Jermen za tristo mož in čudodelni studenec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Jermen za tristo mož in čudodelni studenec
Fran Nedeljko
Izdano: 1884/1887
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-RXOIVTP5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nekdaj je vladal slaven cesar. Moral pa je na boj in zapustil je doma edinega sina, krepkega mladeniča in njegovo mačeho, svojo mlado lahkomiselno ženo. Obljubil jima je vrniti se čez leto dni iz boja, a pretekla so že tri leta, njega pa še ni bilo nazaj. Princ se tedaj odloči obiskati svojega očeta in se poda brez spremstva s svojo mačeho na pot. Po dolgem potovanji prideta v temen gozd. Tam zaideta s prave poti in zablodita v gosto šumo. Princ gre malo stran, iskaje prave poti. Pod nekim grmom vidi izpod listja moleti kos jermena. Potegne ga ven in zagleda na njem napis «Za tristo mož». Ko bi mu nek notranji glas povedal, opaše jermen na nago kožo in v tem hipu občuti neznano moč v svojih žilah. Najprej poskusi svojo moč na drevesih in vsako drevo v katero se le malo upre, pade ko slamnata bilka pred njim na tla. Ta jermen je bil izgubil nek tolovaj, ki je za grmovjem prežal na mimoidoče. Bila je namreč pred grmovjem steza, katero sta ta dva zgrešila. Vesel pokliče mačeho na pravo pot nazaj, a od jermena njej ne omeni nič. Gresta dalje in prideta v sredi šume do temnega gradu. Gresta vanj. V prvi hiši najdeta za dva človeka vina in jedi. Ker sta potrebna, sedeta takoj za mizo. Po kosilu gre mladenič v druge sobe gledat. Prva je bila polna orožja. Princ si izbere puško in gre za kratek čas na lov. V tem pa pride posestnik onega gradu domu, bil je mlad čvrst mož pa poveljnik roparjev. V prvem hipu ko cesarici pove kdo je, se ga ta jako ustraši; a ko jo prijazno vpraša kam neki gre mu naravnost pove, da je cesarica in gre moža iskat. Lep ropar pa počne pregovarjat mlado ženo, da bi vedno v tem gradu pri njem ostala, ker tako zagotovo ne zna za moža, ki jo je menda že pozabil in kdo ve kaka nesreča jo še čaka na dolgi poti. Ona bi bila takoj pri volji — a pomislila je na princa; kaj bi ji ta rekel, ko bi zvedel njen ostuden sklep! Same sebe jo je sram in brž naznani tolovaju kako in kaj. «Tega že odstranim,« misli tolovaj, nji pa še ne reče nič o svojem sklepu. Ko princ pride domu, reče mu mačeha, da sta pri tem in tem grofu, njenem starem znanci. Tolovaj pa pelje princa po vseh sobah, da bi mu razkazal svoje bogastvo. V prvi sobi je bilo samo orožje za več stotin mož; v drugi obleka; v tretji najdeta samih kadi polnih srebra; v četrti sobi so bile kadi napolnjene suhega zlata. Tako gresta še skozi več soban; v vsaki so bile druge dragotine. V slednji izbi, pa je bila edina miza, na njej pa krvav meč. Zdajci pograbi ropar dečka in ga hoče na mizo vreči, da bi ga zaklal — ta pa podere tolovaja kar igraje na tla in odhiti iz ostudne sobe. Ropar spozna, da tako ne gre. Izmisli si torej drugo zvijačo. Mačehi reče naj se dela bolno in mu naj reče iti po vode iz studenca bližnjega gaja. Tam sta čuvala vodo dva divja medveda in sta raztrgala vsakega, ki se je bližal. Mačeha stori tako. Rad hiti mladenič v skrbeh za nevredno ženo z vrčkom v roki po zdravilne vode. Ropar gleda ostudno za njim v zavesti si, da ga zverine takoj raztrgajo. A kako se začudi, ko vidi medveda prijazno mladeniču roke lizati. Hitro se vrne ta z vodo. «Le čakaj,» misli ropar «od tam kamor te sedaj pošljeva se ne vrneš več.» Ženi naroči, naj se še vedno bolno kaže in mu naj veli v bližnji grad, da ji prinese vina, ki ga pije poveljnik sam pri pojedini. Poveljnik je bil stric temu roparju in je zapovedoval dvesto možem. Prihodnjega dne se napravi princ na pot