Kako naj bi se postave in druge oznanila v slovenski jezik prestavljale, de bo prav

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako naj bi se postave in druge oznanila v slovenski jezik prestavljale, de bo prav
Janez Bleiweis
Podpisano kot Dr. B.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 7, št. 23 (6.6.1849), št. 24 (13.6.1849)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Po vstavi so dobili vsi avstrijanski narodi edíne narodske pravíce; tedej tudi tó, de se k vsacimu govorí v njegovim jeziku, in de se on v njegovim jeziku posluša. Vse postave in mnoge oznaníla in ukazi vladarstva, čeravno iz nemškiga prestavljeni, morajo tedej, kadar se ljudstvu v njegovim jeziku oznanijo, za-nj v tem jeziku veljavnost izvirne besede ali pervopísa (Urtext) imeti.

To je po mojih mislih podlaga, na ktero naj se kakósti in lastnósti prestavljanja opirajo, de bo prestavljavec svoji nalogi vstregel, in de bo vedil, kakó gré prestavljati, de bo pràv. Kér bomo pa zdej od dné do dné več postav in oznaníl v domačim jeziku dobivali, naj mi bo pripušeno, iz svoje mnogoverstne skušnje in vedne dotíke s prostim ljudstvam nektere svéte razglasiti, kterih se ne prederznem iz nobeniga druziga vzroka naznaniti, kakor iz čistiga rodoljubja. Mislim tudi, de je ravno zdej ta reč tako imenítna, de zasluži od več straní pretresena biti.

Naj nam pa naši protivniki zavoljo tega nikar ne očitajo, de je slovenski jezik premalo omikan, in de iz tega našiga pomenkovanja in prevdarjenja vidi, de Slovenci nismo v stanu, vse po slovensko povedati, kar Nemec v nemškim, Lah v laškim jeziku i. t. d. pové. Nespametno bi bilo se bahati, de je naš jezik na enaki stopnji, kakor so drugi že toliko lét v mnogih vednostih izobraževani jeziki ‒ pa na ravnost jo vunder rečemo, de, če bi toliko ptujih besedí na posodo vzéli, kakor jih Nemci imajo, si ne bomo ravno veliko navskriž. Tedaj le lepo prijazno in pravično v vsih rečéh, dragi prijatli! in vsih razpertíj bo konec. De je Slovencam njih jezik že gladko in lično tekel, ko je bil nemški še vès okorin, se sleherni lahko prepriča, ako na priliko v današnjim listu stran 98. natisnjene gojzdne postave od léta 1771 bêre. Po mojih mislih zamore ta prestava tudi današnjim prestavljavcam dober izgled biti, kakó naj bi se iz dostikrat silno zapleteniga nemškiga pervopísa v slovensko prestavljalo prosto, kratko, lahko, umevno.

Dalje pa se mora pomisliti, de takó mnogoverstne rečí v kakoršni si bodi jezik prestavljati, ni igrača, ampak je imenitna reč. Postave pridejo od mnogih postavodaj in sicer v tako različnih rečéh: ali je tedej v stanu en sam človek vse te vednosti imeti? Nikakor ne! Prestavljavec ni gola mašina, ki besede iz eniga jezika v druziga nosi, ampak on mora biti dostikrat tomačnik ali razlagavec (Comentator), posebno takrat, kader je treba novih besed iskati ali clo kovati. Tù je treba, pomén tiste rečí na tanjko razuméti, ktera se ima pristaviti. Če tedej mnogoverstne opravíla prestavljavca pràv prevdarimo, ga ne bomo le najetiga rokodelca imenovali.

Po mojih mislih mora prestavljavec tri lastnosti imeti:

1) de popolnama razume, kar prestavlja,

2) de v duhu narodoviga jezika in lahko razumljivo prestavlja in

3) de brez slovniških pogreškov prestavlja.

Noben človek samotež nima téh tréh lastnost, torej nihče ni v stanu, samotež takó prestavljati, de svojo nalogo popolnama dopolne, naj bo Slovan, ali Lah, ali kdor koli si bodi.

Perva nar potrebniši lastnost prestavljavca je, de popolnama razume, kar prestavlja, sicer prestavljena reč dostikrat ni resnična in krivi ukazi in krive postave pridejo na dan. Kér pa postave in ukazi mnogoverstne rečí zadevajo, ki zdej v politiške, zdej v sodniške, zdej v kmetijske, zdej v obertniške, zdej v cerkvene, zdej v zdravniške zadéve segajo, vsak sam lahko presodi, de ena glava sama ne more zadostiti vsimu temu; de je tedej potreba, de se prestavljavec vedno z več možmí posvetuje, ki so popolnama zvedeni v takó različnih rečéh, ali, kar je še boljši, de se prestavljanje izročí posebnimu odboru (Comité), ki se za tó postavi in ki je za gotovost ali resničnost poròk.

