Kajžar Lars

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kvišku in naprej.
(Švedska vaška povest.)

Avgust Bondenson.
Izdano: Mladika 1/7–8 (1920), 154–156 (1920), 187–189
Viri: dLib 7, dLib 8
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Rojen sem bil tam gori v Nordalu od revnih ljudi in že kot mlad fantič sem moral v svet služit si kruh. Petnajst let sem služil pri istem gospodarju. To je bilo doli v Sletdalu, pri Andersu v Skeperupu. In v vseh teh letih ne vem, da bi mi bil rekel gospodar žal besedo; ubogal sem in delal zmerom rad, pa če bi se moral tudi pregristi skozi skalovje. Da, to so bila moja najsrečnejša leta, takrat nisem še vedel, kaj se pravi skrb — sedel sem k mizi in se najel do sitega, ko je bilo treba iti jest, zvečer sem legel in za drugi dan mi ni bilo treba skrbeti. — Plača je bila seveda slaba in komaj da sem se prihranil kaj za prihodnjost, kakor tudi sem varčeval in obrnil vsak vinar po petdesetkrat, predno sem ga izdal. Največ sem izdal za obleko, kajti čimbolj človek dela in se muči, tem več obleke strga. In poleg tega sem imel doma še svoje stariše, ki se jim tudi ni godilo predobro in pomagal sem jim zmerom, kolikor sem le mogel.

V Skeperupu je služila deset let skupaj z menoj Ana Stina, ki je postala pozneje moja žena. Dolgo sva se že imela rada predno je eden zinil drugemu le besedico. Potem sva pa vendar začela govoriti o tem, da bi se vzela in posihmal nama ni dalo miru, dokler nisva imela nekaj svojega. Zakaj se ne bi pretolkla tudi midva, kakor se toliko in toliko drugih, sva si mislila; zdrava in močna sva bila oba in dela se tudi nisva strašila.

In tako okoli božiča v zadnji zimi, ko sem bil v Skeperupu, sem pazil nekega nedeljskega popoldne, da sva bila z gospodarjem sama, in sem mu povedal, kaj sva si izmislila s Ano Stino ter ga vprašal, če bi nama ne dal v najem kosa zemlje. Toda on je postal nato takoj slabe volje in je rekel, da ne mara kajžarjev. Da tega ne more trpeti, kajti kakor hitro gre hlapec in se oženi in postane kajžar, je beda in revščina tu, je rekel. — Toda saj hočeva vendar delati, kar se da oba, Ana Stina in jaz, to sva se drug drugemu zaobljubila, sem rekel, in tako bi na najeti zemlji prav tako lahko zaslužila kruh kakor na pristavi.

— Seveda, to se samo zdi tako, ampak on to pozna — če pride potem kopa otrok in je treba vsakega hraniti in oblačiti niti delo samo niti pomoč dobrih ljudi ne zadostuje in iz tega ne nastane drugega kot revščina, je dejal.

Silno težko sem to slišal in nisem mu hotel verjeti. — No, če ne gre pri njem, pojde pa pri kom drugem, sem si mislil. Menda se ne boje vsi kmetje tako kajžarjev kot on, drugače ne bi moglo biti toliko teh ljudi. Sedaj sem se šele prav razvnel, moral sem preskrbeti kos zemlje v najem in tako sem na spomlad odpovedal zase in za Ano Stino službo. Anders mi je dejal, naj dobro premislim, predno odidem, toda nisem se brigal zato — zazdelo se mi je celo, da je rekel to samo zato, da naju ne bi izgubil.

Naslednje nedelje sem se odpravil na pot in povprašal pri drugih kmetih v vasi. Toda nihče mi ni hotel prepustiti koščka zemlje. Bilo je, kot da so se vsi zakleli proti meni.

Tedaj sem izvedel, da je vrgel Rike Bjern v Fielidnu Bringla, ki je bil v Skogsmadenu pri njem kajžar, z ženo in šesterimi otroci na cesto, ker ni mogel plačati. In čeprav sem vedel, da je Bjern najhujši krvoses, kar jih je bilo na svetu, sem šel vendar k njemu in ga vprašal po zemlji, kajti strašansko me je peklo v prsih, da ne bi bil v stanu preskrbeti si še to pomlad bajto. Vsak je seveda vedel, da sva odpovedala službo. — No, pri Bjernu je šlo vse po sreči. Bajto dobim lahko, je dejal, ampak zato bom štiri dni delal pri njem. Za tisti bori košček zemlje je bilo to silno veliko.

