Josip Jaklič
| Pantheon Josip Jaklič |
Prevedel Basnigoj (Fran Saleški Finžgar).
| |||||||||
I. V svetišču Mamonovem.
[uredi]Če potuje človek brez pravega namena in načrta, lahko se zgubi tudi v kraje, o katerih se mu prej niti sanjalo ni. Poleg mene drvila se je neizmerna tolpa. No, jaz nisem vprašal nikogar, kam drži pot; šel sem za drugimi. Kaj tudi meni mar, kam se pode? Kamor je vstop dovoljen drugim, svoboden je tudi meni. In če bo treba plačati kaj vstopnine, hvala Bogu, toliko drobiža imam tudi še, da si preskrbim biljet za najskrajnejšo galerijo … In jaz sem ponižen človek: lože in prva mesta prepuščam rad drugim.
Šel sem tedaj, kot rečeno, za tolpo, počasi opirajoč se na palico. A množica drvila je kot hudournik mimo mene. Čudil sem se sicer, da ni bilo zapisano, kam vodi pot, kakor je to pri nas navada. Toda »altri paesi, altri costumi«. Molčimo in pojdimo naprej!
Potniki suvali so me od vseh strani s komolci in odrivali v stran; a jaz se za to nisem zmenil. Nataknil sem naočnike in čital razne napise na obeh straneh ceste. In teh je bilo nebrojno. Kupil sem si tudi časopis, a čudo: pogrešal sem popolnoma navadnega podlistka. Drugega ni bilo v njem, nego suhoparne mrtve številke, kričeče reklame in drobna oznanila. Vrgel sem časopis v stran, a brzo so ga pobrali drugi in pohlepno požirali suhoparno tvarino. Potem pa zopet drvili naprej.
Tako smo prišli do male krčevine v gozdu. Tu se je pot razcepila. Vsakdo je šel po svoji. Nekateri so hiteli po širokih, lepih cestah, drugi zopet po strmem, robatem skalovju; jedni so se obrnili na desno, drugi zopet na levo. A vsi so hiteli, kot bi jim bil vrag za petami. Jaz sem si zbral srednjo pot ter se počasi pomikal dalje. Gozd je bil kaj lep; le to sem se čudil, da je bilo vse drevje pokrito z raznobojnimi papirji in oglasi. Čitati seveda se mi jih ni ljubilo.
Naposled dospem zopet do prostorne jase in pred menoj dvigal se je prekrasen hram v feničanskem slogu. Nebrojna množica se je drvila vanj in pri vratih je bila silna gneča. Marsikoga so vrteli in poteptali in čulo se je milo ječanje in zdihovanje, a tudi veseli klici onih, ki jim se je posrečilo dospeti notri. Vriskanja in joka ni bilo ne konca ne kraja; a joka je bilo več.
»Kje sem vendar?« vprašal sem bližnjega lepo oblečenega človeka. »Kaj? Niti tega ne veste, kje da ste?« — Pogledal me je neverjetno. — »Marsikateri išče ta kraj celo življenje, a ga ne more najti. In vi ste prišli semkaj, ne da bi nameravali? Želim vam sreče, prijatelj!« In stisnil mi je desnico. »A povejte vendar najprej, kje da sem. Zanima me zvedeti.« »Prijatelj, sedaj ste na novem Olimpu. In ta veličastna, prekrasna zgradba je svetišče Mamonovo. V starem veku nazval se je srečen, kdor je le enkrat v življenju videl svetišče Dijane efežanske, a dandanes je še mnogo mnogo bolj srečen, komur je usojeno le jednokrat vstopiti v to nebeško poslopje. A težko bo šlo: romarjev je nebrojno. Truditi se bo treba. Zdravi, na svidenje!« In zginil je med množico, ki se je pehala in gnetla pri velikih vratih in kojo je s tako prepričevalnim naglasom nazval »romarje«.