po vino. Ko pride v grad, hočejo ga pogostiti, on pa jim veli da zahteva za svojo bolno mater kupico onega vina, ki ga pije poveljnik. Razkačen čez tako predrznost zavpije ropar svojim ljudem naj ga razsekajo. Mladenič pa pograbi enega za noge in udriha po ostalih, ter pokolje vse in glavarja samega. Zatem vzame poln vrč sladkega vina in ga nese mačehi. Še z večjim začudenjem ga zagledata hudobna človeka. «Zdi se mi, da se unile zopet zdrav vrača,» reče glavar ženi «a v tretje še hočeva poskusiti. Pošlji ga jutri v drug grad k mojemu znanci; tam bo jutri ples in gostija, katero bo priredil moj prijatelj svojim tristo možem. Reci naj ti prinese stoletno rožo, ki raste v vrtu tistega gradu. Od tam se ne vrne več!» V tretje gre mladenič zdravila iskat. Po daljšem potu dospe do gradu. Godba mu že od daleč doni na uho. Ko pride v prvo sobano, najde tam med svojimi tovariši pri vinu sedečega tolovajskega poveljnika. Prijazno ga poprosi mladenič za stoletno rožo. «Kaj, paglavec mojo največjo dragocenost zahtevaš ?» zarohni tolovaj nad njim. Zgrabite in razsekajte ga hajduki moji!« zapoveduje svojim slugom. Obenem se odprejo vrata bližnje sobe, kjer so roparji plesali. Tam zagleda tri objokane princezinje, s katerimi so roparji po sili plesali in jih vlačili po plesišči. To razburi dobrosrčnega mladeniča popolnoma. Pograbi tedaj prvega pijanega roparja, ki je planil nanj in udriha ž njim po ostalih; roparji cepajo kot muhe; katerega se le dotakne, ta se zvrne mrtev na tla. Nobeden ni živ ostal. Ko tako deklice reši, približa se mu najstarejša in najimenitnejša in mu pove, da je kraljeva hči iz sosedne dežele in da so jo roparji s tovarišicami vred ujeli in tja privlekli. «Le pojdi z nami,« konča dekle «moj oče ti bo kraljevo plačal tvojo dobroto!« Cesarjevič pa ji odvrne, da mora svoji bolni materi prinesti stoletno rožo, ki raste v grajskem vrtu. Žalostna razreže kraljevna svojo ruto, prstan in nogavico, ter da mladeniču rekoč: «Če nas kdaj obiščeš, po temle te bodem spoznala!« Princ vzame radosten darilce, pokaže princezinjam pravo pot, pa jih zapusti. Hitro gre na vrt, poseka stoletno rožo, zadene jo na ramo in hiti domu.« Prestrašita se ga oba, ropar in mačeha. «Zvečer hočeva pogledati, kaj neki pri sebi nosi, da ga še tristo mož ne more ukrotiti. Omotno pijačo mu morava dati, da ga lahko in brez skrbi preiščeva!» Takole je govoril ropar ženi in tako sta tudi storila. Mladenič trdno zaspi, ona pa ga slečeta in najdeta — jermen za tristo mož. Tiho mu ga ropar odpne in sebi pripaše rekoč: «Kako je neki tale dobil v roke ta jermen, lastnino mojega deda. Sedaj razumem kako je zmogel toliko mož nadvladati! Pa le čakaj, jaz mu hočem popolnoma plačati smrt svojega strica in ostalih tovarišev!»To izgovorivši zbudi mladeniča, ki spozna prestrašen, da nima več jermena. Ropar ga zveže na rokah in nogah in mu zagrozi strašansko osveto. Zastonj ga prosi deček milosti trde da nič krivega storil ni. Ko vidi mačeha da so besede t.olovajeve krvava resnica, smili se ji mladenič, ki jo je tako nežno ljubil in sama zaprosi kleče roparja milosti. To ga hudo razjari; ostro bodalce ji zasadi globoko v prsi, da se mrtva zgrudi na tla. Ropar pa razbeli železo in iztakne junaškemu mladeniču obe očesi. Zatem ga odnese dve uri daleč v šumo in ga obesi na brezo za pete nad mravljišče, tako da se mu je glava dotikala tal. Nič ne pomagajo revežu mile prošnje, da bi ga raje usmrtil, ko taki muki izročil — neusmiljen ga zapusti. Mravlje pa mu skažejo večjo sočutje; osnažijo mu namreč vse lice in očesne votline zasedene krvi, potem pa ga nič več ne nadlegujejo. Čez malo časa gre tam mimo nek logar in sliši milo stokanje in klicanje na