Kaj je storila devojka Roža

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Poteka rok Kaj je storila devojka Roža
Tolovaj Mataj in druge zgodbe
Fran Milčinski
Kako so Mihajlovi pobratimi krenili na pot in kako se jim je pot končala
Spisano: Marta.Škulj
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kaj je storila devojka Roža


Silna bol je trgala srce devojki Roži. Vse misli so se ji zgrinjale v eno, kako bi bratu ubranila krvave naklepe in rešila nesrečnemu Mihajlu mlado glavo. Premišljala je vso dolgo noč, ob ju­tranji zori je šele zaspala. Okrepčana se je zbudila, tedaj se ji je na mah zablisnila misel in tako je tudi sklenila: z nečakom bo ubežala, z nejakim Marijanom, iz krute oblasti boriškega bana; sebe in nečaka bo dala v roke Mihajlovi ostareli majki, da ji bosta trdna poroka za sinovo glavo. Za sina in sestro bo rad zamenjal boriški ban Mihajla.

Kakor je sklenila, tako je hitela, da stori. Pozvala je ljubega nečaka, povedala mu je, kaj se je namenila, in ga je vprašala; — koj se je oklenil tete, da gre z njo. Bal se je očeta, kadar so se mu bliskale oči in je s pestjo bil po mizi in je grmeči mu glas pretresal hišo. Vekal je, ko je videl, da veka teta; — ne, brez nje ne bi mu bilo obstanka! Teta ga je poljubila: »Dečko, junak si, rešil boš Mihajlu glavo.«

Napisala je pismo, namenjeno bratu, in se je pismo glasilo: »Tvoja krutost, boriški ban, vpije v nebo. Naj je milostni Bog ne maščuje nad teboj in tvojim rodom! Da ti ustavim krvniško roko, sem ubegla s tvojim edincem k Mihajlovi majki. Najini glavi jamčita za Mihajlovo. Moje življenje in vsa moja ljubezen pa jamči za tvojega sina.«

To pismo je vzela s seboj in sta krenila z mladim Marijanom na vrt, z vrta sta stopila na most, preko mostu sta se obrnila v mesto. Vajena sta bila tega sprehoda, čuvaj ob grajskih vratih ju je videl, pa ni imel za kaj, da ju bara ali jima brani. Kraj mesta sta ubrala pot h krčmarici Mari.

Dolgo in živo je šepetala devojka Roža s staro pestunjo, obe sta se jokali in sta objemali nejakega Marijana. Slednjič je poiskala in dala stara Mara, česar sta potrebovala, da sta se pre-oblekla v kmetsko nošo. Devojka Roža se je prelevila v jedro kmetsko mladenko, ncjaki Marijan je bil mlajši njen bratec.

Še jima je Mara navezala v culico brašna, še jima je razložila pot in kje lahko prenočita, ako ju pred ciljem zajame noč. Devojka Roža pa je zabičala Mari, da do jutrišnjega dne živi duši ne razodene, kam se je namenila in napotila banova sestra z banovim edincem. Jutrišnji dan že sama pošlje banu sla in pismo, da bo spoznal sad svojega početja in pot, kako si reši sina. In še je naročila stari Mari, naj gleda in posluša, kaj se godi v gradu, da stopi pred bana in mu zadrži roko, ako bi jo togoten dvignil zoper Mihajla, preden mu je dospelo sestrino pismo.

Prisrčno so se poslovili in razločili in mlada jedra kmetica in njen mali bratec sta vzela pot pod noge.

Izognila sta se cesti, da se laže skrijeta, ako bi ju pogrešil ban in jima na sled zapodil svoje ljudi. Preko širne livade, porasle z redkim drevjem, sta spešila korake v dopoldanskem soncu. Dokler sta za njima gledala belo mesto, nad mestom grad, se je skrbno ozirala Roža, ali jima slede. Odleglo ji je, ko jima je beli Borič zatonil izpred oči.

Sonce se je povzpelo na poldne, tedaj sta sedla za senčnati grm, da si privoščita odpočitka in okrepčila. Bister studenček jima je nudil hladne pijače.

Malemu Marijanu je dišal obed na zelenem prtu pod visokim sinjim krovom. Zleknil se je, prijazno se je nasmehnil teti, parkrat je mežiknil in že je spal; ljubeznivo mu je teta branila nežno lice od sončnih žarkov, ki so zvedavo prodirali skozi zeleno vejevje. Vsesplošni božji mir ji je tolažil razburjeno dušo, še ona bi bila kmalu zadremala.

Zdramil jo je konjski topot. Prestrašena se je ozrla — ne, niso bili banovi ljudje, od nasprotne strani se vali po cesti oblak prahu.

Previdno je izza senčnega zavetja stopila bliže k cesti — glej, zavita v sivo prašino prihaja mogočna četa na konjih! In ni čuti le konjskih kopit, vmes zveni železo; vajeno je bilo Rozino uho tega zvoka — tako rožljajo verige sužnjev!

