Kako je zaslužil vražič krajec kruha

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako je zaslužil vražič krajec kruha
L. N. Tolstoj
Objavljeno v Domoljub 1895, št. 18 (19. septembra) v rubriki Podobe iz življenja
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Siromaten kmet gre nekoč brez zajutreka oral in vzame s seboj od doma krajrc kruha. PriSedM na njivo priratna plug, sezuje črevlje m jih pololi pod grm, a na črevlje dene krajec kruba ter ga pokrije s kalianom.*) I t rodijo ae konji in kuietič se izlačn'. Zatorej ustavi plug, odpreže konje in jih pusti, da ae pasejo, sam pa gre h kaftanu, da poje svojo borno južintco. A glej, ko vzdigne k»f:an, zapazi, da — ni krajca. Uče ga in iSč«, pretresa kaltan — a krajca ni. Kmet »e za<'udi: »Glej <uda! Nikogar nisem videl, a vendar je moral kedo odnesti krajec *

Med tem. ko je kmet oral vkradel je b:l vražič krajec in «« v sedel ZH grm. da bi slišal kako ga bo kmet zmirjal — kako se bo vraga spominjal. Kmet jo tarnal neaai časa.

K. no. umrl ne hi m od glada«, misli si. . zvest no ga je b I om. ked»r ga je vzel, zeio potreben. U g mu ga biagosiOvi !• lo kmet poklekne k studencu, napije »e vode. oddahne »e, pogladi konje, upreže jih topet in začne da.,e oraf.

Vražič st je jezil, ker ni mogel speljati kmeta v greh. Qi*el je v pekel k vragu in mu povedal, kako je vkradri kmetu krajec :o kako je kmet, mesto da bi »e jezil, rt-kel: »Bog mu ga blagoslovi!« In razsrdi se jc vrag nad vražičem

»Da te je kmet izplaval«, reče vrag >(t-mu »i sam kriv, — ker ga nis: znal preslepiti. Toda vedi, huda nam bo predla, ako »e popr me,o kmetje in za n;imi Se kmetice te navade: ne bo r.am »ne kraja ne staja.. To ne »me biti tako; pojdi m zasluži ai vkradeni kmetov krajec Ako v treb letih ne premaga} kmeta, okopljem te v aveti vodi.« Vražič »o vatrali *\e:e vode in zbtži na zemljo. Takoj za<'ne premišljevati, kako bi zaslutil krajec . . . Misli in misli, ter si jo i/m ali.

Spremeni se v poštenega človeka in gre k siromašnemu kmetu ra hlapca. Kmalu nauči kmeta v suSnem letu, naj aeje žito v mokrotno zemljo. Drugim kmetom s«tge solne« vso eetev, t njemu zraste žito visoko, kla- Dotj zgornji ptatf sato in jedrnato. Kmet se preživi do novine in i« B u ostane veliko lita.

Drugo leto nauči hlapec gospodarja, da poneje žito na hribe. — Bilo je uprav deževno leto. — Drugim žito poleie, pognije in ne naredi zrnja, a siromašnemu kmetu obrodi po hribih bogato klasje. Preostane mu Ae vač žita da sam ne vč, kam bi z njim.

Slednjič nauči hlapec gospodarja žito uničevati: spravljati ga in iz njega kuhati žganje. Res si kmet nakuha žganja, uda ae pijači um in začne tudi druge napajati. Vražič pride k vragu in te jame hvaliti, da je zaslužil krajec. Vrag gre na zemljo, da vidi je Ii res.

Ko pride h kmetu, zagleda aelake bogatine, katere gosli gospodar z žganjem. Gospodinja jim nosi pijačo na mizo. In prigodi se, da se zadene, ko lioč« oditi, ob mizo ter prevrne kozarec žganja. Gospodar ae razardi in zareži nad ženo: »MisliS neroda vražja, da ao lo pomije, da polivat to zlato kapljico po zemlji?« Vruiič sune vraga a komolcem:

• Vidi* koliko mu je zdaj za krajec?« Ko ozmirja go«podar leno do dobra, začne sam nositi žganje na m zo. Med tem pride nek nepokbean siromašen kmet s polja, pozdravi goste, pmede in vidi, da pijo ljudje žganje ln tudi on zaželi z o«ta!imi nekoliko pokuaiti. A revež sedi in sedi požira »line pa gospodar mu nc ponuJi ničesar, aatno ne volj no zauirinra: »Kedo bi va* vse napojil!«

Vragu ugaja km> tovo poi>njanje. vražč pa »e pohvali: tjakaj, glavna re<? *«!<-• pride'« Go«'i pijo p je tudi gospodar, a kmalu /Vne dru£ za drug.ta legati, drug druireg« hvaliti m aladko govoriti. Posluha vrag in po*lu*a iti tudi to uiu ugaja

• No«, reče vražiču, »ako »e bodo od le pijače ljudje luko »lepili m drug druzega preverjali — potem ao vsi v na* h rokah.«

• Pazi•, re.'e vralič, »kaj SeV pride, ko i/pijo drugo ča»o. Sedaj »o podobni lisicam, ker se med seboj slepe, a kmalu postanejo pravi pravcati volkovi.« Molje izpijo drugo m bes. de jim postanejo odurne in zadirčne Mesto aladkanja sliSati je zdaj roganje. kr»g in vpitje. Drug drugemu potolčejo nosove. Ko se pomeSa tudi gospodar v prepir, oklatijo se njega Vrag g.eda in vae mu tako ugaja, da vaklikne: »/.are« krasno'« A vralič reče:

»Pan, pa , kaj leie pride, ko izpijo tretjo ča»o. Sedaj so ko besni volkovi, a po tretjej ča»i bodo pra>e — avinje.

Seljaki izpijo i tretji kozarec. — Popolnoma m I"0- livinijo. Povzdigujejo sami sebe in kriče, da drug drugega ne sltlL Na to ae začno razhajati — nekateri poaaniezno, drugi po dva skupaj, zopet drugi po trije, ko pa zapuste hiSo vale s« po ulicah ko praaci. Gospodar gre, da bi jih spremil, toda zavali a« v lulo, kakor je dolg in airok. Ve« blaten leti v mlaki in blebeta ko bravec. Nenavadno dobro ugaja to vragu.

.No«, pravi »izumil ai dobro pijačo ia zaslutil ai krajec. Povoj mi Se, kako si napravil to dobro pijačo. Kajne da si vlil v posodo najprej lisičje krvi. Od nje postane kmet zvitejSi od lisice. Potem si dodal volčjo krvi. Od nje pobesni kmet ko volk. A slednjič si spustil vmes izvestno nekoliko svinjske krvi, katera ga izpreueni v pravo — svinjo.« A vražič mu odvrne:

Ne tako nisem delal. Napravil sem samo to, da je kmet pridelal preobilo lita. A ona — u zverska kri

JI i vi vedno v človeku, a ne more se razliti, dokler pridela človek žita samo za potrebo. Prej mu ni bilo veliko za poslednji krajec, a ko mu je začelo kruha vstajati, takrat je jei misliti, kako bi se na nov način razveselil. Tedaj sem ga naučil veselja — piti žganje. Ko je pa začel iz liožjega daru kuhati žganje, da bi uteail svojo željo, pojavila se jo v njem lisičja, volčja, in svinjska kri. Sedaj mu je samo treba piti žganje, pa bo o«tala v njem vedno zverinska ura v.«

Vrag pohvali vražiča, oprosti ga radi krajca in ga imenuje viijim vragom v peklu.