Kako s človekam ravnati, kteriga je kolera napadla in kjer ni zdravnika na pomoč
| Kakó s človekam ravnati, kteriga je kolera napadla in kjer ni zdravnika na pomoč Janez Bleiweis |
Podpisano z Dr. B.
| |||||||||||||
Kolera je huda bolezin, in perva dolžnost je, če človeka napade, de se berž berž po zdravnika pošlje; zakaj le zdravnik vé sto in sto sicer majnih pa vunder imenitnih lastnost te bolezni razločiti in po tém prave zdravíla bolniku podati. Nobena bolezin, tedaj tudi kolera ne, se ne da po enim kopitu ozdravljati, kér po natori bolníka se tudi natora bolezni spreminja. To pa vé le zdravnik razločiti. Tedej, kar smo v poslednjim listu Novíc opomnili, opomnimo še enkrat: de perva potreba, ako človeka kolera napade, je berž berž po zdravnika poslati. Blagor temu, kterimu umen, in skušen zdravnik na pomoč pride! Čeravno tudi zdravnikam dosti bolnikov po koleri umerje, niso zdravniki vselej tega krivi; huda bolezin sama po sebi, ali predolgo časa v nemar pušena storí, de zdravilo ne pomaga.
Kér se pa dostikrat priméri, posebno po deželi, de ni zravnika dobiti, ki ima na več krajih opraviti ‒ je dobro in potrebno, de se vé v sili kaj početi. Čeravno to samolastno ozdravljanje ni takó gotovo, kakor zamore zdravnikova pomoč biti, je vunder to zdravílo, ki ga Vam bomo mi za silo svetovali, že sto- in stokrat skušnja poterdíla, in kdor se v sili po tem ravná, ne bo druzih dostikrat gotovo škodljivih rečí jemal.
Predin pa to zdravílo oznanimo, bomo kolero enmalo natanjčniši popisali.
Kolera se navadno začné z drisko brez bolečín; kar od človeka gré, je enako pinjenimu mléku, v kterim majhne kúnadre plavajo. Kmalo se pridruži velika slabost, težave v žličici in hudo bljuvanje (kozlanje). Hud kerč mami roké, persi, nar hujši pa nogé in posebno meče (Waden). Život je merzel; kurji pot stopi po koži, ktera višnjeva prihaja; nobena žila se skorej ne čuti; bolnik je silno nepokojin. Čeravno je merzel kot léd, vunder vpije, de mu je znotraj za zgoréti. Žeja je silna in le po merzli vodi hrepení. Večidel je do zadnje ure sam pri sebi. Kolera terpi 3, 5, 10 do 30 ur; včasih gré v vročinsko bolezin.
Če se kolera na dobro oberne, se začné bolnik po celim životu zlo potiti, in je po tem kmalo popolnama zdrav, ali ga pa še kake dni po malim driska žene, je slab in mu jéd ne diší.
Natora kolere še ni sicer pràv popolnama znana, v tem pa so vunder večidel zdravniki edinih misel, de je kèrčna bolezin (Krampfkrankheit), pri kteri nanaglama vsa kri iz vunanjiga života noter vdari proti čevam, pljučem, možganam. Kér po takim gosta in černa kri v notranjih delih života zastaja in bolnika strašno nadležva, se vname prisad v njjh, posebno v čevih, in od ondot driska postane. Če se pa preveč kervi na persi ali na možgane verže, pa bolnika zaduší in ga mertud (božji žlak) naglo umorí.
To, ljubi moji! sim Vam namenil zató razložiti,de boste zapopadli, zakaj de je grozno škodljivo, kolero z močnimi vinskimi cveti in močno dišečimi rečmí, postavim, s černim vinam, Hofmanovim, meIisnim in enacim cvetam, s pôpram ozdravljati; tudi vroče pijače sploh ne teknejo takim bolnikam.
Kakó je tedej z bolnikam ravnati?
1. Poglavitno zdravílo je léd (Eis). ‒ Kaj léd? boste rêkli ‒ sej je bolnik že sam merzel kakor léd!
Léd, léd je sto- in stokrat poterjeno zdravílo. Bolník toži in vpíje, de mu je od notranjiga ognja konec vzeti in žeje poginiti. Natora samo kliče po merzli pijači, ktera bolnika krepčá, notranji kerč tolaži, bljuvanje in drisko manjša, černo gosto kri topí. Bolnik tudi nobene rečí v sebi ne obderží, vsako reč večidel naglo nazaj verže; samo léd ali pràv merzla voda ostane v njem.
V ta namén naj človek srednje starosti vsake pol ure po 10 kosčkov ledú, ki so kot grah veliki, požrè. Bljuvanje in driska rada potem prejenjate, in želodec se saj toliko vtolaži, de če zdravnik pride in še druzih zdravil da, jih potem v sebi obderží. Otrokam se da po manjši starosti menj kosčkov ledú.
2. Če pa ledú ni, naj se dajé, kar koli se more dobiti, merzla voda večkrat in po malim na enkrat. Bolj ko je voda merzla, boljši namestnica je ledú.
Če se je kolera po tem potolažila, naj se da bolniku po malim župe ali ječmenove kuhane vode; pa vse mora bolj hladno biti.
3. Kakor se morajo bolniku le merzle rečí vživati dajati, ravno takó je potreba, de se život od zunaj gorko derží. Če pa pravimo, de naj se život od zunej gorkó derží, ne pravimo, de bi hiša mogla zakurjena biti ali de bi se mogle na bolnika odeje devati, de komej sôpe pod njimi. To je napčno in silno škodljivo. Tudi pozimi naj bo hiša le srednje gorka, in odéja ne pretežka; zrak (luft) v hiši naj bo čist, torej naj se bolnik, kar koli je moč, čeden derží, in nepotrebni gledavci naj odstopijo iz hiše.
Kakó pa naj se bolnik po životu gorko derží? Takóle: gorko pa ne pretežko naj se odene; vroče cegle ali perstene steklenice (flaše) s kropam nalíte naj se položijo v rute zavíte na merzle ude, posebno na nogé. Kjer ga kerč stiska, naj ga strežniki pogostama s suknam ali flanelo dergnejo.
To ravnanje pripelje spet kri na vunanji život iz notranjih udov.
V tém naj obstojí vse ravnanje zoper kolero, če zdravnika ni. Če zdravnik pride in če kri posebno na persi in v glavo sili, bo pušal, in tako bolnika smerti otel.
Še enkrat vam rečemo, dragi bravci! išite nar poprej pomoči zdravnikove; če pa te ni, pustíte vse druge vračíla, in delajte, kakor smo Vam tukej svetovali, in prepričani smo, de nam boste hvalo zató vedili.
Dr. B.