Kako ugnati hudobnega soseda?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako ugnati hudobnega soseda?
Anonimno
Izdano: Domoljub 3. oktober 1889 (2/19), 178—181
Viri: dLib 18
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Peter Gregoračev je bil prava nadloga za celo vas, posebno še za svoje sosede, za ženo in otroke, pred vsem pa sam za-sebe. Živina njegova v hlevu je bila podobna tistim mršavim egiptovskim kravam. o katerih nam povedó zgodbe sv. pisma, ni bilo varno z ognjem hoditi okrog njih; v hiši je bilo vse v neredu razmetano, na vrtu polno štorov, suhih in starih dreves, na polji njegovem je bilo več plevela, kakor vsejanega žita po njivah. Peter Gregoračev pa je dan za dnevom od jutra do večera klel, zabavljal in hudoval se; danes je kričal, da so mu sosedje zastrupili psa, drugikrat so mu pobili kokoš ali mačko ali so mu pastirji popasli po mejah, ali mu je sosed na travniku ali v gozdu čez mejo pokosil ali po njegovih mejah vozil itd. Kdo bi mogel vse našteti, kar je imel pretrpeti naš Peter. Vedno je bil pri sodišču na gradu: seveda gospoda ne delajo zastonj in zato je Gregoračevi gospodar zraven časa zapravil in zatožil tudi veliko svojega premoženja in zato ni čuda, da so sosedje na njegovi strehi in na živini lahko rebra preštevali.

Take so bile razmere v vasi, ko se je k Petrovemu sosedu priženil Poljanec. Novi gospodar je bil tej hiši potreben, zakaj poprejšnji je opešal vsled starosti in kmetija je bila zelo zanemarjena; Poljanec pa je bil mlad, krepak in umen gospodar, zraven tega pa je bil še prav pohleven in krotak in ljudje novega soseda niso mogli zadosti prelivaliti, kako da je priljuden in kako da tudi rad v cerkev hodi.

Malo let in pri Poljancu se je vse spremenilo; hiša, živina, vrt, polje, vse je kazalo, da ima novega in skrbnega gospodarja. To ga je stalo mnogo trdega dela, a poleg tega mu jo napravljal tudi sosed Peter veliko sitnosti. Že ko se je v vas priženil, pravili so mu ljudje, da bo z Gregoračem imel največ težav, prepirov in tožb, zakaj, rekli so, Gregoračev Peter ne more živeti brez tožbe, in ko bi ne imel nobenega, da bi se tožil ž njim, tožil bi se sam Peter z Gregoračem in Gregorač s Petrom, samo da bi 'tekla' tožba.

Ako bo z menoj kaj začel, pravi mirno Poljanec, ga bom že kmalu ugnal.

Povsod na svetu pa so dobri ljudje, ki nimajo nujnejšega dela, kakor obrekovati in po tem potu je tudi Peter hitro zvedel, kaj sosed Poljanec govori o njem. »Kaj,« kričal je Peter, »mene bo kdo ugnal? Ugnal, in pa ta pritepenec? Kaj pa ima opraviti v vasi ta hribovec, tje na Poljansko naj gre, od koder se je priklatil k nam; tak revež, da bo mene ugnal?«

Od tedaj Peter ni dal miru, kjer je le mogel, nagajal je svojemu sosedu. Nekega dne se je pripravljalo k dežju, Poljančev petelin je skočil na verejo, ki je stala med domačim vrtom in Gregoračevim. Peter je vedno oprezoval, kje bi sosedu kaj škode naredil ter ga razjezil. Ko vidi petelina na vereji, urno skoči v hišo po puško; »pok!« in Poljančev petelin se zvrne mrtev na tla. Peter se skrije za ograjo ter posluša, kako se bo hudoval Poljanec nad njim. — »Za božjo voljo,« pravi žena, ko prihiti iz hiše, »petelina nam je nekdo ustrelil, gotovo nam je to Peter naredil.«

»Ej,« pravi Poljanec, »pusti mu to veselje; petelin je bil sicer lep, a kaj, saj je pišk vse polno po dvorišču, torej bo petelinov na jesen na izbiro. Imeli bomo saj danes prav dobro kosilo.« — Peter je bil ves iz sebe; težko je čakal, da bi začel Poljanec čezenj zabavljati, a čakal je zastonj. Kako rad bi se bil znosil nad njim, kako rad ga tožil, če bi mu bil ušel iz ust kak razžaljiv priimek. »Kaj je od zlodeja ta človek, da vse tako mirno prenaša?« pravi Peter in gre potepen v hišo. Hudo s hudim povračevati, to je Peter razumel, a da je Poljanec z njim vedno prijazen, tudi če mu škodo dela, tega Peter ni mogel umeti in zato je še bolj črtil soseda, posebno ga je bolelo, ko je videl, kako si Poljanec pomaga, kako lepa je njegova živina, kako so obdelane njegove njive, kaka trava da raste po njegovih travnikih; črna zavist se je Petru brala z grdega obraza.