Že so se ločili izza prahu konjiki, skoro ne bi bila verjela svojim očem: bratovi ujetniki so, petnajst sužnjev je z okovi, zapetimi čez rame in prsi! Toda vsi sede ponosni na čilih konjih, polni zaupanja zro v junaka v svoji sredi. Za njimi pa se vrsti sto in sto jezdecev v dragocenih oblekah, na čelu jim jaha častitljiv starec.

Glejte, znašel se je junak, da se boriškemu banu postavi na dvoboj!

Domislila se je: vsi ti nesrečni ujetniki in njihov junak, vseh teh sto in sto mož in njihov glavar, vsi želijo in se nadejajo, vsi prosijo Boga, da pade v junaškem boju in izgubi glavo boriški ban, njen brat. In na strani jim stoji pravica in kjer je pravica, tam je Bog!

Nazaj ji je šinil pogled na nedolžno dete, mirno spi v zeleni senci, brez matere je zraslo, — ali naj izgubi še očeta? Zabolelo jo je srce, pognala se je s tratine na belo cesto in s krilečo roko ustavila četo.

Oglasil se je junak Duralagič s črnogrivega rjavca: »Kaj nas mudiš, devojka! Pičel nam je čas, poteka nam rok, da stopimo pred bonskega bana, da se mu postavim na junaški dvoboj.«

Devojka mu je odgovorila: »Dični junak, čuval ti Bog tvojo mlado glavo! Boriški ban je silen junak. Škoda bi te bilo, da umreš v boju. Ali nimaš majke in očeta, sestre in brata, ki bodo tožili za tabo? Pa glej, tudi boriški ban ima nejakega sina, ki bo jokal za očetom, a zrasel je brez majke sirota! Dični junak, poslušaj me in mi veruj, zaklinjam se ti pri grobu svoje majke! Ni treba dvoboja, vrneš se lahko s svojimi spremljevalci, od koder ste prišli. Kajti včerajšnji dan je obljubil ban, da bo oprostil sužnje brez pare dinarja, naj so mu našli junaka za dvoboj ali ne. Vseh trideset sužnjev bo prostih, tako je obljubil, le suženj Mihajlo ne bo. Ali nesrečni Mihajlo ni tvoja skrb, zanj nisi klican, zanj nisi namenjen v boj.«

Sužnji so jo spoznali: »Boriškega bana sestra je. Nudila nam je svojo zlatnino in srebrnino, da se z njo odkupimo.« Drugi so vikali: »Ubogi Mihajlo! Blag nam je bil tovariš v žalostni ječi.«

Duralagič pa je dejal: »Prevzel sem banovo pismo — kakor je pisano, tako sem vezan. Nazaj ne morem brez banove besede. Ali pade moja glava ali banova, odloči Bog. Pa če je božja volja, tudi nesrečnemu sužnju Mihajlu prinesem rešitev. Zahval j ena bodi za prijazni namen, ponosna devojka!«

Vsa četa jo je pozdravila in so jahali naprej in se gubili v prahu, ki se je dvigal izpod konjskih kopit.

Žalostna je zrla za njimi devojka Roža. Pa je pomislila: Vse je v bratovi volji in v bratovi moči. Le besedo da reče brat in ne bo dvoboja. Mihajlo bo prost, v beli Borič se vrneta sin in sestra Upogniti je treba bratu voljo, da izpregovori odrešilno besedo. Zato pa morata in ni drugače, kakor da do konca gresta pot, ki sta jo ubrala z nejakim Marijanom.

Zbudila je dečka. Naprej so ju nosile noge čez bujno livado, čez pusti svet, skoz tihe dobrave, po ravnem in čez brežine.

Nižalo se je sonce. Pešal je deček, bodrila ga je devojka Roža z veselim pripovedovanjem, češče in češče sta počivala. Slednjič je omagal. Oklenil se je tete okoli belega vratu in teta ga je nesla, gnala jo je želja, da čimprej dospeta do cilja.

Pred njima se je razprostiral širen hrastov gozd, še ta gozd da zmagata, onkraj gozda se vije temna Kolpa, tako jima je razložila stara Mara.

Nosila je Roža svoje ljubko breme, kmalu ji je deček zaspal na vratu, še je pospešila utrujeni korak.

Toda zajel jo je mrak, zgrešila je pot, ni bilo sledu ne koči ne staji, ni bilo glasu ne človeka ne psa, ustavila jo je noč.

Vdala se je, da sredi gozda počaka zore in dne. Sedla je v mehki mah, v gorkem naročju ji je spaval deček.

Plaha je noč v temnem gozdu. Visoko v hrastu grči ga vran, daleč za bregom zavija volk. Nočni veter piše, v njegovem dihu šušti listje, ječe veje — ali se ne plazi človek po grmovju? Ali preži hajduk v gošči? Noč je hajduku dan.

Devojki Roži so se zapirale trudne veke, grudil jo je spanec. Toda komaj je klonila glavo v kimavcu, že jo je zdramil neznani strah, cula je srce, kako ji bije. Neskončna se ji je zdela noč.

Zastokal je drobni nečak v spanju. Z rahlo roko mu je preložila glavo, tedaj se je zbudil in je zavekal, ni ga mogla utolažiti nesrečna devojka.