Kaj Vodnik od nas Slovencov in slovenskiga jezika na dalje piše

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kaj Vodnik od nas Slovencov in slovenskiga jezika na dalje piše
Valentin Vodnik
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 7, št. 20 (16.5.1849), št. 21 (23.5.1849), št. 22 (30.5.1849), št. 35 (29.8.1849), št. 46 (14.11.1849), št. 47 (21.11.1849)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1 Slovenci so radi ptuje pod streho jemali in jih gostovali. Vse božje službe so bile med drugimi šegami tudi z gostarijami obhajane; notri do današnih dni so imeli gostovanje per shodiših, sejmih ino ob velikih godovih. Sleherni ptujec je bil gost; vsaciga potújiga so s častjó sprejeli. Njih dobrota proti popotnim je bila taka, de imé ptujiga in imé gostú je bilo vse eno. Sledni od drugod pridejoči je bil gost, v gostje vzet; ino ako bi kdo ne bil popotniga gostoval, so mu sosedje hišo z vsim premoženjem požgali. Helmoldi piše od Slovencov, de nobeno ljudstvo na svetu ne gostuje tako rado, kakor Slovenci.

Beseda „gost” je enaka latinski „hospes” in nemški „Gast”. Učeni možjé so davno pred nami skazali, de Latinci, Nemci in Slovenci ne kradejo eden drugimu beséd, temuč de so med seboj bratje ene silno stare matere, ktera jih je v Azii med Perzianmi in drugimi ljudstvi rodila. Če so dalaj narazen šli, bolj se je ločil jezik med njimi; same koreninske besede (Wurzelwörter) imajo še nekaj stare podobnosti. Zatorej je neumno, jezikam tatvíno očitati; ampak je treba vediti, de naši evropejski jeziki tudi s Perziskim in Hebrejskim staro žlahto in nekaj podobnosti imajo.

Pervi Slovenci na Krajnskim so bili pod oblastjo Rimskih Cesarjev; potle so jih pod svojim jarmam imeli Huni, Goti, Franki ino Longobardi; vunder je ostalo med Krajnci nekaj starih navad in postav. Svojih lastnih kraljov niso imeli, temuč samo ob času kake vojske so eniga za poglavitniga bojvoda zvolili, do kteriga so zaupanje imeli. Beseda „kralj” pride morebiti od besede „kraj”, kakor de bi hotel reči: ta človek ima en kraj ali eno pokrajno v oblasti, zatorej je on krajel ali kralj.

Drugi gospodje so se imenovali knezi. Knez je dandanašnji ali firšt ali graf. Od tega so še zdaj imena, postavim, Knežjak, vas na Pivki, ‒ Knežnek, ena senožet per Radolci, ‒ in stara pesem od Marka Kneza. Ena grafia ali ena knežia je vse eno.

Od nekidaj so čutili Slovenci svojo moč, ino so se sovražnikam serčno branili. Večkrat so bili premagani ‒ ali nikolj niso zgubili prave ljubezni proti svoji domovini. Še današnji dan svojo lastno deželo silno ljubijo, in so perpravljeni, se za njo potegniti, ako bi jo sovražnik požréti žugal.

Noben Slovenec ne zapustí rad tih svojih; rajši je domá; težko ga je spraviti, de bi šel na ptuje prebivat. Slovenska ljubezin proti doma je dostikrat prevelika, de neradi gredó v žold (soldate), ne kakor Nemci, kteri na léta v soldate hodijo clo pod ptuje kralje. Slovenec pa ne gré drugam pod orožje, kakor le samo za domače dežele.

De so Krajnci serčni v boju bili, in de so še sedaj, ni treba dvojiti (dvomiti, cviblati), kér se vé: kakó serčno so se nekidaj s Turkam bojevali. Ob sedanjim času pa oficirji Krajnce hvalijo, de so nar boljši soldatje, kader se enkrat pervadijo.

Po Kristusovim rojstvu v létu 595 je en Kan Avarov, nekiga sovražniga ljudstva, Slovence hotel premagati, in je slovenskimu knezu Lavritu zapovedoval, de se mu ima podvreči; alj ta je unimu odgovoril rekoč? „Kteri človek pod milim Bogam je v stanu nas premagati? Mi smo vajeni ptuje dežele pod se spraviti, ne pa svoje lastne zgublovati. Premagovali bomo, dokler bode kej vojske in kaj meča na svetu.”

