Kako je bilo s Trstom

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako je bilo s Trstom. Star spomin.
Miljutin Zarnik
Izdano: Slovenski narod 16. marec 1901 (34/63), 1–2
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

To vam je pač lep čas! Ko je človek jedva šest let star; ko mu mama in strici in tete dobrohotno žugaje pravijo: »Le počakaj, v jeseni boš moral pa v šolo!« In ko mu je to žuganje še nerazumljiva španska vas, ko ima počitnic 365 dni na leto.

V istem času je tudi bilo, ko mi je ranjka teta Teréz — Bog ji daj dobro —obljubila, da me vzame seboj v Trst.

V Trst! Kolikokrat smo govorili o Trstu. Teti je bilo to mesto alfa in omega spominavredne tujine. Tam se fige tako dober kup, da jih je cel jerbas za par krajcarjev; no, in pomaranče! In želve, katere je teta tako rada jedla, se tudi dobe vsaki dan pol zastonj. Najbolj me je pa mučila misel na morje. Teta Teréz je dejala vselej, kadar sem jo povpraševal po morju, da je to voda, ob kateri rasto senčni kostanji in katera tako čudno razpenjeno vre, kot bi klopčiči po njej plesali. Teta je imela v omarici vedno klopčič špage. Jaz torej sem si predstavljal morje tako, kakor Gradaščico, vodo, ob kateri stoji košato drevje, notri pa je natlačeno polno klopčičev, ki se gori in doli premikajo, kot v piskru kuhajoče se vode. Motile so me sicer včasih podobe v nemških časnikih, kjer je bilo morje ravnina brez kraja; pa trden je ostal venderle prvotni pojem.

Teta je imela v Trstu staro gluho sestričino, »frajlo Viktórl«. Ta je pisala pismo, da ima ravno par sob praznih, ker je stranka nekje na počitnicah. Tedaj se je torej sklenilo, da se s teto popeljeva doli. Bilo je okrog 10. septembra.

Glavni smoter popotovanja se je teti zdel dosežen, če se je mogla pri prijateljicah ponašati, kako ceno da je živela, in kako praktična da je bila.

Zato se je sklenilo:

1. Da se popeljeva v III. razredu;

2. da se popeljeva z mešanim vlakom;

3. da vzameva seboj dva velika šarklja »z rozinami, vamperli in cvebi«;

4. da vzameva seboj velik kos »mulprate«, ki je v Trstu silno draga, ker ne prihaja iz morja;

5. da povabiva na to mulprato in šarkelj seveda tudi frajlo Viktorl.

Tako torej. Vlak je odhajal okrog polnoči. Ob desetih zvečer se je začelo odpravljanje z doma. Šarklja zavezana v servijete, sta že stala na nekem velikem zaboju v veži. Naša dekla, moja bivša pestunja »ta mala« Micka, je odklenila vežna vrata. Kar se začuje rjovenje pijanca in cviljenje bežeče Micke. Prestrašeni stopimo iz tetine sobe na mostovž, da neprijetnega ponočnjaka spravimo nazaj na cesto. To se je tudi posrečilo, ko sem, dasi so se mi hlačice tresle, zaklical: »Polcaj!« Bal sem se, da ne bi surovež vzel Micke seboj. Vzel je pa samo en šarkelj. Tega mi je pa bilo še bolj žal, kot Micke. Obupal sem za trenotek, misleč, da zdaj pač ne bo s Trstom nič. Toda »saj imamo še enega« je stoično rekla teta Teréz, in jaz sem zopet našel svoje duševno ravnotežje.

Na kolodvoru sem skoro zaničljivo gledal na še mlajšega dečka, ki se je davil ob napadu »oslovskega« kašlja. Kakor Madjar v anekdoti sem si mislil: »Onfänger«. Jaz sem bil namreč to bolezen že leto popreje prestal.

Ko smo se vozili proti Šiški, pogledal sem iz kupeja, toda se hitro zganil zopet nazaj.

»Teta, teta!«

»Kaj?«

»Mašina se bo razpočila!« 

»Zakaj?« 

»Ogenj šviga iz dimnika!«

Teta je pogledala venkaj ter dejala:

»Neumnež, po noči se dim vedno sveti, če kurijo.« 

Moj Bog, komaj z doma, pa že toliko razburjenja! Kaj še bo! Skrbeli so me predori med Ljubljano in Trstom.

»Teta.«

»Kaj?«

»Al` je veliko »tunelov«?«

»Da.«

»V tunelih je tema, kaj ne?« 

»Saj imamo luč v vagonu.«

»Pa če jo ugasnejo —?«

»Čemu bi jo ugasnili, zaspi rajše.«

In res, kmalu sem zaspal. Zbudilo me je zjutraj šklopotanje koles, odmevajoče od kraškega skalovja.

»Poglej, morje,« mi reče teta.

Planem k oknu in gledam, gledam — — — kakor siva rjuha se je nekaj širilo pred mojima očema, megla na prvi videz. Le spodaj, v globočini pod železnico sem zapazil par čolnov, majčkenih kot hrošči; zibali so se po nečem, bele črte so se prikazovale in izgubljale ob njih.

Gledal sem in se bal. Bilo je nekaj čisto novega, neznanega — —

V Trstu nas je čakala »frajla Viktorl«. Z izvoščkom smo se peljali na dom, v staro, mnogonadstropno hišo, pod katero se baje nahaja iz Iuke vodeč kanal. Dišalo je po kavi. Nekoč so baje prišli tatovi kar s čolnom pod hišo, ter pokradli kavo iz skladišč.