Odšla sva vun in si ogledala prostor. Ležal je sredi gozda ob močvirnatem travniku. Človek bi bil lahko preštel vse strnišče po zadnji žetvi na izsesanih in izžetih njivicah. Bajta in mali hlevček sta se skoro podirala. Na strehi so bile velike luknje, in skozi zidne špranje je človek lahko pomolil roko. Vsa okna so bila razbita in dimnik se je bil podrl. Meni je pa bilo, kot da sem začaran, ničesar se nisem ustrašil. Le korajžo, sem si mislil, ko prideva z Ano Stino sem, bova hišo in zemljo že popravila — in zdelo se mi je skoro, da že vidim, kako gosto raste zeleno žito po obsušenih njivah in kako lepa in prijazna je hišica. Gozd je bil v bližini — saj vendar ne bo težko bajtico popraviti. Čudil sem se le, kako da so jo oni, ki so preje stanovali tu, tako zanemarili. Gotovo so bili ničvredni ljudje, sem si mislil, ki menda res niso zaslužili drugega kot da so jih postavili pod kap. — In tako je napisal Bjern, ko sva se vrnila na pristavo, pogodbo in jaz sem narisal pod njo velik križ.

Sedaj je bilo storjeno. In ko sem prišel domov na Skepernel, je bila Ana Stine tega strašno vesela. Rekla je, da ji je čisto všeč, da stanujeva gori v gorah, da bom le jaz pri njej. In delala bova in si gori vse lepo uredila, to je tudi rekla. Ko je prišel dan najine odpovedi, je ostala Ana Stina v vasi, da bi našila perila in pripravila, kar je bilo treba za hišo. Jaz pa sem šel gori v Skogsmaden, da bi bilo vse v redu, da se bo treba preseliti. — Za tisto malo, kar sva si bila prihranila od svojih letnih plač, sva si kupila že eno kravo, par prašičev in nekaj oprave in posode.

Ko sem prišel gori, sem začel podirati vse, kar je bilo gnjilega in preperelega.

Tedaj je prišel k meni Bjern in me vprašal, kaj delam, zakaj podiram bajto.

»Hm,« sem rekel, »v taki luknji vendar ne moram stanovati. Treba je vendar hišico malo popraviti, predno se naseliva.«

»Ja, s čim pa misliš popravljati? Kolikor vidim, nimaš niti koščka lesa, da bi djal mesto starega,« je rekel na to.

»Seveda ga nimam,« sem odvrnil. »Toda hotel sem Vas že prositi, če bi mi dovolili vzeti iz gozda par dreves, odplačam Vam jih z delom.«

»Haha,« se je zasmejal grdo, »tako si računal? — No, moram ti reči takoj, da storiš najbolje, ako to misliš, da pustiš hišo kakršna je. Iz mojega gozda ne dobiš niti enega debelca, da veš, in če bi hotel delati tudi celo leto za eno deblo; kajti nočem, da bi Se navadili moji bajtarji gospodariti po mojem gozdu. Če jim dovolim enkrat, potem tega ne morejo nič več pustiti. Suho dračje, to si lahko vzameš za kurjavo, to stoji v pogodbi. Če pa posekaš eno samo drevo, boš imel opravka z menoj. Zapomni si to za zmerom, to ti pravim.«

Obrnil mi je nato hrbet in odšel svojim potom.

Bil sem kot pribit. Niti besedice nisem spravil iz sebe, da bi mu odgovoril. Toda ko je odšel, se mu je polastila neznanska jeza.

»Haha,« sem kričal, »kaj misliš, da je ustvaril Bog samo zate ta gozd, ti skopuh ti nečloveški? Čudno, da pustiš, da gnezdijo ptiči v tvojem gozdu, ko svojemu revnemu bližnjemu odrekaš eno drevo, da bi si zakrpal svoj žalostni brlog. — Pravim ti —« sem rekel, kajti kipelo je v meni, »pride nekoč dan, ko spustim svojega rdečega petelina, da bo potegnil s repom po celem hribu.«

Pa menda me ni slišal več.

