K stari zgodovini slovenskiga jezika

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
K stari zgodovini slovenskiga jezika
anonimno
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 9, št. 22 (28.5.1851)
Viri: [1]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


V 1. zvezku nove knjige, jezikoslovje in zgodovino mnogoverstnih slovenskih narodov obsegajoče, ki jo je gosp. prof. dr. Miklošič ni davnej pod naslovam „Slavische bibliothek oder beiträge zur slavischen philologie und geschichte“1 na svitlo dal in ktera se mende v rokah vsih učenih in za slovenske reči marljivih Slavenov znajde, beremo življenje našiga slavniga rojaka Jerneja Kopitarja, kakor ga je on sam spisal. Iz tega nemško spisaniga življenjopisa vzamemo nekoliko verstic, ki častitljivo starost našiga slovenskiga jezika dokazujejo, nadjajoči se, da bomo ž njimi vstregli vsim bravcam Novíc in tudi tistim, kterim scer za bolj učene rečí ni mar. Tóle beremo ondi:

„Krajnske Slovence je življenjopisec Karlna velikiga veliko boljši poznal kot marsikteri Nemci današnjiga časa, kteri jih večkrat s Korošci mešajo. Vunder to neha napčno biti, ako se pod „Korošci“ „Goratanci“ (Karantaner) zapopadejo, kteri so se že pred Karlnam velikim, morebiti že o 4–5. stoletju (nikjer se ne bere, kadaj so v deželo prišli) delječ čez Koroško po Noriki in Panonii razprostili, kjer se še sedaj med Terstam in Osekam, Zagrebam in Belakam, Blatnim jezeram in Šopronam (Oedenburg) od dvéh milionov ljudí njih jezik govorí. Nekdaj, močnejši in številjniši, so segali v severnih in južno izhodnih deželah do Ine in iztoka Save; – bili so z Bulgari vred najpervi med vsimi Slaveni, ki so takraj Donave prebivali, – bili so med vsimi Slovani pervi kristjani, in njih jezik je bil tudi, kteriga sta tako imenovana slavenska aposteljna Cyrilj in Metud, ki sta med njimi sperviga in poslednjič učila, k liturgiškimu, to je, cerkvenimu jeziku vsih Slavenov povzdignila. Tode omenjeni slovenski cerkveni jezik se je v Panonii le kakih 30 lét in sicer do smerti škofa in vtemeljnika Metuda obderžal, kjer je bil pa potem, ko so bili Ogri Panonijo napadli, s keršanstvam vred zatert in pokončan; le v Bulgarii se je neprenehama do današnjiga dne obderžal. Te prigodbe so vzrok, da je poveršnim zgodovinskim pisavcam ta perva domovína slavenskiga cerkveniga jezika neznana ostala, ktero je bistroumni Dobrovsky po golih zgodovinskih primerah vganil; vunder je (ali iz nekakošne terme ali službenosti do svoje Praške okolice – se ne vé – oboje je bilo mogoče) poslednjič tudi on Bulgarijo za to spoznal. – Mesta gori omenjene prave Goratanske dežele, ki so: Terst, Belak, Ljubljana, Zagreb, Celje, Ptuje, Radgona (od Gradca, ki razun iména nič slavenskiga več nima, kakor tudi od staroslavniga Karnunta, od kteriga po mislih diakona Pavla Goratanje izhajajo, nočem nič reči) so, kakor na Českim, večidel od Nemcov naseljene, kteri pa tudi slavensko govoré, medtem, ko ljudstvo po deželi le edini slavenski jezik govorí; v imenovanih mestih se sliši tedaj dvojni jezik razun Tersta, kjer je več jezikov navadnih.“

1) Gosp. dr. Miklošič piše tudi v nemškim, kakor mi v slovenskim jeziku, vse imena, razun lastnih imen oseb, krajev, rek i. t. d. z malo začetno čerko. Vred.