Druga potreba je, de se prestavlja v duhu narodoviga jezíka in lahko razumljivo. Častiti domorodci! ki Vam je prestavljanje v slovenski jezik izročeno, pràv živo Vas prosim: prestavljajte v duhu slovenskiga jezika, de bo, kar je le moč, prosto ljudstvo razumélo, kar bêre. Se vé, de ljudstvu neznanih rečí ne morete vselej z razumljivo besedo povedati, kér prestavljavec ni sveti duh, de bi zamogel glavo prostih ljudi tako razsvetliti, de bi vsako reč zapopadli, ktero le omikan človek razume; ali ‒ razun tacih težko razumljivih rečí ‒ prestavljajte saj vse drugo z lahko razumljivo besedo. Dostikrat se zamore marsiktera reč, ki je prostimu Nemcu nerazumljiva, po slovensko lahko umevno dopovedati; postavim: „absolute Stimmenmehrheit”, ‒ kteri prosti Nemec razume kaj hoče ta beseda rêči? Stavim, de nobeden. Če pa mi po slovensko rečemo „čezpolovičnica” (čezpolovična večína glasov), se bo tudi prost Slovenec v nji kmalo znajdel. ‒ Prestavljajte po domače! Razdelíte dolge in zapletêne nemške stavke (Sätze) v kratke; kratek stavek je lahko razumljiv in je v duhu slovenskiga jezika. Prosim Vas, de naj bo to Vaše nar poglavitniši delo, de razkosite dolge stavke, ki v nemškim dostikrat nimajo ne konca ne kraja. Ne stavite slovenskih besed po ptuje, de praviga Slovenca ušesa bolé; ne deržíte se sužno samostavnih imén (Hauptwörter), de bi jih vedno le spet v iména prestavljali; tó ne gré po slovensko, in naredí pisánje okorno in težko razumljivo. Zdej, ko veljá v vradnih rečéh vsakimu narodu njegov jezik za izvirno besedo ali pravopís, je to že clo lahko, in je tudi dolžnost, k vsakimu narodu v duhu njegoviga jezika govoriti. Dokler te enakopravnosti nismo iméli, zna biti de se je mógel prestavljavec bolj terdo po pervopísu ravnati ‒ zdej pa so te veríge odpadle in svobodni prestavljavec naj se posluži te svobode v prid svojiga naroda, de ne bo tožil, de tako „učeno” prestavljamo, de nas nihče ne razume. ‒ Še nekaj moram zastran lahke umljivosti pristaviti, česar me je že večkrat skušnja učíla. Ne okrajšujte nobene besede, ampak v nar manjših rečéh célo zapišite. Vém de so kmetje „c. k. poglavarstvo” brali, in de niso vedili: kaj de „c. k.” poméni. Mislite se sami sebe prostiga kmeta in povejte: ali bi se tudi Vam taka ne godíla? Kaj ‒ postavim ‒ vé prost človek, če bêre „sušca l. l.” de „l. l.” poméni „lanjskiga léta”. Nikar tudi tacih majhnih rečí v nemar ne pušajte, posebno zdej o pervim času! Ena sama majhna reč, ki je prosti bravec ne razume, ga dostikrat moti v celim sostavku.

Tretja potreba je, de prestavljavec brez slovniških pogreškov prestavlja. Za tó je treba, de je prestavljavec popolnama znajden v slovenski slovnici. Natísi postav in ukazov se bojo shranili, in naši nasledniki bojo tudi iz téh sodili omíko slovenskiga jezika, kakor mi dan današnji, ako stare bukve v roke vzamemo, po njih sodimo omíko svojih sprednikov. Sicer pa se čisti jezik že sploh od vsaciga omikaniga človeka tirja.

To sim si namenil, slovenskim prestavljavcam v iménu prostiga ljudstva, za ktero so ja tudi postave in ukazi natisnjeni, na serce položiti, kér iz lastne skušnje vém, kaj želíjo in terjajo prosti bravci, kterih je saj zdej še veliko več, kakor omikanih, ‒ in če bi tudi vsi omikani bili, nam nikdar ni pozabiti, de za Slovence moramo pisati v duhu slovenskiga jezika.1

Dr. B.


1) Ko je bil pričijoči sostavek še spisan, smo v »Sloveníi« brali, de za perviga prestavljavca deržavnih postav za vse Slovence je učenik slovanskiga slovstva na Dunaji gop. Dr. Miklošič izvoljen, in gosp. Dolenc, c. k. pravdosrednik na Dunaji je njemu kot preglednik pridružen. Slišali pa smo tudi, de gosp. Malavašič, sedanji prestavljavec c k. ilirskiga poglavárstva, ima nalogo, nektere deržavne postave prestaviti, ki se bojo na Dunaj v pregled in natis poslale. V zgorej imenovanim naznanílu »Slovenije« tudi beremo, de slovenska beseda teh postav, bo za vse Slovence veljala, kar tudi nemore drugač biti vkljub vsim tistim novincam, ki edini stari jezik Slovencov po sili hočejo razdeliti v krajnski, koroški, štajarski, goriški in istrijanski!!! Pisatelj.