Opazoval sem nekaj časa to množico, a ničesar romarskega nisem mogel najti na njej. Bili so vsakovrstni ljudje, mladi in stari, moški in ženske, krepki in slabotni, kristjani in pogani, in da tudi Židov ni manjkalo, umevno je pa samo po sebi. Brojenic in romarskih bander nisem opazil. — Čul pa sem molitve, a še več kletvin.
Vrinil sem se tudi jaz v množico, otepal s komolci in silil se naprej. Po dolgem naporu posrečilo se mi je vstopiti v velikansko svetišče.
H čarobnih palač, o katerih je kdaj bral v »Tisoč in eni noči«. Tla so srebrna, strop vložen iz dragih kamenov, mehke blazine, svilene preproge, škrlatasti zastori, ognjena vina, izborna jedila v zlatih in srebrnih posodah, zapeljivo smehljajoče se odaliske – vse, vse je dragoceno, nepopisljivo.
In v sredi dvorane stoji na težkem piedestalu iz belega kararskega marmorja veličasten, božanstven kip... Truplo mu je srebrno, glava zlata, oči dva bleščeča diamanta, in na glavi mu leskeče dijadem, zložen iz dragih kamenov. Ogrnjen je v svilen plašč, obrobljen s škrlatom in baržunom. V roki drži platinov drog, na katerem se vije prapor iz vrednostnih papirjev.
Pred podobo pa kleči milijoni in milijoni, spoštljivo obračajo oči k podobi svojega boga in odrešenika in zažigajo mu v srebrnih kadilnicah dragocene dišave. Vsi narodi so tu zastopani, a ne vsi stanovi.
In spoznal sem tega in onega. Globoko se je priklanjal Rothschild in oči so se mu svetile rajskega veselja. — A videl sem tudi druge ljudi... Bili so to možje, o katerih pravimo v življenju, da ne poznajo drugih koristi kot narodnih in občečloveških, bili so to ljudje, o katerih pravimo, da so nesebični, požrtvovalni... A tudi oni so vihteli kadilnice ter se priklanjali maliku; in njihovi pokloni so bili globlji kakor tisti potomcev Abrahamovih.
Maliku pa so se rubinove ustnice držale v smeh in diamantove oči so se mu lesketale od veselja. Zdelo se mi je, kakor bi hotel reči: »Glejte, odrešil sem svet. Česar Jehova in Krist nista zmogla, storil sem jaz...«
Zunaj pa se je slišalo jokanje in preklinjanje tistih, ki jim ni bilo usojeno vstopiti v svetišče Gospodovo. A to ni motilo pobožnih molilcev nič, vihteli so naprej svoje kadilnice in se priklanjali globoko, globoko, a lica so jim kazala odsev sreče in zadovoljstva.
Stopil sem ven; vrata – ki so bila dotlej zaprta – so se mi odprla sama od sebe. Stopil sem med jokajoče in preklinjajoče milijone. Spoštljivo so snemali klobuke z glave, se priklanjali do tal, umikali se mi s poti. In ko sem hodil po gaju, je lahen veter preveval vrhove in mi trosil dehteče cvetje na krasno, uglajeno stezico.
Grmovje in drevje pa se je priklanjalo pred menoj... In kako se mi tudi ne bi – saj sem bil tudi jaz ljubljenec malikov, saj sem bil tudi jaz v svetišču, saj sem tudi jaz imel nepopisno srečo vihteti kadilnico in polagati krvave žgalne daritve na žrtveniku malikovega...
II. Ikaros
[uredi]Izšla je nova knjiga mladega pesnika, ki si še ni pridobil nikakega imena v pisateljski republiki. Bilo je to njegovo prvo delo, polno ognja in mladeniške navdušenosti. Bralcem, kateri so umeli pesnikova čuvstva, dopadal se je njegov proizvod. A takih čitateljev je bilo le malo, malo. Večina se je zaletavala vanj kakor roj osa in niti najmanjše pičice niso na njem pri miru pustili.
»Premlad je še,« rekli so nekateri. »Njegove čutnice so najbrž bolehne,« dejali so drugi.