Tistega dne nisem mogel več delati. Zalučil sem sekiro v bajto, oblekel suknjo in odšel v dolino k svojemu staremu gospodarju. Toda ko sem prišel tja, me je bilo sram, da bi pripovedoval kaj se mi je zgodilo, in sem si izmislil neko drugo prošnjo. Celo Ani Stini nisem hotel reči ničesar, da ne bi postala žalostna.

Ko sem se malo pomiril, sem se vrnil k bajti in si izposodil gredoč pri županu v tali par ducatov desk, ki sem jih moral dati spraviti čez pol milje daleč gori v Skogsmaden. In kmalu nato je bila bajta za silo v redu. Popravil sem vogale, zamašil zid z mahom, prekril streho s šoto, sezidal nov dimnik, djal na podstrežju nove deske, kjer so bile stare zanič, in naredil nova okna, tako da je bilo vse lepo pogledati.

Potem sva se po poroki preselila v najin novi dom in sva bila srečna, kajti človek je zmerom srečen v prvih dneh ko postane svoj gospod. Seveda sva morala trdo delati, da, še mnogo hujše nego kdaj preje ko sva služila. Ana Stina je delala po cele dni doma na najini zemlji kot moški. Kopala je in žgala, skopala pri hiši vrt, nasadila zelenjavo in delala vse mogoče. Jaz sem pa moral po štiri dni na teden hoditi k Bjernu in ta je znal iz človeka izvleči kar je hotel in pozno v noč smo mu morali kajžarji delati. In tu pa tam je bilo treba tudi ob prostih dneh delati pri Bjernu za neznatno plačo, kajti gori v hribu sva morala tudi kaj imeti za življenje. Seveda nisem na ta način mogel doma kdovekaj delati. Sreča je bila, da mi je na spomlad pomagal pri vožnjah Janez s Kázena, kajti imel je dvoje voznih krav. — In bila sva dobre volje, upala sva na jesen, ko dozori žito, kajti posejala sva precej ovsa, in veliko njivo s krompirjem sva tudi imela.

Toda oves se na izsesani zemlji ni obnesel; komaj da se je vrnila posétev in zrnje je bilo drobno in slabo. Vendar je bilo nekaj slame za krmo za živino in to je bilo vsekakor dobro. Krompir je obrodil bolje, kajti nasadila sva ga bila v novopripravljeni zemlji, ki sva jo okopala in osušila. Tudi zelja je bilo precej, tako, da se nisva bala zime.

Okrog božiča je prišel na svet Ola, najin prvi fant, in tedaj sva bila neskončno vesela. Je pač tako z otroci, ne večajo nam samo skrbi ampak tudi veselje.

Tako je preteklo nekaj let. Imeli smo v hiši že troje majhnih kričačev, tako, da je imela Ana Stina dovolj opraviti z njimi. Tako mi ni mogla več pomagati pri domačem delu. Bjern je bil strog kot zmerom in ni mogel človeka dreti nikdar dovolj .. Toda navadil sem se bil že tega. Bil sem dobrega zdravja in vse je šlo dobro. Delal sem za dva in najina zemlja je rodila zmerom bolje. Izkopal sem jarke, osušil sem njive in šoto in storil vse mogoče, da bi zboljšal svoje malo gospodarstvo. Kupila sva si tudi mlado kravico, ki bi morala imeti o božičku prvo tele in na spomlad sem jo mislil obenem s staro vpreči — potem mi ne bi bilo treba več jemati živine na posodo. — In zmerom sem še upal, da bom lahko rekel nekoč svojemu staremu gospodarju, da se mi godi bolje kakor mi je bil prerokoval.

Toda človek obrača, Bog obrne. Nekoč v zgodnjem poletju je hotel Bjern voziti zemljo z močvirja in določil je mene za ta posel. Ko sem stal v mokrem močvirju in nalagal zemljo, sem se pa prehladil, moral sem v posteljo in ležal sem, ne da bi se mogel ganiti, dva dolga meseca. Hudi časi so bili to in silno smo stradali. In Bjern je bil brez usmiljenja, zahteval je ravno tako svoje delavne dneve in je grosmo morali ovce, oba lepa prašiča in še jagnje povrhu, da smo si mogli najemati dninarje.