Po zajutrku smo hodili po mestu. Jasno vreme, ladije, morje — zdaj mnogo prijaznejše, — tramvaj in druge take novosti so me spravile v neko srečno omotico, in vse tri dni sem tiščal podjetno roki v žepih ter žvižgal. Doma bi tega ne smel. Tukaj pa je teta imela sama saboj dosti opravka, in morala je vpiti na gluho »frajlo Viktorl«.

»Ala, zdaj smo pa v Špitalski ulici« sem vskliknil, ko smo popoldne lazili po staromestni ozki ulici, kjer je bilo vse polno štacun in kramarij. In ko smo bili v drugi podobni ulici, sem se zopet čudil: »Ta je pa ravno tako špitalska«.

Na molu San Carlo se je razvil tale dogovor:

»Kaj ne, teta, morje je slano?« 

»Da.« 

»Ali hudo?« 

»Precej.« 

»Kdo ga pa soli?«

»Nihče; Bog.«

Pa nisem bil zadovoljen s tako metafizično razlago ter silil dalje:

»Pa, od nekodi mora vendar jemati soli?« 

»Seveda, iz zemlje, iz obrežnih hribov.« 

»Zakaj se pa potem sčasom ne raztajajo?«

»Eh, pusti me no vendar že!«

Torej nisem ničesar izvedel. Nosil sem pa kakor palmovo vejo že par ur puranovo pero v roki. Našel sem je na trgu ter v svoji fantaziji upal, — dasi sem videl purane ondi —, da je nemara od kakega čisto novega ptiča, ki živi le tukaj »v gorkih krajih«. Bil sem že tedaj hud naravoslovec.

Na tlaku sem zapazil lužo, kojo je morski val brizgnil na kopno, in preko katere so ljudje, ne meneč se za njo, hodili sem in tja. Skrivaj sem pomočil svoje puranovo pero notri ter je obliznil! Res, morje je slano, sem zadovoljno konštatiral.

V kavarni »degli specchi« sem si imponiral. Koliko smetane se dobi h kavi! Stari italijanski natakar, ki mi je nalil, se mi je, ker sem ga zvedavo gledal, na­smehnil ter napravil grimaso, kakor pajac, pokazavši mi tudi jezik. To se mi je zdelo izvrstno! Medtem, ko sta teta in njena sestričina celo uro klepetali, sem vedno z očema zasledoval prijaznega moža, da bi svojo produkcijo ponovil.

Toda vse zaman. Nemara, sem si mislil, pa to naredi le, če komu kavo prinese Teta mi je morala po daljših prošnjah naročiti še eno porcijo. In res! Ko sem v natakarja tako brezprimerno zvedavo zijal, se je zasmejal ter se mi še groznejše zapačil. Teta je to slučajno opazila ter zagodrnjala: »Za Božjo voljo, kaj pa je temu človeku?« Natakarja pa je bilo sram.

Ribji trg je imel za mene zanimivost povodne menažerije. Celo duh mi je kmalu ugajal, ker se mi je zdel tako zoološko pravilen. Teta je nakupila nekaj tonine, jaz bi bil pa rad imel od vsake vrste po eno žival za svoje zbirke. Grozno škoda se mi je zdelo, da najlepše eksemplare čudnih morskih bitij razsekavajo, vagajo ter oddajajo bedastim kuharicam.

Drugega dne popoludne smo se peljali s parobrodom v Koper. Da sem na »barki«, na pravi morski barki, to me je spravilo skoro ob pamet. Tekal sem od jednega konca do drugega in stopil staremu gospodu na kurja očesa, da me je s strašnim pogledom uničeval. Zato sem se izgubil malo preplašen doli v salon, ondi odprl okroglo okence, vtaknil glavo ven ter veselja tulil v peneče morje in tudi vanje pljuval (sit venia!). Rad bi bil tudi z roko dosegel mokri element, pa ni šlo. Teta je pritekla ter me vlekla zopet gori; »ti bo še morski volk glavo odgriznil, pa boš imel.«

Vsedel sem se spredaj na stolič ter gledal v daljavo hrepeneč, da se prikaže morska kača, o kateri smo že doma govorili; ali pa celo krôk, tista velikanska pošast, na koje hrbtu se more sprehajati kakor po otoku.

V Kopru me je od vročine silno glava bolela in smrdelo je po laškem olji. Ko sem pa našel na obali najprvo enega, potem dva, kmalu pa brez števila polžev, sem soglasno sklenil, da se pozneje tukaj naselim.

Nazaj plovečim pridružil se nam je debel simpatičen Primorec, ki je govoril slovensko ter zabavljal na Italijane. Začuden sem ga gledal ter prvikrat v življenju spoznal, da imamo Slovenci še druge sovražnike, nego nemškutarje in Turke. Primorci so mi pa bili odslej Slovenci kat'exochéa.

Dospevši nazaj v Trst sem se igral s teto in frajlo Viktorl tramvaj. Tekal sem poleg trotoarja, jima vsiljeval stare vozne listke ter jih jima zopet odjemal. Naposled sem se spodrsnil na pomarančni lupini ter butnil na nos.

V stanovanju sem se še v naglici seznanil s skrivnostimi vodovoda ter frajlo Viktorl, tiščeč palec pod pipo, oškropil pod suhi čeljusti.

Na večer sva se s teto odpeljala proti Ljubljani. Videli smo Trst poslednjikrat z Opčine, lesketajoč se v nebrojni luči. Postal sem zelo žalosten.

Drugo jutro me je zbudila mama že ob devetih z besedami: »Alo, vstani, da te pojdem v šolo zapisat«.

In potem sem dvajset let hodil v šolo.