Kako so se Lemberžani v lanu kopali

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako so Lemberžani bika v zvonik vlekli Kako so se Lemberžani v lanu kopali
Šaljive zgodbe o Lemberžanih
Niko Kuret
Kako so Lemberžani v Ljubljano hodili
Spisano: Katja Žnideršič
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kako so se Lemberžani v lanu kopali

Sedem Lemberžanov je šlo nekoč na bližnje Dravsko polje mlatit. Za potjo pa so zagledali veliko njivo lanu, ki je prav tedaj lepo modro cvetel. Lahen vetrič je majal stebelca sem in tja, da so valovila kakor morje v sapi.

Lemberžani še nikoli niso videli lanu v cvetju, morja pa tudi ne. Ker so pa o morju vsaj že slišali, so mislili, da so prišli do morja. Zato niso nič kaj dosti pomišljali. Slekli so – ena, dve – in se šli kopat. Po lanu skačejo, mahajo z rokami, kakor da plavajo, se prekopicujejo, dokler se ne utrudijo. Vrnejo se na kopno in se spet oblečejo. Tedaj pa se eden spomni, da bi se morali prešteti. Kdo ve, če ni kateri utonil? Tam blizu je bil kup mivke – hudobni ljudje sicer pravijo, da je bil kravjek – in eden se domisli in reče: "Pomočimo vsak svoj nos v ta kup in, kolikor bo lukenj toliko je naše število!" Vsi so bili za to in začeli so pomakati nosove v kup. Enega pa je pri tem pičila osa, da je poskočil in naredil dve luknji. Štejejo luknje. Zdaj jih je osem. Nekaj ni prav. Spet ne vedo, koliko jih je. Tedaj pa pride mimo mesar z debelo gorjačo v rokah. "Pridite sem, mož", ga prosijo Lemberžani, "in nas še vi preštejte! Kopali smo se v temle morju, Prej nas je bilo sedem, zdaj nas je pa menda le šest. Bojimo se, da bi sedmi ne bi utonil." Mesar vidi, kakšna je stvar, in jim reče: "Jaz vas že preštejem, ali drugače vas ne znam, kakor da pri tem vsakega enkrat s palico udarim." Tisto zastran palice Lemberžanom ni bilo posebno po godu, vendar so rekli mesarju, naj jih prešteje, kako ve in zna. Bodo vsaj videli, kako je z njimi. Mesar jih je začel šteti. Vsakega je z batino tako pritisnil po zadnji plati, da je kar zajeknil. Ko je prišel do zadnjega, se je pa, nemarnež, domislil, da se je v sredi zmotil in da mora začeti spet od kraja. "O, ne, ne", so ga začeli Lemberžani milo prositi, "čisto prav ste nas prešteli!" Ker je imel vsak debelo bunko na zadnjici, so vedeli, da jih je sedem in da nobeden ni utonil.