Jesenska noč

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Jesenska noč
Zofka Kveder-Jelovšek
Izdano: Slovenski narod, 23. 11. 1907, (40/272), 1-2
Viri: 272
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Solo - scena.

Meblirana soba, v kakršnih stanujejo navadno starejši garconi. Na mizi nekaj knjig. Po stenah par umetniških barvotiskov, bakrorezov in skic. Soba je temna. Zunaj je burja in dež.

Mirko Povše, pisatelj, kakih petdeset let star, bolehen, bled in utrujen prižge petrolejsko svetilko, odloži klobuk in svršnik, mane si roke in počasi stopa po sobi gor in dol.

Kakšno vreme je zunaj in kako pusto je povsod v kavarni, doma ... Rekel sem gospodinji opoldne, naj mi zakuri, da bo toplo, jako toplo, ko pridem. Pa kaj se brigajo take ženske za človeka. Samo da ji prvega plačam, drugo ji ni mar (odpira vratci od peči). Na, saj sem vedel. Naložila je drva notri, zažgala in odšla. Če gori, gori, če ne, je pa tudi dobro, si misli. Če hočeš imeti toplo, pa si zakuri sam. To je življenje, na! ... (Skloni se, popravlja drva v peči, prižge papir in ga vtakne noter).

Oh, ali je pusto, pusto na svetu. In danes bi moral še kaj napisati. Kakšno novelo ali kaj takega. Obljubil sem in pa, zima bo, plačati bom moral krojaču zimsko suknjo, drva moram kupiti. Drug teden moram prolongirati menico ... In glava je težka, same skrbi, skrbi ... Od kod naj vzamem prazničen sujet, idejo, katere me ne bi bilo preveč sram?! Zakaj jaz sem še vedno ambicijozen! ... Človek bi se smejal. Že dvajset let je konec vsega; tistega mojega skromnega talenta je konec popolnoma ali jaz, Mirko Povše, še vedno ne verjamem, da je križ in amen z menoj že davno! Glava je prazna ali jaz bi napisal rad kaj originalnega! (Ozre se proti oknu).

Kako okna žvenkečejo, burja rjove, dež lije. Jesenska noč.

Žalostno je pri meni. Skuhal bom čaj, morda se odtaja kakšna pozabljena misel v glavi. (Na umivalniku stoji star samovar. Nalije vode v lončič in zapali špirit).

Koliko je ura? Oh, še le deset. Zopet so se pričele te dolge noči. Spati ni moč. V kavarni sedeti ... hm, cel dan sem tam. Neumno je to, brezmiselno. Dokler si mlad, biljardiraš, razgovarjaš se z blagajničarko, šahiraš, ko si prebral vse časopise ... Ali ko ostariš, zdi se ti vse neumno, topo. Človek bi čital kako lepo knjigo doma, ali oči pešajo, štediti jih je treba za lastne rokopise in korekture.

Samo, če bi imel še malo ognja v sebi, živahnosti, malo verve. Ali vse je tako prisiljeno, kar napišem! Star sem in talenta ni več.

Ali kaj, poskusiti treba, siliti se mora človek, ni druge ...

Vzame svetilko z okrogle mize pred zofo in jo postavi na pisalno mizo. (Sede in poskuša pisati).

Kaj naj pišem? O ljubezni, o sreči, o zadovoljstvu? Ne poznam tega, a to, kar me duši tu v prsih, to je tako mrtvo, enakomerno, sivo, nezanimivo. In še tega ne znam opisati, da bi bilo čitljivo za druge, da bi se ganilo komu srce. Smešno bi bilo, če bi napisal to jaz.

Mogoče imam kje še kak star rokopis, ali vsaj kako notico, kakšen začetek ... Tako je; časi pridejo, ko živi človek od svojih lastnih odpadkov. Ha, ha!

(Odpira predale, meče papirje na mizo, brošure in pisma).

