Kaša

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kaša.
Izdano: Slovenski narod 29. november 1883, (16/274)
Viri: dLib 274
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

„Al prav se piše kaшa ali kaša,
Se šola novočrkarjov srdita
Z ljudmi prepira starega kopita,
Kdo njih pa pravo trdi, to so vpraša!“

Dr. Preširen.

Kaša! Za božjo voljo, kaj bo iz te kaše! Tak prozaičen naslov! Tako si mislite, gospod urednik. Pa le počasi! Ali nesem postavil temu spisu na čelo Preširnove stihe? In tam je — kaša! Klasična beseda torej, če že ni klasično tisto, kar beseda pomeni.

In zdaj pač menite, da bom začel razlagati in razkladati tu pod črto kulinarične in gastronomične skrivnosti,

„— — — kako se kuha,
Pekó se piščeta, soli se juha,
Kakó se razne mešajo salate“ ...?

Ne bojte se! Veste, ta naslov je samo takisto „zarad lepšega“; — idejo te kaše Vam hočem takoj načrtati. Ali čitate „Cvetje iz vrtov sv. Frančiška“? Škoda, da vprašam. To je prepobožno za Vas. Vender, čitate barem tiste žoltorujave liste, pod katerimi se skriva stoprav „Cvetje“ samo? Vidite, na tiste liste bi Vas rad opozoril — pa tudi ne na vse, ampak samo na one, na kojih razvijam svoje ideje o novem slovenskem pravopisu. Aha, — zdaj Vam se bo stoprav zasvitalo v glavi ter po mostu „asocijacij idej“ boste prišli do spoznanja, da je vender-le nekako opravičen naslov moji studiji ... „Se šola novočrkarjev srdita, z ljudmi prepira starega kopita“ , — poje pesnik, in takšen novočrkar sem na tistih žoltih listih tudi jaz, gospod urednik.

Nove orthografije nam treba, — to ve vsak omikani Slovenec; treba nam orthografije, ki izrazuj, takorekoč fotografuj svojimi pisnimi znamenji živo besedo kolikor mogoče. Zdaj pa trdijo nekateri, da bi moral pravopis biti ob jednem natančen in — priročen, praktičen, ne pa kompliciran: devet črk za jeden glas! In pa še jeden moment, da bi se ne smel nikdar prezreti pri ustanovljenji novega pravopisa: „slovenski novočrkar' moral bi stopiti v zvezo z drugimi slovanskimi novočrkarji — najmenj ozirati se saj na ostale Jugoslovane, ne pa po svoji trmi kovati in variti hieroglife, ki bi nas, kakor kitajski zid mahoma odločile od naših bratov!“ .

Glejte, tákih mislij so moji rojaki, — ljudje „starega kopita“! Pravopís slovenski bodi praktičen, ne pa kompliciran in, da bodi kolikor možno v zvezi z drugimi slovanskimi pravopisi! — „Prazne besede“ — pravim jaz, novočrkar Goriškega „Cvetja“. Moj pravopis je natančen, ker označuje še take jezikove glasove, ki jih — nihče drug ne sliši, kaker jaz sam! Kompliciran da bi bil moj pravopis! To gotovo ni preveč, če ima skoro vsaka črka še spredaj in zadaj kak spiritus lenis ali asper, ali kak apostrof ali kak drug rep: to je baš učenost!

Našo literaturo, če se bo z mojim pravopisom pisala, bodo že zarad samih črk (v katerih je vender tudi neki višji duh!) občudovali vsi narodi. — In da bi se morali mi zopet in zopet in toliko ozirati na druga slovanska plemena! Kaj ne moremo bivati sami zá-se ? Kaj ni naše pleme — najštevilnejše?! Drugi Slovani bodo že zavoljo nas kar ob noč zavrgli svoje orthografije pa pisali kakor mi! — Kako krasno je vender, če se piše n. pr. tako-le:

„Wladá'vàc' no'vim čú'dežem
Otrok prišà'lw z nebé's je k na'm,
Nebe'sa slê'pim mú'dežem,
Morjé' odpàr'lw sùhi'm nogam.“

ali:

„Naprá'vim tri šoto're tu'!“
„O'n dê', kak'àr je Pé'tar dyà'lw,
Po nye'ga zgledu krasn'em, ki
Je wse' zapu'stliw, wse' razdá'lw.“

(„(Cvetje“, IV. 10.)

In takó dalje, in takó dalje! — Kakó natančen in pa — praktičen pravopis, da nikoli tacega! Kaj ne?! Kakó naglo človek lahko piše s tem pravopisom; — slovenske stenografije že zarad tega ni treba! — Že za same oči je to kaj prijetnega! Meni se zdé vse tiste veje in vejice in pike in pod- in nadpičja nad, pred, za in pod pismenkami kakor rožice, ki si jih dekleta vtaknejo v lase, za uho, na prsi; ali pa kakor delikatni — ocvirki na ajdovih žgancih. Ali se ne zdi tudi Vam takó, gospod urednik?

Ker se nihče drugi neče poprijeti moje iznajdbe, zatorej sem se obrnil do Vas in do Vašega razširjenega dnevnika. Prepričan sem, da boste takoj uvedli v Svoj list „Slovenski Narod“ ali prav za prav „Slo'w'énski Ná'rò'd“ ta moj pravopis. V tej sladki nádeji se Vam priporoča, ako se Vam bo zdelo, še za daljne razprave (ki pa bodo pisane že po novem!), z vsem spoštovanjem

Vam

udani sluga

Nó'wò'čъrkà'r.