Kam pa kam, kosovirja?/Na pingvišču

Nenadoma so začeli leteti mimo kosovirskih žlic rahli, puhasti kosmiči megle. Glalu se je zdelo to prav zabavno, lovil jih je s tačkami in jih poskušal jesti, ampak ko je vtaknil kosmič v gobček, je občutil samo nekaj kot vlažno sapico in ni imel kaj pogoltniti. Glili pa je postajala zaspana. Kosmiči so postajali vse gostejši, ponekod so se že strnili v meglene trakove in plahte ter ovijali žlico z zoprno vlago. Nazadnje se je megla zgostila, bela megla, gosta kot mleko, in kosovirja na lepem nista več vedela, kam letita.

»Spustiva se niže!« je razburjeno zaklical Glal skozi meglo.

»Ali ti veš, kje je niže in kje više?« je zazehala Glili in sploh se ni nič ustrašila megle, tako je bila zaspana. In zdaj je tudi Glal zazehal na ves gobček.

»Kakšna čudna megla ...« je zamrmral in že zaprl eno oko, da bi zadremal. Pa se je zadnji trenutek spomnil, da se v megli lahko zgrešita in potem se ne bi nikoli več videla... zakrmaril je proti Glilini žlici, ki jo je bilo v megli komaj še videti kot rahlo senco z rdečimi madeži - to so bili paradižniki - in slišal Glili, kako sladko smrči. Brž je zvezal Glilin in svoj rep v vozel, tako, zdaj sva skupaj, kar bo, pa bo... in je tudi sam zadrnjohal. Žlici pa sta počasi leteli skozi gosto meglo, leteli sta skozi megleno noč, skozi megleno jutro, potem pa se je začelo počasi jasniti v novi dan. Glili je odprla oči in se začudila.

Nebo se je svetlikalo v zlato zeleni barvi in okoli sonca so žareli trije prelepi sinji kolobarji. Glili so se zaiskrile oči, od navdušenja je glasno zakosovikala in na vso moč prešerno zamahnila z repom. Ojoj, na repu je bil privezan Glal! In Glili ga je z zamahom repa vrgla iz njegove žlice, da je zabingljal v zraku. Hipoma se je prebudil, kdo se pa ne bi! In je zavreščal, da je šlo skozi ušesa. Glili je šele zdaj opazila, kaj se je zgodilo.

»Joj, oprosti!« je rekla in hotela Glala odvezati - pa ni šlo.

»Ujemi mojo žlico!« je obupano vreščal Glal. Seveda, Glalova žlica je bila že daleč spredaj, Glal je pa še vedno bingljal na repu.

»Au, moj rep!« je cvilila Glili.

»Au, kaj pa šele moj!« je javkal Glal. Z zadnjimi močmi se je povzpel v Glilino žlico in zdaj sta se zapodila na vso moč. Komaj sta ujela Glalovo žlico, Glal je skočil vanjo - ampak repa sta bila še zmeraj zavozlana, in ko je Glal skočil, je za seboj potegnil še Glili in zdaj je Glilina žlica zaplavala naprej, Glili pa je obvisela pod Glalovo žlico, tukaj se pa že vse neha.

»Tukaj se pa že vse neha!« je zatulila Glili, se povzpela v žlico - in spet sta lovila zgubljeno Glilino žlico ... in tako je minilo najmanj eno kosovirsko dopoldne, preden sta bila repa srečno odvozlana in sta Glili in Glal vsa zadihana sedela vsak v svoji žlici in utrujeno sopla.

Sinji kolobarji sonca pa so žareli močneje in močneje in bilo je tako lepo, da se tega ne da povedati v nobenem jeziku. Kosovirja sta bila čisto zamaknjena. Ampak ko sta pogledala navzdol, to je bilo šele nekaj!

Žlici sta počasi plavali nad ledeno pokrajino. Spodaj so bile ledene gore, kristalno prozorne, z ostrimi konicami, druge so bile podobne orjaškim živalim, tretje kakor gradovi, kakršnih ni videl še noben kosovir. Med gorami so ležala ledena in snežena polja. reke in jezera. Mrzlo je bilo pa zmeraj bolj, tako da je Glili nazadnje morala pregrizniti progasto nogavico na poi in potem sta vsak oblekla pò eno polovico, da jima je bilo topleje.

Če bi se spustila? Pa jasno, kaj pa drugega!

V steni velike ledene gore so stale nekakšne črne pike. Kosovirja, radovedna kot zmeraj, sta zakrmarila naravnost tja in zdaj se je pokazalo, da so te pike skupina starih pingvinov, ki so razpravljali, kot je bilo videti, o nečem resnem in pametnem. Kosovirjema to še malo ni bilo všeč. Pristala sta na ledu in žlici sta se podrsali prav pingvinom pod noge, pa se še premaknili niso. Najbližji so se hladno ozrli na kosovirja, drugi se pa še zmenili niso zanju.