Tudi v salonu baronice N. vnel se je po naključju o tej knjigi živahen razgovor.
»Jaz bi ga rada poznala tega človeka. Gotovo je kak čudak,« rekla je milostiva. »O, brez dvojbe je sanjač. Mladiči so vsi taki,« pristavil je postarni stotnik V. »A vsekako razodeva talent,« dejal je učeni profesor, gospod P., hoteč ga zagovarjati. »Oblika morebiti še ni prav dovršena, pa v prihodnjosti —« »Ostane mojster skaza kakor dosedaj. Poeta nascitur, pravi pregovor. Kdor že s seboj na svet ne prinese cele poetike, ne priuči se ji nikdar,« dejal je razdraženo gospod Y., don Juan prve vrste, ki je slul za velikega pesnika, ker je v albume milostivih gospa in gospodičen vpisaval polomljene verze ter bil zato že iz principa sovražnik vseh pesnikov in pisateljev konkurentov. »A za Boga, saj je jasno dovolj, da posnema Heine-ja,« menil je nekdo. »Prepisovati zna odlično, a to je tudi vse. Najbrž je kak zakoten pisač ali diurnist,« pristavila je poredno »dražestna« gospica M., hoteč pokazati svojo duhovitost in spraviti starega profesorja v zadrego, dasiravno ni sama ni verjela svojim besedam. »In kake so njegove izvirne misli, kolikor jih je! Če piše o smreki, povedal nam bode najbrž, koliko je debela in visoka ter koliko deščic se da urezati iz nje. Jaz sicer še nisem bral njegovega dela, pa saj to si omikan človek že lahko misli, kaj je notri. Meni je dovolj, da le platnice vidim in pa naslov, in že vem, koliko je vredna,« pripovedoval je brzo nadporočnik L. in se hitel priklanjati pred milostivo gospo baronico.
»Dosti ta knjiga ni vredna,« bila je jednoglasna sodba. Brali so knjigo tudi še drugi ljudje. Nekateri so jo povzdigovali do nebes, a drugi so se samo porogljivo smehljali.
»Ženij, pravi pravcati ženij je, samo na stilistična pravila se kar nič ne ozira,« dejal je gospod M. »Žal, da je prenapet; brez vsega daru ni,« rekel je gospod N. »S slovnico se krega,« pripomnil je gospod R. »Saj to je vendar jasno dovolj, da se more pisati ›smert‹ in ne ›smrt‹.« »In tiskovnih napak kar mrgoli,« menil je neki stavec. »In papir tudi ni za nič!« »In kako je tisek neukusen!« »Oblika je tudi grda in vezava slaba,« dejal je knjigovez.
»Ah, kako je to krasno!« vzdihnila je gospica N., ko je brala najslabši odstavek v celi knjigi. »Pravi biser v blatu!«
»A jaz tega še ne berem ne, saj mi že naslov dovolj pove,« dejal je dijak A. svojemu tovarišu B. »Zopet prazno slamo mlati, dosti govori, pa malo pove, kakor vselej naši pisatelji. Rajši čitam kak tolovajski roman ali pa kaj od Dumasa ali od Sue ali —«
»O, jaz sem pa prebral prvo in zadnjo stran in vem vse, kakor če bi bil bral črko za črko,« je dejal njegov prijatelj. »Strašno dolgočasna stvar!«
»Gospod svetnik,« je vprašal predsednik, sedeč pri čaju, »ali ni spisal eden naših uradnikov – kako se že zove – one knjige, o kateri smo prej-le govorili? To je naravnost veleizdajsko. Iz vsake vrstice veje panslavistični duh. Treba mu bo pristriči peruti.«
»Kaj pravite, nova knjiga je izšla? Ali bo pa – hvala Bogu – zopet makulatura ceno,« je dejal trebušasti prodajalec klobas svojemu sosedu tiskarju. »Jaz presojam take stvari vselej s praktičnega stališča.«
Mladi pisatelj dotične knjižice pa je doma mirno spal na trdem ležišču in v sanjah si je že predstavljal vso svojo bodočo slavo. Videl je, kako mu boginja nesmrtnosti ovija krog čela lovorov venec, kako mu hvaležni narod postavlja spomenike, kako se velikaši priklanjajo pred njim in si štejejo v čast, zvati ga svojim prijateljem.