Šele pozno poleti sem okreval toliko, da sem se mogel doma nekoliko ozreti za delom. Tedaj sem opazil, da se je začel kriviti strop v hlevu, in se začel podirati, preperel kakor je bil od dežja in starosti. Popravljati ga se ni izplačalo, ker je bilo vse skupaj gnjilo, in dobiti ga iz doline, za to nisem imel sredstev — nisem imel ne denarja, da bi ga kupil, pa tudi vedel ne bi, kje naj si ga preskrbim. Tedaj mi je šinila v glavo misel: Vsekam si pač tu v gozdu eno deblo in ga prinesem skrivaj sem. Pa naj bo že kakor hoče.

Zvečer sem se splazil v borovi gozd in posekal močno drevo. Ana Stina mi je pomagala potem obsekati in prepeljati na vozičku domov. Čez štor sva naložila zemlje in pobrala vsako trščico in vsako vejico in vzela vse seboj, da ni bilo ničesar opaziti.

Ko se je zdanilo, sva se spravila na delo, da bi dejala novi tram na streho. — Delo je šlo dobro izpod rok. Potem je šla Ana Stina v hišo in pristavila kavo, kajti na vse to sva morala vendar izpiti dobro skodelico kave in pokrivajoč novi strešni tram, sem se smejal sam sebi, da sem tako lahko opeharil Bjerna. Imel sem nepokritega samo še par komolcev — kar naenkrat sem zapazil Bjerna, kako je korakal čez travnik in naravnost proti meni. Da sem imel puško, bi ga bil gotovo ustrelil, tako divji sem postal. Kaj ga je sam vrag poslal sem ali kaj, da je moral priti ravno sedaj.

Tedaj je prišel do mene in seveda takoj vedel, za kaj gre. Pogledal je novi strešni tram in potem kolesnice, ki so vodile iz gozda sem.

»Aha, kaj te imam sedaj, ti tat ti!« je dejal.

Ta beseda me je tako pogrela, da nisem vedel kaj delam. Potegnil sem sekiro k sebi, skočil s strehe in planil vihteč sekiro v rokah nanj.

»Zini še enkrat tat in razbijem ti bučo, ti krvoses!« sem kriknil.

Bjern se je ustrašil in se umaknil.

V tistem hipu je pritekla Ana Stina iz hiše in se vrgla med naju.

»Kaj počenjaš, Lars! Pomisli, kaj delaš, Lars! Ne pahni nas v nesrečo!« Izpustil sem sekiro in ljutost se je polegla, ko sem videl Stinin strah. Začel sem se tako tresti, da sem komaj obstal na nogah. Hvala Bogu, sem se domislil, samo da nimam človekove smrti na vesti — vse drugo naj bo že, kakor hoče.

Tedaj je stisnil Bjern proti meni pesti in siknil: »To boš drago plačal! Najprej me greš okrasti potem pa še groziti s sekiro! Vidiva se pri sodniji!«

S temi besedami je odšel.

Ana Stina je stekla za njim in ga prosila za božjo voljo, naj nas ne upropasti. On pa jo je samo sunil od sebe in ji ni odgovoril.

In tako je prišlo res do sodnijske obravnave. Hotel me je ugonobiti, ker sem mu grozil s sekiro: toda to ni šlo, ker ni bilo prič. Tudi je mislil, da me bo tako pritisnil, da me bo mogel spoditi iz hiše. Zato pa, ker sem usekal v njegovem gozdu drevo, sem moral plačati petindvajset tolarjev.

Od kod naj vzamem revež toliko denarja, tega res nisem vedel. Birič pa si je znal pomagati, prišel je k nam in zarubil kravo, najpotrebnejše, kar smo imeli. Stisnil sem zobe in molčal. Ana Stina je pa glasno jokala. Odkod naj vzamemo sedaj kapljico mleka za otroke in kaj naj si vzameva sama k suhemu kruhu? Sedaj smo bili izgubljeni! Mlada krava do božiča ne bo dala mleka in do tja je bilo še precej dolgih mesecev. Da bi se vsaj s to zadovoljil! — Mislila sva, da dobiva še kaj od krave nazaj kajti med brati je bila vredna svojih štirideset tolarjev. Toda kar dobi birič enkrat v kremplje, se ne vrne nikdar več.

