Jakobinska nevesta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Jakobinska nevesta (Povest iz časov francoske prekucije)
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 2 (19. januarja) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. dno

I.[uredi]

Ko se vrti naSu povest, bili so za Francosko najburnejSi časi, kar jih pomni zgodovina. V Parizu gospodarili so rudeči Jakobinci, na čelu jim siloviti Robespierre, ki so strahovali s svojimi ukazi vso Francosko. Po posameznih okrajih so spolnovali njih privrženci zvesto njihova povetj«. Na stotine ljudij žrtvovali so vsaki dan po nedofenem, zlasti duhovnikov in plemenitnlkov. Dokaza za njihovo smrt ni bilo treba nobenega, dovolj bilo je, da je le kak jakoblnec rekel, da so kraljevi privrženci. V tem viharnem času sedeli sla v sobi nekega gradu v mestu A trnu na Francoskem dve ženski. Mlaj«* bila Je kacih ie let stara, lepa in čvrsta; na njenih očeh bral se je pognm in odločnost, ako tudi solze v njihniso naznanjale nič dobrega. Starejša bila je njena varuhinja, videlo se ji je na obrazu, da se boji za svojo varovanko Heleno pl. Kursy, Imela je vse pravice nad njo, Helena je ubogala zmirora njene nasvete. Ali danes bile so vse prošnje in sveti zaman. — Helenina mali bita je naznanjena pri oblastvu kot kralju prijazna in državi nevarna. Po noči prišli so jakobinski stražniki po njo, odpeljali jo v ječo, kjer jo je pričakovala smrt pod sekiro, smrt na giljotini. Helena si ni vedela pomagali. Hotela je rra vsak način rešiti mater, ali nezmožno dekletce, kam se hoče obrniti, nikjer ni upala najti milosti. Naposled sklenila je sadnji obupen sklep. Neki kovač v mestu Arras je popustil, vnel za brezverske namene jakobinske, svojo kovačnico in se jel pečati s politiko. Njegova surovost, brezobzirnost in moč pomogte so mu, da se je povzdignil med jakobinci. V (ribunalu sedel je na strani silovitega Lebon-a, od koder je strahoval vse mesto, tako da se #e sedaj prebivalci mesta Arras s strahom spominjajo na to krvavo vlado. Do tega kovača Granlera hotela »e je ae obrniti Helena.

Torej hočete na vsak način, draga Helena, to poskusiti? «vpraša po dolgem molku Genovefa svojo varovanko. »Draga moja, kaj more* Se dvomili o tem? To je moj poslednji up. Morebiti re8im življenje svoji materi in sedaj naj se de obotavljam?« odgovori Helena.

Ali, ljuba moja, vi ne veste, kaj počnete, vi ne poznale teh ljudijt Te polasti!« svari jo Genovefa. »Da, jaz vem, da vse lahko storč, vem, da je življenje moje matere v njih rokah, . . . to mi je dovolj . . . Sicer pa, Geoovefa, ako se bojil s monoj iti, pojdem sama!« odvrne odločno Helena. »Jaz, gospodična, grem povsodi a vami!« odgovori Genovefa.

V svilnati plaAček zavila, s priprostiai klobukom na glavi, lla ja Helena, spremljana od (ienovefe, po zapulčenib mestnih ulicah. Prej tako živahno mesto bilo je sedaj vse mrtvo. Hile veli kale v so bile zapite in pajek je predel svoje mreže po oknih najbogatejlih meščanov. V napol zaprtih prodajalnicah ni bilo že skoro nič blaga in tudi nič kupcev. Pred hilami rokodelcev se niso več razgovarjale žene in deklice in pletle nogovic. Le sem in tja privalila se je četa pijancev in molila s svojimi razbojniškimi pesmami smrtno tibolo. Helena in Genovera prille sta v kovačnico Druta Graniera. Videlo se je takoj v vsem, da je brez pravega gospodarja. Peči bile so mrzle, naklo zarjovelo, mehovi raztrgani. Genovefa odprla je duri in stopile sta dalje. Steklenice za vino io pivo stale ao razstavljene po mizi, samokresi in putke ležale ao po tleh. Granier sedel je pri oknu in akulal brati jedno tistih atrahovitih piaaiy, ki »o prihajala vsak dan ia Pariaa po okrajih.