In – ali je to sen, ali pa gola, prozaična resnica, ki se dogaja vsaki drugi ali tretji dan v človeškem življenju?
III. Hymen
[uredi]Bilo je vroče popoldne in zadremal sem na naslonjaču...
Bože mili! — Pred mano stoji bitje, komaj podobno človeku: upala lica, osinele ustnice, trpek nasmeh krog ust, kalne oči, mrklo čelo. Oblečen je v salonsko opravo najmodernejšega kroja, v rokah se mu leskeče chapeau-claque in belijo elegantne glace-rokovice. V levici drži plamenico in majhne peroti vzdigajo se mu iznad ramen. Od nekdanje — kakor kaže klasične — lepote preostalo je samo še ogrodje.
»Kdo si, čudno bitje, ki me strašiš v snu? Mari ne poznaš moderne navade, da se je treba predstaviti?«
Krog ust se mu je zarisal zaničljiv nasmeh, in z lahnim poklonom mi je podal posetnico. Oči so mi bile sicer nekam motne, vendar sem čital, dasi z veliko težavo: »Hymen Hymenaeus, bog ženitve in zakona.« — Tedaj pa sem se zakrohotal jaz.
»Daleč ste prišli, nesmrtni bogovi helenski in rimski! Tedaj tudi na vašem Olimpu ste že vpeljali posetnice in druge naše običaje? — In kako vam pristoji salonska oprava in claque! — Čisto à la mode. — Nauma Dia! Občudujem vas.«
»Prosim vas, kaj naj tudi storimo? — Kakor kolo vrti se čas naprej in mi se moramo vrteti z njim; sicer nas svet popolnoma pozabi. Koliko stoletij že ne polaga človeštvo ljubko dehtečih medenih kolačev na moje altarje!«
»Tedaj vi propadate, kakor sami priznate...«
»Propadamo — to je res: ali propadamo slavno. Molitev vernega ljudstva res ne čujemo več, ali radi tega vendar še nismo popolnoma pozabljeni. Vsaj jaz ne; moje ime se tiska nebrojnokrat po časnikih. Ali čitate kaj časopise?«
»Oh, da; vselej preberem vsaj uvodni članek in podlistek ter 'domače stvari' v Slovencu in Slovenskem Narodu.«
»In inseratov ne berete?«
»Poredkoma jih površno pregledam. — Taka literatura me ne zanima prav nič.«
»Dragi moj, vidi se vam, da ste daleč zaostali. Najbrž še ne veste, da se dandanes ljudje ženijo in možé po časopisih?«
»To pač vem; znano mi je, da se kar pogosto uporablja ta ne več nenavadni pot.«
»In kaj pravite vi temu?«
»Jaz? Nič. — Kaj naj si jaz o tem mislim? In kaj porečete vi?«
»Jaz? — Tudi jaz ne vem, kaj bi dejal. Vendar zdi se mi, da mi je to le v čast. Ženitve so dandanes pogostejše kakor v starih, boljših časih. Vendar...«
»No, vendar...?«
»Žrtve so bolj pičle. Kakor že rečeno — medenih kolačev mi ne pokladajo več.«
»Oprostite, da se nisem prej spomnil. Takoj vam prinesem dolenjskega cvička, bolj kisel je sicer, pa slabši ni nego sabinski, ki vas je v starih časih čestokrat praskal po grlu. Tudi za prigrizek se kaj dobi; nekaj mesenih klobas imam pri roki. Upam, da vam bodo prijale.«
Helenski bog je globoko vzdihnil; spomnil se je najbrž poprovnikov in vabljivih klobas, katere so mu žrtvovali pred več kakor poldrugim tisočletjem novoporočenci v starodavni Emoni. — In pri tej priliki sem opazil, da je od njega ostala samo še kost in koža, in nisem se mogel vzdržati, da ne bi pripomnil:
