverica prestrašena stisnila v kot. Bolehna gospodinja si tudi ni upala nikoli spregovoriti glasne besede, tiho in neskončno potrpežljivo je prenašala moža. Lepa jagoda je morala venomer misliti na svojega Dobrega lešnika. Joj, koliko solza je na tihem potočila! Bili so dnevi, ko ni mogla več vzdržati. Tedaj je splezala v vrh drevesa, gledala proti domačemu logu in debele solze so ji tekle po smrčku. Prešli so tedni in meseci. Gospodar je bil nepoboljšljiv sitnež in Lepa jagoda je bila skoraj že prav tako potrpežIjiva in pohlevna kakor njena tiha gospodinja. Nekoč pa jo je gospodar zalotil v trenutku, ko je ždela vrh drevesa in solznih oči gledala proti domačemu logu, »Tukaj se torej skrivaš? Zgubi se, hitro!« se je jeznorito zadrl nanjo in jo spodil. Lepa jagoda je preašena stekla proti domačemu logu. Poiskala je svoj nekdanji dom, kjer sta svoj čas tako srečno živela z Dobrim lešnikom. Stisnila se je v zapuščeno votlino v hrastovem deblu in samo še jokala. Dolgo, dolgo je ihtela. Tedaj se je domislila starih moževih spominkov, zakopanih pod hrastom. Splezala je z drevesa in jih začela izkopavati. Zdaj ji je bilo vse to tako ljubo. Kos za kosom je znosila v stanovanje in vse razpostrla na stare prostore. Pri tem so ji seveda obilno drle solze. Hipoma pa se je zdrznila in začela napeto poslušati. »Lepa jagoda, Lepa jagoda!« je nekdo klical. Veverica kar verjeti ni mogla. Saj to je vendar glas Dobrega lešnika! Hotela je planiti k vratom, a že je vstopil mož, ves blažen, s koščkom belega sladkorja v gobčku. »O moj...;« je vzkliknila presrečna veverica, več pa ni spravila iz grla. Skočila je k možu in ga ihteč objela. Dobri lešnik, ki je bil tudi sam zelo ganjen, jo je skušal potolažiti. Pripovedoval ji je, kako so ga otroci zaprli v kletko, kako se mu je godilo in kako ga je nazadnje usmiljena deklica izpustila, ko domačih ni bilo doma. »In glej, Lepa jagoda,« je še dodal, »ta beli košček sladkorja, ki te bo osrečil, sem še hitro vzel s seboj zate.« »Oh, dragi, zdaj bom srečna tudi brez sladkorja, samo ne hodi več od mene!« je zaprosila Lepa jagoda in se ljubeče privila k njemu. Dobri lešnik se pa ni mogel dovolj načuditi svoji Lepi jagodi, ki je bila zdaj tako pametna. Ko je zagledal celo svoje stare spominke v stanovanju, jo je hvaležno pobožal. Kakor hitro se je po logu razvedelo, da se je Dobri lešnik vrnil čil in zdrav k svoji družici, so se vsi razveselili. Posebno pa je odleglo staršem Lepe jagode, ker je vse to izmodrilo njihovo hčerko. Odslej je živela pridna in delavna s svojim drogom v sreči in zadovoljnosti, zlasti ko je v tesnem gnezdecu zacvilil njun prvi otročiček.

Srečni polž[uredi]

Pod košatim grmom na robu velikega travnika je rahlo zašušljalo. Kaj bi neki bilo? Saj je že tema ... Gospod polž se je skobacal iz posteljice iz suhega listja. Previdno je stegnil tipalki in tipal, tipal okrog sebe, kakor bi hotel ugotoviti, ali je kaj pozabil in ni vzel s seboj. Odpravljal se je namreč na dolgo potovanje. Ta grm je bil njegov rojstni kraj in tu je preživel brezskrbno mladost. Hranil se je z listi, gobami in jagodami, ki so rasle v bližini, in nikoli mu ni bilo sile. Toda nesrečni veter mu je zadnje dni kar naprej prinašal iz daljave nedopovedljivo mamljive vonje. »Od kod neki?« ga je čedalje bolj peklo. Sinoči je nazadnje le prišel na vrh najvišje veje in stegoval oči na dolgih tipalnicah na vse strani. Nazadnje je dognal: vinograd na bližnjem gričku je vzbrstel. Obšla ga je neustavljiva želja po sladko-kislem trsnem listju. Premeril je daljavo in po dolgem premišljevanju izračunal: »Trikrat svetlo, trikrat temno, po bliskovito bom tam!« Računal je po svoje, ker ur ni poznal. S tem je hotel reči, da bo potovanje trajalo tri dni in tri noči. »2e drevi, kakor hitro se zmrači, pojdem na pot!« se je odločil. In tako se je ob prvi temi skobacal iz postelje. Še enkrat je pretipal vse okrog sobe. »Ne, ničesar nisem pozabil. - No, pa pojdimo!« je nazadnje opogumil sebe in hišico in začel svoje jadrno potovanje. Lezel je lezel. »Kam pa kam, prijatelj, tako naglo?« je začudeno zapel slavček, ki je tudi stanoval v grmu. »S trebuhom za kruhom v daljni svet!« je kratko povedal polž, ne da bi se kaj ustavil. »V daljni svet?« se je začudil ptiček in zmajal z glavico. »Ti, lahko je tebi, prijatelj, iti v svet, ko nosiš domek kar s seboj. Kamor prideš, tam si doma. Res srečen si, polž!« je zapel za njim. »Hm, da, tako je,« je zadovoljno mrmral polž, »Toda gorje mi, če bi moral nositi na hrbtu namesto svoje trdne hiše krhko ptičje gnezdo.« Slavček ni nič več odgovoril, le željno je gledal za srečnim polžem. Ta se je pa neutrudno prebijal skozi gosto travo na travniku kakor skozi divji pragozd. Težko je šlo, a polž ni odnehal. Le tu pa tam se je za hip ustavil in se okrepčal s sočno rastlinico. Ko se je zdanilo, se je utrujen umaknil v svojo hišico in trdno zaspal. Ravnal se je po prastari polžji navadi: Popotuj ponoči, podnevi počivaj! Še preden se je zvečerilo, je spet nadaljeval pot. Kmalu je prišel iz travnatega pragozda do pred kratkim zorane njive, Ubral jo je po brazdi in skoraj vso noč potoval po globoki soteski med dvema črnima gorskima grebenoma. Komaj vidno se je začelo svetliti. Njiva je prijetno dehtela in njena sapa se je dvigala v rahlih meglicah proti nebu. »Kam, kam, striček, tako naglo?« je nenadoma zaslišal glas tik pred seboj. Masten črv mu je prekrižal pot in strmel vanj. »S trebuhom za kruhom v daljni svet!« je odgovoril polž, ki se je prvi trenutek kar ustrašil nenavadnega srečanja. »V daljni svet?« se je čudil črv. Blagor se tebi, ki imaš lepo hišico! Kdo se more kosati s teboj! Smuk! in že si na varnem. Jaz revež pa trepetam za življenje, kadar koli prilezem na dan. Vrane, kavke, krastače, vsi razbojniki požrešno prežijo name. Še pod zemljo nimam miru.« »Hm, da, tako je na svetu. Moja hiša je res prava trdnjava. Dobro sem jo sezidal, « je kar ponosno odvrnil polž in zadovoljno nadaljeval pot. Ubogi črv je željno gledal za njim. Polž se mu je zdel najsrečnejše bitje pod soncem. Strašno je občudoval tudi njegovo slinasto sled, ki se je bleščala v jutranjem svitu kakor steza, posuta z briljanti. Sonce se je že dvigalo nad goro, ko je naš popotnik nazadnje le prilezel iz dolge soteske do podnožja vinograda, kamor so jo ubrali vsi sladkosnedni polži. »Dovolj bo za danes,« si je rekel in se stisnil v hišico. Brž ko je sonce zašlo, je krenil dalje. Toda to noč je gospodu polžu trda predla. Moral je vleči svojo trdnjavo v hrib. Pihal in puhal je in se večkrat upehan ustavil. Toda kaj pomeni ta napor v primeri z dobrotami, ki ga čakajo na hribu! Potrpežljivo je prenašal vse težave in nazadnje le srečno pripihal do prve trte. Po kratkem počitku je brž zlezel nanjo in se lotil najmehkejšega lista. Joj, kako mu je teknil! Dehteči kiselkasti sok se mu je zdel največja slaščica. »Čri, čri, čri!« so mu godli črički vsega vinograda ob slastni pojedini. Tedaj je izpod trte radoveden prikukal mlad čriček in se zagledal vanj. »Glej ga, čudaka!« je pomislil čriček. »Včeraj ga še ni bilo. Bog ve, od kod ga je prineslo; in svoje zavetje je prinesel kar s seboj. Ej, to ti je junak! Čri, čri, čri, pozdravljeni!« je pozdravil imenitnega gosta. Polž je bahavo stegnil tipalke in se tako napihnil, da sta mu manjkala samo še kravata krog vratu in cilinder na glavi. Nazadnje mu je bilo dovolj sladkih jedi in najbrž tudi napihovanja. Zlezel je počivat v svojo trdnjavo. »Čri, čri, čri, srečni polžek ti!« se mu je zdelo, da mu pojo vsi črički. »Komu je lepše kakor meni? Še dobro, da sem odšel iz dolgočasnega grma,« je še v polsnu modroval in potem zaspal. Spal je izvrstno, dasi se je kar preveč najedel. Toda proti jutru so ga nenadoma predramili čudni glasovi in trdi koraki. Mahoma se mu je zazdelo, da se ziblje v zraku in bum! je takoj nato nekam padel. Mislil je, da se mu bo hiša razletela. Potem se mu je zazdelo, da so ga zaprli v temen prostor. In začelo ga je pretresati in stresalo ga je kar naprej. »Kaj pa je z menoj?« se je v strahu spraševal. Nazadnje je plaho stegnil tipalke in zatipal v tenu okrog sebe. Otipal je le hiše drugih polžev, ki so se prav tako tresli kakor sam. »Kaj neki to pomeni?« je napeto premišljeval, toda nič ni mogel uganiti. Kje naj bi bil vedel, da so ga navsezgodaj pobrali ljudje, ga stresli z drugimi polži vred v zaboj in da zdaj potuje daleč v tuj svet. Še slutil ni, da ga bodo v velikem mestu prodali na trgu kot redko slaščico in da bo žalostno končal v loncu na štedilniku. »Čri, čri, čri, nesrečni polžiči!« so otožno prepevali črički v vinogradu in tako sta slavček v grmu in črv na njivi zvedela, da ne kaže bližnjega prezgodaj imeti za srečnega.

