Kakšne barve je svet

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Kakšne barve je svet?)
Jump to navigation Jump to search
Kakšne barve je svet
Desa Muck
Spisano: Pretipkala iz Kakšne barve je svet 2002, Ana Peterka.
Izdano: Mohorjeva družba
Viri: Desa Muck, Desa (2002). Kakšn barve je svet. Ljubljana: Mohorjeva družba. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Peter in rozi ne moreta tako lepo risati kot vi,ker ničesar ne vidita. Peter in Rozi sta krta. Pravzaprav sta krtova mladička. Cele dneve sta stikala po mamini shrambi za deževniki, črvički in bramorji, kajti krti morajo neprestano jesti. Samo tri ure ne denejo ničesar v usta, in že lahko umrejo od lakote. To je čista resnica. Zato sta Peter in Rozi neprestano vreščala: »lačen, lačen,« dokler ni mama dobila živčnega zloma in rekla, naj si sama izgineta lovit deževnike, če jima kaj ni prav. In sta šla. Krti imajo odličen voh. Peter in Rozi sta zavohala deževnika. Ko je bil še daleč proč. S svojimi lopatastimi prednjimi tačicami sta se pririla do njega tako hitro, da se ubogi deževnik še pokakati ni mogel od strahu. Tako sta oni dan naletela na še posebno velikega deževnika. Peter ga je zgrabil, potegnil, vlekel...Toda deževnik se sploh ni premaknil.
Nasprotno! Vleči je začel na svojo stran z veliko močjo. Peter ga je od presenečenja izpustil in se zvrnil na Rozi, ki je stala pod njim.Kaj takega pa še ne! Superdeževnik!
Zdaj je poprijela še Rozi in vlekla sta in vlekla-a nič! Da bi ju premagal deževnik?! Ne! Zdaj sta vlekla močneje in se z vso silo upirala ob tla. Deževnik je postajal tanjši in tanjši in... Plop! Pretrgal se je na dva dela. Rozi in Peter sta s polovico deževnika padla na zadnjico, kot sta bila dolga in široko. Zgornja polovica deževnika je zavreščala: »Mama! Na pomoč« in je že z vso hitrostjo izginila po rovu navzgor.
Peter in Rozi sta se poganjala za njo. Poganjala sta se vedno više in više. Nenadoma okrog njiju ni bilo več teme, temveč mlečnobela megla! Peter je pozabil zapreti usta, prav tako Rozi, ki je prišla za njim. V tej megli se je nekaj premikalo. Slišala sta nenavadne zvoke. Prijetna toplota je pobožala njuna kožuščka in videla sta majhno lučko, ki je brlela v daljavi. Bilo je tako...vznemirljivo, čisto drugače kot vlažna, črna tišina, v kateri sta živela doslej! Nenadoma sta nad seboj zaslišala vreščeč glas: » Kaj buljita, krta brljava! Prva sem našla deževnika! Moj je! Vrnita mi mojo polovico! Kokokodak!!!« 
Peter in Rozi sta zagledala nekaj velikega in temnega, kako se premika proti njima. Gotovo je pošast! Zacvilila sta od strahu in se brezglavo pognala nazaj pod zemljo. Upehana sta pritekla domov in povedala mami, kaj se je zgodilo. Mama je seveda zopet dobila živčni zlom. »Nesrečna otroka! Ven sta šla na zemljo! Ali vama nisem že stokrat rekla, da vaju sonce lahko ubije?! Noben krt še ni preživel na soncu dalj kot minuto!« ju je strašila mama.
Tista mala lučka je bila torej sonce.
Mami sta povedala tudi za pošast.
»Oh, to je bila kokoš! Tečnoba! Z deževniki se hrani tako kot mi. Brez kokoši bi bilo življenje prav udobno. Zunaj na krte prežijo same nevarnosti! Niti pomisliti ne smem, kaj vse bi se vama lahko zgodilo!« je vzdihovala mama. Da bi jo pomirila, sta ji obljubila, da ne bosta šla nikoli več ven.
Toda Rozi in Peter sta radovedna mladička, prav kakor vi. In tega dne sta doživela nekaj silnega. Kaj se skriva v beli megli, ki se je prikazovala pred njunimi očmi? In kakšna grozna pošast mora biti ta kokoš! Oh, kaj bi dala, da bi videla!