Slovenci niso med kerpkostjo in med grozovitnostjo zadosti razločka delali. Katere so premagali, so jih tudi neusmiljeno deržali, dokler niso bili bolj podučeni in razsvitljeni. Eniga izgovora so sicer vredni, zakaj tudi sovražniki so tako z njimi nasproti delali. Alj vunder so bili večidel sovraženi in poterti, kakor hitro so peršli sovražnikam v pést.

Od grozovitnosti Slovencov je peršel pregovor med Avarce, de Slovenec ni človek.

Pa so tudi Avarci gerdó delali s Slovencam; kader so ga premagali, so ga v sužnost spravili, takó de imé Slovenec je per njih imé sužniga postalo.

To imé se še dan današnji v ptujih jezikih najde in sužniga pomeni.

Od tega vedniga ponižanja pride, de Slovenci so nezaupljivi, in de radi za ušesi nosijo svoje skrivnosti. Zlasti ne zaupajo ljudém druziga jezika.

Slovenci radi skrivajo svoje stare navade pred ptujimi. Težko bode Nemec zvedel natanjko, kaj Slovenec misli, alj kakošne navade de ima.

Pokorni in bogljivi so sicer dosti radi; alj vunder ne marajo, de saj v varžatu figo pokažejo.

Kader bojo bolj podučeni, bojo tudi z več zaupanjem to deržali, kar si bodo skusili, de je za njih dobro. Krajnc nerad od stare navade odstopi, in kar je za dobro več lét skusil, terdno derží.

Slovencam očitajo, de se radi moštujejo za prejete krivíce, ‒ in res je, de so menili, de to je moško, kadar se moštuje, ino babje, ako se hudo s hudim ne povèrne. Alj te rečí so peršle od tega, kér jih sovražniki nasproti dražijo.

Prokopi piše, de Slovenci niso ne hudobniga, ne goljufiviga nagnjenja. Večidel so pošteni, ino tudi proti ptujcam dobrotljivi.

Krajnci so pisati znali, preden so bili ločeni od Slovencov na unim kraji Donave in so le sèm blizo Laške dežele peršli, zató kér imajo enako besedo povsod; Krajnc pravi: pisati, Pemec psati, Polec pisač, Moškovitar pisati.

Beseda „pišem” je silno stara, in kaže, de je od takrat, kader še niso čerk imeli, ampak so le malaIi svoje misli.

Še sedaj Krajnci nekaterim malanim rečém pravijo, de so pisane, postavim pisan prepèrt, pisano krilo i. t. d.

Slovenci imajo dvoje čerke; ene se imenujejo Bukvica, druge Kjurílica. Bukvica je v navadi per Slovencih ta kraj Donave; kjurílica uni kraj Donave.

Učeni se prepirajo, ktere čerke teh dvojih so stariši. Jez menim, de se zastonj trudijo, in de na tém ni dosti ležeče. Ako je prepír, se lahko zastopi, de nobeden resnice ne vé.

Kar zares vémo, je, de vsi Slovenci so nekidaj iz perviga besede in misli s podabami pisali; obraze ljudí, zverín in druzih stvarí narejali, in s takimi namalanimi znamnji spomínu pomagali.

Navada besede malati je bila po celim svetu, préden so bile čerke znajdene.

Od tega pride, de smo v besedi „pisati” vsi Slovenci enaki; alj kér so čerke bolj noviga znajdenja, zatorej čerk vsi enako ne imenujejo. Čerke so potlej znajdene, kar so se slovenski rodovi razdelili.

Krajnec pravi čerka, Polec litera, Serbec pismik, Hrovat slovo, Pemec in Moškovitar slova.

Krajnci so tedaj ob času svojiga prestopa čez Donavo proti Laškim brez čerk bili in so le s podobami pisali, to je, malali.

Malati pravijo vsi Slovenci, ino Moškovitarji molovati ali pa živopisati. Ali je od nemškiga vzeto, ali so Nemci od nas to besedo vzeli, ni mogoče skazati, ‒ priče so pomèrle. Morebiti je malati bolj slovensko, kakor nemško. Zakaj „malam” se zna rêči, de pride od „maliga”, kakor de bi rekel: jez malam, to je, na malim pokažem, ‒ na majhno podobo denem, v malim načerkam, kar je na sebi veliko.2

Pred poldrugo sto létmi3 je bil en mašnik v Teržiču na Gorenskim, kateri je po glagolitsko mašo bral.