Nevestica pikapolonica[uredi]

V makovem cvetu, ki se je zibal na robu žitnega polja, je stanovala Bibica, nevestica pikapolonica, s čudovito rdeče poslikanimi krilci. Ko je sonce posijalo skozi prosojni cvet in je mak žarel v skrivnostnem ognju, je pikapolonica zažarela v njem kakor dragulj. Zato ni bilo nič čudnega, da je imela vedno mnogo občudovalcev in resnih snubcev. Toda glej jo Bibico, ta ni marala zanje. Videti je bilo, kakor da je zaljubljena samo v lepi makov cvet, po katerem se je sprehajala ponosno kakor po palači. Nekega jutra, ko je še rosa krasila njeno stanovanje, je prilezel k nji droben hrošček. Bil je tudi pikapolonček, le da je bil ves črn. Ko je gost zagledal lepo Bibo, ki se je pravkar predramila iz spanja, je od začudenja obstal. Ne, tako zale nevestice ni še nikoli videl. Srček mu je začel močno utripati. Tudi Biba je začudeno strmela vanj. Prav res, tako črnega pikapolončka ni še nikoli videla. Dolgo sta se gledala. Nazadnje se je hrošček opogumil in prijazno zabrenčal: »Tisočkrat pozdravljena, lepa nevestical Slišal sem o tvoji izredni lepoti pa sem te prišel gledat in, če dovoliš, snubit.« »Snubit? ... Ti? ... Hihihii ... Saj si vendar ves črn!« se je zahihitala Biba. »Na krilcih nimaš niti senčice škrlata. Jaz pa bom imela rada le tistega, ki bo imel krilca lepo poslikana kakor jaz!« Pikapolonček je žalostno povesil tipalke. »Res, krila so mi črna, tak sem se pač rodil. Pa saj ne gre za to, ko te imam pa tako iz srca rad,« je tiho odvrnil in ljubeče gledal lepo nevestico. Bibi je bilo nerodno. »Že, že,« je odgovorila, »saj ti verjamem. Drugače tudi nisi napačen, le krila imaš prečrna, zato te ne maram.« Pikapolonček je bil zelo potrt. Dolgo je žalostno stal pred njo, nenadoma se je pa zdrznil, visoko dvignil tipalke in vprašal: »Ali bi me potem marala, če bi imel lepo poslikana krila, kakor so tvoja?« »Bi, zakaj pa ne, saj si drugače kar čeden,« je malo začudeno odvrnila. »Res?« se je razveselil črni snubec. »Če me počakaš do jutri zvečer, se bom vrnil s škrlatnimi krili.« »Prav, počakala te bom do jutri zvečer, ko zaide sonce,« je odgovorila Biba in nejeverno zmajala z glavico. »Hvala ti, hvala!« je radostno zabrenčal pikapolonček in se brž poslovil. Ko je razprostrl krilca, je še zaklical: »Če me dotlej ne bo nazaj, vedi, da me ni več med živimi!« In je odletel. Lepa Biba je preplašeno gledala za njim. »Kam neki leti, kje misli dobiti druga krila?« je premišljevala. Nazadnje se je vrnila v svoj dom. Toda glej, nič več ga ni bila tako vesela in nič več se ji ni zdel tako lep. Misli so ji venomer begale v svet, tja, kamor je odletel njen nenavadni črni snubec. Dan se ji je zdel neskončno dolg. Popadel jo je čuden nemir. Zvečer ni mogla zaspati. Prilezla je na rob cveta in strmela v nebo, kjer so se utrinjale zvezdice. Bila je čedalje bolj žalostna. »Če me dotlej ne bo nazaj, vedi, da me ni več med živimi!« se ji je zdelo, da sliši iz daljave. »Revček črni, kam neki je odletel?« je vzdihnila. Bilo ji je hudo zanj. Medtem ko je Biba tako žalostno premišljevala in čakala, jo je naš črni junaček ubiral naravnost proti daljnemu gorovju, za katerim se je vsak večer skrila večerna zarja. Pot je bila dolga dolga in marsikatera nevarnost je prežala nanj. Neutrudno je letel čez polja in travnike, pogumno sekal gosto meglo, ki je ležala nad reko, in ni počival, ko je začelo neusmiljeno pripekati poldansko sonce. Nenadoma je nad njim završalo. Požrešna ptica je planila nanj. Joj, zdaj bo po njem! ... Toda glej ga navihancai Klop! je tisti hip zaprl krilca in kakor kamenček padel na tla. Tu je obležal kakor mrtev. Ptica je začudeno krožila nad njim in ga iskala. Ker se ni nič zganilo, je nazadnje odletela. Tedaj je pikapolonček previdno stegnil tipalke, dognal, da je nevarnost minila, in nadaljeval pot. Bilo je že pozno popoldne, ko je priletel do vznožja hriba. Pogumno se je dvigal nad temnimi gozdovi proti vrhu. Toda ni še priletel na vrh, ko ga je zgrabil močan zračni vrtinec in ga sukal in sukal. Revček se je hudo prestrašil. »Ne, ne smem omagati, lepa nevestica me čaka!« se je spodbujal in se po hudem naporu iztrgal iz neusmiljenega nevidnega objema. Z zadnjimi močmi se je pognal navzgor. In res je srečno priletel na vrh in se z otrplimi nožicami oprijel sijočega žarka, ko je sonce rdeče tonilo za gore. »Oprosti, prelepa zarja, da te tako pozno nadlegujem. Veliko prošnjo imam do tebe!« je utrujeno zabrenčal. »Kaj bi rad, prijateljček?« je vprašala ta in ga mehko pobožala z zlatim prstom. »Prišel sem te prosit pomoči,« je nadaljeval drobni potnik. »Lepa nevestica pikapolonica, ki stanuje v makovem cvetu na robu žitnega polja, je rekla, da me bo le tedaj imela rada, če bom imel prav tako lepo rdeče poslikana krila, kakor jih ima sama, in da bo čakala name samo do jutri večer. Prosim, prosim, poslikaj mi jih ti s svojo barvo. Tako jo imam rad! Usmili se me, pot je bila tako dolga in naporna!« »A, ti moj mali junaček, prav rada bi ti ustregla, a vedi, moja barva ni trpežna. Drži le dotlej, dokler bedim. Pa mi je res hudo, da si se toliko trudil zaman,« je sočutno odgovorila večerna zarja. »Joj, kaj pa zdaj?« je bridko vzdihnil pikapolonček in trudno povesil krilca in tipalnice. Zarji se je revček zasmilil in napeto je premišljevala, kako bi mu vendar pomagala. Nazadnje se je domislila. »Nikar ne bodi tako žalosten. Ko sem zvečer pogledala skozi okno male Bredice v dolini, sem videla, kako je s čopičem slikala čudovitega metulja, rdečega s črnimi pegami. Toliko da ni zletel, tako je bil živ. Pojdi k nji! Zelo je postrežljiva, gotovo ti bo pomagala. Stanuje v prvi hišici ob cesti.« »Hvala, srčna hvala, večerna zarja!« je radostno zabrenčal pikapolonček in se precej spustil v dolino. Bila je že pozna noč, ko je dospel do potoka. Skoraj bi bil zgrešil pot in štrbunknil v mrzle valove. Toda mesec mu je brž priskočil na pomoč. Osvetlil je potok, cesto in hišice s srebrnim svitom. Kakor z dolgim prstom je z žarkom pokazal skazi okno na posteljo, v kateri je spala deklica. Pikapolonček je hitro zletel skozi okno in sedel na blazino. Tu je tiho zabrenčal. Povedal je Bredici, kaj ga je prignalo k nji. Bredica se je v spanju nasmehnila, kakor bi rekla: »Nič se ne boj, hrošček, jutri navsezgodaj te poslikam, da boš še lepši kot ona.« In res. Kakor hitro se je zdanilo, je vstala, mehko pobrala drobnega gosta, ki je še dremal na njeni blazini, poiskala najlepše škrlatne barve in ga začela skrbno slikati s tankim čopičem. Bila je prava umetnica. Ko je posijalo jutranje sonce v sobo, je zletel skozi okno prelep pikapolonček s škrlatnimi krilci in črnimi pičicami. Mali junaček se je urno obrnil proti žitnemu polju. O, kako je biI srečen! Zdelo se mu je, da se ves svet raduje z njim. Sonce je sijalo prijazno kakor še nikoli. Črički so tako veselo cvrčali, veter je bil nenavadno prijeten in nesel ga je naravnost proti polju. Toda kaj je to? ... Sonce se je nenadoma skrilo za temen oblak, veter je nevarno zažvižgal, črički so preplašeno potihnili in kmalu so začele padati težke kaplje. Pikapolonček je prestrašen zbežal v bližnji gozd in se stisnil pod velik praprotov list. Še dobro, da se je krčevito držal bilke! Sicer bi ga bila ploha, ki se je na vso moč ulila, odplavila. Šele pozno popoldne se je nevihta polegla. Tedaj je začel hrošček pridno mahati s krilci, da bi jih osušil v toplih sončnih žarkih. Ko so bila suha, se je nagnil nad mlakico, ki se je bleščala pod praprotjo. Rad bi bil videl svoja lepa poslikana krila. Toda groza! Nikjer ni bilo lepega rdečega pikapolončka, v vodnem ogledalcu je videl navadnega črnega žužka. Dež mu je bil spral vso barvo. Revček je od žalosti glasno zajokal. Tako milo je tožil, da bi se ga še kamen usmilil, kaj šele praprot! »No, nikar no,« ga je začela tolažiti. »Saj še ni vsega konec. Če ti ni treba drugega kakor te neumne rdeče barve, ki si mi z njo popackal najlepši list, pojdi k sosedi mušnici; ta je ima v izobilju!« Pikapolonček je utihnil in se radovedno ozrl. Zagledal je škrlatno gobo z beli mi pičicami in brž pohitel k nji. »Pozdravljena, lepa mušnica!« jo je prijazno ogovoril. Povedal ji je svojo žalostno zgodbo in jo prosil pomoči. Mušnica ni bila tako prijazna kakor večerna zarja. Strupeno je molčala. Ker pa hrošček ni odnehal in je kar naprej prosil in prosil, je nazadnje rekla: »Prav, če si že tako prismojen, naj ti bo. Odščipni malo škrlatnega klobuka in imel boš rdeča krila. Toda vedi, da sem strupena, zato boš moral kmalu umreti.« »Kaj zato, čeprav umrem, poglavitno je, da me bo imela rada!« je ves zamaknjen odvrnil pikapolonček in hlastno zagriznil v klobuk. Glej čudo! Krila so mu ta hip zasijala v rdeči luči in črne pičice so se zableščale na njih kakor drobni črni briljanti. Ko se je zagledal tako lepega v mlaki, od sreče ni vedel, kaj naj stori. »Zahvaljeni, zahvaljeni vsi!« je zabrenčal in odletel. Delal se je že mrak, ko se je približal žitnemu polju. »Ali me še čaka?« ga je stisnilo pri srcu. »Mak, kje je mak?« je mrzlično iskal. Nazadnje ga je zagledal in - kolikšna radost! - na robu cveta ga je čakala lepa Biba in mu že od daleč s tipalnicami mahljala v pozdrav. »Prišel si, si le prišel!« ga je ljubo pozdravila. »Da, tu sen! Ali sem ti zdaj dovolj lep in me boš rada imela?« jo je radostno vprašal pikapolonček. »O, zelo si lep!Dda si le prišel, hudo sem se že bala zate,« je ljubeče odvrnila Bibica in ga odpeljala v svoj lepi dom. Zdaj v vsej dolini ni bilo srečnejšega parčka! Sprehajala sta se po makovem cvetu kakor po palači iz rdečega prosojnega marmorja. Kdaj pa kdaj sta zlezla na rob cveta in se vsa blažena zagledala v migljajoče zvezdice na nočnem nebu. Toda njuna sreča žal ni dolgo trajala. Ko je drugo jutro vzšlo sonce in sta hotela odleteti na sprehod, so pikapolončku omahnila krilca in padel je kakor mrtev na tla. Strup mušnice je začel delovati. Bibica ga je prestrašeno gledala. »Kaj ti je, dragi?« ga je spraševala. »Lepa moja Bibica, umreti moram,« je komaj slišno zabrenčal pikapolonček in ji povedal, kako je dobil tako lepa krila. Ko je končal, se je prevrnil na hrbet in otrpnil. Uboga Biba je vsa preplašena begala okrog njega in ga božala s tipalnicami. »Ne, ne, dragi, ne smeš umreti, ne smeš!« ga je budila. Toda ni se več ganil. Vsa obupana je odhitela na travnik in glasno klicala na pomoč. »Dobre cvetlice, dobre rastline, pomagajte mi! Moj dragi umira!« Toda nihče se ji ni oglasil. »Pomagajte mi, moj dragi umira! Jaz sem kriva, jaz! Rešite ga!« je milo prosila. Čuj, na trati je zapiskal tanek glasek. »Bibica, pridi k meni, jaz sem zelo zdravilna!« Tako ji je zaklicala drobna cvetka. »Vzemi moj cvetni prah in posuj z njim svojega dragega! Če je le količkaj še življenja v njem, bo ozdravel.« Biba je urno odletela k dobri cvetki. Natovorila si je cvetnega prahu, se brž vrnila k bolniku in ga vsega posula z zdravilom. Glej čudo! Pikapolonček se je začel gibati. Kmalu se je postavil na noge in še malo, pa je bil spet zdrav kakor prej. Toda joj! Cvetni prah je uničil ne le strup mušnice, temveč tudi njeno rdečo barvo. Pikapolonček je bil spet črn kakor nekdaj. Ko je revček to opazil, toliko da ni od žalosti umrl. Toda Biba ga je brž potolažila! »Nikar, dragi, nikar ne bodi žalosten! Verjemi, prav takšnega, kakršen si, te imam rada!« Pikapolonček svojim ušesom ni mogel verjeti. Ali res govori to njegova Biba? »Res, dragi, ne lažem. Že takrat, ko si odletel, sem spornala, kako sem bila nespametna, ker sem gledala le na neumno zunanjost! « ga je mirila. Zdaj je pikapolonček sprevidel, da se je Biba spametovala, zato pa je bila njegova sreča brezmejna. V neskaljeni sreči sta potem živela do konca svojega življenja. In če vidiš na polju ali na travniku kako posebno lepo pikapolonico, bodi prepričan, da je njuna hčerkica.

