Kako so Mihajlovi pobratimi krenili na pot in kako se jim je pot končala

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kaj je storila devojka Roža Kako so Mihajlovi pobratimi krenili na pot in kako se jim je pot končala
Tolovaj Mataj in druge zgodbe
Fran Milčinski
Boriški ban, oglasil se ti je junak
Spisano: Marta.Škulj
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kako so Mihajlovi pobratimi krenili na pot in kako se jim je pot končala


Jokala se je Mihajlova majka in ji je vendar ponos sijal z lica, ko je sporočala pobratimom, da sin zavrača neznosne njihove žrtve in da je že ubežal nazaj v temnico in trpljenje.

Pobratimi so poslušali nesrečno maj ko, še bolj so jih razvnele zaslišane besede, da store, kakor so sklenili, in ne odlašajo ne za tren. Toda majki niso črhnili o svojem naklepu.

Mož z možem so se tiho dogovorili: nocojšnji večer, ko se zmrači in znoči, bodo zmanjkali z doma vsak po svoji poti skrivaj in brez hrupa, da se zbero onkraj Kolpe v hrastovi šumi pri beli skali. Kogar so ogovorili, vsak je udaril v roko in jih je obljubilo sto, da pridejo z orožjem, kamor ukazano. Pri srcu jim je bil dragi Mihajlo, ganila jih je njegova plemenitost, žalila jih je banova objestnost.

Mračilo se je in nočilo, izza tega vogala, izza one ograde se je pojavljal samcat konjik in se izgubljal med drevesi ob bregu Kolpe — tiha voda je zašumela pod zvesto živaljo.

V temni šumi pri beli skali se je pojavil prvi junak: Konje-vič je bil, Mihajlov pobratim najmlajši in najljubši! Najbolj se mu je mudilo, da nese banu zahtevano desnico, toda nese jo živo in z bridkim jeklom v pesti, da odkupi pobratimu prostost.

Razjahal je konja in čakal in poslušal, ali že prihajajo tovariši.

Tiho je bilo v gozdu, sam je bil s svojimi mislimi, ki so se mu sprehajale od Mihajla k nevesti, najlepši mladenki v selu: le še nekaj nedelj in srečen par bosta. Od neveste so se mu vračale zopet k Mihajlu in se mu družile z željo in nado, da mu bo pobratim Mihajlo za ponosnega druga na veseli svatbi. — Da mu nemila nesreča še nocojšnjo noč lahko izpodnese vse prisrčne upe in naklepe, za to misel v junaškem njegovem srcu ni bilo prostora. Tako je čakal in mislil in poslušal.

Kar mu iz tihe noči prileti na uho milo jokanje. Otroški je bil glas, od daleč ga je prinašala sapa iz srede gozda in mu je s sapo naraščala moč in pojemala.

Zavzel se je mladi junak. Odkod otrok v gluhi noči sredi temne šume, kjer zavija volk, preži hajduk? Ali se je nebogljen izgubil? Ali se nedolžnemu dela sila?

Privezal je konjiča za drevo, da bodo vedeli tovariši, ko pridejo, da je že na mestu Konjevič in da se skoro vrne. Nato je stopil za jokom.

Neslišen se mu je bližal, iskal si je pot mimo skal, skoz goščo preko trohnečih debel, že je poleg joka čul še ženski glas, ki je miril otroka, že je ločil tudi besede, tema pa mu je prikrivala osebe.

Otrok je vekal: »Strah me je!«

Tolažil ga je topel, ljubkujoč glas: »Ne boj se, Marijan, pri meni si, pri teti Roži! Junak si, sin si boriškega bana! Junak se ne joka! Ali ne veš, kaj si mi obljubil? Da rešiva Mihajlu glavo. Ubogemu Mihajlu, ki je tako milo tožil v kamniti temnici za svojo ostarelo majko. Kako se ti je smilil! Ne jokaj se, moj mali junaček, da se ne bo jokala še tvoja teta! Kmalu bo dan in kmalu bova pri Mihajlovi majki in boš sladko počival v beli posteljici.«

Mladi Konjevič je razumel besede in srce mu je bilo od razburjenja in radosti: Bog pomaga pravici! Edinega sina ima boriški ban in daleč na okrog gre glas, kako lepa je in dobra banova sestra Roža. Pa se nam oba sama dajeta v roke — brez sile in krvi bo rešen Mihajlo.

Zaklical je: »Holaj! Pomagaj ti Bog, devojka, pomagaj ti Bog, dečko, ne boj ta se me!«

Marijanu je zastala sapa, devojka je zatrepetala: »Kdo si božji?«

Že je bil tik njiju in je govoril: »Konjevič sem z one strani Kolpe.«

»Mihajlov pobratim!« je vzkliknila devojka.

»Roko bi dal zanj od ramena. Zato mi zaupaj in pojdi z menoj.«

Potrta je bila devojka Roža od plahe noči in milega joka malega nečaka. Konjevič ji je vrnil pogum — tako se ji je zdelo, kakor da ji je sam ljubi Bog poslal svojega angela, da ji pomaga k cilju.

Oprijela se je Konjevičeve roke in mu je sledila, kamor jo je varno vodil.

Dečko v naročju se ji je pomiril. Vila se je pot skoz temno goščo, preko trohnečih debel, v neznani luči so se svetlikala, oprezno je stopala za svojim vodnikom in sta prišla mimo belih skal. Zdajci je začula šepet zbranih mož in kopitanje nemirnih konj. Nehote ji je zastal korak.

»Mihajlovi prijatelji so,« je dejal Konjevič, »zato bodo tvoji prijatelji tudi, zanašaj se nanje!« Glasno jih je ogovoril: »Holaj, možje! Ukrešite ogenj, končana je nocojšnja pot! Glejte banovo sestro, glejte banovega sina — plemenito srce ju je samo napotilo k Mihajlovi majki, da bosta poroka za Mihajla in da mu rešita glavo!«

Završala je govorica, zagorel je ogenj, v prijazna moška lica sta zrla devojka Roža in nejaki Marijan in klanjali so se jima možje. »Blažena si, devojka Roža, preprečila si silo in kri!« in so ji stregli, kakor da je kraljica.

Posadili so jo z dečkom na konja in jo vzeli v svojo sredo, da se vrnejo na ono stran Kolpe. Boriškemu banu pa so poslali glasnika z dvema pismoma. Prvo pismo je bilo od sestre Rože, v drugem pismu je banu sporočal kum Vrčič, da sta sestra Roža in sin Marijan v varnem varstvu njegove čete in na poti k Mihajlovi majki.