Kam pa kam, kosovirja?/Kam pa kam, kosovirja?

Tisti, ki to knjigo piše, je s kosovirji sicer v daljnem sorodstvu, vendar že dolgo ni videl nobenega kosovirja, vse od neke neprespane noci dalje. In zato je včasih v zadregi, ko ga človeski mladiči ali pa tudi njihovi starši sprašujejo, kakšna žival je kosovir, zakaj ga ni v nobeni knjigi o živalstvu, zakaj dežela Kosovirija ni označena na nobenem zemljevidu in tako naprej. Ta, ki to piše, pa misli takole: kosovirji že dobro vejo, zakaj se izogibajo ljudi in zakaj preseljujejo Kosovirijo z enega na drugi konec sveta. Kajti ljudje imajo grdo navado: mislijo namreč, da morajo in smejo vsako žival imeti, zato zapirajo živali v kletke, jih priklepajo na verige, ali pa jih mečkajo v naročju in jih silijo, da bi se obnašale tako, kot je njim všeč. Vsi seveda niso taki, ampak nasploh se kosovir ne more preveč zanašati na to in jaz mislim, da ima prav.

Seveda pa se kosovirji, vsaj tisti, ki so radovedne sorte, dostikrat ne morejo upreti skušnjavi, da bi se potepali po svetu in vtikali smrček v vsako stvar. Hočem reči, da so včasih prav tečni in da zato včasih tudi dobijo, kar jim gre - včasih pa tudi ne. Sicer se pa človeškim mladičem godi prav tako, če kaj vem.

Jaz poznam zaenkrat samo kosovirja Glala in kosovirinjo Glili. Zdaj, ko se ta knjiga začenja, ravno letita v svojih žlicah nad gozdom, ki leži nedaleč odtod, obmetavata se s prezrelimi paradižniki, kosovikata in razmišljata, komu bi šla nagajat.

»Že dolgo nisem videl nobene lisice,« je rekel Glal, Glili pa mu je s polnim gobčkom paradižnika odgovorila:

»Mlm njl glnjmnjam.«

In sta bila zmenjena. Usmerila sta ročaja zlic navzdol in že sta se spuščala proti gozdu.