Nespametne žabice[uredi]

»Rega, rega, rega, vedno hujša je zadrega!« so žalostno regale žabice v mlaki sredi travnika. Poletno sonce je pripekalo od jutra do mraka, dan na dan že dva meseca. Na sinjem nebu ni bilo oblačka. Žabice so čedalje bolj žejne stegovale glave. »Kvak, kvak, kvak, pridi že, oblak!« so prosile in kvakale do pozne noči. Toda njihova prošnja ni bila uslišana. Mlaka se je naglo sušila. Razbeljeni sončni žarki so popili zadnjo vlago iz nje. »Joj, kaj bo zdaj z nami?« so se prestrašeno vpraševale žabice. Po dolgem kvakanju in prerekanju so se odločile, da pojdejo iskat sreče po svetu, vsaka na svojo stran. Tako se je odpravila tudi mati Rega s številnimi otroki. Ubrala je najkrajšo pot proti temnemu gozdu v daljavi. Za žabice je bila to dobrodošla sprememba. Kaj vse lepega in novega bodo videle po svetu! ... Toda sončni žarki so čedalje bolj pripekali, polja in travniki so bili požgani, vsa dolina je žarela kakor razbeljena peč. Žabice je kmalu minilo veselje, začelo jih je žejati. »Le še malo; kmalu pridemo do potoka, « jih je spodbujala mati. In res, kaj kmalu so se ustavile na bregu. Toda joj! Namesto žuborečega hladnega potoka so zagledale le suho strugo. Namesto živahnih ribic je bil na dnu le suh prod. Žabice so preplašeno zastrmele v mamo: »Kaj zdaj?« »Naprej, otroci, do gozda, ne gre drugače!« jih je ta opogumila in krenile so dalje. Žabice niso bile več tako poskočne. Žeja jih je čedalje bolj trpinčila. Željno so gledale v daljavo, kjer je zelenel košat gozd. Joj, koliko so trpele! Zdelo se jim je, da ne bodo nikoli prišle do njega in da bodo morale do konca življenja takole skakati v sončni pripeki. Najmanjše žabice so' začele zaostajati. Mati Rega jih je venomer priganjala: »Kvak, kvak, še en korak! Tu ostati pomeni smrt; gozd ni več daleč!« »Unk, unk, ne moremo več, ne moremo; vode, le malo vode!« so s suhimi grli tožile žabice in se kar opotekale. Dolgo so tako romali. »Voda, kvak!«je zdajci glasno zakvakala žabica, ki je skakala daleč pred drugimi. Opazila je star vodnjak ob cesti in ostri voh ji je povedal, da je še voda v njem. Še enkrat je zakvakala na vse grla in brez premisleka skočila v globoki vodnjak. »Voda, voda!« so se razveselile žabice in pohitele za njo. »Nikar, otroci, nikar!« je prestrašena zaklicala mati Rega. »»Vodnjak je globok. Kaj, če se tudi ta posuši? Kako boste prišle ven?« Toda kako bi otroci v takem poslušali mamo? ... Hop, hop! so vse žabice brez premisleka poskakale v vodnjak. Mati Rega je žalostno strmela za njimi. Toda nenadoma se je zdrznila in se brž vrnila k žabicam, ki so se trudno pomikale daleč zadaj. Popeljala jih je v velikem loku mimo nevarnega vodnjaka. Mračilo se je že, ko jih je končno le srečno prignala do gozda. Tudi tu ni bilo ne mlake ne potoka. Našla je le studenček, ki je v tankem curku padal v skalnato kotanjo. Žejne žabice so brž poskakale v kotanjo in pile, pile. Take vode pa še ne! Vsa utrujenost jih je minila, kakor da jo je veter odpihnil, in z radostnim kvakanjem so se zahvaljevale gozdu, studenčku in kotanji za rešitev. Sonce je kar naprej neusmiljeno pripekalo, toda studenček pod košatim drevesom se ni zmenil za to. Kar pridno je curljal dalje.

Mati Rega pa je bila čedalje bolj potrta. »Kako neki je žabicam v vodnjaku? AIi je še kaj vode v njem?... Ali res ni rešitve zanje?« je premišljevala. Vročih dni pa ni hotelo biti konec. Šele po dolgi suši je tihi gozd neko jutro glasno zašumel. Veter mu je lasal krošnje. »Kvak, kvak, zdaj pride oblak! « so žabice radostno naznanjale spremembo vremena. Glej, niso se zmotile. Nad dolino so se jeli zbirati oblaki in že popoldne je lilo kakor iz škafa na žejno zemljo. Deževalo je ves dan, vso noč in še dva dni in v žabicah se je zbudilo hrepenenje po lepi domači mlaki. Tudi matere Rege ni več strpelo v gozdu. »No, pa pojdimo!« je zaregala in se z malčki, ki so medtem precej zrasli, napotila domov. Tokrat jih ni vadila v velikem loku mimo vodnjaka. Naravnost k njemu jih je povedla. Srce se ji je stisnilo, ko so se mu približale. Napeto je prisluhnila, ali bo zaslišala kako kvakanje. Toda mrtva tišina je bila vse naokrog. Napeto so vse pogledale v vodnjak. O groza, čisto na dnu so v kalni deževnici plavala trupelca mrtvih žabic. Sonce je bilo izsušilo vodnjak. Deževalo je prepozno. »Vidite, otroci,« je po dolgem molku žalostno zaregala mati Rega. »Tako se godi tistim, ki ne premislijo, preden kaj store.« Žabice so debelo gledale v vodnjak. »Plunk!« so zaslišale iz globine. Ali je še kaka žabica v vodnjaku živa?... Ne, bila je le solza, velika materina solza, ki jo je izjokala Rega nad grobom svojih otrok. »Pojdimo!« je nazadnje tiho zaregala in ubrale so jo čez vlažne njive in travnike proti domači mlaki. Kmalu so dospele do nje. In kolikšna radost! Mlaka je bila polna najlepše vode. Hop, hop! so urno poskakale vanjo in rega, rega, kvak, kvak, kvak! se je razlegala radostna pesem po dolini. Žabice so navdušeno opevale svoj lepi rojstni kraj. Ali ni škoda? Če bi bile nespametne žabice takrat pametne, bi bile zdaj veselo kvakale z njimi.

Zajček Belouhec[uredi]

Bilo je pozno poletje. Sonce se je nagnilo k zatonu in obsipalo polja, jezero in širni log z rdečim zlatom. Od gorskih vrhov je potegnil rahel veter in v bukovih krošnjah je skrivnostno zašepetalo. V daljavi so zakrakale vrane. V jatah so se vračale počivat v log. Ptice pevke so potihnile in tu pa tam je bilo slišati zamolklo skovikanje nočnih roparic. Hop! je nekaj skočilo iz goščave. Bil je sivi dolgouhec, stara zajka. Dolgo se je ozirala po polju in strigla z ušesi. »Hm, pozno je že, treba bo pohiteti, toda kam? ...« je ugibala. »Trikrat sem že pretaknila ves log, vsak grm, povsod isto. Tu lisica, tam kuna, pa jastreb, podlasica in vrane in psi, povrh pa še čudno bitje na dveh nogah s pokajočo palico na hrbtu. Sami razbojniki, ki požrešno prežijo na moje otroke. Nak, tokrat vam jih ne dam! Moram najti varen kotiček zanje.« Stara zajka je skakljala čez njivo, ki je kakor široka, pisana preproga segala do vznožja hribov. Pogledala je v vsako kotalijo, v vsak razor. Toda ne, tudi njiva se ji ni zdela dovolj varna, dasi je bilo na nji hrane kakor nalašč zanjo. Med drugo zelenjavo se ji je smejal sočen korenček, malo na desno pa je dehtela deteljica. »Ne, ne pojdem na limanice! Kaj mi pomaga še tako slastna hrana, če bom pa kaj kmalu lahko ob mladičke! Rajši živim bolj ob pičlem,« je preudarjala in jo urno ubrala proti daljnemu bukovju ob jezeru. Ko je prišla na breg, je neodločno obstala. Na drugem bregu je vabljivo zelenel mlad bukov gozd. Kako priti do njega? ... Pot okrog jezera je bila zelo dolga in na poti bi jo zatekla noč. V trenutku se je stresnila in smuk! zaplavala. Premagala je strah pred mokrimi valovi. Vedela je le eno, da mora še ob sončnem zahodu priti na drugo stran. Plavala je, kar so ji dale moči, in videti je bilo samo njen gobček in uhlja, ki sta kakor čolnička drsela po gladini. Imela je srečo. Večerni veter je rahlo razgibal jezero in valovi so jo zibali naprej. Gozdiček je tonil v luči zahajajočega sonca, ko se je skobacala na suho. Hitro se je ogledala in dognala, da je našla, kar je iskala. V mladem bukovju ni bilo slišati ne vran ne drugih ptic roparic, tudi sledov lisic in kun ni opazila. Brž je zlezla pod košat grm nedaleč od brega, nabrala po tleh suhega listja, si začela neusmiljeno puliti velike kosmiče dlake s trebuščka in z njo mehko postiljati dom. Neutrudno je delala do pozne noči. Ko pa je drugi dan jutranja megla radovedno pokukala pod grm, so ležale v gnezdu štiri dlakave žogice z dolgimi ušesi. Srečna zajka je sedela pod grmom in pazno strigla z ušesi. Ne, zdaj ni marala nobenega gosta. Letos je bilo že dovolj nesreč. Prostor za brlog si je res srečno izbrala. Mladički so ostali živi in so nemoteno rasli. Toda zajka je nekoč opazila, da enemu izmed njih rastejo na konicah uhljev čudne bele dlake. Skušala mu jih je izlizati, a ves trud je bil zaman. Končki uhljev so ostali beli. Tudi bratje so to opazili in ga vedno odrivali, češ: »Pojdi s pota, ti Belouhec! Poišči si drugod skledo!« Tako je bil revček vedno prikrajšan in kaj čudnega, če so ga bile nazadnje le še noge in uhlji. Zajki se je malček smilil, a kaj je hotela . . . V gozdu je že tako. Za boječe in slabotne ni življenja, le močni in bojeviti obstanejo. Prepričana je bila, da bo mladička ob prvi priložnosti pobrala kaka ptica roparica. Kmalu je prišel dan, ko jih je prvič odpeljala v svet. Zajčki so radovedno skakljali za njo. Pokazala jim je, katera zel je dobra in zdrava, katera neužitna ali celo strupena. Opominjala jih je na vse mogoče nevarnosti, ki jim pretijo, in jih učila, kako morajo venomer paziti in kako se vesti v nevarnosti. Toda sonce je tako blago sijalo in svet je bil tako lep, da so se zajčki kaj malo menili za te nauke. Prešerno so se podili po gosti travi in stara jih je komaj obdržala ob sebi. Le Belouhec ni bil tako razposajen. Bistro je poslušal nauke in si vse dobro zapomnil. Nova hrana, posebno sočna deteljica, mu je kar prijala. Živi in zdravi so se vsi skupaj vrnili domov. Drugi dan, ko so bratci spet odrivali Belouhca od mlečne sklede, je poglej ga navihanca! - kratko in malo smuknil iz gnezda in odšel na pašo. Po bukovju so nemirno krakale vrane, zato si zajka ni upala z drugimi za njim. Prepričana je bila, da Belouhca ne bo več nazaj. Res ga vse dopoldne ni bilo. Ko pa je prišel čas kosila pri mamici, glej ga potepuha, je priskakljal, kakor da je bil šele pravkar odšel, in ko se je napil mleka in malo podremaI, se je spet izgubil. Dan na dan je bil samostojnejši. Kakor je bil v gnezdu neroden, tako spreten in bister je bil zunaj. Mama ga je bila kar vesela, bratci pa so ga še zmeraj spodrivali, posebno večja in močnejša dva. »Belouhec dolgopetec, hop! pod grm, strahopetec!