Ko so vrata zaškripala, ae ja obroil in gledal, kdo pride. Helena stopila je sama naprej k možu, od katerega je bilo odvisno življenje aH amrt njene matere.

Kaj hočeš od mene, državljanka?« vprašal jo je kratko.

»Prosim gospod !« . . .

»Kaj je lo?. . . S kom misliš, da govoriš? Kaj?« zadri se je Granier.

»Državljan, odpuSčenje jaz sem hči gospe plem . . . . te meščanke Kursy, ki je bila preteklo noč vjeta, in prišla sem pros . . .«

Kaj je potem?« pretrgal je Granier besedo. Helena ni mogla najti besadij, na katerih je viselo življenje njene matere.

Njeno življenje izprosit pri tribunalu «

»Nič druzega, ko to?« odvrne aaniCljivo Granier, »saj res, jaz poznam tvojo moter, državljanka!«

»Torej vi jo poznale? Smem upali? Saj veste, ona je bila najboljša, najdobrotljiveyša in uamiljenejša izmed vseh žon v mestu. Nihče ni nikoli zastonj prosil njene pomoči!«

»O, ha, ba, koliko beaedijl Vadi, državljanka, vse te besede: miloarčen, dobrolljiv, usmiljen, vse to difii po starem in je strašno plemenitaiko. Ljudje ao od aedaj vsi med seboj jednaki, nikomur ni več potreba skazovati usmiljenja, draga moja I Minuli ao čaai, ko *o lepe gospo, katere ao iz zlatih posod jedle in ležale na svili, mislile, kdo ve kaj ao storila, ako so jaden dolar vrgle j«, kjer ja stradala kaka revna drulina Vojska grajščinam, mir kočam; to je nafte geslo . . . . Sicer pa, ko sem rekel, da jo poznam, sem naail njeno ou*Ijenja. Njej sa smilijo cerkve in črnosuknarji, videli so jo celo ob smrti Kapeta (tako so imenovali kralja Ludovika XVI., katerega so umorili 21. januarija 1798) jokali . . . . ne Uui mi tega, jaz to ca gotovo vem.« »Državljan . . . . « jecljala je Helena, potrta vsied tega govora Granierovega.

»To le ni vsel Tvoja mati pošiljala je svojemu bratu, izseljencu in zavezniku avstrijskemu, denar. Ali si upa« to Ugili?«

»Ali meSčan, moj atrije se je izselil, da bi si reSil življenje! on Sivi v Nemčiji v največji revščini, in je li hudodelstvo poliljati mu pomoči 7«

»Da, državljanka! To je hudodelstvo! Francozinja ne sme druzih prijateljev imeti nego svobodne republikance! Tvoja mati je postave prekršila in v tem smislu bodem jaz govoril pred tribunalom!«

»Gospod — državljan 1« zaklicala je Helena in padla s sklenjenima rokama pred nekdanjega kovača, »prekličite te grozne besede! Ne bodite brezsrčni! Ne končajte mi krča s tem, da mi umorite mater! Bodite dobrotljivi in usmiljeni! Vi tukaj vse premorete, imate oblast govoriti sa življenje ali smrt. Porabite svojo moč in ralite mi nedolžno mater! Jaz vas bodem Častila in za vas molila . . . Tudi vi ste o«e, v imenu vaAih otrok vas prosim, ne savraile me! Saj moja mati ni domovini nevarna; mi živimo tiho v medsebojni ljubezni, in ako hočete, državljan, damo vae premoženje državi. Jaz bodem srečna, ako bodem imela svojo jedino prijateljico, svojo mater . . . . Za božjo voljo, usmilite se me in ne zavrzita me!«

Tako je govorila zdihujoCa Helena, ali trdi jakobinec ostal je neizproaljiv.

