Kalobški rokopis

Pesmi

Druga pesem o smrti

Po tem životi sili
ta grozovita smrt,
nji se nihče ne smili,
silnu tok je nje trd.

Ko senca život mine,
telu se prestraši,
zlatu, srebru odgine,
se je z njo pobrati.

Tedaj je slovu vzeti,
ker zadni pride čas,
z nami nečejo jiti
ludje, kir dejo od nas.

Ti greš sam s svejta segnan
po poteh neznanih,
hudoba te zapelje,
dobra dela spremejo.

Lepota se spremine,
omračijo oči,
roke, vsak člen se zvine,
jezik to štimo zgubi.

Srce bo trepetalu,
vse telu se zvilu,
ti ni pokoja malu
pred smrtno strašno silo.

Pred gdur te je prejemal,
slovu od tebe vzame,
tvojo kambro je objemal,
zdaj on tihu mimu gre.

Kadar spustiš dušico,
telu grdu smrdi,
(pravo pojem resnico)
vsak od tebe hiti.

Prijateli nemalu
za taboj plačejo,
truplu v jamu vložijo,
hitru te pozabijo.

Kače, črvje nu žabe
te tamkaj čakajo,
na tvo službo ne slabe,
zvejstu te sprejemajo.

Lačne te objahajo,
po teli plazijo,
vsaj do kosti glodajo,
vse mesu reztrgajo.

Tam segniješ v zemli črni,
črvi te kolejo;
(ah zmisli človek verni)
drugi blagu uživajo.

Enu še lejtu mine,
več te ne spumnijo,
kože, mesa ne vide,
aku grob odkrijejo.

Očesa so skopana,
glava je spraznjena,
vsaka kust oglodana,
čast tvoja spremenjena.

Kadar se je seliti,
obeden prav ne ve,
tedaj je slovu vzeti,
ko smrt umreti zapove.

Ko se slednim nameri,
stare, mlade vzame,
kralje s stola si pahne
nu stori deželane.

Zapustijo dežele,
gradi, zlatu, blagu,
en hip cvejto na svejtu,
čast njeh hitru zgine.

Životni cvejt, kadar smrt
srditu požajnje,
čednost, vsa prijaznivost,
hvala, konec vzame.

Ne pusti se v krivico
tedaj zapelati,
ampak sturi pravico,
peklu se neč podati.

Stvarnika iz srca lubi,
pusti svetne reči,
tam najdeš, kar tu zgubiš,
reve njemu zroči.

O Jezus nas določi
(te vernu molimo),
kadar se duša loči,
daj prid v nebu zvoleno.

Dones Cerkov sveta mati

čast Bogu hoče spižati za milost preveliko: Stvaril je mnogu krdelce, te lube svete angelce nam na pomuč nebesko.

Koker sonce vsi svetijo, koker en ogen lisnejo, so vsi nebeski duhi božja prelepa čudna stvar. Njih natura je en svet dar, Jezusu vsi podložni.

Božje obličje vidijo, večno luč vselej gledajo. Ta čast svete Trojice: to isto oni hvalijo, svet, svet, svet je Bug pravijo ter padajo na lice.

Nih imena nu nih službe so po tem koker oskrbe naše reči na zemli. Koker so stanovi mnogi taku jim tudi Bug deli skrb v njih lubim krdeli.

Kdu Bogu glih: o Mihael, zgurni vojskar, en arhangel; pod tvojim je banderu vse, kar vojskuje angelstvu zuper djanje hudičovu so vso silto neverno.

Ta stara kača ne spi, nuč nu dan iše, želi, da bi nas premojstrila, ob život, dušo, čast, blagu zavlekla nas v tu večnu zlu, od Buga obrnila.

Narprvič začenja zmote, punte, tiranstvu nu vojske, red božji premečuje, kralje, cesarje podsuka, lubezni zveze rezčuka, de lej svoj srd izsuje.

Huda nam dela vremena, s točo vse časi pomendra, svoj strup na vejter prsne, naš sad zemle nam ne voši, vse stvari hujša, poiskaži, tuljkan sovražnik počne.

Kadar bi sveti angelci mu ne branili, dušici životu bi on skodil z vodo, napastjo nu z ognjom, v zlo smrt bi nas zapodil.

Kadar smo v nuji narvekši nam hite angelci streči, z nadlug nas vun iznesti. Levi niso sant Danielu kaj mogli pred tem angelom, sicer so ga bili znesli.