« so ga dražili in ga kajkrat tudi obrcali. Belouhec jim je skraja brce vračal, kmalu je pa sprevidel, da se ne splača pretepati se z močnejšuni. »Le čakajte, boste že še zvedeli, kdo sem,« si je mislil. »Če ne prej, na tekmi, ko mora vsakdo pokazati, kaj zmore, se bomo srečali!« Prišla je jesen. Njive blizu velikega loga so bile polne zrelih, dišečih sadov in veter je prinašal ta sladki vonj čez jezero v mlado bukovje. »Od kod tako diši?« so se čudili zajčki in željno dvigali gobčke. Na vsem lepem jih je popadlo tako hrepenenje po neznanih dobrotah, da so kar stekli. Skakali so čez drn in strn in hiteli kar naprej okrog jezera za vonjem. Zajka jih je komaj dohajala. Mirni gozdiček ob jezeru je bil pozabljen. »Pazite, lisica!« je zdajci prestrašeno zaklicala. Zajčki so se razkropili na vse strani. Le Belouhec je obstal kakor vkopan. Strmel je v lisico, ki se mu je previdno približevala. Mahoma se je pa zganil in hop! v velikem skoku planil čez zvitorepko in preden se je ta obrnila, ga že ni bilo več. Kaj takega se ji pa spet še ni primerilo. Belouhec je sebi in še drugim rešil življenje. Kmalu petem so se srečno vsi zbrali ob velikem logu in zajka je bila kar ponosna na svojega najmanjšega. Bratci so pa nevoščljivo godrnjali: »Kaj si tako neumno obstal, žaba neumna!« Odslej so naši zajčki živeli z drugimi bratci v velikem logu. Bili so bolj in bolj samostojni in nič več se niso držali mame. Jesen je šla h kraju in bližal se je dan velikega tekmovanja. Belouhec je bil ves v ognju. Zavedal se je svojih sposobnosti: ta dan bo pred vsem logom pokazal, da ni tako zanič in da ne zasluži bratovskega posmeha. Lovci so še vsi trdno spali, ko so se v jasni mesečini zbrali zajci vsega velikega loga na zamrzli poljani pod hribi k veliki tekmi. Spored je bil takle: Prvič: Tek na pet sto zajčjih dolžin do velikega hrasta na klancu. Drugič: Skok v daljavo in v višino. Tretjič: Spretnosti in zvijače. V zadnji točki so morali zajci pokazati vse spretnosti in zvijače, kar jih uporablja zajčji rod v obrambi pred sovražniki. Pri vsaki točki so tekmovali najprej stari, potem mladi. Tekma je bila živahna in zelo zanimiva. Kmalu so se pripravili najmlajši za tek. Belouhec je stal zraven svojih bratcev. Sodnik je dvignil šapo in tekmovalci so prhnili. Za Belouhcem je bilo videti samo tačke, ki so plavale po zraku. Niso bili še na pol poti, ko je bil že za zajčji skok pred drugimi. »Sijajno! Sijajno!« so vpili gledalci in vse je kazalo, da bo najmanjši zmagal. V zadnjem trenutku se je pa zgodilo nekaj nezaslišanega. »Lisica na klancu!« je zaklical največji zajček in Belouhec je za hip obstal. »Hihihi!«, so se zahihitali bratci mimo njegovih ušes in prvi pritekli na klanec. Belouhcu so se vsi smejali. Revček je bil ves zbegan. Nikakor mu ni šlo v glavo, zakaj se mu neki smejejo. Ali je res tako zabavno in lepo, če poštenega tekmovalca takole ogoljufaš? ... Najrajši bi bil popustil nadaljnje tekmovanje. Toda ne, pri tretji točki jim bo pokazal, kaj zmore. In res, kmalu je bil med najboljšimi. Ovinke je rezal skoraj v pravem kotu. Prekopiceval se je, da je bil videti kakor vrtavka, in kako se je znal ponarediti. Vsakdo bi bil mislil, da je res zadet od lovčeve krogle, tedajci pa hop! in že je hitel dalje. Gledalci so ga glasno hvalili. Nenadoma je pa boleče zacvilil. Od nekod je priletelo krepelo in ga ranilo. Nekaj časa je negibno ležal, potlej se je pa pobral in odšepal. Revček je bil strašno razočaran. Spoznal je, da ga bratje sovražijo in da je žrtev njihove nevoščljivosti in da tudi tisti, ki bi morali biti pravični sodniki, drže z njimi. Izgubil je zadnje upanje, da bi mu priznali enakost z njimi, in kakor izgubljen odtaval po gozdu. Silna žalost mu je legla na srce in ni vedel, kaj naj napravi. Spomnil se je mame, ki je bila edina dobra z njim. A te ni bilo več; pri zadnjem lovskem pogonu je izgubila življenje. Domislil se je bukovega gozdiča ob sinjem jezeru, kjer je preživel brezskrbno rano mladost. »Da, tja pojdem; stran, le stran od tod, kjer ni pravice,« ga je gnalo, da je začel teči, kar so mu dale ranjene noge. Mesec mu je prijazno svetil na pot, da je srečno prišel do jezera, ki je bilo že zamrzlo. V bukovju je našel svoje gnezdo in tu je živel poslej kot samotar. Zapadel je sneg, začela se je ostra zima. Belouhec je jedel domala samo lub. Ker je bil z malim zadovoljen, je to lahko prenesel in dnevi so mu še kar hitro potekali. Lepega sončnega dne je pa opazil, kako hiti nekaj črnega čez zasneženo jezero, Da ni lisica? Ali pa me je kak pes izsledil?« se je prestrašil in že mislil pobegniti. Tedaj je zapazil, kako prišlec skače kakor zajec. Nekaj ga je prešinilo, da se je v pričakovanju umaknil pod grm. »Belouhec, Belouhec, kje si?« je zdajci zaslišal mehak zajčji glas. Zastrigel je z ušesi in pogledal iz grma. »O, ti si zajčica, ljuba hitronoga!« se je razveselil. Spoznal je daljno sorodnico iz velikega gozda in ji pohitel naproti. »Zakaj si pa pobegnil od nas? Ves čas sem te iskala po gozdu in daleč naokoli. Hotela sem ti povedati, da sem natančno videla, kako grdo so bratje ravnali s teboj, in da so to videli tudi nekateri drugi, ki držijo s teboj. In včeraj smo zvedeli, da bo spomladi velika tekma za široko reko. Pri nas so že sklenili, da pojde pet najboljših tja. Dva tvoja brata sta tudi vmes. Takoj sem se spomnila nate. Tudi ti bi moral tja ... Nisem vedela, kje naj te iščem. Nazadnje sem se spomnila, da si se mogoče vrnil v svoje gnezdo. Vedi torej: na tekmo pojdeš. Gotovo boš med prvimi. Tam te ne bodo goljufali. Naši sodniki tam nimajo besede,«  je v eni sapi naznanjala Hitronoga. Belouhec je bil ganjen. Torej le ni tako sam. Tudi drugi so videli, da so mu delali krivico ... »Seveda, na tej tekmi se bom izkazal!« je živo pritrdil. »Ves čas se bom pridno vadil. Ali mi boš pomagala?« »Seveda ti bom, tudi sama se mislim pripraviti. Potem pa pojdeva na tekmo in bova častno zastopala tole bukovje,« je veselo odvrnila Hitronoga. Odslej je bil Belouhec najsrečnejši zajec v vsej dolini. Od jutra do mraka se je vadil v teku in skoku in v drugih umetnostih. Zajčica Hitronoga ga je spodbujala in neutrudno vadila z njim. Bila mu je prava odkritosrčna tovarišica. Tako so hitro minili zimski meseci, sneg je skopnel in led se je staja]. Ko je sonce toplo posijalo, sta se pridno vadila tudi v plavanju po jezeru, kajti na tekmo bosta morala čez reko, da ju ne bo kdo v velikem gozdu spazil in jima spet zasnoval kake neprijetnosti. Nazadnje je prišel dan tekme. Belouhec in Hitronoga sta že navsezgodaj odrinila na pot. Preskočila sta precej potočkov in drugih ovir, preden sta prišla do velike reke. Tu sta dolgo prestrašeno gledala v valove. Reka ni bila jezero. Kar naprej je tekla in se ni hotela ustaviti... Kaj naj napravita? Saj ju bo odneslo, sta se bala. »Nič, poskusil bom,« se je nazadnje odločil Belouhec. »O, saj gre?« je zaklical in Hitronoga jo je hitro ubrala za njim. Junaško sta se dajala z valovi. Pokazalo se je, da njune vaje doma niso bile brez uspeha. Zdržala sta napor in srečno prišla na drugo stran. Na bregu sta se malo spočila in se razgledala. Prostor za tekmovanje je bilo že od daleč opaziti. Toliko zajcev še nikoli nista videla. Starejši tekmovalci so se že pripravljali za tek do visoke jelke daleč stran na hribčku. Belouhec in Hitronoga sta še vsa mokra prihitela in se priglasila komisiji. Takoj sta ju zagledala Belouhčeva brata in se zrinila pred sodnike. »Belouhec ne sme tekmovati,« je ugovarjal eden izmed njiju. »Midva zastopava mlado bukovje ob jezeru, moj rojstni kraj,« je odvrnil Belouhec. »Ne, Belouhec nima pravice do tekmvvanja!« je trdil tudi drugi brat. »Bukovje je premajhno!« »Naj se v pošteni tekmi pokaže, da imajo tudi majhni pravico do življenja in samostojnosti,« se je zavzela Hitronoga. »Ne, Belouhec ne sme tekmovati!« je še kar anprej divjal prvi brat. Sodniki se pa niso dali premotiti. Soglasno so sklenili, naj Belouhec in Hitronoga tekmujeta in zastopata bukovje ob jezeru. Ko pa so zvedeli, kaj sta brata počenjala na zadnji tekmi z Belouhcem, so ju strogo opomnili, naj to pot česa takega nikar ne poskušata, sicer bosta takoj izključena. Ker je bilo res veliko tekmovalcev, so tekmovali v treh skupinah in v vsako skupino so dali po enega brata. In glej, zmagali so vsi trije, vsak v svoji skupini. Morali so se spoprijeti še med seboj. Napetost med gledalci je dosegla vrhunec, ko so se postavili vsi trije bratje za tek. Sodnik je dvignil šapo in začela se je tekma. Že po prvih skokih je Belouhec vodil za zajčjo dolžino. Brata sta napela vse sile, da bi ga prehitela. Toda razdalja med njimi se je večala in večala. »Belouhec, Belouhec!« so navdušeno klicali od vseh strani. Brata sta se na vso moč gnala, toda brez uspeha. Ko so prišli na pol pota, sta jezna in upehana obstala, Belouhec je pa z isto hitrostjo tekel naprej in potolkel vse rekorde. Gledalci so bili silno navdušeni. Potem so tekmovali v skoku v daljavo in v višino. Tudi tu je Belouhec pokazal, da se ni brez uspeha vadil vso zimo. Gledalci so od začudenja onemeli; ko so pa sodniki naznanili: »Tri in pol zajčje dolžine v višino, devet zajčjih dolžin v daljavo!« - tedaj navdušenja ni bilo konec. Belouhec je bil junak dneva. Brata sta pa skoraj počila od jeze. »V imenu velikega loga protestirava« sta se drla.»Belouhčevi rekordi niso veljavni! Tako letajo ptiči in skačejo žabe! Za nas Belouhec ni zmagovalec!« Toda sodniki so kratko in odločno razsodili: »Belouhec je zmagovalec in naj srečno živi v domačem bukovju!« In tako je tudi bilo. Ko je bilo tekem konec, je srečni Belouhec z družico Hitronogo, obdarjen z nagradami in okrašen z odlikovanji, odšel v rodno bukovje, kjer sta še dolgo zadovoljno in veselo živela.