Toda, saj krti ne smejo pred obličje sonca... Če bi šla ponoči ali če bi čisto malo pokukala... Samo oko bi pomolila ven in hitro nazaj! Oh, ko bi lahko videla! Svojo željo sta zaupala mami.
»Vidijo samo bedaki!« je dajala mama, ko si je opomogla od živčnega zloma. »Zakaj naj bi pameten krt potreboval oči? Pod zemljo živi veliko več deževnikov kot na površini. In ko vidiš enega deževnika, si videl vse! Če bi bilo tako dobro videti, potem bi šli vsi krti k okulistu, ki bi jim dal očala. Toda vsak pošten krt ve, da je škoda denarja za take neumnosti! Svet je povsod bolj ali manj črne barve in nad njim je – smrtonosno sonce!«
Toda Peter in Rozi sta sedaj izvedela, kar sta hotela. Odšla sta k okulistu. Odnesla sta mu vso svojo zalogo deževnikov, črvov in ličink in dobila sta vsak svoja mala očala. Rozi in Peter sta bila neskončno nestrpna, da bi videla, kako je zunaj. Izvedela sta, da kokoši ponoči spijo, zato sta se najprej hotela prepričati, ali je zunaj noč. Napravila sta krtino in previdno pokukala ven. Zunaj je bilo kar temno! Pogumno sta napravila nekaj korakov... in se ozrla navzgor.
»Nobenih zvezd ne vidim!« je rekla Rozi. »Najbrž je oblačno!« »Poglej, nekaj binglja nad nama! To je gotovo luna!« se je čudil Peter. Nato se je začelo nebo premikati in tedaj... Rozi in Peter se niti premakniti nista mogla! To kar sta videla skozi naočnike, je presegalo vse kar sta pričakovala. Bilo je toliko barv, onadva pa sta do sedaj poznala le črno! »Kako je lepo« je vzkliknila Rozi.
»Da, in kako mora biti lepo šele podnevi!« je vzdihnil Peter. Velika žival, katere trebuh sta imela za nebo, se jima je približala in si ju radovedno ogledala čisto od blizu. Rozi in Peter sta se prestrašeno stisnila v kupček, kajti žival je zamukala, da ju je odneslo s krtine: »podnevi?! Kaj mislita s tem?! Saj je dan!!!«
»Dan?! Sta zakričala Rozi in Peter in od groze omedlela. Krava pa je začela vestno naštevati: »kajpada! Saj sem zjutraj že navsezgodaj vstala in dovolila gospodinji, da namolze pol vedra mleka. In potem sem takoj odhitela na pašo! Pridne krave, ki dajemo veliko mleka, imamo vsako leto telička, smo čiste in prijazne z ljudmi, imamo veliko več možnosti za dolgo življenje. Tako, zdaj pa se bom poslovila, ker moram k potoku. Žejna sem. Vroče je, sonce danes že zgodaj pripeka.«
»Sonce?!!! Kje je sonce?« sta zavreščaka Rozi in Peter. » Za vama!« je dejala krava. Obrnila sta se, si zakrila očala z velikima prednjima tačkama in se znova zvrnila vznak. »Kaj pa je spet?« je vzdihnila krava. »Krti ste pa res živčni...«
»Mrtva sva!«
»Kaj pa čenčata?« se je zavzela krava. »Umrla sva! Že mnogo več kot minuto sva zunaj! Mama! Mamica!« sta zajavkala krtka. »Zaradi sonca še nihče ni umrl!« se je posmehnila krava.«Čisto vsi umrejo zaradi mesarja! In naj nimam niti kaplje mleka več, če to ni res!«
Nato je s parkljem nežno pobezala na tleh kosmati kepici in čisto prijazno dejala: »dajta no mir! Vstanita in pojdita z mano k potoku, da spoznata še druge živali!« Rozi in Peter sta se dvignila in ugotovila, da sta res živa. To bodo drugi krti gledali, ko jim bosta povedala, da tisto s soncem ni res! Torej je tudi to, da te pobere po treh urah brez hrane, navadna krtja vraževernost! Poslušno sta drobila za kravo in si radovedno ogledovala svet. Med potjo sta ves čas spraševala kravo: ali bo tam tudi kokoš? Ali je tudi kokoš tako velika kot krava? Katere živali bodo tam? Če je krava že kdaj bila pod zemljo in kakšni se ji zdijo črvi? Kaj je to in kaj je ono? »In kako se reče vsem tem barvam, ki niso črna?« je vprašala Rozi. »Kakšne barve?« je naveličano zamomljala krava.« Jaz vidim samo dve barvi! Belo in zeleno.«
»O?«
»Zelene je sicer več vrst, toda bela je samo ena. Bela kot mleko in najlepša zelena je travnatozelena!«
»Kakšne barve je je potlej nebo?« se je zavzel Peter. »Nebo je vendar nebesnozelene barve!« je krava zmajeala z glavo. »In... in tole? Kakšne barve je tole?« Pokazal je na pikapolonico, ki je sedela na travni bilki in si urejala tipalke.