Par dni sem hodil potem kot ujetnik in iz same bolesti nisem vedel kaj naj počnem. Oblekel sem nato svojo nedeljsko obleko in se odpravil na pot k svojemu staremu gospodarju. Torej je imel vendar prav, ko mi je prerokoval bedo in revščino. Toda to ni pomagalo sedaj nič, moral sem dol in govoriti z njim. Pomoči nisem nameraval prositi, zato sem bil pretrmoglav; dober svét sem pa imel pravico prositi moža, ki sem mu služil zvesto celih petnajst let. Povedal sem mu zdaj, kako se je obnašal Bjern že od začetka proti meni in nisem mu tudi prikrival, kakšen sem bil jaz proti njemu.

Anders mi ni predbacival ničesar, ampak dal mi je prav in rekel, da je Bjern lopov in krvoses. In dobil sem svét in pomoč — celih petdeset tolarjev mi je posodil, da bi si mogel kupiti drugo kravo. In vsako leto naj bi mu plačal po deset tolarjev nazaj. Obresti pa ni hotel.

Sedaj sem bil zopet na nogah. Moči so se mi kmalu vrnile, tako da sem bil v stanu obdelavati svojo zemljo in delati tlako. Edino kar me je bolelo, je bilo, da sem se moral mučiti in trpeti za svojega največjega sovražnika, kajti to je bil Bjern. Nisem ga mogel videti pred očmi, da me ne bi stresnilo po vsem telesu in mi ne začela stiskati pest sredi božjega daru. — Lahko bi se ga bila sicer iznebila in prišla na kako drugo posestvo, toda vedela sva, kako težko je dobiti kaj drugega; in poleg tega bi bilo hudo vse pustiti, ko sva slednjič vse tako uredila.

Drugo leto potem je hotel Bjern začeti sekati gozd. Sicer je pazil na gozd kot na svojo zenico in nikdar mu niso bila debla dovolj draga plačana, kadar so prišli Sundalci, da si nakupijo lesa. Toda nameraval je izbiti kolikor mogoče veliko denarja iz cele stvari. Pridobil bi s tem več zemljišča za njive, prodati bi hotel večino lesa in vse veje in vrhove za težke denarce in poleg tega je hotel, da bi ostalo še zanj nekaj lesa, da bi si zidal nov hlev. Stvar je bila torej pretkano preračunjena.

Tedaj se je bilo treba mučiti bolj kot kdaj prej. Bjern je bil ves kot neumen — vse naše delo mu je bilo premalo. Kakor tudi smo prišli zgodaj, je bil vendar že vedno pred nami v gozdu in nas sprejel z zbadanjem in kletvinami, da nismo prišli preje, in z delom nismo nehali preje, dokler se ni tako stemnilo, da se ni videlo, kam je padla sekira.

Pozimi smo torej sekali les, na pomlad smo pa začeli kopati in sekati korenine.

Par dni pred kresom bi morali začeti žgati oglje. Dolgo poprej je že žgalo solnce in pihal dober veter tako da je bila šota in dračje in strnišče suha kot poper. Zažgali smo in Bjern je ležal prvo noč sam zunaj v gozdu in pazil na ogenj, tako tudi drugo. Tretjo noč pa — bila je ravno kresna noč — je ostal doma in naročil meni in Janezu s Kazena, da paziva na ogenj.

Ležala sva torej na gozdnem robu in gledala plamene in vdihavala šotin dim. In vzela sva iz žepa svoje pipe in jih zapalila, kajti nekaj dobrega sva si pa vendar hotela privoščiti, če sva že morala ležati tu. Bjern nama ni dal niti kapljice žganja, da bi lažje čula.

Ko sva tako ležala, sem rekel — za vsako besedo vem še, ki sva jo izpregovorila, kakor da bi bilo včeraj: »Slišiš, Janez,« sem rekel, »midva imava pač samega vraga za gospodarja.«

Janez je pokimal.