Neusmiljeni hrček[uredi]

Visoko v hribih je bila v Skriti kotanji njivica. Odkar je plaz pobral z rebri rodovitno zemljo z logarjevo bajtico vred, se nihče več ni zmenil zanjo. Na nji je divje raslo vse vprek: korenje, rž, oves in plevel, kakor je pač seme ostalo ali ga je nasajal gorski veter. Kazalo je, da bo ta košček zemlje za zmeraj brez gospodarja. Neke pomladi pa, ko je toplo sonce polizalo sneg z rebri in se radovedno ogledovalo po Skriti kotanji, sta primahala na hrib dva ljubka hrčka. Bila sta ženin in nevesta in iskala sta pripravnega kraja, kjer bi si postavila gnezdo, topel dom za prihodnji zarod. Res, prav srčkana sta bila. Rjava kožuščka sta se jima bakreno svetila v pomladnem soncu. Trebuščka in bedrca jima je pokrivala črna žametasta dlaka, kakor bi imela črne hlačke. Lica so jima krasili čopki svetlih dlak. Ker sta bila imenitnega rodu, jima je vratova opasoval svetlorjav ovratnik. Ženin je bil zelo obložen. V mošnjičkih na licih je nosil celo zalogo živeža: zlatorumeno žitno zrnje, koščke korenja, repo, nekaj zrn boba in še fižolček za povrh, Tudi nevestica je imela zvrhani mošnjici. Dolga in hitra hoja vkreber jo je zelo utrudila. Brez sape se je ustavila. »Uh, ne morem več naprej! Kje neki bova tule našla tisto čudovito njivo, o kateri že ves čas sanjaš! Ali ni samo golo kamenje daleč naokrog? »Ne bodi tako neučakana; še malo potrpi,« jo je tolažil ženin. »Ravno tule nekje mora biti. Že lani mi je prinašal veter od te strani vonj po najžlahtnejših zeliščih. Kar vohaj, pa boš videla, da sva že blizu!« In res, pomladanska sapica je prinašala s hriba slasten vonj po korenju. »No, vidiš, da imam prav,« je zmagoslavno vzkliknil ženin. »Kar urno pojdiva naprej!« Vsa utrujenost je bila kakor odpihnjena, vsa malodušnost pozabljena. Hitro sta se spet vzpenjala v hrib. Previdno sta skakljala od skale do skale, da bi ju ne spazil sovražnik, krvoločni jastreb. Za okrepčilo sta kdaj pa kdaj kaj prigriznila iz mošnjičkov. Že se je spomladansko sonce nagnilo k zatonu, ko sta po dolgem tavanju in iskanju prišla do njivice v Skriti kotanji. »Kako je tu lepo! Kako sladko diši!« se je zavzela nevestica. Hitela je od korenčka do korenčka, od repe do repe, malo odgriznila tukaj, malo odščipnila tam - vse je bilo okusnejše in sočnejše kakor v dolini. Ženin pa je ponosno kakor pravi gospodar obhodil njivo in zadovoljen dognal: »Lepšega kraja res ni na svetu! Daleč naokoli ni sledu o največjem dvonogem sovražniku, človeku. Drugih se bova pa že kako ubranila.« še preden je noč s temnim plaščem pokrila gore, sta nevestica in ženin že dremala v pravkar izkopanem rovu pod zemljo in sanjala o mladičkih, ki se bodo kaj kmalu veselo podili po prelepi njivici. Odslej sta bila hrčka gospodarja Skrite kotanje. Toda koliko je bilo dela, preden sta si postavila dom, kakor se spodobi za tako imenitno družino! Najprej sta prevrtala in premrežila vso njivo z dolgimi hodniki. Potem sta si globoko pod zemljo izkopala veliko shrambo za dolgi zimski čas. Na posebno varnem in suhem kraju sta izrila lep okrogel prostor - to je bila spalnica za mladičke. Tu sta napravila posteljice iz najmehkejše slame in mahu. Vse to ni bilo lahko delo, zakaj dom je moral biti pravilno sezidan, do pičice natančno po prastarih postavah. Stene rovov so se lesketale, kakor bi bile obložene z najdragocenejšim brušenim marmorom. Nikjer ni smelo biti najmanjšega praška. Posebno čista pa je morala biti spalnica. Ko je bilo delo opravljeno, sta si ponosno ogledovala lepi dom in željno pričakovala zaroda. In glej, nekega jutra je v gnezdu tanko zacvililo. Trije mladički so se tiščali presrečne mamice, hrček jih je pa ves ponosen gledal. In že je skočil v shrambo po sladkih jedi, da je nahranil pridno ženko. Ker pa morajo imeti hrčki tudi imena, je oče dejal: »Tale je debel in krepak kakor bob, naj mu bo ime Bobek! Tale ima nekam čudno bunkasto glavo kakor krompir, naj bo torej Krompirček. Tale, ki je pisan kakor najslajši fižol, pa naj bo Fižolček.« In pri tem je ostalo. Bobek, Krompirček in Fižolček so kaj hitro rasli in kmalu jih je skrbna mati odpeljala na sočno njivo. Očka je tedaj vedno budno pazil, da bi jih ne iznenadil nevarni jastreb ali da bi se ne prikradla zahrbtna pocllasica. Brž ko je zaslutil najmanjšo nevarnost, je zaškrtal z zobmi in vsi so po bliskovo smuknili po navpičnih rovih v zemljo. Kmalu so bili sinčki tako veliki, da so se morali učiti vseh mogočih umetnij, potrebnih za življenje: vrtali so hodnike, kopali shrambe, iskali in nabirali živež in sami pazili na vse nevarnosti. Bobek je bil najmočnejši med njimi, bojevit in srborit pa kakor pravi hrček. Najrajši bi se bil venomer pretepal in grizel in kar nič ni privoščil bratcema. Tudi Krompirček je bil kakor večina hrčkov jezljiv in požrešen in še zvit povrh. Fižolček pa je bil ves drugačen; kakor da ni iz bojevitega hrčkovega rodu: miroljuben in mil, rahel in zelo ljubek v pisanem kožuščku. Brata ga nista nič marala; kajkrat sta se oba spravila nadenj, da mu je morala priti mama na pomoč. Tako ni bilo nič čudnega, če se je Fižolček najrajši držal mamice. Kaj hitro je prišeI dan, ko so bili vsi trije odrasli; mama je že spet pripravljala posteljice za mladi zarod. Tedaj jih je nekega jutra oče poklical in jim dejal: »Čas je, da odidete v svet. Dovolj ste že veliki in vsega sva vas naučila, česar vam je treba za življenje. Na tejle njivici ni prostora za vse, zato pojdite in si poiščite pripravnega prostora. Izberite si družice in postavite si domove, kakor sva napravila midva z materjo,« Bobek in Krompirček sta od veselja visoko poskočila. Kar srečna sta bila, da sta se že vendar rešila večnega nadzorstva in dolgočasnih pridig in opominov. Za popotnico sta si tako natlačila lične mošnjičke s prigrizki iz očetove shrambe, da sta skoraj popokala. Fižolček je pa potrto povesil glavo. Ni in ni mogel verjeti, da mora za vedno od doma. Tudi mami je bilo hudo po dobrem sinčku. Kar bala se je zanj. Vedno se ji je zdel premehak za življenje. Oprala je svojemu ljubljencu vrečico z najslajšimi priboljški in solznih oči prosila njegova brata, naj lepo ravnata z njim. Fantje so se poslovili in starša sta še dolgo gledala za odhajajočimi. Komaj je mladičkom izginila izpred oči domača njiva, sta Bobek in Krompirček že pozabila na mamino prošnjo in začela ugibati, kako bi se iznebila Fižolčka. »To kar meni prepusti,« se je zvito nasmehnil Krompirček in koj za prvim ovinkom dejal Fižolčku: »Tule se moramo ločiti; ti pojdi na levo v hrib, do tistegale grebena, vidiš, za njim je prav lepa njivica, tako lepa kakor naša domača. Nič se ne boj, če bo pot strma in pusta. Za napore boš obilno nagrajen, tam je kakor v raju. Za naju pa bodi brez skrbi. Midva pojdeva še naprej in si bova že kaj našla.« Fižolček, ki je bil čistega in odkritega srca, ni slutil nič hudega. Verjel je Krompirčku in se mu celo zahvalil, da mu je prepustil tako lepo njivico. Prisrčno se je še enkrat poslovil od bratov in jo veselo mahnil v hrib. Tudi Bobek in Krompirček sta nadaljevala pot in se venomer hihitala, kako da sta tepčka speljala na led. Toda tudi brata nista dolgo ostala prijatelja. Samo hudobija ju je bila za nekaj časa združila. Ko sta prišla do razpotja, kjer je ena steza držala v dolino, sta se začela pričkati. Oba sta hotela v dolino, kjer so v soncu žarela rodovitna žitna polja, a nobeden ni pustil drugemu, da bi šel z njim. Ker sta bila oba enako trmasta, jezljiva in požrešna, sta se spoprijela, da je bilo joj! Pihala sta, se suvala in grizla, da je dlaka kar frčala po zraku. Toda v življenju je vedno tako, da kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. Tokrat je bil ta tretji krvoločni jastreb. Hrčka sta v svoji togoti popolnoma pozabila na nevarnost. Niti opazila nista, kako je sovražnik krožil nad njima, kako je nenadoma obvisel v zraku in kakor blisk šinil mednju. Se preden sta se zavedela, kaj se godi, se je sovražnik že dvignil in v ostrih krempljih odnesel Krompirčka. Joj, kako je revček cvilil in se še v zraku skušal otresti jeklenega primeža. Toda zaman. Ptica ga je jadrno odnesla svojim mladičem v višavo. Tako je Krompirček žalostno končal mlado življenje. Prav nič mu nista mogla pomagati ne zvitost ne moč. Bobek si je hitro opomogel od prvega strahu. Čisto nič mu ni bilo žal brata. Še hvaležen je bil krvoločni ptici, da mu je tako imenitno pomagala v boju. Ponosno in dobre volje je krenil v sončno dolino. Fižolček pa je medtem neutrudno plezal navkreber. Dolga dolga je bila pot; premnogokrat je moral seči v mošnjiček in se okrepčati, zakaj razen kamenja na tem pustem obronku ni bilo ničesar, niti najmanjše travice. Ves izmučen in s praznim mošnjičkom je nazadnje prilezel na vrh grebena. Tam se je željno začel razgledovati in vohljati po zraku, kje bi bila neki tista prelepa njiva. Kako je bil revček razočaran! Neusmiljena brata sta ga bila prav res speljala na led. Onkraj grebena ni bilo nobene njive, le beli snežniki so se vzpenjali do neba. Fižolčku se je ob tem pogledu milo stisnilo srce. Spoznal je pač, da sta se ga brata hotela samo odkrižati. Dolgo je nepremično strmel v gore. Spomnil se je dobre mame in si s tačicami obrisal grenka solzo. Kam naj se torej obrne? Naprej ne more, nazaj ne sme ... Mošnjiček je bil že zdavnaj prazen. Kakor izgubljen je lezel dalje po grebenu in skakal od skale do skale. Že je ugašal dan, ubogi Fižolček pa je še zmeraj lačen in potrt taval po grebenu. Nenadoma je radostno poskočil. Med skalami je zagledal sočno rastlinico. »Korenček, korenček!« je vzkliknil, se hlastno pognal k njemu in ga že hotel pohrustati. Tedaj je pa korenček spregovoril s prosečim, tankim glaskom: »Usmili se me, hrček, nikar me ne pojej! Pomagal ti bom in ti pokazal prelepo in rodovitno njivo!« Hrček je osupel obstal in začudeno ogledoval rastlinico od vseh strani. Govorečega korenčka pa res še nikoli ni videl. Nazadnje se je opogumil in vljudno vprašal: »Kako bi mi neki mogel pomagati in mi pokazati pot, ko si vendar prirasel!« »Dobro me poslušaj,« je zatrepetal korenček. »Jaz nisem rastlinica gorskih krajev. Ko sem bil še seme, me je grdi veter zanesel na to pusto goro. Joj, koliko sem trpel v tej samoti! Komaj sem še živ. Strašno rad bi se vrnil v prelepi rodni kraj. Verjemi: njiva, kjer sem se rodil, je najlepša daleč naokoli in kakor nalašč za hrčke. Lepo me izkoplji in odnesi v dolino in kazal ti bom pot.« »Saj bi te,« je žalostno odvrnil Fižolček, »a ne vem, kako bi zmogel dolgo pot v dolino. Preveč sem lačen!« »Nič se ne boj!« ga je potolažil korenček. »Prej bova spodaj, kakor si misliš. Pokazal ti bom bližnjico. Torej poslušaj; Dobro ped pod menoj je podzemna jama, v kateri izvira naš domači potok. Iz njega sem si po koreninicah srkal vlago. Izkoplji me in videl boš, da je res tako. Za največjo lakoto pa mi odščipni nekaj listov, to me ne bo nič bolelo.« Hrček si tega ni dal dvakrat reči. Brž je pohrustal nekaj listov prijazne rastline. Prav slastni so bili. Potem se je pa lotil dela in tako vneto kopal, da je kamenje kar frčalo na vse strani. Kaj kmalu je bil korenček izkopan in glej, pod Fižolčkom je zazevala velika luknja. Pred njim se je odprla globoka jama in v njej je bilo temno kakor v rogu. Toda hrček se je hitro razgledal. Vohal je na vse strani in res, korenček je imel prav! Hladni veter, ki je pihal skozi jamo, je nosil vonj po sočni njivi. Fižolček je urno vzel korenček v gobček in smuk, smuk! zdrsnil po velikem kapniku v globino. Toda gorje! Kapnik ni segal do tal. Nenadoma ga je bilo konec in že je hrček s korenčkom vred zletel po zraku. »Joj, zdaj je po menil« je v smrtnem strahu zacvilil in pri tem spustil korenček iz gobčka. Imel je pa srečo! Ni priletel na trda kamenje, temveč čof! Štrbunknil v podzemni tolmun. Brrr! Voda je bila tako mrzla, da ga je kar rezalo po telesu. Jadrno se je izkobacal iz neprijetne kopeli. »Toda kje je korenček?« »Korenčeki Korenček!« je zaskrbljeno klical prijatelja, da je votlo odmevalo po temni jami. Nazadnje je zaslišal iz daljave rahel glasek: »Tule sem, hrček, tule! Brž teci za menoj, potok me nese!« Fižolček se je podvizal in hitel za glaskom. Skakal je od skale do skale, tekel po ostrem kamenju in še vedno klical izgubljenega tovariša. Vedno slabotneje se mu je oglašal plavajoči korenček in iz čedalje večje daljave je prihajal njegov glas. Kmalu ga sploh ni več slišal. Potok je bil hitrejši od hrčka. Fižolček je ves žalosten tekel dalje. Tedaj je nenadoma zagledal v daljavi medlo svetlobo in se radostno pognal naprej. Svetloba je bila čedalje močnejša in kmalu je skozi razpoko v skali stopil na dnevno luč. Veselo je pozdravil zlato sonce. A kam zdaj? Nikjer ni bilo videti rodovitnega polja. Spet se je domislil prijaznega korenčka, stekel dalje ob potoku in ga iskal na valovih. Tedajci je spet zaslišal njegov glasek, a to pot čisto blizu. »Hrček, hrček, tu sem. Potegni me iz vode!« Fižolček je začuden obstal. Glej, med vejami košate vrbe ob bregu je visel korenček. Fižolček je ves srečen pohitel rastlinici na pomoč in jo potegnil na suho. »No, vidiš,« se je šalil korenček, »gotovo nisi mislil, da boš tako hitro v dolini. Malo sva se okopala, tu sva pa le! Zdaj me pa primi in z repkom ti bom pokazal pot do njive.« Hrček je vzel korenček v gobček, tako da mu je repek molil ven, in ga le rahlo držal, da bi ga z ostrimi zobmi ne ranil. Napotil se je naprej. Hodil je, kakor mu je korenček kazal pot s tankim, dolgim repkom, in kmalu sta srečno prišla do prelepe in rodovitne njive, ki je bila blizu tam ob bistrem potoku. »Tukaj sva, je dejal korenček. »Zdaj me pa še zakoplji, da se bom spet prirasel k zemlji.« Hrček je tudi to storil in se nato razgledal po njivi. Bila je res imenitna. Tu se je zibalo zlato žito s težkimi klasi, tam je vabil na gostijo dolg ogon z debelo, okroglo repo in tudi korenje je bilo vmes. Ko je pa hrček zagledal grmiče sočnega boba, mu je kar srce zaigralo, saj to je bila njegova najljubša slaščica. Tudi zemlja je bila kakor nalašč, da bo prav lahko sezidati udoben dom.