»Pikapolončine barve je, s temnozelenimi pikami! Si mogoče slep?«
Peter, Rozi in krava so prišli do potoka. Tam ta krtka zagledala polno neznanih živali. Ko so te zagledale Petra in Rozi so padle v neusmiljen krohot.« Na pomoč! Krta z očali! Počila bom!« je vpila svinja, mali prašički pa so se valjali po tleh in presunljivo cvilili od smeha. »Kaj takega! Da ju ni sram! Ti tega že ne boš gledal, Robert!« je vzihovala kobila in svojemu žrebičku položila jezik čez oči. Ovce so vstale in buljile vanju z odprtimi gobci, iz katerih so jim viseli šopi trave. Race so se od smeha utapljale in vreščale: »Na pomoč! Utonila bom!Gaga, gaga, gaga!«
Le kokoš se je odlepila od svoje kokodajoče črede in začela razgrajati: »Zakaj si privlekla ta dva razbojnika, krava?! Takoj izginita, od koder sta prišla! Me kokoši, že tako težko pridemo do kakega deževnika, saj imate krti mnogo bolje razvit vonj kot me, pa še pod zemljo lahko rijete. Zdaj pa so si gospodje nabavili še očala in nam bodo požrli čisto vse! To ni pravično! Prav, si bom pa še jaz priskrbela podzemeljska očala pa baterijo pa črvolim pa mrežo za deževnike...,« je kokodakala kokoš. »Saj midva...prišla sva samo malo pogledat, kakšen je svet, nisva prišla krast. Res ne! Deževniki naju sploh ne zanimajo!« Toda če sta bila čisto odkrita, jima je že začelo zavijati po želodčku. Tista dirka za kravo je naredila svoje in kakšen čeden deževnik bi prišel ravno prav.
Krava je prikimala: «res, pojma nista imela o tem, kakšen je svet. Pomislite, še tega nista vedela, da je zelene in bele barve!« »Kje si pa vzela tisto belo barvo, krava? Tega pa nisem pričakovala od tebe! Nikar je ne poslušaj Robert!« je zgroženo zahrzala kobila.
»Ti nimaš pojma, krava!« se je razburila svinja. »Svet je izključno rumene barve! Pika!«
»Krava ima prav!« so v en glas zablejale ovce.
»Moder je!« so vreščale gosi.
»Oh, svet je rdeč, čudovito rdeč!« se je tako tiho oglasilo izza grma, da ni slišal prav nihče. Bila je stara mačka, ki se je temkaj delala, kot da jo na vsem svetu zanima samo umivanje tačk. V resnici pa sta se ji počasna krtova mladička zdela vredna vse pozornosti. Miši so postale že prehitre zanjo.
Kokoš se je razščeperila pred vsemi: »pustimo zdaj barve pri miru, saj vsi vemo, da sta rumena in bela edini barvi na svetu! Zdaj je važno le, kaj storiti s tema malima potuhnjenima krtoma.Če nista prišla krast, potem morata delati pri kmetu tako kot mi vsi! Brez dela ni jela!« Rozi in Peter sta bila že zelo potrebna hrane. Želodček se jima je oglašal kot majhen helikopter. Za enega samega črvička bi storila vse! »Prav z veseljem bova delala. Le vzemite naju v službo!« sta vzkliknila.
»No, in kaj znata delati?« se je pozanimala kokoš. Rozi in Peter sta se spogledala. V resnici sta znala samo jesti. »Saj sem vedela!« se je razburila kokoš. »Pokličimo psa, pa naj opravi z njima!«
»Jaz ju vzamem v službo!« se ju je usmilila krava. Počutila se je odgovorno zanju.
