Josipu Stritarju

Ti vedno klical nam si: „Sursum corda!",
hoteč nas z zemskih dvigniti nižav,
in dvigal bo do zadnjega akorda
Tvoj spev do vzornih, rajskih nas višav,
pojoč nam vedno: „Sursum corda!"

Težko človeku je navzgor leteti,
telo pač vedno vleče ga navzdol;
a kdor za vzori tu stremi na sveti,
največa to, najhujša mu je bol,
da sili vse navzdol zleteti.

Ne vse, ne vsi! Še častne so izjeme,
veruj, učitelj blagi, dragi moj:
ni še povsem izmrlo blago pleme,
za naraščaj njegov se Ti ne boj,
ne, ne izmrje vzorno pleme!

Kar Ti si zasejal, ni vse zamrlo,
kalilo, raslo je in bo vsekdar:
na dan iz plodnih je poljan prodrlo,
to setev čuval mnog bo zvest vrtnar, —
kar Ti sejal si, ni zamrlo!

In tudi jaz — ne zadnji Tvoj učenec —
nabral sem s setve Tvoje klenih zrn,
bil meni Ti si učenik-ljubljénec! —
Če s Tvojih zrn rodi kaj moja strn,
ne moj, T v o j bodi slave venec!