Ali tvoje premoženje se ni zaplenjeno?« vprala Cez nekoliko časa Granier.

Ne«, odgovorila je začudena, »imamo Se hiSo.« »In druga posestva? Kursjjsko posestvo, Valska pristava, Dourijski travniki, 8l. Josč-eki gozdovi?«

Vse to je se nase!«

Obličje Granierovo je bilo mahoma milejSc, začel je Heleno opazovati in nato je rekel:

Poslušaj, jaz ne obljubim ničesar, ali počakaj do popoldne, hočemo videli.«

O gospod, smem upati?«

Bodemo videli.... Jaz se nič ne obljubim . . . . pojdi državljanka! Ali stoj, ne pozabi preskrbeli vina, tistega starega, in kozarcev. Jaz bodem Se jednega prijatelja pripeljal seboj. Na svidenje, državljanka!« Helena Sla je z Genovefo domov. S strahom in upom premišljevala je vsako besedo, katero je izrekel Granier. Ko je stopila v sobo, kjer je bila poprejšnji dan videla Se svojo mater, polile so jo solze in vzdihnila je:Ali se bodemo Se kedaj videli? Genovefa, ali bodemo se kedaj zvečer skupaj brali? Ali se bode povrnila mati? Moj Bog! Moj Bog! Usmili se me!«

Draga gospodična: Gospod je dober, on ne bode pustil, da bi Se mater izgubili in tako poslali prava sirota. In potem se je ta Granier za vas zanimal . . . . vse je tako naravno . . . . in Granier premore pri tribunalu vse, dobro in slabo.«

Da, lahko se nfbdi I C« mi on mater resi, bode najboljši prijatelj, najdražji dobrotnik in morebiti pride £aa, ko mu bodem lahko pokazala svojo hvaležnost!« >0 da bi Bog tako hoteli«

II.[uredi]

Nekoliko ur je za tem preteklo. Helena sedela je vsa v skrbeh poleg praznega naslanjača svoje matere. Njene oči kazale ao, koliko trpi zaradi njo Vse njeno miiljenje bilo je pri njtžj, ki vjeta brez dvoma v globoki ječi sablja svojo nesrečo in misli le na svqje zapuščeno dete.

»Moj Bog«, rekla je, ko se je je zopet polastila brezmejna žalost, »ako je ne morem reSiti, ako mi je ta mol zofiet ne d&, prosim te le 2a jedno milost, daj, da skupej umijeva; ne pusti me same rta svetu, združi me z njo in jaz te bodem vedbo hvafila!« Zdajci ae zasliiijo tekli koifaki po stopnicah. Nekdo potrka. Helena hiti Odpirat vtata In hoter stopil je Brut Gfanler, kiUrtga Je sj^emljal neki mladenič. Helena hitela je Itovačn z ^upanjem nasproti, saj taladej deklici je up ln obup tafco blizu skopaj. »Državljan, prinašate li dobro poročilo? Bodeto I? videla fcopet avttjomater?« "n*«Sa v jednf kapi Helena kovača »TlhO, tlKo.dragaihoja!« rilel je Gtatrter, »počMraj, je Se čas. Ti, LeOtfda, Vetidi se tukaj poteg državljanke. Kje pa je vino, katero sam bil zahtevni?« »Tdkej, takoj !• odgovorila Ja Helenu, ko Jc ravno Genovefa Vstopila a steklenico in tremi kozarci na srebrnem fjodnoinlku. Videti je bilo Gratrieru in njegovemu mlademu tovarišu, da sta s ttta zadovoljna. »Državljanka, mi se moramo aprijaznitil Tukaj Li predstavljam Laonida Bruta Krinttda tiranicra, svojem sina On ni plemenitai, kakor tvegi prejšnji pnjatsip, ampak prost republikance, pravi doaK>l)nb, znan po vsem mestu •

