Jutranja cigareta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Jutranja cigareta
Ivan Cankar
Izdano: Slovenski narod 21. avgust 1899
Viri: 190
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Gotovo je sijalo nad mestom prelepo jutro. Rulete so se stresale v vetru; in kadar so zatrepetale ter se dvignile, zasmejalo se je v sobo mokro jutranje solnce.

Odprl sem oči ter vrgel odejo raz sebe. Roka se je stegnila do nočne mizice, posvalkal sem cigareto, da se je omehčala kakor je treba, in nato sem za trenotek zatisnil trepalnice ...

Ljubica moja! ... Ne misli na moja večerna pisma, ne išči moje duše v njih! ... Ne, ljubica, to nisem bil jaz, te bolne tožbe niso bile moje. Zvečer so odprte vse moje rane, iz njih kaplja moja gorka kri ... Vroče nebo je žgalo nad mestom in žgalo je na moje rane, da sem se zvijal od bolečin. Moja lica so ohlapela in oči so osteklele. Da bi se mogel skriti spominom, da bi mogel ubežati svoji prihodnosti! ... Ali si čutila iz mojih besed ta bolni strah? ... Prišel sem domov in zagrnil okno in zaklenil duri. Zvečer se bojim ... Pomisli, česa se bojim! Zvečer se bojim, da pride k meni moj prijatelj izza mladih let. Pride skoro vsak večer in ko sedim pred prižgano lučjo, stoji on za mano; na steni vidim njegovo senco. Moja desnica seže po peresu, ali on mi položi na lahko svoje prste na roko, in kri mi oledeni do srca. Moje sanje, moje misli ležé v okovih. Nagnil se je prav blizu k meni; njegova glava sloni na moji rami.

„To je zdaj tvoje življenje; pot je zaraščena na obeh straneh, s trnjem, seženj visokim ..."

Našteje mi natanko in po vrsti vsa moja razočaranja, vse moje grehe. Brez vzroka in brez krivde nisem izgubil niti kaplje krvi. Roka, ki je metala v blato moje upe in sanje, je bila moja. Jaz sam sem se ranil in osmešil ... On stoji za mano vso dolgo noč. On stopa poleg mene, kadar hodim po sobi, in dvoje senc trepeče na stenah in se dviga in sega do stropa. In kadar ležem na posteljo, sloni ob mojem vzglavju in mi šepeče na uho ...

On mi je narekaval moja večerna pisma, te vzklike, rojene iz bolečine in kesanja ...

A zjutraj sem sam; v tem času pride k meni samo redkokdaj; posebno kadar je zunaj pusto in deževno. In danes sije solnce ...

Prižgal sem si cigareto in ležal sem mirno v zadovoljstvu in topli lenobi. Smešno je, kako more človeka obvladati melanholija, ko so vendar na dlani vsi pogoji najkrasnejšega življenja. Vse je odvisno od občutljivosti. Ako hočem, da čutim udarce, tedaj jih čutim ... Posebno jaz nimam vzroka, da bi se pritoževal nad svojo usodo. Čudovito je, kako pozabi človek na svoje krasne dni in kako natanko se spominja najneznatnejših nezgod! ... Poljubi izginejo z usten, a rane ostanejo ... Moje življenje se ne bo veliko spremenilo, to je res. Kar se je doslej godilo z menoj, se je skladalo popolnoma z mojo naravo. Zato je nemogoče, da bi ostavil staro stezo ter se obrnil na desno ali na levo. In čemu je sploh treba spremembe?

Čemu je sploh treba, da si delam skrbi? Denimo, da je moja usoda strašna in temna. Jaz bi se ne žalil zarad tega. Vse je tako majhno, tako majhno. Pogledam skozi okno in vidim ves svet ... Kaj je na tem, če pada kri iz srca? Nič ... Kaj je na tem, če sedi moja ljubica na vrtu in poljubuje mojega prijatelja? Nič ... Kaj je na tem, če so padli v morje moji cilji? Kaj je na tem, če mi pljujejo ljudje v obraz? Nič, nič, nič ...

Lahko se vije tobakov dim nad menoj in lega nižje in mi plava okrog obraza. Zatisnil sem oči. Pol resnice se je spojilo z ravnokar izginolimi sanjami in zdelo se mi je, da se postelja ziblje in dviga, in da se razliva zelena pomladna svetloba vsenaokoli! ... Čemu je treba skrbij? Vse je tako majhno, tako majhno ...

A kaj si ti pričakovala, ljubica? Jaz si mislim, kaj si pričakovala. Da ti bom pisal s tresočo roko, z očmi, od solzâ ožganimi, s srcem, skrčenim od obupa. Ej!

Odprl sem tvoje pismo, še pol v sanjah, cigareto med ustnicami. In ko sem videl, da me ne ljubiš več, so se moje ustnice smehljale, da se je stresala cigareta. In ko si govorila o slovesu, ko si govorila tako mirno o koncu najinega "občevanja", mi je bilo tiho in sladko pri srcu. In ko sem spoznal naposled, da si igrala komedijo ves čas, ves čas, — tedaj sem položil tvoje pismo na mizo poleg sveče in čez trenotek sem pozabil nanj in nate ...

Kaj je na tem, če sedi moja ljubica, na vrtu in poljubuje mojega prijatelja? Nič, nič, nič ...

Ali kadar pride večer, se bo naslanjal na mojo ramo hladen obraz; naslanjal bo svoj obraz na mojo ramo ter mi šepetal na uho, in na steni se bo tresla njegova senca. Ledene kaplje bodo padale na moje srce, kaplja za kapljo, vso dolgo noč ...