Beli pingvin[uredi]

Mehko je pihal lahen vetrič okrog skalnatih čeri Marionovega otoka. Pošastno kakor gradovi morskih duhov so plule mogočne ledene gore v daljavi. Zamolklo je pelo ledeno morje svojo večerno pesem, le zdaj pa zdaj je pljusknil prešeren val, se radovedno vzpel na visoki breg in glasno zaklokotal: »Kje ste danes, veseli otočani, da vas še ni v naše naročje?« Ljubki pingvini danes res niso imeli časa za brezskrbne igre v valovih. Od ranega jutra so se mrzlična zbirali na širokem obrežju; že jih je bilo toliko, da je na otoku kar mrgolelo. Vsi so si nečimrno gladili in česali snežnobele telovnike, ki so jim segali od kljunov do tal, in živahno gagali, Skrbno so si čedili bleščeče črne suknje, zakaj Bog obvaruj, da bi jih na tako slovesen dan kazil kak madež. Starešina je imel polno dela z urejanjem velike družine. Strogo se je držal prastarega, preskušenega reda in razvrščal pingvine po starosti in spolu: dekleta sem, fantje tja. Nazadnje se je vrvenje poleglo in pingvini so stali kakor vojaki v dolgih vrstah. Brž si je še vsak potegnil skoz kljun plavutasta krila, s katerimi je ves čas živo mahal kakor z rokami. Nato se je začel čudovit sprehod. Kakor smešni prebivalci začaranega mesta so se pingvini v lepem redu in z dostojanstveno držo sprehajali po obrežju gor in dol. Dekleta so spogledljivo obračala glavice, češ: Kdo je pravi junak? Fantje pa so z izvedenim očesom opazovali lepotice. Izbira ni bila lahka, ko pa jih je bilo toliko. Dolgo dolgo so se tako sprehajali. Nazadnje si je le vsak izbral nevestico. Z živahnimi pokloni in vabečim gaganjem sta se izvoljenca sporazumela. Ta mehki pomladni dan je bil najvažnejši in najlepši v življenju drobnih otočanov. Vse je že kazalo, da se bo svatovanje mirno in srečno končalo. Zaljubljeni parčki so se drug za drugim zibali proti bližnji pečini, na kateri je ležalo gnezdišče. Toda gorje! Še pravkar tako složni in urejeni pingvinski rod je nenadoma zdivjal. Kakor bi trenil, so se samci razdelili na dva tabora. Srdito so začeli kriliti s plavutmi in hripavo vreščanje iz tisoč in tisoč grl se je dvignilo do neba. Nastal je tepež, da je bilo joj. Drug drugega so obdelovali z močnimi plavutmi. S kljuni so si neusmiljeno kljuvali oči in si pulili luskinasto perje, da je kar frčalo po zraku. Hrušč in trušč sta bila čedalje večja, a boj vse bolj krvav. Neveste niso stale le kot neme gledalke ob strani. Srdito so se tudi same zapodile v boj in pomagale svojim izbrancem. Kaj kmalu je bilo polno hudo in lahno ranjenih, slepcev z izkljuvanimi očrni, pohabljencev z zlomljenimi krili, mnogi pa so celo mrtvi obležali. Zakaj se je neki tako iznenada vnel ta neizprosni boj? Samic je primanjkovalo in samci, ki so ostali brez nevest, so jih hoteli s silo iztrgati svojim srečnejšim tovarišem. Prav tako naglo, kakor je boj vzplamenel, se je spet polegel. Premaganci so se klavrno zatekli v morje hladit svoje rane, a zmagovalci so mirno, kakor da se ni nič posebnega zgodilo, zapustili bojišče. Parčki so si po poti brž nabrali še polne kljune mehkega perja, ki je na debelo ležalo okrog. »To bodo otročički na mehkem ležali!« so se veselili. Velika skalnata ravan visoko nad morjem je bil kraj, kamor so se obrnili vsi pingvini. Nerodno se prekopicavajoč, so plezali navkreber. Pri tem so si spretno pomagali s plavutmi kakor s komolci in se še dokaj urno skobacali na pečine. Ravan se je čedalje bolj polnila in kmalu je bila pokrita kakor z živo valujočo črno-belo preprogo. Starešina je spet imel čez glavo dela. Tudi zdaj se je držal prastarih navad. »Prvi letnik gnezdi tukaj, drugi letnik tik za njim, tretji letnik tam na robu!« je ukazoval in vsi so ga ubogali. Čudno hitro in brez posebnega vpitja je vsak parček dobil svoj prostorček za gnezdo. Naši pingvini, prebivalci skalnatega otoka, niso bili tako srečni kakor njihovi tovariši na daljnem peščenem obrežju. Tam so si pingvini pod zemljo izkopali varna gnezda s prostorno spalnico, ki je bila s čednim hodnikom zvezana s spalnicami sosedov. Taka gnezdišča pod zemljo so bila mnogo varnejša. Od zunaj ni bilo skoraj nič opaziti, le ozke, kakor od človeške noge izhojene stezice so držale do njih. Po podzemeljskih hodnikih so drug drugega obiskovali, zakaj pingvini so zelo družabni. Gnezda in hodniki so zgrajeni in med seboj zvezani po strogo določenem načrtu, kako bi sicer starešina mogel skrbeti za svoj rod, če bi bil razmetan po širnem otoku? Kaj jih niso prastare skušnje učile, da ima sovražnik kaj lahko delo, kjer ni reda in skupnosti? Prebivalci skalnatega Marionovega otoka so si morali pač po svoje pomagati. Tesno drug ob drugem so si postavili na trda kamnitna tla kaj preproste domove. Malo kamenja in peska, ogradek iz skalnih drobcev, nekaj perja - in gnezdece je bilo pripravljeno. Kmalu je bila vsa skalnata ravan posejana s takimi kupčki. Zvečerilo se je. Kakor velikansko ribje oko se je dotaknilo sonce morske gladine in se začelo potapljati v biserni vodi. Pingvini so nehali delati. Dovolj je bilo za ta dan! Parčki so udobno posedli v gnezda in s petjem pozdravljali zahajajoče sonce. Iz tisoč in tisoč grl se je dvigalo do neba hreščeče vpitje, podobno oslovskemu riganju. Toda sonca to še malo ni motilo. Kmalu je spet vstalo iz sinjih valov in z umitimi žarki ljubeče objelo ves pingvinski rod. Rahlo je pobožalo vsakega pevca in mu pobarvalo beli telovnik z rožnatim zlatom. »Kria ... kria ...« je zmagoslavno zakričal pingvinski zbor. »Kria ... kria! ...« je pozdravljal novi dan. Tik ob robu ravni sta imela gnezdece Črnokljunček in Belovratka. Že ob prvem pogledu na sprehajališču sta se bili združili njuni srci. Zdaj sta pridno smukala krog svojega domka, pridala še tu kamenček, položila še tam peresce. Nazadnje se jima je le zdelo vse prav. Zadovoljna sta se usedla pred dom in drug drugemu ljubeče gladila perje. Pogovarjala sta se o otročičih, ki se bodo kaj kmalu kotalili po gnezdecu. »Ah, kako sem že radovedna, kakšni bodo!« je zagagala Belovratka in se zagledala v sinje morje pod seboj. »Gotovo bodo najlepši v vsem gnezdišču! Ali ne misliš tudi ti tako, dragi? Zakaj molčiš?« Ljubeče se je stisnila k svojemu drugo. »Mislim, mislim,« je raztresena prikimal Črnokljunček. »Le nekaj me skrbi: tisto neumno belo peresce na tvoji sicer tako lepo črni suknji. Zakaj je zraslo ravno tam? No, seveda, zdaj ga ni več - pri pretepu si ga srečno izgubila. Pa me le skrbi: kaj, če bi se nama rodil spaček?« »Ne, ne govori tako!« mu je vsa prestrašena segla v besedo družica. »Najini otroci bodo lepi, zelo lepi, s čisto črno, bleščečo se suknjico in s snežnobelim telovnikom. Tako lepi, kakor si ti, njihov očka!« Ta beseda je Črnokijunčka kar omamila; na mah je pozabil vse temne misli. Ponosno je dvignil glavo, široko zakrilil s plavutmi in se s klicem Kria! Kria! obrnil proti zlatemu soncu. Vse je kazalo, da se bo izpolnila vroča želja ljubečih staršev. Že je ležalo prvo veliko pikčasto jajce v gnezdu. Očka in mamica se ga kar nagledati nista mogla. Ljubeče sta ga obračala s kljunom. »Ah, kako Lepo je poslikano okrog in okrog!« je gagala Belovratka. Brž je sedla na jajce, da bi se ne prehladilo ali da bi ga kdo ne izmaknil, kar bi se v gneči prav lahko zgodilo. Kaj ni sosedi izginilo jajce, ko je le za hip odšla z doma? ... Bog ve, katera pingvinka ji ga je izmaknila in ga spravila v svoje gnezdo, zakaj za pingvinko ni večjega veselja, kakor sedeti na čim več jajcih in s toploto svojega telesa buditi življenje v njih. Če katera ni pazljiva, lahko z zarodom vred izgubi še dom. O, take stvari se dostikrat primerijo. Sede ti vanj kaka nesrečnica, ki ji je roparski galeb odnesel jajce, in nobena sila je ne spravi več iz njega. Starešina to celo hvali, zakaj postava pravi: Gnezda ne smeš niti za trenutek zapustiti! Če gre mamica na morje po zajtrk, mora sedeti oče v njem! Belovratka in Črnokljunček sta bila nadvse skrbna. Ko je v gnezdu ležalo že drugo in tretje jajce, sta še na jed pozabila. Ves teden ju ni videlo morje, zakaj nevarnost je bila velika. Nad gnezdiščem so venomer krožile velike požrešne ptice viharnice, govnjačke in galebi. Kolikokrat je prerezal ozračje obupen krik oropanih staršev! Nekega jutra bi se bila kljubtemu skoraj ,zgodila nesreča. Ko sta Belovratka in Črnokljunček skrbno obračala jajca in od sreče za trenutek pozabila na nevarnost, je kakor strela planil mednju roparski galeb in že držal jajce v krempljih. Toda Črnokljunček je bil junak. Takoj se je zavedel in se s celim telesom zaletel v roparja. S kljunom ga je tako neusmiljeno stisnil za vrat, da je presunljivo zacvilil, spustil plen in pobegnil. Belovratka je vsa trepetajoča od groze natančno pregledala jajce. Hvala Bogu, nič se mu ni zgodilo! Odslej sta Belovratka in Črnokljunček še bolj pazila, toliko da nista oba hkrati sedela v gnezdu. Čas valjenja je mineval. Nekega jutra je Belovratka vsa iz sebe zagagala: »Poslušaj, dragi, poslušaj! Kaj ni v jajcih nekaj začivkalo?« Črnokljunček se je najprej pazno ozrl, če ni kake roparice v bližini, nato pa se skrbno sklonil nad gnezdo in položil glavico na jajca. »Aj, seveda čivka, seveda!« je ponosno pritrdil in s kljunom rahlo potrkal na lupino. »Ven, otroci, ven! Čas je že!«  je vabeče zaklical. Pij pij! so se oglasili mladički in pik poki so se druga za drugo razpočile pikčaste hišice iz njih so pokukale zaspane glavice drobnih pingvinov. »Kako so ljubki!