Kako je ladja »Mowe« vozila in lovila?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako je ladja »Mowe« vozila in lovila?
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/35 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Grof Dohna, komandant »Mowe«, je časnikarjem takole pripovedoval o svojem potovanju po morju:

Začetkom januarja je plula »Mowe« po Atlantskem morju. Ladja je bila še v dobrem stanu, moštvo zdravo, zato smo sklenili, da še ne zavijemo domov. Proti poldnevu prvi dan naših novih poizkusov zagledali smo gost dim pred seboj. Ker sem preračunal, da je nam mogoče dohiteti ladjo, ki se je iz nje kadilo, smo šli za njo in jo kmalu dohiteli, a bili sta dve in mi smo prišli v sredo. Razvili smo bojno zastavo in zaklicali: »Takoj ustavite!« V dokaz, da je povelje resno, poslali smo obema tik pred nos v vodo pozdrav iz kanonov. Opazovali smo veliko zmedo in iznenadenje na obeh ladjah, ko so opazili, da smo oboroženi s topovi. Vse je kričalo in se gnetlo po ladji semintje. Kakor jata splašenih golobov so se razpršili s krova, a se takoj zopet pokazali s kovčegi, vrečami in škatljami. S prve ladje sem ukazal posadki, da pridejo na mojo ladjo kot vojni ujetniki. Druga ladja, na kateri so opazili, da imamo posla s prvo, jo je hotela odkuriti. Bežala je, a strel, ki smo ga poslali za njo, jo je spametoval, da je rada počakala. Bila sta to dva angleška parobroda z bogatim plenom, lep začetek za prvi dan. Drugi dan smo potopili tri ladje, ki so si prihitele na pomoč, a so bile vse tri potopljene. Pomorščake smo sprejeli na svoj krov.

Tako je šlo več dni in vsak dan več ladij. Bili smo blizu Madeire, kjer smo zagledali ladjo »Appam«. Premišljevali smo, ali bi kazalo napasti tudi to ladjo. Opazili smo namreč, da je bila oskrbljena z brezžičnim brzojavom. Za nas je bila nevarnost velika, da nas brzojavno izda. Poleg tega smo videli, da je veliko potnikov na krovu. Odločili smo se. Razobesili smo vojno zastavo in dali ukaz: »Takoj ustavite!« ter ukaz utemeljili s topovskim strelom, ker kapitan ni takoj kazal veselja, ustaviti ladjo. Ko smo se približali ladji, opazil sem, da angleški pomorščaki postavljajo kanon in ga vravnavajo v smeri proti nam. Začeli smo streljati in pregnali smo mornarje od topa. Zmeda na ladji je bila grozna, tem večja, ker je bilo na krovu tudi veliko žensk. Tekali so kakor brez glave po krovu, drugi so zbirali svojo prtljago, tretji so si opasovali svoje plavalne pasove. Šele po dolgem času se nam je posrečilo, da smo jih z znamenji pomirili. Sporočili smo potnikom, da bomo čuvali njih življenje in njih imetje.

Posebno vesel prizor je bil, ko smo rešili nemške vojne ujetnike. Reveži kar niso mogli verjeti, ko smo nenadoma odpirali njih kabine, kjer so bili zaprti in jih vodili na krov. Brez besed, ginjeni so stali na krovu, nevedoč, ali sanjajo ali je resnica. Šele, ko smo zapeli cesarsko pesem, so se vzdramili iz omotenosti in z nami radostno zapeli.

Na krovu »Appama« so bili štirje angleški častniki in trideset matrozov, ki smo jih prevzeli kot vojne ujetnike na svoj krov. Na ladji smo v blagajni našli cele zavitke zlata. Bilo je zlato iz Kaplanda in od zlate obali. To zlato smo srečno prinesli seboj v domovino.

Nekaj dni pozneje smo se srečali z ladjo »Član Mactavish«. Bila je to lepa nova ladja, opremljena tudi z brezžičnim brzojavom. Ko smo se ji približali, zakličem: »What ship? Katera ladja?« Od tam pride vprašanje: »Kdo sti vi?« Hitro obrnemo ladjo ter se postavimo pred sovražnika, da nam ne uide. Tedaj začno ladjo ustavljati. »Tukaj nemška križarica! — Takoj ustavite!« Ob močnem ropotu vijakov sem spoznal, da jo hočejo odkuriti, dasi so nam sporočili: »Že ustavljamo!« Obenem smo tudi opazili, da imajo Angleži posla pri brezžičnem brzojavu. Zato smo kot v opomin ustrelili pred ladjo v vodo. Ker ni odgovora, ustrelimo na most. Strel je zadel. Pa tudi iz sovražne ladje so začeli streljati na nas. Mi smo pričeli s streli s celim parom in sovražni topovi so obmolknili. Med sovražno posadko je bilo več mrtvih in ranjenih. Prevzeli smo na svoj krov 200 Angležev in 100 Indijcev; skupaj nas je bilo na krovu že nad 500 ljudi. Zadnji čas je torej bil, da smo ujetnike oddali. Prevozili smo jih s čolni na ladjo »Appam« in častnik Berg je dobil ukaz, da naj ladjo zapelje v New-Port News, kar je vzorno izvršil.

Mesec dni pozneje smo bili zopet na istem mestu in smo vršili iste posle. Neki večer nam pride nasproti parobrod. Bilo je že toliko tema, da nismo mogli razločiti, čigave države parobrod da je. Kapitan nam je na naše vprašanje povedal ime, ki ga nismo našli v nobenem zapisniku ladij. Na ponovno vprašanje nam je pripovedoval, da je bil tako zmeden, da ni vedel, katero ime je prvič imenoval. Seveda na imenu ni bilo nič, ker ladja se je tudi brez znanega imena potopila. Posebno težko nam je bilo, ker smo pri eni ladji razstrelili ravno del, kjer se je nahajalo tisoč buteljk najboljše pijače, ki so plavale po morju, tembolj, ker smo jih sami že malo imeli.

Kako smo prišli domov, to ostane za sedaj še naša tajnost. Vendar smo s svojo vrnitvijo dokazali, da angleška blokada ni tako strašna, kakor sami to zatrjujejo. — Zadnji del pota smo prebrodili pod varstvom nemškega brodovja. Nepozabljen nam ostane trenutek, ko nas je ladja za ladjo pozdravljala z nepopisnim navdušenjem, ki je potem, ko smo prišli v domačo luko, odmevalo od kraja do kraja po vsej domovini.