Kačji kralj Babilon

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Trije hlapci Kačji kralj Babilon
Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice
Fran Milčinski
Mačeha in pastorka
na Wikivir prepisala Živa Matičič
Spisano: Matteja
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


KAČJI KRALJ BABILON

Na revni kmetiji je živel kmetič. Podnevi se je pehal z delom, ponoči so ga begale skrbi, kajti dolgovi so mu segali čez glavo. Pa se je nekega dne zgodilo, da je gnal kobilo čez breg na vodo, pa je zagledal na belem produ stvar, ki se je bolj svetila mimo čistega sonca. Nalahko je stopil bliže, kaj vidi: dolga bela kača se greje na soncu, na glavi ima krono v podobi zlatega jabolka, vrh krone je kamen, iz tega kamna kar bliska svit.

Kmet ni vedel, kaj bi; zapomnil si je kraj in rahlo je spet odgnal kobilo domov.

Kača s krono pa mu ni šla vso noč iz glave. Zunaj vasi je v vegasti koči bivala ženščina, od same starosti ji je rasel mah po obrazu in več je vedela kakor drugi ljudje; k tej ženščini je šel drugo jutro zarana in ji povedal, kaj je videl.

Starka se je zavzela in je rekla: »Kar so videle tvoje oči, to je kačji kralj Babilon, le na vsakih sto let je dano enemu, da ga vidi. Če ti je sreča mila in si osvojiš njegovo krono, ti bo vsega preostajalo pri hiši.«

»Kako si jo osvojim?« je vprašal kmet.

Starka je odgovorila: »Kadar sonce stoji na poldne, se kačji kralj koplje. Prej ko zleze v vodo, pa sname svetlo krono in jo položi na belem produ na hrastov list. V vodi plava in se igra. Tisti čas je treba brž vzeti krono in zbežati; kakor blisk bo kačji kralj za tatom, gorje mu, če ga uhiti!«

»Kako mu ubežim?« jo vpraša kmet.

Starka je pomislila in rekla: »Skozi breg pod zemljo si skoplji pot, da te kača ne zajame od strani. Ta rov si zagradi s tremi durmi, iz jekla jih skuj in železa, prve naj bodo pri vhodu, druge v sredini, zadnje na koncu. V vsakih durih pa bodi tako pero, ki nanje pritisneš, da se ti koj odpro, za tabo zapro. In si pripravi četvero konj, za vsake duri postavi enega, četrtega pa zajaši na beli prod! Ugrabi krono in beži skoz rov! Toda pazi, da se ne ozreš! In ne pozabi: Če ti bo šlo po sreči in si krono osvojiš, glej, da je ne zapraviš, drugače boš siromak, večji kakor kdaj!«

Kmet je šel in je storil po starkinih besedah. Skoz breg je izkopal rov, pa ni nikomur povedal, kako in kaj. Tri kravice je imel, vse tri je dal in še kobilo, da je duri skoval iz jekla in železa in jih vzidal v rov, na vsak kraj ene, ene pa v sredo. Še kos gozda je imel, posekal ga je in prodal do zadnjega debla, da si je kupil štiri iskre konjiče, hitre kakor vihar.

Tako je bilo vse pripravljeno. Ko je sonce stalo na poldne, je tiho in varno prihajal na prod. Na belem produ na hrastovem listu se je bliskala krona. Popadel jo je kmet in potisnil za srajco, pognal se na konja in zbežal proti rovu. Bolj hitro sta dričala kakor vihar; tik pri durih se je konj zgreznil, pošla mu je sapa. Kmet pa je ročno pritisnil na pero, vrata so se odprla. Za vrati je čakal drugi konj, skok na konja in hajdi v dir! - duri za njim so se same zaprle. Brez oken, brez luči je bila pot pod zemljo, ali kamen s krono je sijal kakor tri sonca.

Drevil je kmet in podil, kar začuje strašen brlizg; vedel je: kačji kralj mu je za petami. Pognal je konja, da mu je ogenj šel izpod kopit, oblak se mu je delal od sape in tik drugih duri je omagala žival. Kmet je ročno pritisnil na pero, duri so se odprle, za njim zaprle, skočil je na svežega konja in bežal naprej na življenje in smrt.

Kačji kralj se je gnal za tatom kakor blisk. Treščil je v prva vrata, da se je stresel breg, da so se vrata iz jekla in železa razdrobila na sončni prah.

Kmet je v grozi podil konja, da se kopita niso dotikala tal, krvava pena je tiščala živali iz gobca, tik tretjih duri se je mrtva zgrudila.

Komaj je kmet našel pero, odprle in zaprle so se duri, kar strahovito zagrmi, kakor bi se podiral breg: kačji kralj je strl že druge duri.

Kmet, malo živ, se je vzpel na zadnjega konja in se izročil Bogu; tako je mislil, da je pogubljen.

Toda kačjega kralja ni bilo za njim, ob tretjih durih se je ubil in je mrtev obležal.

Tako je imel kmet krono, s krono pa mu je prišla nezaslišana sreča. Skrival jo je v kašči na dnu žitne skrinje in kašča je bila vedno polna žita; lahko ga je proč jemal za dom ali za prodaj, kolikor je hotel, nikdar ga ni zmanjkalo. Polja so mu rodila, živina se plodila. Oženil se je, žena je bila delavna in vesela, otroci zdravi in pridni. In glej čudo, pri sosedih naokrog se je rado primerilo, da je gad pičil človeka ali žival; na kmetiji pa, ki je hranila kačjo krono, je več bilo kač kakor kjerkoli drugod, pa vendar se ni nobena lotila nikogar - toda kmet tudi ni dal, da bi jih preganjali.