»Zdi se mi, da vi bogovi trpite v današnjih časih celo glad na Olimpu. Kakor vidim, nimata ambrozija in nektar dovolj redilnih snovi v sebi. Zganci bi bili bolj tečni.«
Hymen je rahlo zarudel; sramoval se je očividno svoje bede, potem pa je odvrnil:
»Vi mislite, da sem jaz še vedno stari Hymen Hymenaeus, klasično lepi bog ženitve? Ah, to ne! Čas se drvi naprej in mi moramo naprevati z duhom časa, sicer zaostanemo. — Jaz sem dandanes le še nekaka računska operacija, mož in žena sta pa le dve števili, ki sta se slučajno znašli. Soprog pomeni nekako energijo, dela oziroma algebrajiško potenco socialnega ugleda ter je v matematiški kombinaciji toliko večje veljave, ako ima pred seboj še kak koeficient, bodisi že »grof«, »baron«, »pl.« itd., ali če že drugega ne, pa vsaj »dr.« ali »prof.«. Tudi eksponent »odvetnik«, »komercijalni, vladni ali dvorni svetnik« itd. poveča njegovo vrednost. Kar se pa tiče soproge, to je ona istovetna z doto ter se lahko izraža s posebnimi številkami, n. pr. 40- ali 50.000 ali več goldinarjev, oziroma še enkrat toliko kron... O platoniški ljubavi ni tedaj tu, kakor vidite, ni najmanjšega sledu... In kar se naposled mene samega tiče, sem — kakor sem že poprej pripomnil — kot bog ženitve računska operacija, kot bog zakona pa dolg matematiški izraz, obstoječ iz posebnih, algebrajiških, pa tudi čestokrat imaginarnih in iracionalnih števil z različnimi koeficienti in eksponenti. Računska operacija...
Helenski bog hotel mi je najbrž še nekaj povedati, toda tu vstopi moj prijatelj. Jaz se vzdramim in prikazen izgine.
Prijatelj mi hiti pripovedovati, da se je zaročil mladi, nadarjeni dr. Q. s sedemdesetletno antipatično, a bogato vdovo X., dražestna sedemnajstletna gospica Y. pa da je žrtvovala svojo mladost neizmerno staremu, a istotako bogatemu bonvivantu, komercijalnemu svetniku Z.
Kaj je že bila poslednja beseda mojega posetnika olimpijskega boga Hymna-Hymenaea? — Ali da! »Računska operacija.«
Pot v Rim
Petdesetletnica sv. očeta Leona XIII. je vzbudila vesoljni svet. Ne le katoličani, temveč tudi drugoverci govorili in pisali so pri tej priliki o vrlinah Leona XIII. Vladarji širnega sveta pošiljali so sivolasemu starčku v Vatikanu svoje čestitke in darove. Verni katoliški narodi so pa biteli v večno mesto, poklonit se sv. očetu, ponovit mu svojo zvestobo in oživit svojo sveto vero na grobih sv. Petra in Pavla, prvakov apostelov.
Tudi mi, verni Slovenci, nismo hoteli zastajati. Tudi mi, ko smo bili v mili domovini, najlepše praznovali to veliko slavnost s slovesno službo božjo, mnogobrojnimi kresovi, vbranim zvonenjem, grmenjem topičev, slavnostnimi govori itd., smo sklenili romati v Rim k sv. očetu ter določili dan za odhod: 10. april.
Verno ljudstvo naše se je veselo pripravljalo na to daljno, a pomenljivo romanje. Marsikateri je vzel zadnje težko zaslužene vinarje iz hranilnice, da jih potroši iz ljubezni do namestnika Kristusovega na zemlji.
In res, 10. aprila prižvižga v Ljubljano romarski vlak s štajerskimi milimi brati. Vlak so delali slovenska in papeževa zastava.