»Da,« sem dejal, »kozarec vina bi nama pa že lahko dal, če bi hotel biti tak kot so drugi ljudje, če že morava ležati v gozdu in paziti — in celo v sami kresni noči.«

»Haha,« je rekel Janez, »to mi ne bi prišlo samemu na misel, če ne bi bil rekel ti. Haha! Bjern da bi dal žganja! Hahaha! kaj ti vse ne pade v glavo! Bojim se, da se mi ne izvini čeljust od smeha!«

»Ti se lahko smeješ, ti,« sem rekel, »jaz bi pa najraje klel!«

»Veš kaj, Lars, mislim, da si na vse to že lahko privoščiva malo žganja,« je rekel Janez in se še bolj smejal, potegnil k sebi svojo vrečico in privlekel iz nje majhno steklenico žganja in dobro potico za prigrizek

»To pa to,« sem dejal. »Seveda, ti si kaj takega lahko privoščiš, ko nimaš otrok, ki vedno odpirajo usta po vsem, kar si človek more privoščiti.«

»Da, to je morda res — toda kolikokrat sem si vkljub temu želel enega fanta; tako ima človek vendar koga za kogar trpi in dela,« je odgovoril Janez, ki je medtem odmašil steklenico in si nalil žganja.

»Za kogar človek trpi in dela, da, to je res,« sem rekel jaz. »Haha, mučiti se moraš, seveda, da dobé kmetje za teboj novega sužnja. In za vse to te še zmerjajo. In kako zabavljajo čez človeka, da si še upa spravljati otroke na svet! Toda odkod naj bi dobivali potem oni svoje sužnje, če bi jim jih ne preskrbljevali in redili mi?«

»Na, vzemi in daj raje mir sedaj!« je rekel Janez in mi ponudil kozarec žganja. — »Ne smeš biti tako strupen,« je rekel. — »Bog že ve, kaj je dobro za nas. Če ti da otroke, ti bo tudi dal, da jih boš mogel zrediti in vzgojiti.«

»Seveda, če se mučim kot črna živina,« sem rekel. »Bog ne da ničesar zastonj.«

»Kaj ti ne da zdravja in moči, da se moreš mučiti?«

»Da, to že, kako bi se pa mogel drugače mučiti — sicer bi imela občina mene in otroke na vratu.«

»Prosi samo ljubega Boga, da te obvaruje nezadovoljstva, to je najhujši greh, kar jih je in dela same slabe misli,« je rekel Janez.

»No, ne bo mi niti bolje niti slabše, če sem sedaj zadovoljen ali ne — da pa lahko mislim kar hočem, to je pač najmanjša pravica, ki jo lahko zahtevam,« sem odgovoril in mu dal kozarec nazaj.

Janez ni rekel ničesar na to, ampak šel in popravil nekaj kopic, ki niso hotele prav goreti. Potem je prišel in legel poleg mene z glavo pod roko. In čez nekaj časa sem slišal, da je smrčal. Bil je truden, kakor jaz — in zanesel se je name.

Jaz sem pa ležal in se prepiral s svojimi mislimi. Vse, kar je bilo temnega in grdega, kar sem prestal v vseh teh šestih letih od Bjerna, mi je prišlo v glavo. Kako me je odiral, gonil do zadnjega, ko sem ležal bolan in napol mrtev — radi njega; saj sem zbolel pri njem. In kaj me ni spravil pred sodišče in pahnil v nesrečo? Če bi me mogel segnati iz hiše in zemlje, bi bil to storil. Kaj ni bilo radi njega, da je odgnal birič našo edino molzno kravo in vzel mojim otročičem zadnjo kapljico mleka iz ust? — Zmerom hujše mi je postajalo pri srcu. Čisto sem pozabil, da tudi sam nisem bil čisto brez krivde. — Féj! In tak pes naj še živi? sem si mislil. Saj on nima več srca v sebi kot ta ogenj, ki požge vse, kar more doseči.

Tedaj sem opazil, kako je plamtel tam na gozdnem robu ogenj iz neke kopice. Nato je siknil iz nje plamen in se vrgel na grmičje. Zacvrčalo je in grmičje je začelo goreti. Hotel sem takoj skočiti pokoncu in pogasiti, toda nisem mogel. Tako strašna misel me je zopet navdala. »Rdeči petelin še živi,« sem dejal. »Rdeči petelin, vun, sedaj nisi moj!« sem rekel in komaj sem se zdržal smeha. »Haha, sedaj sem močnejši kot sam Bjern, sedaj sem jaz gospodar čez cel gozd.« V grmičju je prasketalo, začelo je cvrčati in pokati med borovci — plamen je švigal dalje in dalje. Bil sem kot brez uma, skril sem glavo med rokama. Bilo mi je, kot da bi smel naenkrat vreči iz sebe vso tisto težo in umazanost, ki sem jo nosil leta in leta. Pusti, pusti! sem mislil. »Kaj mi je treba čuti a tudi Janez ne čuje —! Sedaj izginjajo debla in tramovi, haha! Kaj nočeš petindvajset tolarjev za vsakega, Bjern? Vzemi si jih, očka! — V glavi se mi je vrtelo. Končno že nisem vedel, če čujem ali sanjam.