Žveplu na ogin iz nebes je Sodoma koker en ses končal. Lot pak stari je ušel, s hčerami nu ženo angelci ga odpelali, Bug te svoje obari.

Petrus dolgu v ječi živil, je k smrti uže obsojen bil od Herodeža kralja. Njega angel v noči pršal, ketine vse je pretrgal, prosta so obležala.

V ogneni peči glih taku en angel ohranil cilu te tri svete hlapčiče. Koker v rosi so hodili, en hladen vejter čutili, ne vedo nič od hice.

Taku še na donašni dan nas varje angelski stan. Ti presvetni stražniki veden za nas skrb imajo, vojskujo, ter nas branijo pred vsemi zuprniki.

Hvala tebi, Jezus Kriste, kir nam daš take varuhe, svete, lube ter zvejste, de nam vrag nima skoditi, temuč nas vuče hoditi v nebu te prave cejste. Amen.

Jezusa ime presvetu

ponižno zahvalimo. To kot sonce povsem jasni, da se grejemo. Proč odstopi vse prekletu, verni pak mir najdemo.

Išče duša ter ne znajde, čista koker grlica, v svojem srci hitru najde smileniga Jezusa. Vliva v njo studence gnade nu medenu veselje.

Jest pak solze Magdalene želim z grenko žalostji, grejh strupeni, zlo zadene, odpodi gnado božjo. O Jezus, pomili mene, voši snago angelsko.

... kršanstvu de se vname zguranjo žerjavico, več v krivici ne ostane, trdnu hrani pravico, ter se gori v nebu vzame vžiti sveto Trojico.

Jezusa dušica sveta nu telu posveti naš, žlahtna voda s strani vzeta speri ter napoji nas. Sladke rane, kri prijetna

De Extremo die Judicÿ. Koker od Cessarize ...

Elias ie prerokoual, Suoimu Jogru nasnanie dal, koku dolgu sueit stall, preden se bode vus reshal, O Bug vsmili se zhes nass.

Praui bo stall sheist taushent leit, potle bo imel konez sueit, Chr̃us ta ie pak meldal sã, sueit nebo taku dolgu stal. O Bug usmiliſse zhes nass.

Sa uolo teh jsuolenih, kir bodo v'suetih nebeſsih, ueſselu tã prebiuali, sa teh uolo perkrazhen bo. O Bug &c.

Sueit she nemore dolgu stat, to more usak zhlouek sposnat, ſkoroj ga bo konez enkrat, ueliku zhudes sgodilu.

Glih skoroj pride Boſhÿ syn, V'niega gospostui, inu ſ'nim ti niega lubi Angeli, Propheti[ae] nu Apostoli: O Bug &c.

Chr̃us s'trobento pustil bo, piskat temu Erz = Angelu, V' Josaphatouimu dollu, ta sodni dan bo tam dershan. O Bug usmiliſse &c.

Tadaj bodo is tih grobou, Ti mertui gori ustaiali, s'kostmi, s'kosho uſi obdani, glih kakor ti shiui bodo: O Bug &c.

S'enim zhishenim telessom, obdani s'suoÿm lastnim meſsom, Bogati, vbog, stari, mladi, Moshie, shene, nu Otroci.

Vsak more naprei stopiti, Pred Bugom raitingo dati, Sledni po suoim deli lon, bode preiel ſuestu nasaj.

Sledne vnuzne beſsede, bodo naprej preneſsene, Na sledno bode sojenie po deli sueistu lonanie, tim hudim bo ferdamaine.

Porezhe h'tem na deſnizi, Poite sẽ ui [moy] Jsuoleni, v'ta sueti raÿ semkaj k'meni, vtim bote uy prebiuali, kir nigdar ueſselila kõza ni.

O Bug kaku tim hudim bo kir na leuim ſtali bodo, Sdaici bodo zagali, le iokali, trepetali, iamrali, nu klaguuali.

Serdit Richtar porezhe k'nim, poite kie ui ferdamani, noter v'ta paklenski ogein, v tim bote ui prebiuali, Kir nigdar martre konza ni.

Hudi bodo slu shraiali, jokali, s'ſobmÿ ſkripali, uekomaj u'ogni goreli, o vae, nu vae ÿm uſelej bo.

Terplenie tih prekletih bo, uekomaj troſhta nizh nebo, de bi bili odreſheni, shraiali s'kletuo bodeo, ta zhas kir so v'nim roieni.

De bi bil Sueit ena Gora, ter bi billa usa peshena, Nu v'tauſhent leitih lej en kratt, ena tizza prozh odnesla, le enu samu sernize.