»Kako? Tvoja naloga je vendar dajati mleko. Krti o tem nimajo pojma!« se je drla kokoš.
»Že, toda če hočem imeti veliko mleka, moram veliko jesti in počivati. Lahko bi ležala v senci, krta pa bi mi nosila travo!« Rozi in Peter sta se lotila dela. Toda natrgala sta komaj nekaj šopkov trave, pa sta se zgrudila. Njune prednje šapice niso bile vajene takega dela. In še ta lakota! Travne bilke so jima kar plesale pred očmi. »Midva ... premalo močna sva, » sta zastokala. »Saj sem vedela!« se je repenčila kokoš. Rozi in Peter sta si goreče zaželela svoje mame, varne, temne votlinice in polne mize svežih ličink, ki bi jima tolažeče migotale po obupanem želodčku. Oglasila se je raca:
»vesta kaj, pridita v vodo in skupaj nalovimo nekaj muh enodnevnic!«
»Peter mi lahko pomaga vleči voz, Rozi ti pa medtem čuvaj mojega Roberta!« se je pridružila kobila. »En črv gor ali dol! Kaj tako kompliciraš, kokoš?« je zakrulila svinja. »Saj tudi jaz nič ne delam, pa dobim več hrane kot vi vsi skupaj!« je prhnila.
»Ker si tudi sama hrana!« jo je zavrnila kokoš.
»Ah briga me! Ne ljubi se mi razmišljati o tem! Zadovoljna sem, kot je. Pridita krtka, gremo k meni v svinjak, kjer se bomo najedli krompirjevih olupkov in gnilih jabolk!«
Rozi in Petra je po teh besedah oblila slabost. Želela sta si pobegniti domov, v zemljo, toda bila sta tako slabotna od lakote, da ne bi mogla skopati niti jamice za frnikolo.
Izza grma se je priplazila mačka.! »Mijav, ljubi moji, jaz ju vzamem v službo. Krti zelo dobro govorijo mišji jezik in vzela ju bom za prevajalca! Miškam bosta rekla, da jih zunaj čaka prijetno presenečenje, pokukale bodo ven – in hop presenečenje!«
To bi Rozi in Peter lahko delala. Govoriti sta namreč še zmogla. Odvlekla sta se za mačko na travnik. Nožice so se jima hudo tresle. »Veš vedno bolj se mi zdi,« je šepnil Peter, »tisto s soncem, tisto ni res, to pa, da krti umremo brez hrane že po treh urah, pa je res res!« Rozi je tiho zaihtela: »zdi se mi, da gre tista tretja ura h kraju!« In imela sta prav. Ustavili so se pri mišji luknjici.
»No, zdaj pa pokažita, kaj znata!« je zapredla mačka. Rozi in Peter sta se spogledala. Miške so bile vedno tako prijazne. Kadar so se srečali v podzemnih rovih, so pozdravile: »dober dan, Rozi in Peter!« Bile so vedno nasmejane, ko so tekale po svojih opravkih. In zdaj naj bi pomagala mački, da bi jih ... o ne, tega vendar ne moreta!
»Kaj še čakata? Če do večera ne bom prinesla nobene miši pred prag, ne bom dobila mleka.« »Smilijo se nama.«
»Mislita, da se meni majhne srčkane miške ne smilijo? Toda škodljive so! Če jih ne bi polovila, bi kmetu požrle ves pridelek! Služba je služba, družba pa družba!«
Rozi in Petru se je vedno bolj vrtelo v glavi. Nato ju je zajela tema in od strašne lakote sta se nezavestna zgrudila. To je bilo po svoje dobro. Vsaj nista slišala tistega, kar je sledilo. Minute so jima bile štete. Do treh ur brez hrane je manjkalo le še pet minut, pa tudi mačka je imla z njima vse prej kot poštene namene.