Helena pogledala je Se-le sedaj Leoalda, sinetanierovega. Bil je ie precej lepega obraza, ali pogled bil je vsled zgodnjega pohajkovanja in krute prodrznoiti neprenesljiv. Takoj jo je rudečira oblila in obrnila M ja proč. Med tem je stari Granier hitro pregledal vw pohištvo, krasne okvire, zlate avečnike, lestence itd. ii ko je vse to kakor kak cenilec precenil, rekel je Heleni: Državljanka, ti ves, da sem le na tvojo proinjo priiel semkaj, kak drugi manj znani domoljub bi posul vsled tega sumljiv; zato upam tudi, da mi bodel hvaležna. Ti ves, da jaz lahko reiim tvojo mater < •Gospod, rešit« mi mater! Govorite samo, kaj m; je storiti!«

»Le počasi, počasi! Jaz ti aedaj nekaj nasvetu^ ako ti bo to po volji, bode lvqja mati v malo dnevih reiena, ako ne, bode jutri . . i« Pri zadnjih besedah je ileleaa obledela. »Govorite, drtavij««!. r«Ua je a trmo*™ **•*>*> »govorit«, naj bode e«, *ar hooe, jaz h«*a« a«"1'1' »l/epo moje dekletce, ti se mora« z mojim sii**" Lemridom otnožiti; s tem pogojem bodem jo reSil, •k" pa bode »e danes obrnjena in j « r i . . . umorjena«

»Mena trtla je vsa potrta, ni tedHa, je-li »o Je resnica. Glas Granletov, *{ /e bobnel kakor nad njo, prepričal jo je, da je ta trenotek reeen»Pet minut dam ti časa za premialek. Druge besede nočem sliftati iz tvojih ust, kakor da ali ne!« »Ne bode vam treba čakati na odgovor«, rekla je resno, »jaz vam obljubim, da hočem biti 2ena vaflemu ainu, izpolnite le vi brzo svojo obljubo!« »Jaz ti prisežem, da bodem na dan vajine poroke izpustil tvojo mater «

»Gospod«, rekla je nevoljno Helena, »zakaj me hočete se dalje pustiti v toliki stiski, dajte mi jo Se danes nazaj, ker to lahko storite. Jaz vam prisežem in hočem ostati zvesta «

»Kaj ne, da mi potem čez mejo uideta in se moji neumnosti v pest smejita, in potem postane ubogi Leonida Se pred poroko vdovec. O ne! To se ne bode zgodilo! Poglej, danes je prvi; v osmih dneh sta lahko poročena in tvoja mati bode takrat izpuščena! Sedaj pa, kje imaS rojstni list in kako se imenuje«?«

»Helena«, odgovorila je deklica.

»Helena, to svetniško ime iz starih časov mi ni prav nič vSeč . . . . Prekrstili te bodemo, kakor smo taonida, ki se je bil popreje Imenoval Anton; ti sc bodes odslej imenovala Klelija I.ukrecija Granier.« Te besede, posebno pa novo ime zabolelo je jako Heleno; zdelo se ji je, kakor da prihaja sedaj v novo žalostno življenje, v katerem se bode morala odreči sladkim nadam za prihodnjost; vendar ona je pregnala vse te pomisleke in sprejela rada tudi ta trdi jarem za re*itev svoje matere.

»Ali smem vsaj«, vprašala je zopet »vsak dan obiska vati mater v ječi?«

Bodemo videli.«

»Vsaj vidite, državljan, da sem se jaz vam popolnoma udala v vsem. kar ste zahtevali od mene, prepustila sebe in vse premoženje, in prosim le za to milost, gotovo mi je ne odrečete.«

»Dobro, za to prosi Leonida, on veliko premore pri državljanu Lebou!«

Helena pogledala je Leonida, in srečala se je z njegovimi očmi. On je bil sicer sprejel to ženitveno pogodbo od svojega očeta le vsled tega, ker je upal, da bodeta obogatela on in oče. Ko je pa videl Heleno, kako je lepa in blagega srca, kako žaluje za materjo, začeli so se v njem buditi nežnejši čuti, jel jo je ljubiti in želel si je je zaradi nje same.