Tekla so mu leta, srečna in zadovoljna; brez pomanjkanja in bolezni so minila hitro, bolj hitro, kakor bi nesrečnemu meseci, in že je obhajal kmet s svojo ženo deseto leto, kar sta se poročila.

Za ta praznik sta napravila velike gosti in povabila vse sosede in prijatelje, pa tudi vsak berač, ki je prišel mimo, je dobil bele pogače in sladkega vinca. Vsi so bili dobre volje, najbolj zlate pa kmet, in zvečer, ko so se gostje .poslovili in je družinica odmolila in šla spat, je storil, kar ga je že davno sililo srce, pa je doslej odlašal.

Rekel je ženi: »Ljuba moja žena, deset let sva že v zakonu in ne enega trenutka mi nisi zagrenila. Med možem in ženo naj ne bo skrivnosti in vendar sem ti vsa leta nekaj prikrival, to mi teži vest. Danes na obletni dan pa ti razodenem to skrivnost, naj ti bo v dokaz, da imam vate polno vero.«

Nažgal je svečo, prijel ženo za roko in jo peljal po širokih vežah, po ozkih stopnicah do obokane kašče - nikdar še ni bila tod! Odklenil je težke duri, in ko sta vstopila, jih je zopet varno zaklenil. V kašči so po vrsti stale žitne skrinje, zvrhane klenega zrnja. Največja pa je bila iz hrastovega lesa, z železom okovana, na devet skritih ključavnic zaklenjena; devetkrat je kmet zasukal ključ, da se je odprl pokrov.

Odprl se je pokrov pa je iz skrinje skoz rumeno pšenico, nasuto do vrha, na mah udaril svit, da je jemal vid. Kmet je segel v pšenico, globoko z dna je privlekel krono kačjega kralja Babilona v podobi zlatega jabolka, svetel kamen je imela na vrhu in kar bliskalo se je iz njega.

Žena je strmela; gledala je moža in lovila je sapo. Kmet pa ji je povedal, kdaj in kako si je osvojil krono. In še ji je ukazal, naj živi duši ne pove, kar je videla in izvedela, da ne pride v nevarnost krona in s krono sreča hiše. Žena je vse obljubila.

Res je molčala, kakor je obljubila, ali skrivnost jo je dušila in ji razganjala srce. Premočen je bil sijaj kačje krone, da bi ga zaprtega hranila v svojih prsih, pa ji je zajedal zdravje. Dajalo jo je huje in huje; kamor ji je pogledalo oko, je videla krono in njen svit, in jezik se ji je kar sam tako obračal, da bi govoril o kačjem kralju Babilonu in o čudoviti lepoti njegove krone.

Slednjič jo je premagalo; ljudi se je ogibala, toda živini v hlevu je šepetala, ptičkom na vrtu, žitu po polju, hrastom v gozdu je zaupavala: »Pri hiši imamo krono kačjega kralja Babilona, kamen v njej bolj sveti mimo sonca, take ni na svetu, sam kralj nima lepše.

V gozdu za hrastom pa se je skrival lovec, ki je prežal na jelena. Slišal je te besede in jih nesel svojemu gospodarju kralju. Kralj pokliče predse kmeta in njegovo ženo.

»Čul sem,« je rekel, »da imata krono, ki ji ni para na svetu, še lepša da je kakor moja. Kdo sme lepšo imeti od kralja! Zato ukazujem, da mi jo izročita, bogato vaju nagradim; drugače zapadeta glavo.«

Prestrašil se je kmet in prestrašila se je žena; spoznala sta, da se kralju ne moreta upreti. Vojščaki so ju spremili in kmet jim je dal tih in potrt krono kačjega kralja.

Prinesli so jo pred kralja in spričo nje je krona na kraljevi glavi otemnela. In je kralj sklenil in storil, poklical je zlatarje, da so kačjo krono razdrli; zlato so raztopili, prežlahtni kamen, blišča poln, pa so vkovali v staroslavno krono kraljestva, da je vsakomur vzela vid, kdor se je upal in vzdignil oči kralju v lice.

Kmet je prejel od kralja prebogat dar. Žena se je bridko jokala, pa mož ji ni očital ne besedice; njo in sebe je tolažil: »Čeprav sva ob krono kačjega kralja, bogastvo naše je vendar toliko, da ga ni moč zapraviti.«

Ali že drugi dan mu je na paši poginil najlepši vol - pičil ga je gad. In nesreči je sledila nesreča. Neko jutro hodi kmet po polju in gleda škodo, ki mu jo je napravila toča.

»Ej,« je rekel, »tudi to še prebijem, še mi je kašča polna žita.«

Kar stoji pred njima bela žena in ga ogovori: »Gorje ti, kaj si storil, krono kralja Babilona si dal iz rok, da so jo razdrli! Izberi si: pogubljen ali opasan!«

Kmet se je nasmehnil: »Trikrat rajši opasan kakor pogubljen.«

Komaj to reče, že pridrči bela kača, mu smukne za srajco in se mu mrzla trikrat ovije okoli života. Bela žena pa je izginila. Te kače mu ni mogel nihče odpraviti; pila mu je kri, da se je po malem posušil. Žena je umrla od žalosti, bogastvo je razpadlo, otroci so se razkropili.