Nenadoma ju je prebudilo ščegetanje v grlu. Odprla sta oči in nad seboj zagledala kokoš, še bolj razburjeno kot po navadi. Basala jima je deževnike v usta in zasoplo kokodakala: »uf, za las je šlo! Res, prav malo je manjkalo, pa bi za vedno odšla v krtovo deželo!« Peter in Rozi sta si opomogla takoj, ko jima je kokoš pokazala velik kup deževnikov, ki se je zvijal pred njima. »Vsi so za vaju. S kolegicami smo jih nalovile. V slogi je moč!« Zdaj sta Peter in Rozi opazila, da so prišle še druge kokoši, tam so bile ovce in svinja s prašičkom, kobila se je zaskrbljeno sklanjala nad njiju in topla, velika solza je padla nanju iz kravjega očesa, da sta bila vsa mokra. Le mačke ni bilo videti nikjer. Rozi in Peter sta se basala s slastnimi deževniki in poslušala kokoš, ki jima je pripovedovala, kaj se je zgodilo: »Šla sem pogledat, če res delata in ne goljufata. Videla sem, kako nezavestna ležita na tleh in mačko, kako se sklanja nad vaju in glasno razmišlja: »Kar požrla ju bom! Če ju nesem pred prag, bom še tepena, saj kmet pravi, da so krti koristni, ker rahljajo travnik in žrejo škodljivce!« No in poem sem skočila na plano in zravsala mačko!«
Kokoš je privzdignila eno nogo, nagnila glavo in zdržano pristavila:
»Opravičiti se vama moram, ker sem mislila, da ste krti na tem svetu brez koristi in smisla. Da drugim samo odžirate kruh oziroma deževnike. In kar predstavljajte si, kako bi bilo, če bi naše travnike preplavili krti naočniki!« 
»Nihče na tem svetu ni brez smisla!« je zagodla svinja. »Če ni drugega, je tu zato, da je hrana drugim! In tudi mačko je treba razumeti. Tik pred penzijo je.«
Ko sta se krtka napokala, da sta bila kot kosmati žogici, so ju živali predstavile svojim možem. Rozi in Peter nista vedela, kako se jim reče. Čeprav sta bila stara že tri mesece, sta rekla ovnu: »pozdravljen, gospod ovčar!« Kozlu sta rekla gospod kozjek in biku kravjak, prašiču pa gospod svinčnik. Petelinu sta rekla: »Obljubiva, da ne bova pripeljala drugih krtov z očal na travnik, gospod kurjek!«
Vsi samci so se samo vljudno smehljali, saj sta bila le otroka kot vi. Čeprav vi že veste, kako se reče samcem na kmetiji, mar ne? Ko sta prišla domov, sta mamo našla na tlehh, med njenim šestnajstim živčnim zlomom, odkar sta odšla. Kuhinjska votlinica je bila poplavljena z maminimi solzami. Dolgo ju je samo cvileč stiskala k sebi. »Bila sem prepričana, da sta mrtva! Že davno so minile tri ure, odkar sta odšla! Tepčka moja, kako me je skrbelo! Kje sta pa bila?« je končno iztisnila iz sebe. Povedala sta ji prav vse. »No, ali vama nisem rekla, kako je za krte zunaj nevarno?! Mislita, da kar za šalo živimo pod zemljo? Tukaj smo na varnem in tukaj opravljamo svoje delo! Kar povejta: Kaj imata od tega, da sta lezla ven?«
»Videla sva, kakšen je svet, mami,« sta rekla tiho. »No, in kakšen je? Črn kot povsod.«
»Svet je rumen, zelen, bel, moder, rdeč in črn. Zelo lep,« je povedala Rozi. »Najlepša barva je tu, doma. In to je deževnikovo črna!« je pribila mama ter ju povabila k mizi. »Ker sta povedala po pravici, vama tudi verjamem, da v bodoče ne bosta počenjala neumnosti,« je rekla in jima postregla z obilno večerjo. Rozi in Peter sta pohlevno planila po jedi, kajti bila sta lačna, kot so vedno lačni vsi pošteni krti. Ta večer dolgo nista mogla zaspati v svojih mehkih posteljicah. »Veš, da si videti prav ljubka, Rozi, še bolj, kot sem si te predstavljal,« je šepnil Peter in dodal: »Nekoč bova ujela kresničko in jo prinesla domov, da bova videla, kakšna je mama.
»Obljubila sva ji, da ne bova šla več ven ...,« je zaspano zamrmrala Rozi. »Sicer pa sem jo v sanjah videla že stokrat: najlepša mama na svetu je. Veliko lepša od krave, čeprav tudi ona ni slaba.«
Naočnike pa sta vseeno skrila pod vzglavje. Nemara jima bodo še kdaj prišli prav.