»No, kaj?« je predrzno začel Glal. »Kaj ste tako resni, a?«

Pingvini so molčali in spet začeli kimati, ko da bi to kaj pomenilo, in Glal je nadaljeval:

»No, kaj, recite nama vsaj živio!«

Star, osivel pingvin je pokazal proti bližnji ledeni gori in rekel z resnim glasom:

»Tja pojdita, tam je kraj za neresne.«

»Kaj pa je tam?« je zanimalo kosovirja.

»Pingvišče.« je rekel pingvin in se spet zamaknil v molk, kar naj bi pomenilo, naj kosovirja gresta. Pa sta se namrdnila in sta šla.

Na vrhu gore sta se ustavila in pogledala navzdol. O, to je bilo pa čisto nekaj drugega, tole pingvišče. Prav z vrha gore se je spuščal neznansko dolg in neznansko gladek leden tobogan v doline, in tam doli je mrgolelo pingvinov in niti eden ni bil niti za hip pri miru.

Glal in Glili sta se spogledala z bleščečimi se očmi, nič nista rekla, zapičila sta žlici v ledeno skorjo in se drug za drugim spustila po toboganu, šlo je kot strela! In preden je Glili utegnila od razburjenja zacviliti, sta bila že doli.

To je bil pravi raj za neresne pingvine. Nekateri so igrali ping pong na ledenih mizah s sneženimi kroglicami, drugi so gradili sneženega pingvina, eni so se obmetavali s sneženimi kroglami, da so se jim razletavale na glavah, drugi spet so se igrali nekaj z ledenimi palicami.

In ko so pingvini zagledali kosovirja, so pustili igro in pridrveli bliže. To je bilo hihitanja, otipavanja in strmenja.

»Jaz sem Pang.« je nazadnje rekel majhen, debelušast pingvin.

»Midva sva Glal in Glili iz Kosovirije.« sta bila tudi kosovirja prijazna. Pang se je popraskal po trebuhu in nadaljeval:

»In tamle so trije Pengi, sedem Pongic in tistile je Pung, vsi drugi so pa navadni Pingi.«

Zdaj so začeli pingvini kar križem kražem spraševati kosovirja vse mogoče, kakšna je Kosovirija, kaksne so tam ledene gore in ali imajo tudi pingvišča.

»Nimamo pingvišč,« je rekel Glal, »ker nimamo niti ledenih gor, da bi delali tobogane ... na žalost.« je dodal.

»Kaj, da nimate pingvišč?« so se prijeli pingvini za glave. »Ubogi kosovirji, kako pa potem pingvirate in se pingvinite?«

»Saj se ne.« je rekel Glal in Glili je bilo kar nerodno.

»Ali pingvujete tudi ne?« je vprašal eden izmed Pingov.

»Tudi ne ...« Kosovirja sta se otožno spogledala. Res, v Kosoviriji bi potrebovali nekaj pingvišč, sta si rekla, četudi nista imela pojma, kaj je to pingviranje in pingvinjenje. Vedela sta samo, da mora biti to nekaj imenitnega, saj sta videla, kako so se pingvini zabavali.

»Dobro, pa pingvujta z nami.« ju je prijazno povabil Pang in zapodili so se po ledu, se drsali in prekopicevali. Glili so pingvini naložili na rame in jo nosili sem in tja, Pongica pa ji je podarila ogrlico iz ledenih jagod. Glal se je spustil v divjaško igro z rahlimi sneženimi žogami, potem pa so se zabavali s tem, da so gledali debelega Panga, ki je pod nogami kotalil ledeno kroglo, se na njej postavil na glavo in spuščal neznanske pingvinske krike. Potem je poskušal še Glal, se zviška prekopicnil na led, da je kar zadonelo, in vsi so se smejali, še sam Glal, četudi se je kar hudo potolkel.

Pritekle so Glili in Pongice, oklenili so se drug drugega okoli pasu in se začeli spuščati po ledenih toboganih, po gori navzdol, po gori navzgor, to je neslo po gladkem ledu, da je vse kot v sanjah švigalo mimo. Vse so že skelele zadnjice, pa le niso odnehali. Pang je med veselim vriščem zapel pingvinsko himno in vsi pingvini ter oba kosovirja so na ves glas pritegnili:

»Pingi pangi pingvilin,
kaj bi se bal ledenih strmin,
pingi pangi pingvilin,
pingvin, srebrnega severa sin!«
</poem

»Au, tazadnja mi bo zmrznila!« je vmes zavpil Glal, pa se ni hotel ustaviti, preveč zabavno je bilo.

<poem>
»Pongi pangi pingvilan,
švignimo v jasni srebrni dan,
pingi pangi pigvilan,
pingvin je venomer razigran!