Zhes taushent leit perletela, po enim sernzi snaſsala, Sai bi bili odreſheni, Tu pak nikuli konza ny, Vezhnu tam bodo goreli.

Drugazhi nemore biti, uekuj moreio trpeti, ta Richatariou ſerd noſiti, nigdar mogozhe uun priti, uekui kumaj goreti.

Sueit uſhe story pet tauſhent leit, [k'niemu she] nu [ſestu] sest stu ter ſtirideſset, ta zhas perkrazhen guishnu bo, greshnikij ſpokoriteſse, ter dobru diat flissaiteſse.

Na tu de bote shteueini, V'mej temi Jsuolenimi, shnimi ſe mi ueſseliti, uekuikumaj, tu nã Bug daj, Po tem lebnu nebeskj Ray. A m e n.

S e q u e n s C a n t i o accomodata, ad melodiam, Omni die dic M a r i a e.

En Jager vun gre louitj Zhes tu nebeſku polie, Katerimu ie pruti priti Suetu tellu Mariae.

Ta louéz je slahtni Angel Marÿ dobru posnã, Samorogza pred se poial, Gabriel imenouã.

Stiri hèrte s'saboj vódi Na ti roki zartani, Ti so hitri, lepi, bélli, Koker sam snégh padani.

Hèrt ta pérui je Prauiza, Ktere v'ſueiti ni billu, Drugi praua je resniza, Pousod jo je ſmankalo.

Tretÿ boshia gnada, milost Ludiem vboſhim sgublena, Pak zheterti mir, Pokojnost, Na semli pogréshena.

Samarog je vsmilẽ J E S U s h Pravi Bug nu zhlouek bil Prihod niega shèlil sueit vus Enkrat kumaj sadobil.

Samaroga louez ishe Na nebeſsih, na semli, Shtiri lubi ti hertizhi Tudi po nym hitéli.

Louez sledi taku dolgu Da se Samarog ulovj ter se [v'krillu] prau pręlubesniuu V'krillu Mariae spusti.

Gabriel v'roshizh sapiska Leip, ueſsel glass uunkaj gre, Zheshena si o Maria, Milosti Boshie pólna.

Sami Gospud Bug ie s tabo V'mej shenami segnana, V'saj s'uezhim porodom ne bo Obena shena obdana.

V'Dezhlnim telli bosh spozhéla, Enu Deteze suètu, Shiroku nébu nui semla Obſhezhi ga ni moglu.

JEshusa bosh porodila Vseh ludyh trosht, ueſselie, Vezhnu Diuiza prebila, Pred roſtuõ inu potle.

On bo uekomaj regiral V'Throni kralia Dauida, Brumne Duſhe v'nebu sbiral, Suoiga Grad Ozheta.

Niega suetimu jme[nu] ni Bode use poduershenu, Na hualo se mu perkloni Vsako kralſko kolenu.

Pole Maria Diuiza Precej ie pokleknila She nje zartana Duſhiza Roke góri usdignila.

Jest sem ta Gospodnia Dekla [Kaku bom sahua] Js serzhne pohleunosti, Kaku bom sa hualo rekla Moîmu Stuarniku doſti?

Leta beſeda se ſturi Glih kakor Bug gouori Sdaîzi JESUsha v'ti uri Spozhela v'ſuetim Duhj.

V'Mariae presuetu serze Samarog se dopusti, Gabriel pak spet s'perezã Gori v'nebu pérleti.

Tankaj ta suôj lou osnanja, V'sim rim Chorõ Angelskim, Ah nÿeh uesselie sposnati Nam tudi Bug uoſhi usem.

O Maria sueta Mati Prossi Stuarnika sa naſs, Da nam hoze milost dati, Sdaj nu na naſs ſmertni zhass.

De nã hoze milost dati V'saki greih odpustiti, V'nebu cesto perkasati, Kie pomagati priti.

De nass hoze obuaruuati Pred tim hudim uremenõ, Tozho, kugo proz odgnati, Bug s'ſuoim v'kaſuuanjom.

De naſs hoze obuarouuati Pred dragoto, lakoto, Voiſko, greihih, ter nepaſtih Nui hudizhouih smotih.

De naſ hoze obuaruuati Pred slem ogniom paklẽskim, Obilnu ueſselje dati V'tim kralieſtuim nebeſkim.

Nashe duſhize sapojo Leto peissem hualeſhnu. J e s u s Syn zhiste M a r i a e Nass obari uekomaj. A m e n. 1651. in nouo año.