Bilo je ob košnji; Poljanec je naložil težak voz sena ter ga je s konji hotel peljati domu, a mladi, živi konji so tako urno potegnili in s travnika zavili na pot, da se je voz prevrnil. Ker Poljančevi sami niso mogli vzdigniti voza, poprosi gospodar Petra, ki je blizo tam tudi nakladal seno, naj mu pride pomagat, da voz vzdignejo.

»Ne morem,« pravi Peter, »saj vidiš, da se že dež kadi za Žabnikom.«

Poljančevi so se jezili nad tako odurnostjo Petrovo, a gospodar jih pomiri, rekoč: »Le tiho, voz bomo že vzdignili, Petra bom pa le ugnal.« Ne dolgo po tem dogodku so pa listje vozili z hriba in Petru se konj ponesreči pri vožnji. Ko Poljanec to zve, precej hiti v hrib z obema konjema, da pomore sosedu iz zadrege.

»Kdo te je pa klical?« zadere se Peter nad njim, »če se škoda godi, saj se meni, kaj to vas druge skrbi?«

»Peter, bodi pameten, pomagati je dolžan sosed sosedu in kaj hočete v tem klancu s svojim kruljevim konjem!« pravi Poljanec.

»Kaj se vtikaš v mojo vožnjo, saj sem tudi jaz tebe pri miru pustil na travniku, ko se ti je voz zvrnil,« reče Peter.

»Saj ravno tista skušnja me je izučila, kako hudo je človeku, če nima nikogar, da bi mu pomagal; toda pustiva to, hitro daj, da vprežemo, saj vidiš, da nas bo zdaj zdaj prehitel mrak.« — Kmalu jo bil voz doma; Poljanec konje spreže in odide domov. »Lahko noč, Peter, dobro spite!« kliče za sosedom, a sosed se mu ne zahvali, ne zine nič, kakor bi se ne bilo nič zgodilo.

Zamišljen obstane Peter pred hišo. Dogodek mu ne gre iz glave. Kako on ravna s Poljancem in kako Poljanec ž njim; »jaz njemu le hudo, on meni le dobro.« V hiši séde za mizo in molči; ko pride žena v hišo, jo prijazno pozdravi proti svoji navadi.

»Ti,« pravi Peter, »veš kaj, Poljanec bo mene res ugnal, da, da, ne bo me ugnal, ker me je že, popolnoma me je ugnal, proti njemu nimam več nobene moči.«

Žena ga čudeča se gleda in posluša, zdi se ji, da se je Peter zmešal. A ko ji začne Peter pripovedovati, kar je zadnje tedne doživel, kako dober mu je pri vsaki priliki sosed Poljanec, tedaj mu žena potrdi, rekoč: »No, vendar enkrat tudi sam spoznaš, česar nisi hotel meni verjeti. Vsi so dobri, on in ona; saj ne veš, kako je Poljanec prijazen do naših otrok, ponudil se je Janezku za birmanskega botra in mati Poljanka ima za našo Reziko zmiraj kaj posebnega v žepu.«

Drugi dan se je zelo čudila Poljančeva mati, ko je kmalu dopoldne prišel v hišo Gregoračev Peter, ki še ni nikoli praga prestopil, odkar je omožena, še bolj se ji je čudno zdelo, ko ji prinese polno torbo debelih hrušk.

»Soseda,« pravi Peter v veliki zadregi, »te-le hruške sem vam prinesel, včeraj smo jih otresli in veliko jih imamo, pri vas letos hrušk nimate posebno veliko.«

»Bog vam povrni,« pravi mati Poljančeva, »vašo prijaznost; otroci imajo sadje posebno radi.«

A sedaj se obema ustavi govorica; Peter ni vedel in ni mogel s pravo besedo na dan; gospodinja pa ni vedela, kaj je prignalo Petra v Poljančevo hišo in zato sta začela govoriti o vremenu, o letini; a kmalu bi jima bilo tudi to pošlo, da ni prišel v hišo Poljanec, ki je precej razumel položaj,kako in kaj. »No Peter, kaj pa je tebe prineslo v našo hišo?« Gregoračev Peter je bil zopet v zadregi; nemirno vrti svoj klobuk v rokah in zarudel gleda zdaj skozi okno, zdaj zopet Poljanca, slednjič vendar pravi:

»Veš, Poljanec, ti si me res ugnal, kakor si rekel. Vest mi ne da pokoja, žal mi je, da sem bil za vso tvojo dobroto in prijaznost slep in gluh, ne zameri mi; ko bi bil kaj tacih sosedov imel, kakor si ti, bi tudi ne bil tako ravnal.«

»Pozabiva, dragi Peter, kar je bilo; jaz sem storil tebi, kar sem bil storiti dolžan; saj veš, da se moramo držati zapovedi naše vere, ki pravi: Kar imaš rad, da drugi tebi storijo, to tudi ti drugim stori.«

V tem je prinesla Poljančeva gospodinja bokal vina na mizo in trčila sta Poljanec in Gregorač v ta namen, da bi si ostala v prihodnje dobra soseda, vedóč, da je prijaznost med sosedi ljuba Bogu in ljudem.