pomoč. Ker je znal, da so se tam tolovaji klatili in pogosto potnikom vsakovrstne krivice delali, hiti urno tja, vzame reveža z drevesa in ga pelje s seboj. Doma ga žena že na pragu čaka in mu reče: «Si že desetega črva ženeš k hiši, saj še lastnih devet otročičev nima kaj jesti.» Mož ji odvrne: «Sedaj je tale tudi po božji volji lasten naš in kjer se jih devet nasiti še tudi deseti kaj jesti dobi!» Princ je bil precej časa pri tem logarju. Nekega dne pa mu ta reče: »Precej daleč od tod je kraljevo mesto. Izvedel sem sedaj, da je dal kralj sezidati hišo, v katero jemljejo ubožce. To ti pravim, ker dalje ne moreš pri nas ostati, kajti sami smo reveži; ravno zategadelj nas roparji ne nadlegujejo!« Prihodnji dan se napotita v daljno mesto. Tam ga logar zapusti pred bogato palačo in odide. Primeri se pa, da ga zagleda kraljevna in njegovo lice se ji zdi tako prijazno in znano, zato gre naravnost k očetu in ga prosi, naj bi še tega vzel v uno hišo, kjer je že toliko revežev preskrbljenih. Kralj prav rad usliši hčerino prošnjo. Sedaj se je pričelo za oslepljenega cesarjeviča nekoliko boljše življenje. Vsaj pomanjkanja več trpel ni. Nekdaj pa pride princezinja v sobo in vidi mladeniču iz žepa moleti njeno ruto. Pogleda ga natančneje in spozna v njem svojega rešitelja. Tudi ona imela je še une pol rute; primeri jo tedaj k uni polovici in — o čuda — obe polovici se sprimete in ruta postane zopet cela. Ravno tako se tudi zgodi z prstanom in z nogavico. Sedaj se spomni princezinja, da je nekdaj slišala da je v nekem kraji njihove dežele studenec, v katerem se morajo umiti, da ozdravijo popolnoma. Napravita se na pot in peljeta se dva dni daleč pa prideta v veliko šumo. Naenkrat pa zmanjka prave poti in sedaj ne znata kam naj bi se obrnila — kar pribeži mimo divji konj, ki pa je moral slep biti, ker se je skoraj ob vsako drevo udaril. Princezinja hiti za konjem; čez malo časa pritečeta do studenca, ki je bil plitek pa razširjen. Tu potisne konj glavo v vodo; ko si jo namoči v tretje zarezgeta od veselja in oddirja po onem potu koder je prišel, pa se ne udari ob nobeno drevo. Princezinja teče k vozu nazaj, pa naznani mladeniču veselo vest o studencu. Prišed do vrelca, mu ona hitro dvakrat oči izpere — in zazdi se mu da tako razloči krog sebe reči, kakor bi skoz sito gledal. Hitro ga še porine v tretje pod vodo — in imel je zopet čiste in jasne oči, ter je zmogel gledati in občudovati božji svet kakor nekdaj. Veselja in hvaležnosti objame princezinjo. Ko se pripeljeta h kralju nazaj, naznani mladenič, da je cesarjevič. Zatem gre očeta iskat, katerega tudi kmalu srečno najde. Razloži mu, kako sta mačeha in ropar z njim ravnala. Cesar se močno raztogoti in priseže krvavo osvetiti se. Cesarjevič sam je hotel izpeljati težko nalogo. Očetu, ki je blizu z vojaki skrit stal naroči, naj z vso močjo navalijo na grad, če bo kazal na oknu rdeče banderce in da ne bo nevarnosti če zagledajo belo. Tiho se splazi v grad in se skrije pod postelj v spalnici. Zvečer pride ropar v sobo in zaspi. Varno zleze mladi junak izpod postelje in zagleda na mizi svoj jermen, kateri je imel moči za tristo mož, zraven pa še drugi za dvesto mož in si pripaše oba. Princ sedaj zakliče: «Vstani ropar, odbila ti je slednja ura!» Ropar skoči po konci in zgrabi po jermenih na mizi — a ne najde jih, princ pa zapusti sobo in zaklene vrata. Pri prvem oknu obesi belo banderce in na mah prihrume očetovi konjeniki na dvor. Cesar da roparja prignati na dvor in ga obsodi na smrt. Vojaki mu najprej iztaknejo oči, zatem pa ga razsekajo na drobne kosce. Princ pa se je brž na to oženil z dobrosrčno princezinjo in je zadovoljno živel, ter modro vladal svojim deželam.