« je presrečna zavreščala mamica in brž pomagala puhastim malčkom iz oklepa. Očku so se pa od ponosa kar prsi širile. Zaklical je o svoji sreči v svet in živo mahal s plavutmi. Tedaj se je spomnil svoje nove dolžnosti. Mladi zarod je lačen. Moral jih je zapustiti, da jim prinese hrane. »Pazi nanje kakor na svoje oči, je še enkrat naročil ženki in se urno skobacal čez čeri k morju. Tu si je brž napolnil golšo s slastnimi ribicanu in hitro, kolikor so ga nosile nerodne noge, spet plezal navkreber. Ko se je vrnil, se je postavil pred gnezdo, nekajkrat glasno zarigal in široko zinil. Malčki so drug za drugim urno vtikali kljunčke globoko v očetovo grlo in mu srebali slastno hrano iz golše. Medtem ko je oče hranil otročičke, je mama že hitela k morju in tako sta ves dan menjaje se pridno pitala večno lačne mladiče. Tudi drugim pingvinom v obširnem gnezdišču so se izvalili mladiči. Po čereh gor, po čereh dol je ves ljubi dan neutrudljivo plezalo na tisoče skrbnih staršev. Največ skrbi pa so jim nakopali sovražniki, ki so čedalje bolj pritiskali na otok. Koliko malčkov je že izgubilo mlado življenje! »Kria, kria! Sovražnik!« je nekega dne spet zazvenel obupen klic iz tisoč grl. Belovratka je zatrepetala po vsem telesu. Nedaleč izza čeri se je prikazala črna, brkata glava. »Tjulenj: Tjulenj!« je zavreščal Črnokljunček. Divje so se mu zableščale oči, ko se je pognal proti zveri. Kakor bi trenil, se je s starešino na čelu zakadila cela vojska bojevitih očetov proti črnemu brkaču in ga srdito napadla s plavutmi in kljuni. Matere so s svojimi telesi trepetaje pokrile preplašene malčke in v strahu čakale, kaj bo. Boj je bil strašen. Toda vsa hrabrost junaških pingvinov ni nič zalegla. Njihovi ostri kljuni so spodletavali ob napeti koži sovražnika, njihovi najmočnejši udarci s plavutmi pa so ga le prijetno ščegetali po debelem salu. Pošast se je valila od gnezda do gnezda in požrešno goltala mladiče. Nič se mu niso smilile obupane mamice, ki so se zaman zaganjale vanj in klicale na pomoč. Le se je tjulenj približal robu pečine in jo mahal naravnost proti Belovratki, ki je vsa otrpla od groze bolščala vanj. Črnokljunček je zbesnel. Zakadil se je zveri pred žrelo in ji z dobro namerjenim udarcem zapičil ostri kljun naravnost v oko. Tjulenj je zarjul, se vzpel na zadnje plavuti, izgubil pri tem ravnotežje in se kakor težka vreča skotalil po strmini navzdol. Zmagoslavno hreščanje pingvinov je spremljalo njegov beg. Grdo potolčen in na pol slep se je potem skobacal v morje. »Junak, ti moj junak!« je zagolčala Belovratka in ljubeče naslonila glavico svojemu drugu na rame. Dnevi so minevali in malčki so kaj urno rasli, ze so se skobacali iz gnezd, da jih je kar gomazelo po planjavi. Zdaj šele so imeli starši skrbi! Vedno so jim morali biti za petami, da bi jih ne odnesel ta ali oni sovražnik. Tudi Črnokljunčkovi malčki so se že veselo kotalili okrog gnezda. Oče in mama sta ljubeče gledala njihovo veselo igro. Belo peresce v črnem telovniku je bilo že davno pozabljeno. Nekega dne pa se je mati silno prestrašila. Opazila je, da je enemu izmed malčkov zraslo na hrbtu izpod sivega puha snežnobelo peresce. Brž je skočila k nesrečnemu otroku in mu ga izpulila. Toda groza! Ko si je malčka natančneje ogledala, je videla, da ni eno samo peresce. Sinčku je izpod puha namesto lepe črne suknjice rasel bel telovtaik. »Spaček!« se je kakor z ostrim nožem zarezalo materi v srce. Hitro je pregledala še druga dva otročička, toda na srečo sta jima pod puhom rasli lepi, čisto črni suknjici. »Spaček, spaeek!« je jokala mati in vsa potrta povešala glavo. »Zakaj si tako žalostna, draga ženica?« jo je vprašal Črnokljunček, ko je prinesel kosilo. »Ah, nič,« se je izmikala Belovratka. »Pravkar je jastreb sosedovim spet ukradel otročička; tako se bojim!« »Nikar,« jo je tolažil drug; »saj jih kmalu popeljeva na morje. Tam ne bo več tolikšne nevarnosti zanje. Glej, že jim odpada puh in novo perje se kaže.« Belovratki je zastala sapa, zakaj očka se je sklonil prav nad nesrečnega sinka in mu začel s kljunom prebirati perje. Kakor od puščice zadet je zdajci planil kvišku. »Kaj je to? Saj je ves bel! Niti enega črnega peresca nitna na vsem telesu! Gorje! Kakšna sramota!« je zavreščal. Jezno je planil na nesrečnega malčka in gotovo bi ga bil pri priči zadavil s kljunom, da ni mati z lastnim telesom zakrila otroka. »Nikar, nikar, pusti ga živeti,« je milo prosila. »Nemara mu pa še zrase črna suknjica!« »Kako bi mu zrasla!« se je zadrl nanjo oče. »Zakaj sta pa druga dva že črna pod puhom! Tega si kriva ti! Tisto belo peresce v tvoji suknjici se mi je takoj zazdelo sumljivo! O kolikšna sramota! Zakaj ga ni rajši tjulenj požrl!a je obupaval Črnokljunček in se spustil v morje. Odslej oče ni več s tolikšno ljubeznijo skrbel za otroke. Nesrečnega malčka še pogledal ni, kaj šele, da bi ga hranil. Belovratka pa ni zapustila sinčka nebogljenčka. Hranila in negovala ga je še z večjo ljubeznijo kakor prej. O, kako se ji je smilil mali revček! Globoko v srcu pa ji je še vedno tlela iskrica upanja, da mu morda le še zraste črna suknjica. Toda že čez nekaj dni ji je tudi ta iskrica upanja an vselej ugasnila. Mladičem je odpadel puh in nesrečni sinček jc bil od kljuna do repa bel ko sneg! »Pri Črnokljunčku imajo spačka!« je završalo po vsem gnezdišču in okrog Črnokljunčkovega gnezda se je ves dan kar trlo pingvinov, ki so zaničljivo zijali v nakaznega mladiča. Nazadnje je priracal še starešina, dolgo strmel v belo čudo in zmajal z glavo: »Kar sem živ, ne pomnim take nesreče v našem rodu! Črnokljunček, Belovratka, kakšno sramoto sta nakopala sebi in nam? ...« Črnokljunček in Belovratka sta potrta povesila glavi, starešina je pa jezno odracal. Za nesrečnega belega pingvinčka se je začelo hudo življenje. Nihče ga ni maral. Vsak ga je gledal po strani in ga, če le mogoče, nemilo dregnil s kljunom. »Belinko, Belinko!« so ga dražili in to ime se ga je tucli prijelo. Oče ga sploh ni več pogledal, sestrici pa sta ga odrivali in mu nagajali od ranega jutra do poznega večera. Bil je čedalje bolj plašljiv in držal se je le mame, ki je edina imela srce. Kolikokrat jo je revček žalostno vprašal: »Mamica, povej, zakaj nimam tudi jaz lepe črne suknjice?« In vroče solzice so mu kapale na kljunček. Mami je hotelo počiti srce. Kaj bi nedolžnemu otročičku odgovorila? Mar to, da je ona, tisto njeno belo peresce, kriva, da je izrodek? S plavutmi mu je kakor z roko mehko brisala solze in ga a toplo besedo skušala potolažiti: »Nikar ne bodi žalosten, sinček moj! Mogoče ti pa še pozneje zrase črna suknjica, če boš priden. Gotovo čakata tudi tebe veselje in sreča.« Dnevi so minevali vz prišel je čas, ko so mladički prvič odšli na morje. To je mrgolelo po čereh! Starši so imeli polno dela, preden so male nerodneže spravili čez visoko steno. Sicer pa so se bolj kotalili, kakor plezali. Kakor so bili pingvinčki nerodni na suhem, tako spretno so se gibali v vodi. Na veliko veselje staršev so kmalu plavali kakor najurnejše ribe in nič jih ni bilo strah največjih valov. Glej jih navihance, kako se potapljajo, koliko bistroumnosti kažejo, ko jih starši opominjajo na razne nevarnosti na morju in jih učijo loviti hrano! Tako jim je bilo všeč na valovih, da so silili že na široko morje. »Nikar, nikar!« so jih svarili skrbni starši. »Če pridejo tjulnji, bo po vas; preslabe so še vaše plavuti, da bi jim mogli ubežati!« Pingvinčki pa se niso preveč zmenili za svarila staršev in marsikateri si je upal mnogo predaleč od brega. Najdlje pa je bil Belinko. Rad bi bil sicer ubogal mamo, toda poredni tovariši so se od vseh strani zaganjali vanj in ga podili od sebe. Starešina je ves čas stal na visoki čeri. Z ostrim očesom je opazoval morsko gladino. Nenadoma se je zdrznil in prestrašeno zakrilil. V daljavi je zagledal zavaljene temne pošasti, ki so se poganjale iz morja in se spet potapljale. »Sovražnik! Sovražniki« je zahreščal na vse grlo. V vodi je nastal silen vrvež, vse je hitelo proti obali. Malčki, ki so poslušali nasvete staršev, so se hitro rešili na suho. Toda mnogo jih je bilo predaleč na morju in nesrečni starši so morali gledati, kako so jih tjulenji dohiteli in neusmiljeno goltali, ne da bi jim sami mogli kaj pomagati. »Belinko, moj Belinko!« je obupno vzkliknila Belovratka. Zagledala je beli hrbet svojega sinčka med strašnimi tjulnji. »Pusti ga, bo vsaj konec sramote!« jo je zavrnil Črnokljunček. Toda Belovratka se je že vrgla v valove in junaško hitela svojemu otroku na pomoč. »Nikar, Belovratka, nikar!« so zavreščali preplašeni pingvini na obali. Toda Belovratka se ni zmenila za njihova svarila. Naglo se je približala požrešnim sovražnikom. »Belinko, Belinko, brž na obalo!« je klicala svojemu nesrečnemu otroku n se zaganjala v tjulenja, ki je pravkar hotel zgrabiti sinčka. S kljunom mu je kljuvala oči. Belinko je srečno ušel. Toda groza! Ostri zobje so mu pohrustali junaško mater. »Zbogam, moj sinček!« je še zavreščala Belovratka in izginila v krvavih valovih. Pingvini so preplašena strmeli v Belinka; nikakor jim ni hotelo v glavo, zakaj se je Belovratka žrtvovala za tega :spačka. »Čemu si se pa ti vrnil?« se je Črnokljunček znesel nad njim. »Še tjulenji te ne marajo! O, moja Belovratka, zakaj si se žrtvovala zanj!« je bridko zagolčal, krenil proti čeri in kakor izgubljen taval med stenami. Ubogi Belinko je bil ves zmeden. Nikakor ni mogel verjeti, da ni več dobre mame, njegove edine zavetnice. »Mama, moja mamica, kje si?