Kako se ima v hudi uri zaderžati

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako se ima v hudi uri zaderžati
Anton Martin Slomšek
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 2, št. 24 (12.6.1844), str. 94‒95
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kako se ima v hudi uri zaderžati

Visoko pod nebam je čudna kovačnica; imajo ogenj in vodo, veter piha hujši ko kovaški meh; napravijo dež, sneg, tóčo in clo strelo izkujejo. Kdo pa tam dela? Babjovérci dolžijo copernice, ki so nedolžne, kakor mi, ker jih ni. On, ki zapoveduje morju in vetrovam, vsigamogočni Bog ima megle v svoji oblasti ‒ vetri so njegovi delavci. Če je ravno previsoko, de bi kdo v to čudno kovačnico vidil, kako se tam godí: nam je Bog vender toliko pogledati dal, de se nam ni copra bati.

Poglejte pečaten vosek. Ako ga po sukni dergnem, de se vgreje, majhne listike popirja na se potegne in spet izpusti. Tudi smola in žida to delate. Če pa glažovato kolo takó vgreješ, se toliko ognja nabere, de iskre od njega poketajo. Vse polno je takiga ognja pod nebam; nebeški ogenj mu pravimo. Kakor na židi, smoli, glažu i. t. d. nebeški ogenj obudiš, de se nabêre, tako ga po srebri, zlati, železi i. t. d. zgubiš; ves skoz njega šine. Megle so ob hudi uri nebeškiga ognja polne, ki se po vetri brusijo. Je ena megla prepolna, se ogenj k sosédi zažene in zabliskne. So pa oblaki prepolni in blizo zemlje, nebeški ogenj na zemljo šine in strela vdari; kar se po zimi malokdaj zgodi.

Strela je dvojna, kakor pravijo, vodena, ki ne vname, kadar kaj takiga zadene, kar ne gorí rado, in ognjena, za katéro začne goreti. Pogosto pa dvakrat hitro za pored na ravno tisto mesto vdari, in če pervokrat vname, drugokrat zaduší. Tako tudi v dimniki ogenj zadušíš, ako hitro v vanj vstrelíš.

Nekteri se blisku skrivajo, drugi noroglavci ga oponašajo; nobeno ni prav. V slovenskih goricah je na zglavji kapélica stala, kamor so dečki ob hudi uri pod streho béžali. Neki noroglávc se spakuje, med vratmi stoji, v megle zijá, ter z očmi blisk oponaša. Rsk! se zabliskne in vreže, ter noroglavca na priči vbije. Tovarši vsi plahí zbežijo.

Si ob hudi uri na polji, ne letaj, ne goni živine in ji blizo ne hodi, ne vedri pod hrastam (dobam) ali oreham, ne pod košatim, visokim drevesam. Nar varnej se na zemljo vležeš, pa ne blizo vod ali močeríj, ne zravno stav, kupov snopja ali ostèrv, tudi na kozovc iti ni varno. Si pod streho, ne hodi pod kap, ne k oknu, ne blizo peči ali dimnika, ne pripusti, de bi skoz odperte okna ali vrata veter vlekel. Eno okno odpreti je varno, de žveplen sopuh, ki se za strelo kadí, ljudi ne zaduší, ako bi vdarilo. V cérkvi ne bodi blizo turna, orgel ali sten, nar varnej je po sredi. Ni varno veliko srebernine ali železnine ali kaj takiga per sebi nositi, po kterim rada strela potegne. Po noči raj vstani, ako nevarnost čutiš, de te v postelji ne dobí, ako bi vdarilo. Nevarno je megli kaditi; po dimi rada strela švigne ‒ še nevarnej megli zvoniti, turn narprej zadene. V leti 1783 je per samim zvonenji v 3 mescih 96 ljudi strela vbila; zato je prepovedano.

Dalej ko vdari, poznej zagermí; prej ko za bliskam treši, bližej zadene. Je blisk in grom ob enim, vdari per nas. ‒ Ne leti prenaglo gledat; lahko bo drugokrat vdarilo.

Če v kako prebivavnico treši in ljudje omedlijo, hitro okna odpri, ljudi pa vun v zdravo sapo znosi. Izreži jim oblačila, posebno krog vrata in vse razprosti; polí jih z merzlo vodo, ter jim v prav merzlo vodo pomočene perte okoli glave devaj. Pošli po zdravnika, naj jim puša, če so terdne natore. Dergni jih po vsim životi z kertačami, ktére v merzlo vodo pomakaj. Pihaj jih v lice, pa tudi z rorčikam skoz usta, ter jim nos zatisneš. Dobro je tudi, take v rahlo zemljo za eno ped na debelo do lica zagerniti; glava in persi morajo nekoliko višej biti. ‒ Nekterimu roka, ali noga, ali pol života odrevení, pa se jim vender pomaga z skerbnim ventanjem, naj so ravno od strele očerneli. Večkrat je pa tudi nagla in neprevidena smert, pred katero nas Bog obvari.

Po polji ljudjé strel išejo, neko sožgano kamnje, ki pravijo, de ga je blisk pernesil, in dobro v zernje djati, de zernja môli ne jedó. Pod nebam v meglah ni kamnja, strela pa kamor vdari, železo, srebro in druge take reči razstopí, tudi kamnje sožge in razdrobí; táko kamnje imajo za strelo.

Strašen je nebeški ogenj, pa tudi potreben in hasnovit za zdravje in rast. Zdravniki imajo kolovrate, ki na glažovatih nogah stojijo; med žido vertijo veliko glažovato kolo, de se takiga ognja nabere. Ako se z perstam dotêkneš, kerhko pokne in te po celim životi zmekini. Naj bi se prav veliko takiga ognja nabralo, vola vbije. S tem se ozdravi protin (putka), mertvi udi in več takih bolezen. Še veči dobrota je nebeški ogenj za zdravo sapo in rast. Po gromenji in bliskanji vse lepši raste, tudi gobe po dobravah.

Strelo lahko napeljamo, ako ji magnet nastavimo; tode mora biti v nar višji kraj nasajen, drot pa dobro po strehi napeljan, sulice ne na preredko. Ako so na preredko, ali je drot rija snedla, je magnet tudi lahko nevárn. Strelo na se potegne, pa ji pota po droti zmanjka; poverne se in v streho zakadí. Svoje dni so lépe visoke lipe, hojke in take drevesa zravno hiš stavili, in marsiktero hišo nesreče ovarvali; pa vender je bilo nevarno ob hudim vremeni pod tako drevo stopiti.

Kadar se zvečer prav gosto brez gromenja bliska, pravijo, de se iz vic sveti; ali to so prazne beséde. Je huda megla daleč, vidimo blisk, pa gromenja ne slišimo. Je nebo megleno in mokrotno, se blisk po meglah bliší, kakor mesec, kadar skoz okna v kako vôdo sije in na steno bliš dela. Se bliska po leti zvečer od severja, bo hitro dež, naj bi še tako vedro bilo; ako ne tisto noč, pravijo, gotovo drugi ali tretji dan: tode mi vganjamo, Bog pa vgoni in storí, kakor njemu dopade.

Slomšek BI. in N.