Nič, vse je že desetkrat pregledano in prebrano! ... Pleve in res nič drugega. In med temi pričetimi, nikdar ne končanimi rokopisi stara ljubavna pisma, pozabljeni računi, fotografije nekdanjih ljubic. Glej, ta črnolaska je mrtva že davno, davno. Moja mladost je umrla ž njo, čeprav jo nisem ljubil posebno. Ali slučajno, takrat ob njenem času sem bil najsrečnejši, vesel, podjeten. Kakor jasen pomladanski dan, tako hitro so minila tista leta.

Ta smejoča mlada lepotica je zdaj že babica. Vnuke ima že, lasje so se ji pobelili, kakor planina v jeseni. Ali srečna je. Srečnejša, kakor jaz. Njen smeh je jasen in čist, človeku se zgane srce, ko jo sliši. Pri sinu živi in radi jo imajo vsi. Vsako nedeljo se snide vsa družina. Koliko jih je! Sinovi, hčere, vnuki. Lepo jo je videti, ko sedi tako med njimi ... Nekdaj je ljubila mene. Ali pozabila je na to, gotovo. In če ni, jo je sram tiste njene nespametne ljubezni. Kajti jaz, glejte, sem že dolgo skrahiran človek. In taki znanci niso nikomur v čast. Ne, res ne!

Proč s to šaro. Zakaj buditi stare spomine in očitanja?! Zaigrano je mnogo, vse recimo, prijatelj. Ali kesanje, to je neumna stvar.

(Pomeče papirje nazaj v predale, vstane, stopi k peči in začne zopet hoditi gor in dol).

Če se tako-le spominjam na mladost ... Ej, visoko sem letel, res. Mnogo sem hotel, mnogo sem si domišljal. Pod solnce sem hotel, pa so mi opešale moči in padali smo doli vedno bolj nizko, vedno nižje ... In zdaj smo tu.

Ha, ha. Hotel sem biti prost, svoboden, kakor ptica pod oblaki. Da bi laglje dosegel svoje cilje, da bi laglje izvršil svoje nakane. Kdo bi se vezal?! Kdo bi živel navadno življenje, če je poklican za velike stvari. Kaj študije, služba, poklic, to je za filistre, dragi moji. Jaz pa sem bil darovit mlad človek! Škoda talenta, da bi ga zadušile dolžnosti ... Drugi so se zaročevali, ženili ... ali jaz, o, jaz sem preziral to. Da se tak duh vpogne v jarem, da se poda v suženjstvo vsakdanjosti, skrbi za ženo, redi otroke, o to naj delajo drugi navadni ljudje. Mi, mi smo poklicani za višje, plemenitejše ideale!

Ha, ha! Drugi so spoštovani trgovci, uradniki, profesorji, zdravniki, njih delo je koristno in plodonosno, ponosni so lahko na svoje delo, na vsa ta dolga leta blagoslovljenega truda. Jaz, jaz nisem nič. Slab pisatelj je smešna figura in odveč, zelo odveč. Parasit človeške družbe ... Res, veliko sem dosegel. Ha, ha.

In pa oni, oni drugi, katere sem nekdaj preziral, oni imajo družino, obdani so od ljubezni. Toplo jim je, prijetno. Kakšno lepo starost bodo imeli, kakšen prijeten počitek ... Jaz ne bom odpočival, ne, do zadnjega dne, piši, piši, piši! ... Drugega ne znaš, a to kar znaš, ni za nič. Prazno klasje ... To vem.

O, oni so bili pametnejši. Vsi oni, ki sem jim očital, da so filistri! A mi, slabiči, mi ljubimo to psovko zelo.

Glej, kaj se je rodilo iz nje? Zavist!

Vsi oni, glej, imajo svoj dom, svoj kot za srečo in počitek. Jaz, jaz pa sem sam.

(V sredi sobe obstoji, ogleda se in zdrsne se).

Sam sem. In strah me je. Jesenska noč je, ploha bije na okna, burja tuli okrog voglov in jaz sem sam. Strašno sam!

(Zgrudi se v naslanjač in pokrije obraz z rokami).