Kako so Lemberžani cerkev nategnili

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako so si Lemberžani magistrat delali Kako so Lemberžani cerkev nategnili
Šaljive zgodbe o Lemberžanih
Niko Kuret
Kako so Lemberžani bika v zvonik vlekli
Spisano: Katja Žnideršič
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kako so Lemberžani cerkev nategnili

Na hribu nad Lembergom je stala in še stoji podružnica svetega Pankracija. Lemberžanom je postala cerkvica prenizka in preozka in sklenili so jo povečati.

Kako so to storili? Po zunanjem zidu. Precej visoko nad zemlji, so z žerinom potegnili črto. Okoli in okoli cerkve so tik do črte navozili gnoja. Hoteli so ji pognojiti, da bi najprej zrasla. Čez nekaj dni se je gnoj sesedel in črta je bila seveda visoko nad njim. "Glejte", so rekli Lemberžani, "za koliko je cerkvica zrasla, ker smo ji bodro pognojili!" Zdaj ročno pospravijo gnoj in se pripravijo na drugo delo. Saj cerkvica ni bila samo prenizka, marveč tudi preozka. Treba jo je bilo še nategniti. Tudi to so naredili tako, kakor so znali samo oni. Domenili so se, da bodo cerkvico razrinili. Obstopili so jo od zunaj in najprej določili, za koliko jo bo treba razriniti. Slekli so kožuhe in jih položili vzdolž stene toliko ob zidu, do koder naj bi zid premaknili. Ko bo zid do kožuhov, odnehamo! Rečeno, storjeno. Vsi gredo v cerkev, se razpostavijo vzdolž ob zidu in se upro s pleči vanj. Tiščijo in tiščijo, da jim teče pot po licu in jim sapa pohaja. Ta čas pa je prineslo ondi mimo potepuha, ki je zagledal kožuhe po tleh. Meni nič, tebi nič jih je pobral in jo odkuril z njimi v hosto. Možje v cerkvi so se medtem upehali. Eden stopi iz cerkve, da bi videl, koliko so zid premaknili, Ko nikoli nikjer ne vidi več nobenega kožuha, od veselja poskoči in zavpije: "Stojte, stojte, možje, je že dosti, saj že kožuhov ni več videti!"

Lemberžani priderejo iz cerkve in se prepričajo, da so cerkvico res toliko raztegnili, da je zid že kožuhe prekril.