Tedaj je začelo strašno pokati. Pogledal sem kvišku. Moj Bog, kaj sem storil! Ogenj je bil v gozdu, goreli so vrhovi dreves. Kot nor sem planil pokoncu in zdirjal tja. Ogenj se je širil proti strani, kjer je stala moja hiša. Tekel sem čez goreče grmovje, zagrabil veliko vejo in tolkel divje po ognju okrog mene in tekel vedno dalje in dalje noter med goreče drevje. Ožgal sem si roke in noge, obleka je začela tleti in dim me je skoro zadušil. Toda zmerom sem še tolkel okrog sebe. Slednjič se mi je zdelo, da vidim kako gre proti meni velik plamen, visek kot hiša, da me je potegnil seboj v zrak — bilo je tako svetlo in vroče — in moral sem z njim, visoko, visoko, visoko. Potem ne vem ničesar več.

Ko sem mnogo pozneje prišel k sebi, sem ležal v benesborškem lazaretu. Skušal sem se premakniti, toda bolelo me je tako po vsem telesu, da sem moral ležati čisto mirno. In videl nisem ničesar, peklo me je v očeh, kot da sem imel ogenj v njih. Tedaj sem se spomnil, kaj se je zgodilo. Ah, kako me je bolelo to, mislil sem, da se mora moje telo zdrobiti, tako me je tiščalo. Želel sem si, da bi bil mrtev.

In tako je pretekel čas in končno sem toliko okreval, da so me mogli priti iskat v lazaret. Bil sem slep. To je bila moja prva kazen; toda ni bila najhujša.

V bolnišnici mi niso hoteli povedati, kaj se je vse zgodilo, odkar sem se bil gori v ognju onesvestil. Toda povedala mi je Ana Stina, ko me je prišla iskat.

Zgrozim se zmerom, kadar se spomnim, kaj mi je pripovedovala. Janez s Kazena se je bil zbudil, skočil za menoj in me potegnil iz ognja. Potem so prišli ljudje od vseh strani gasit. Toda ni se dalo. Gozd je bil suh kot smodnik. In zgodilo se je kakor zmerom pri gozdnih požarih; naj bo zrak še tako miren, ko se ogenj začne, ne trpi dolgo, da se dvigne veter. In plameni so švigali od drevesa do drevesa, daleč in zmerom dalje v izsušeni gozd. Tu in tam so skušali ogenj zajeziti — toda planil je zmerom čez — ni se dal ustaviti, moja hiša in pet drugih je zgorelo in komaj da so mogli ljudje rešiti sebe in živino. Morali so gnati živino k jezerom in panje in druge drobnarije, ki so jo imeli po hišah, so morali vzeti seboj na čolne in odpeljati na jezero in tam so morali sedeti z otroci in vsem, dokler ni prenehal ogenj. In volkovi in lisice, ki jih je ob takem času toliko tu v hribih, so bežale in se zatekle naravnost v hiše in med ljudi. In ptiči so letali okrog svojih gnezd in kričali, toda dim in ogenj sta jih prepodila. Da, na milje dolgi in široki gozd je pogorel z vsem, kar je bilo v njem in kar ni moglo leteti. Petero revnih družin je bilo brez strehe in jaz sam sem postal iz delavnega poštenega moža bedno človeče, ki mora skrbeti občina zanj in njegove otroke — sedaj ne morem več delati zanje. Ah, kako rad bi delal, delal do krvi, samo da bi bilo vse, kakor poprej! — Moja najhujša kazen pa je, da imam na vesti življenje enega človeka, tudi če je bil tudi moj največji sovražnik, me vendar peče strašansko. Ko je gozd pogorel, je Bjern šel in se obesil.