Mnogo se nas je zbralo na ljubljanskem kolodvoru; jedni, da se pridružijo štajerskim bratom, drugi, da jih srčno pozdravijo. Iz vseh prisotnikov je žarela neka posebna radost in navdušenost. Marsikateri bi jo bil rad z nami udaril v večno mesto; a eden ni mogel zaradi stanovskih dolžnosti, drugemu ni pripuščal finančni minister. Vsi ti so nam želeli od srca srečno pot in blagoslova božjega, proseč, naj tudi zanje in ves mili narod molimo na grobu sv. Cirila, kar smo tudi radi storili.
Navdani z istimi čutili, katera so nas prešinjala lani, stopajoč zadnje dni avgusta na strelišče, kjer smo se navduševali za vse najbolje, najdražje in najsveteje, smo se poslovili od milih bratov ter jo hiteli proti Gorici.
Tudi »lukamatija« je čutila neko posebno navdušenost, zato jo je rezal, da je bilo veselje.
V živahnem razgovoru smo... Vlak obstane. Evo ti Sentpetra! Tudi tu se je precej zbralo milih Bratov, da nas pozdravijo in izročijo svojo srečo. Živeli taki brezdomovinci!
Od Sentpetra naprej razprostrl se je pred nami pusti Kras, katerega so povzročili neprevidni Benečani, posekavši krasne hoste. Vozeč se proti Monfalkonu, se nam pokaže morje s Trstom in gradom Miramare. Sonce se je pomikalo proti zatonu. Bil je v resnici krasen pogled na slano vodo!
Evo ti mraka, in mi smo v Gorici. Tu nas je dočakalo prav mnogo vrlih sinov majke Slave, med njimi tudi veleučeni dr. Mahnič in dr. Pavlica. Ne morem popisati sreče in veselja, ko smo se s tema odličnjakoma bližje spoznali in si stiskali desnice. In kako smo si od srca klicali: »Živeli katoliški junaki! Živela katoliška zavest!« S temi besedami smo se ločili.
Na novo navdušeni smo hiteli proti Korminu. Nočna tema je pokrila mater zemljo. Malo besedij izpregovorimo in v Korminu smo. Tu so izročili naši strojevodje in kondukterji vlak laškemu osebju. Tudi ti so »lukca« dobro pognali. Le ta razloček je bil, da smo namesto onega ne posebno lepega »fertig« slišali gladko doneči »prontu«.
Osebje laško je bilo z nami zelo prijazno. Ono prijaznost bi si tudi doma želeli, posebno na južni železnici. Precej smo uvedli, da so nas nekateri doma le preveč plašili.
Malo časa smo se vozili in že smo v Vidmu. Vlak se ustavi na velikem kolodvoru z veliko streho. Zunaj pred zgradbo nas je čakala večerja. A prej smo morali odpreti kovčke. »Bagaglie, bagaglie!« so vpili Lahi, kakor da bi ocet prodajali.
Po tej reviziji so se nekateri usedli k večerji, nekateri smo jih pa opazovali, kako so pridno delali. Videli smo, da so bili prav potrebni okrepila.
Hitro se je zbralo tudi nekaj »laških zagrizencev«. Tudi ti so gledali naše lačne brate in zasmehovaje govorili: »Mangiano, come a pranzo.« »Mislim, da se tudi vi ne bi branili, ko bi le imeli,« smo menili sami pri sebi.
Ko smo se vsi okrepčali, jedni z jedjo, drugi z gledanjem, so tudi »lukca« nahranili in napojili. Zato jo je pa tudi pošteno pobral po velikanski ravnini.
Nebo je bilo nekoliko oblačno. Meseca in zvezd ni bilo videti. Jednega in drugega se je lotila neka nevoljnost, da se po noči votimo po teh lepih krajih, a tolažili smo se s tem, da bomo nazajgred^ videli ono krasno zemljo, ki je bila do leta 1866 lastnina našega cesarja. Škoda, da je sedaj v tako slabih rokah!