Glagolitski jezik je nekidanji čisti slovenski jezik. Sedaj ga noben Slovenec popolnim na tanjko ne zastopi; vunder je tak, de bi se ga v kratkim vsi Slovenci lahko zastopiti navadili, ako bi se duhovno opravilo po njemu imélo.

Kdo in kdaj je glagolitske čerke znajdel, se natanjko ne vé. Modri možjé so te misli, de per eni glihi pred trinajst sto létmi so bile znane, to je, okoli pétiga stoletja po Kristusovim rojstvu; zakaj čez sto lét po tim so se Hravatje zavezali, de nečejo zoper kristjane vojske peljati, in so Rimskimu Papežu z lastno roko pisano obljubo v roke podali.

Okoli devetiga stolétja keršanskiga števila so misionarji Slovence k véri preobračali, so pisanje in branje bolj vterdili, in slovenski jezik perpraven delali za duhovske bukve.

Ob tim časi je bilo prestavljeno sveto pismo v slovenji jezik, kakor ga še sedaj imamo v Ljubljani v škofijskim bukvišu, natisnjeniga na Moškovitarskim v mestu Ostrog v leti 1581 s cirilskimi čerkami.

Zlasti si je perzadel véro in jezik pogmérati en grekiški mašnik Konstantin, kteriga so kristjani Ciril imenovali. Od tega Cirila so cirilske čerke, katere so po celi Moškovii (Rusovskim) še današnji dan v navadi.

Ciril in drugi pomagavci so prestavili mašne in druge duhovne bukve v slovenski jezik; čerke so naredili grekiškim podobne. S takimi bukvami je šel na uni kraj Donave; tam je bil za škofa postavljen v Moravii, in cirilske čerke so se vterdile takó, de jih skorej vsi Slovenci dan današnji imajo, kateri so grekiške vére, to je, starovérci. Dalmatini, Hravatje in Boznjaki jih poznajo, in zraven glagolitskih hranijo, karkoli jih je starovércov.

Kristjani pa rimske šege so jeli s časam nemške čerke imeti, katere so menihi srednih časov znajdli in po podobi latinskih zarobili. Zatorej dan današnji4 pišejo Pemci, Poljci in Lužicarji z nemškimi čerkami.

Krajnci so pisali po glagolitsko notri do 16. stoletja. Okoli Iéta 1550 je začel Primaž Truber z latinskimi čerkami pisati. On je bil rojen Krajnec iz vasi Rašica pod Trojakam na Dolenski strani v Kocianski fari; je postal mašnik in s časam korar v Ljubljani. Je prestavil na krajnsko PsaIme Davidove in Novi Testament; tudi je pridige in duhovne pisma pisal. AIj kér je bil luteransko véro učiti začel, so ga iz dežele v nemški rajh pregnali.

Od tega časa Krajnci po latinskim a b c pišejo kakor tudi Hrovatje, Dalmatinci in sploh vsi Slovenci, ki so bliži Laške dežele. Ob časi Primaža Truberja je več druzih Krajncov bukve z latinskimi čerkami pisalo.

Kar je bilo luterških bukev, so bile na Nemškim v Vitenbergi natisnjene.

Med temi je Sveto Pismo ali Biblia pretolmačena od Jurja Dalmatina5 natisnjena v leti 1584. Kér ta Biblia na strani take napise ima, kateri so Rimskimu Papežu in katolškim naukam zoperni, je bila ljudem prepovedana, iz rok odvzeta; ino sedaj malo takih bukev najdemo v rokah učenih móž. Ta biblia tudi ni taka, kakoršna ima biti po sklepih cerkveniga zbora v Tridenti.

Adam Bohorič je dal na dan gramatiko za krajnski jezik v leti 1584. Do sedaj se že malo takih bukev najde; vender jih imamo za nauk, de iz njih zvémo, kako so naši stari predniki pisali, jezik čistili, in podučili, kako bi se unanji izučili, naš jezik govoriti. ‒ Tudi ta gramatika je bila prepovedana, kér ona nekaj katolškimu uku zopernih podukov ima v predgovoru. Namesti te gramatike je dal na svitlo eno drugo perpušeno od višjih Pater Hipolit, kapucinar v leti 1715, natisnjeno v Ljubljani.