Pingi pangi pingvilen,
sneg je snežen, led je leden,
pingi pangi pingvilen,
lepo je v zavetju ledenih sten!«

Zdaj so že vsi vmes kričali »au, moja tazadnja!« Pa še niso odnehali.

»Pingi pangi pingvili,
kako se polarno sonce iskri,
pingi pangi pingvili,
kako pingvin veselo živi!«

In so pristali v globokem, mehkem snegu v dolini. Drgnili so si zadnje plati in si polagali nanje snežene obkladke in še zmeraj je od ledenih sten odmeval veseli smeh in pingvili - veselo živi.

»Joj, kam smo zašli?« se je nenadoma spomnila Pongica in pokazala na skupino visokih, vitkih ledenih stolpičev. Pingvini so se kar malo zresnili.

»No, kaj? Kam smo prišli?« je zanimalo Glala.

Mali Pingi so stopili skupaj in plašno gledali. Pung se je stisnil k Pongicam in se delal majhnega. Pengi so se zaskrbljeno odkašljevali in Pang je tiho dejal:

»Hm, rajši se vrnimo na pingvišče.«

Glal je bil razočaran. Na vsak način bi rad zvedel, kdo živi v tej dolini. Toliko časa je silil v pingvine, da je Pang rekel:

»Glal, rajši ne sprašuj. Njihovih imen rajši ne imenujem na glas, lahko bi me slišale in potem bi bil hudir.«

»Čigavih imen, čigavih imen, povej no,« je silila Glili, »povej mi čisto potihem, pa bo.«

Pang je zmajal z glavo.

»Najprej se vrnimo na pingvišče, tam vama bomo povedali.«

»Hočem vedeti, kdo živi tukaj,« je postajal Glal trmast, »povejte nama, drugače greva kar tja.«

»Ne! Ne! Samo tega ne! Tu živijo tri Lebdivke, ledene starke.«

»Pst! Pst! Slišale nas bodo.« so zasikale Pongice in se plašno ozrle. In že so pingvini lezli po strmini, da bi čimprej prišli odtod.

»Midva jih greva gledat,« je zaklical Glal, »vi pa kakor hočete!«

Že jo je mahnil proti stolpičem in Glili majčkeno negotovo za njim, pa so ju pingvini pograbili in ju vlekli s seboj, naj sta se še tako otepala in cepetala. Šele na vrhu gore so jima razložili:

»Lebdivke so grooozne! Kogar pogledajo, mu ni več pomoči.«

»Kaj pa delajo, da so tako grooozne?« je vprašala Glili.

»Lebdijo. In kogar pogledajo, začne tudi sam lebdeti in mora lebdeti z njimi toliko časa, dokler Lebdivke ne umrejo. Umrejo pa nikoli.«

»Zanimivo,« je pripomnil Glal, »to bi rad videl.«

»Zanimivo?« so se zgrozili pingvini. »Ali veš, kako je, če lebdiš? Nisi ne živ ne mrtev, samo lebdiš kot senca, razumeš?«

Kosovirja sta se spogledala in zmignila z rameni. Spet so se vsi prijeli okoli pasu in se v dolgi vrsti zadričali na drugi strani gore navzdol, spet jih je zalet ponesel na drugo goro, spet dol in gor in dol in gor, au, moja tazadnja! in spet so pristali na pingvišču. Peli pa niso več, preveč jih je prestrašila misel, kako nevarno blizu so bili strašnim Lebdivkam. Kosovirja kar nista mogla spraviti druščine v dobro voljo, dokler se ni Glili domislila:

»Hej, pingvini! Ste že kdaj jedli paradižnike?«

Ne, pingvini sploh še nikoli niso jedli paradižnikov, kakšni pa so?

»Rdeči in okrogli in zelo dobri.« je rekel Glal. Pa so vsi skupaj odšli na goro, kjer sta bila kosovirja pustila svoji leteči žlici. Še sta bili tam, zrelih, debelih paradižnikov se je na ročajih kar trlo.

»Kar po njih!« je zaklicala Glili, utrgala paradižnik in ga dala Pongici. Pongica je ugriznila, da je kar hrstnilo, kajti paradižniki so bili popolnoma zmrznjeni, in izjavila:

»To je pa res dobro. Še boljše kakor pingvulje!«

Vsi so se vrgli na paradižnike in jih hrustali, da je kar grmelo.

»Malo spominjajo na pingvuške,« je zamišljeno rekel Peng, »malo pa na pingvele.«

»To je pravzaprav paradižnikov sladoled, ne?« sta ugotovila kosovirja in tudi sama hrustala. Obmetavala se pa z zmrznjenimi paradižniki rajši nista.

Vsi so se najedli.

»Tako, zdaj pa greva!« je rekel Glal.

Sedel je v svojo žlico, Glili v svojo - adijo, pingvini!

Spočiti žlici sta kar švignili v mrzli zrak in počasi zaplavali nad ledeno pokrajino.