Kako je Barica prevarala čarovnico (1923)
| Kako je Barica prevarala čarovnico (1923) Vera Albreht |
Kako je Barica prevarala čarovnico, 1930 → |
| |||||||||||||
Barica je bila majhna, uboga deklica. Imela je le staro mamico, a ko ji je še ta umrla, je ostala sama s svojo mačko Mehkodlačko v tesni, napol podrti kolibici kraj gozda, odkoder je peljalo devetero poti na devetero strani sveta. Ko je stala na razpotju s svojo muco in premišljevala, kateri utegne biti zanjo pač najsrečnejši, skoči iz grmovja mlad zajček preko ceste, pa se ujame v past, ki je bila ob parobku gozda zanj nastavljena. „O jojmene!“ je zakričal, pa ni nikakor mogel izvleči svoje tačke in je milo jokal in stokal. Barica stopi bliže, mu odpre past, zaveže krvavo nogo in reče: „Le beži. le teci, pa mi reci, katera pot bo zame najboljša.“ In zajček je dejal: „Na vse strani se obrni, pa se kmalu povrni“, in je izvlekel iz svoje malhe star zajčji kožuh, dejal je, da je v njem tičal že njegov praded, in ji naročil: „Urezi si kučmo pokrivačko in če boš hotela biti nevidna, daj si jo na glavo in rešena boš“. To rekši se ji zahvali za pomoč, pa hajdi svojo pot. Barica je pobrala zajčev kožušček in je šla po beli stezici s svojo mačko Mehkodlačko dalje.
Ko ti hodi že dobro uro, zapazi v drugi zanjki lisičko Košatko, vso krvavo in upehano in stopi bliže, da ji pomore. Lisica pa se ji globoko prikloni in ji zopet izroči v zahvalo dolg lisičji rep, bil je ponos njene stare tetke Putkokrade, in ji reče, „Le vzemi ga v plačilo! Služil ti bo dobro. Kadar ž njim zamahneš, priveslaš zdajci po zraku, kamor ti drago“. Barica vzame še lisičji rep, se lepo zahvali in gre dalje. Dospevši v temen gozd, začuje milo stokanje jelena, ki se je oplel med vejevje in ni mogel dalje. Tudi njemu pomore Barica in jelen ji da v spomin krasen rog ter ji naroči: „Vzemi ga v zahvalo. Kadar zatrobiš nanj, ti priteče na pomoč toliko oboroženih palčkov, da bodo vso zemljo pokrili kot roj zelenih kobilic“. Barica vzame še rog, ga skrbno shrani in se odpravi s svojo mačko Mehkodlačko naprej.
Ali noč ju prehiti v gozdu in nista vedeli ne naprej ne nazaj. Zdajci zapazi v neki globoki votlini medlo zeleno lučko, ojunači se in stopi bliže. Nalahko potrka na skalna vrata, kar se oglasi zadirčen glas: „Le naprej, le naprej, božja stvarca“, in v starih copatah, velikih kot čoln, je pricapljala čarovnica, grda kot sodnji dan. Sredi čela je imela eno samo zeleno oko, na rokah pa dolge kremplje; v ustih sta ji tičala dva slonova zoba in mesto las ji je poganjalo ptičje perje na glavi. Barica se je izprva silno prestrašila, pa ker je znala tako lepo govoriti, ji je kmalu ogrela srce in jo zvabila s seboj v votlino. Na koncu votline je imela strašansko veliko peč in v kotu so bile prislonjene vilice, velike kot gnojne vile in nož, da bi ž njim rezal skale. Žlica je bila velika za lopar in skleda globoka kot vodnjak. Kraj peči pa je zapazila Barica kup človeških lobanj in na ražnju se je cvrlo nekaj povsem človeku podobnega. Zdajci je obšla Barico strašna groza. Pograbila je mucko in planila ž njo k vhodu, toda vrata so bila zabita in težka kamnita skala ji je zapirala pot: „Joj, izgubljena sem! Še mene pojé ta strašna pošast, na ražnju me ocvre kot je vse druge nesrečnike“, tako je tarnala in srce se ji je jelo krčiti groze in strahu, ko je zapazila čarovnico, kako je začela brusiti velikanski nož da jo zakolje. Kar se domisli zajčje kože, ovije si je okrog glave, vzame muco v naročje in — ni je bilo. Čarovnica je vihala nos in kričala: „Kje si, kje si, da te pojem? Tvoje meso dišim, ali ne vidi te moje čarobno oko“. Iskala in brskala je po vseh kotih, a najti je ni mogla. Že se raztogoti ter jame vihteti velikanski nož: „Nasadila me bo“, se prestraši Barica ter povleče izza predpasnika lisičji rep, zamahne ž njim po zraku in smuk! — že je bila iz luknje visoko nad smrekami, pod jasnim, zvezdnatim nebom. „Ušla mi je, pretkanka“, je zarenčala čarovnica, zajahala čarobno metlo in hajdi za njo, da je piskalo v zraku, kot bi kdo veje lomil. A že ji je bila za petami. Barica pa ne pomišlja dolgo. Spusti se na prostran travnik in zapiska na piščal, katero ji jo je bil izročil jelen. Zdajci se dvigne izza vsake bilke malček-palček in kmalu jih je bilo toliko, da je kar vsa zemlja mrgolela. Barica jih milo prosi pomoči in ko se zlobna čarovnica vrže iz visoke višave na zemljo, da bi Barico ugrabila, zleze nanjo toliko palčkov kot mravelj in ji zveže roke in noge, prav kot bi jo v pajčevino povili. Čarovnica je kričala in vpila, a bolj ko je vpila, bolj so ji natvezali niti, da se več ni mogla ganiti. „Kaj bi z njo?“ so ugibali palčki, a Barica je pogodila pravo. Zavesljala je z lisičjim repom po zraku in kmalu so se dvignili vsi, s čarovnico vred. Splavali so nad visoke hrastove vrhe in naprej, naprej, proti Gorjancem tja do morske gladine. Ko so bili ravno nad sredino morja — čof, so spustili čarovnico v vodo, sami pa so se vrnili v domač kraj, kjer so palčki izvolili Barico, da jim je kraljevala in mačko Mehkodlačko, da jim je lovila miši, ki so jim že od nekdaj pod zemljo podirale njihove temne gradove.
Opombe urednice[uredi]
- Kasneje je izšla različica z enakim naslovom: Kako je Barica prevarala čarovnico, Zvonček, 1930, let. 31, št. 6, str. 138-140.