« je klical na široko morje in mnogo mnogo dni jokal za njo. Pingvini se niso več vrnili z malčki v gnezdišče. Ostali so na obrežju, dokler se jim niso dovolj okrepile plavuti za veliko popotovanje po širokem morju. Zdaj ni bilo več toliko nevarnosti za mladi zarod. Pred roparskimi pticami so se lahko že sami urno skrili pod valove, a požrešni tjulenji niso več marali zanje. Odkar so namreč splavali in si sami lovili hrano, je bilo njihovo meso zoprno kakor meso starih pingvinov. Tudi Belinko je imel odslej mirnejše življenje. Sestri in tovariši mu niso več nagajali, le po strani so ga gledali in se ga ogibali. Če se je včasih le hotel pridružiti njihovi veseli igri v valovih, so se takoj razkropili in zbrali kje drugje. Ker mame, ki je edina imela srce zanj, ni bilo več, je bil vedno sam, popolnoma sam. Bližala se je zima in mladiči so dorasli. Tedaj je starešina zbral svoj rod na obrežju in ga razvrstil v velika krdela. Med glasnim vreščanjem in gaganjema so vsi odrinili na široko morje proti toplejšim krajem na večmesečni ribji lov. Otok je zajela grobna tišina. Le tu pa tam je čepel na visoki čeri star pingvin, ki ni več zmogel dolgega potovanja, in otožno gledal za odhajajočimi. Ali bo še dočakal njihovo vrnitev? Najbrž ne... Dolgo je gledal za njimi, dokler niso izginili za obzorjem. Pingvini so v dolgih, urejenih vrstah potovali tisoč in tisoč kilometrov daleč. Na čelu je plaval starešina in jih vodil. Če so naleteli na večji trop rib, so jih na dano povelje obkolili in jih kakor v mreže ujete vodili s seboj ter se cele tedne mastili z njimi. Pingvini so se od obilne hrane neznansko naglo redili. Kaj kmalu jih je nosilo le še salo in plavuti so imeli večidel le še za krasilo. Sovražnikov skorajda niso več imeli in vse težave prejšnjih dni so bile pozabljene. To je bilo življenje! Pingvinčki so bili čedalje veselejši. Razposajeno so se prepuščali šumečim valovom in se zibali na njih kakor žoge. Vse se je radovalo lepega popotovanja, le Belinko je bil vsak dan bolj žalosten. Zakaj tudi na ribjem lovu so se ga vsi ogibali in ga niso prav nič upoštevali, dasi je spretneje ko marsikateri tovariš priganjal ribe. Nazadnje je sprevidel, da si nikoli ne bo mogel pridobiti naklonjenosti svojih drugov, zato je plaval sam kot zadnji v krdelu. Minilo je več mesecev popotovanja in starešina je zavil nazaj proti domačemu otoku. Spet je toplo sonce tajalo ledene gore in mehka sapica je pihala okrog skalnatih čeri. Na Marionovem otoku se je spet začelo življenje. Ves pingvinski rod se je zbral k veselemu svatovanju na obrežju. Starešina jih je spet razvrstil po spolu in starosti in čudoviti sprehod se je začel. Gospodje in gospodične so kar se da dostojanstveno stopali gor in dol po obrežju. Tudi Belinko je bil med njimi, zakaj tudi ta si je želel družice. Kako ljubke so bile nevestice! Prenekateri se je spoštljivo poklonil, toda vsaka se je brž obrnila, marsikatera pa je celo prezirljivo zagagala: »Spaček!« Kakor nož je to zbodlo Belinka v srce. »Nobena me ne mara. A kako bi jo ljubil!« Njegovi tovariši so si že vsi našli nevestice. Celo preveč je bilo to leto deklet, tako da so se začele nazadnje ravsati in kavsati zavoljo fantov, a Belinka kljub temu nobena ni marala. Srečni parčki so se že drug za drugim vzpenjali v gnezdišče, Belinko pa je ostal sam na obrežju, sam s svojimi žalostnimi mislimi in s svojo veliko ljubeznijo v srcu. Bridko je leglo nanj spoznanje, da je res izobčenec in da ne spada v ta pingvinski rod. »Proč, le proč od tod!« je klicalo v njem. »Kria, kria!a je še enkrat žalostno pozdravil rodno grudo in se z močnimi plavutmi vrgel v valove. Bliskovito je rezal sinjo gladino in hitel na široko morje. Niti enkrat se ni ozrl. Ne, nič več ni maral videti svojega rodu, ki ga je tako okrutno zavrgel. Belinko ni plaval po navadni poti. Hitel je v drugi, neznani smeri. Domači otok je že zdavnaj izginil na obzorju in daleč naokoli ni bilo videti nobene obale. Le tu pa tam je srečal mirno plavajočo ledeno goro, prečudno izlizano od toplih valov. Zvečerilo se je. Sonce se je začelo potapljati v morje in gladina je bila kakor tekoče zlato. Belinko se je prepustil zlatemu valu in se zagledal v večerno zarjo. Silna žalost in hrepenenje sta ga obšla. Sam je bil, čisto sam na širokem, daljnem morju, medtem ko so njegovi tovariši v družbi ljubljenih družic peli večerno pesem v gnezdišču. Spomnil se je tudi ljubljene mame in vroče solze so se mu silile na oči. Že se je žareča sončna plošča do polovice potopila v morje. Toda glej, kakor bi bilo soncu hudo zapustiti nesrečnega pingvina! Ustavilo se je in začelo počasi spet vstajati iz globin. A Belinko, ki je negibno strmel v rdeči svit, se je nenadoma zdrznil. Ali ne zvene zlati sončni žarki kakor pojoče strune in mu kličejo mamine besede: »Pogum, sinko, le pogum! Tudi tebi bo še sijalo sonce sreče!« »Da, tudi meni, tudi meni,« je zakrakal. Vse žalostne misli so ta hop skopnele, mlado jutra je zbudilo v njem spet življenjsko radost. »Tja proti soncu pojdem!« je živo zamahnil s plavutmi in kakor blisk hitel proti žareči zarji. Plaval je in plaval, kakor bi ga sončni jarki s skrivnostno močjo vlekli k sebi. Sonce se je čedalje bolj dvigalo in nazadnje obviselo nad visokimi čermi. Belinko se je zdrznil, kakor bi se zbudil iz sna. Dospel je do obale. »Kaj je to?« se je začudil in pazljivo ogledoval kamnitne stene. Tako čudnega otoka še nikoli ni videl. Dvakrat je plaval okrog njega. Stene so navpično padale v morje in nič življenja ni bulo videti na njem. A kaj se neki tako belo blešči čara na skali? Radovedno se je približal. Ves preplašen je hipoma obstal. Kaj je mogoče? Ali sanja? Tam na skali stoji on sam, beli pingvin od kljuna do repa. »Kria, kria!« je zaklical, da bi spodil varljivo prikazen. Toda čuj! »Kria, kria!« mu je zazvenelo s skale z mehkim ženskim glasom v odgovor. »Nevestica, bela nevestica!« je prešinilo Belinka. Mogočno je zamahnil s plavutmi in kakor blisk švignil proti skali. Ni se zmotil. Na skali je stala ljubka bela pingvinka, ki je začudeno gledala vanj. »Kria, kria!« ji je zavriskal Belinko v pozdrav in »Krfa, kria!« mu je Ijubeznivo in vabeče odgovorila. Ves omamljen se je Belinko vrgel na velik val in se pljusk, pljusk! pognal prav prednjo. Dolgo sta nemo strmela drug v drugega. Svojim očem nista mogla verjeti, da sta se našla v tej daljni, divji samoti. Nazadnje se je Belinko opogumil. in zagagal: »Pozdravljena! Belinko mi je ime. Doma sem z Marionovega otoka.« In hitel ji je praviti zgodbo svojega bridkega življenja. Bela pingvinka ga je pazno poslušala in mu le zdaj pa zdaj sočutno prikimala. Ko je končal, je mehko zagagala: »Meni je ime Belka, doma sem pa s Peščenega otoka. Zdi se mi, da si pripovedoval zgodbo mojega življenja. Tudi mene so vsi prezirali, tudi jaz nisem mogla najti druga, zato sem zapustila svoj rod in splavala na široko morje. Nazadnje sem naletela na ta samotni otok. Tu sem sklenila ostati in samotariti do konca svojih dni, daleč od vseh. Dasi me je često prijelo silno hrepenenje po rodu, po domačih tleh, sem le ostala in si tu zgradila prijeten dom. Ne, nič več se ne mislim vrniti. Preveliko krivico so mi storili.« »Tudi jaz se ne bom več vrnil, tudi jaz sem hudo trpel. Toda pustiva žalostne misli! Rajši mi povej, kje prebivaš. Kako si si vendar mogla na teh golih stenah postaviti prijeten dom?« »Pa še kako prijeten,« je veselo zagagala Belka. »O, da bi vedel, kako lepo je za temi stenami! Pojdi z menoj, pokažem ti svojo novo domovino.« Gibčno je planila v valove in Belinko jo je urno ubral za njo. Nekaj časa sta plavala tik ob navpični steni, nato sta se potopila in glej, globoko pod morsko gladino je bila v steni votlina. Belka je brž zavila vanjo. Jama se je zožila v dolg rov, ki se je pa kmalu spet razširil in v daljavi se je začelo svitati. Zdajci ju je oblila prekrasna modro-zelena svetloba in telesi sta se jima srebrno zalesketali. Naenkrat je bilo rova konec; prišla sta v vodo, skozi katero so sijali sončni žarki. Brž sta splavala na vrh. »Kako je tu lIepo!« se je začudil Belinko, ko je pomolil glavo iz valov. Bila sta sredi majhnega jezera s prelepo peščeno obalo, okrog in okrog pa so se dvigale visoke navpične stene, ki so varovale ta biser pred mrzlimi vetrovi. Sinje nebo se je bočilo kakor čudovita kupola nad pravljičnim krajem. »G1ej, tamle je moj dom!« je zagagala Belka in odpeljala gosta na obalo. Tu mu je pokazala v pesku izkopano udobno izbo z dolgim zveriženim hodnikom. »Tako lepo je, da bi najrajši za zmeraj ostal tukaj!« je zagagal Belinko. »No, pa ostani! Vsaj ne bom tako sama,« je mehko zagolčala Belka. »Kria, kria!« je na vse grlo zaklical Belinko. Nič več ne bova sama, nisva več izobčenca! Zahajajoče sonce je z rdečimi žarki božalo parček. »Kria, kriaia sta zapela večerno pesem in srečno novo življenje se je pričelo. Kmalu so ležala v gnezdu štiri velika pikasta jajca in ponosna pingvina sta jih vneto valila. Res, lepo je bilo tukaj med visokimi stenami. Nikjer ni bilo ptic roparic, požrešni tjulenj ni mogel do njih in srečno so se izvalile štiri puhaste žogice. Čez nekaj dni pa se je malčkom na hrbtu črno posvetilo. Očka in mamica svojim očem nista mogla verjeti: prav vsem so pod puhom rasle prekrasne črne suknjice. »Kria, kria!« sta naznanjala vesoljstvu svojo veliko srečo. Na nekoč tako pustem otoku je zrasel in se hitro množil nov pingvinski rod s prelepimi črnimi suknjicami in belo se bleščečimi telovniki. Če se je pa izvalil vmes tudi kak belček, ga nihče ni preganjal. Oče Belinko kot starešina pa je še mnogo mnogo let vodil svoje potomce na ribji lov po širokem morju.