Bohoričova gramatika seje razgubila, Hipolitova je premalo med ljudí prišla. Sleherni pisavec je krajnsko pisal, kakor se mu je zdelo; nobeden ni gledal na stanovitno vižo, vstavo ali red. Pisarji poprejšniga stoletja so se dosti deržali po Bohoriču, ali v sedajnim stoletji so rili naprej, in s krajnskim pisanjem delali, kakor prešič z meham.

Oče Marka, minih bôsih Avguštinarjev kloštra na Dunajski cesti, v Ljubljani rojen pred mestam, vidijoč to nadlogo, je pisal novo gramatiko v letu 1768. On je imel v bukviši tega kloštra Bohoričovo in Hipolitovo gramatiko; vunder drugači je napravil svojo, jo na dan dal, in rekel: de do njegovih časov še nobene krajnske gramatike ni bilo. Alj potle smo zvedili, de on je imel poprejšne gramatike; ‒ zatorej naj gleda sam gori, kako si je upal neresnico govoriti in pisati.

Očetu Marku smo vunder hvaležni za več rečí. On je spet branje med ljudmí razširil; od trideset let se je skoro vsak pastir in pastarica brati naučila. Dosti bukev je med ljudí dal, jezik sem ter tje v bukvah očistil, omečil in lepši perrezal. Alj nektere rečí zastopnim niso dopadle; on je namreč stare mejnike brez vzroka prestavil; od starih gramatik odstopil, pisal kakor Ljubljanski predmestnani govoré; ni gledal na čistiši jezik Polancov, in dalječ od Nemcov stoječih starih krajnskih zarodov. On je preveč nemčoval, namest de bi bil slovenil. V nekterih besedah je brez potrebe hrovatil, v druzih pa premalo unajne Slovence čislal, kar je lahko ino treba.

Eden njegovih jogrov spozná, de se je dosti od njega naučil; vunder sedaj vidi, de je potrebno tudi stare gramatikarje poslušati, kteri so pred njim pisali.

Od tod pride, de oče Marka pri nas nobeniga nima, ki bi se po njem popolnim deržal; prestavljavci sv. pisma ino drugi učeni od njegove viže odstopajo, in se bližajo starišim pisarjem v jeziku in pisanji.

Iz tega sklenem, de bi dobro bilo skorej eno gramatiko in besediše viditi,6 v kterih bi se krajnski jezik v svoji čistosti najdel, stari mejnik le iz potrebe prestavil, govor po tih naukih perrezal, kakor so ga druzih jezikov učeni lepotili, in se nič nezapletalo, temué izrekovanje za ušesa, pismo in za pesem prilično naredilo.


1) Pod nadpisam: »Povedanje od slovenskiga jezika« je rajnki Vodnik v Ljubljanskih Novícah v letu 1797 in 1798 veliko pisal. Lani prenehano »povedanje« zopet povzamemo in ga na dalje podamo bravcam. Krajnce pa, ki nemorejo od »slovenskiga« nič slišati, prosimo v iménu rajnciga Vodnika za zaméro, de se prederzne on naš jezik slovenski jezik imenovati; saj rajnki Vodnik ni od našiga jezika clo nič vedil, kér se ni nikdar ž njim pečal; ni tedaj kriv, če je po starih šarah jezik Krajncov slovenski jezik imenoval!! Prizanesíte mu »dobri Krajnci«! ‒ on »vašiga naroda« zares ni hotel razžaliti s tem starim iménam, kér ni mislil, de se bote tudi vi kadaj s takimi kmečkimi rečmi pečali. Vredništvo.

2) Ali nam ne kaže Vodnik s tem, de ni vsaka beseda ptuja, ktero za ptujo imamo, in de smo Slovenci tedej dostikrat v rabi tacih besed prebojéči. Vredništvo.

3) Vodnik je to pisal v létu 1798. Vredništvo.

4) Vodnik je to pisal v létu 1798. Vredništvo.

5) Po nekterih narodnih povestih gre misliti, de Juri Dalmatin je bil Juri Kobi a imenovan, paValvazor v II. delu str. 434 pravi, de to ni res; Juri Kobila je bil Juri Jerišic, luterški pridigar. Vredništvo.

6) Vodnikove želje zastran gramatik so se obilno spolnile, kér imamo že več dobrih slovnic, ‒ besednjakov ali besediš nam pa še zmirej manjka, kér razun hvale vredniga Murkotoviga dosihmal nobeniga večiga besednjaka vsi Slovenci skupej nimamo. De bi pač zamogel obljubljeni kmalo na svitlo priti!

Vredništvo.