Gospodična . . . državljanka . . .« jel je jecljati, »jaz bodem vse storil, kar je v moji moči, da vam preskrbim to dovoljenje «

»Dobro, Leonida, prikupiti se moraS; jaz bodem sel in skrbel, da se tudi napišejo te pogodbe. Pojdi torej z menoj!« Nato sta odšla. Genovefa je takoj na to prišla v sobo.

»Genovefa, zopet jo bodemo videli, ona je reSena !« rekla je Helena. »Bog bodi zahvaljen, sveta Božja porodnica in dobri Granier . . .!«

»Da, on jo bode reSil s tem pogojem, da se omožim z njegovim sinom . . .«

»Kaj!? Vi z njegovim sinom . . . To ni mogoče? Helena plemenita Kursv s tem tolovajem, morilcem, ki je tirjal in zakrivil v jakobinskem klubu smrt toliko nedolžnih ljudij! Ne, to je i« greh samo na to misliti. ,.!« »In ako se ne omožim, umrje mati I«

Moj HO«, kuka usoda, kolika nesreča!« »I boga gospu bi gotovo rnj»i umrla, nego to dovolila!«

»Ne, Bog varuj samo to misliti, rajti moli za me, Genovefo. da ostanem trdna v vsem. kar me zadene . . .»

Gospodična, Leoni da prihaja, kaj hočeva storiti?« rekla je Genovefa, ki je k oknu stopila, da bi si solze obrisala.

Notri ga pu«tiva'« odvrne Helena. Nekoliko pozneje stopil je Leotuda v sobo. Vzel je list iz žepa in ga ponudil Heleni. »Tukaj je dovoljenje, da smete obiskati tvojo mater, kadar hočete. Lahko greste takoj!«

t iospod, lepo se vam zahvalim'«

Ne. ni potreba. Ob jednem vam naznanim, da je bila totba proti materi umaknjena; ona bode morala eicer »e nekaj dni ostati v ječi. a pred sodile ne pnde. Sedaj moram iti. ker moraiu v klubu slavili važne nasvete. Ali naj vas spremljam do ječe?«

Ne, ni potreba, jaz bi najraj*e videla, da pojdeva same s Genovefo «

No. naj bode. ako že odklonite moj predlog. Jutri pridem zopet. Na svidenje!« »To je torej, gospodična, vaj ženm!« rekla je Genovefa, ko so se vrata uprla za l>oonidom. »Ua, draga moja, ali mati moja je refteoa! Vse ae mi danes boljše zdi v primeri a včerajtnjim obupnim stanjem. Sedaj pa pojdiva k materi v ječo !

III.[uredi]

Dnevi tekli so žalostni in počasi Markiza. mati Helenina, bi gotovo ne bila dovolila v toliko žrtev svojega ljubljenega otroka, ko bi ne bila prepričana, dajt potem hčerino življenje v isti nevarnosti, ko njeno. Si«r bi bila stokrat raje umrla, kakor privolila v tako možitev. Helena pa se ni nikoli izdala, kak boj se bojuj« v njenem srcu. Materi kazala se je vedno vesela. I.e postelja pričala bi bilu lahko o njenih solzah in prebedelik nočeh, ko je videla uničene svoje nade. Ali vedno tolažila je sebe in mater z besedami: »Moja mati bode živeli ali mene Dog sku&a «

Vsak dan priAel je Granier s sinom. Prvi delal« je gospodarja. Cenil je pohiilvo, dragotine. najemen« in sploh vse, kar mu je pritlo pod roke. Ltonida pa J« sedel v sobi pri Heleni in se razgovarjal ž njo. Nekega dnč pnJel je zopet stari Granier in rekel •Glej, pojutranjem bode tvoja poroka. Jaz sem ti skrbel lep zabavni večer. Mi bodemo namreč obhaist praznik na čast najviijeiau bitju in ti bodei pri t«® igrala ulogo boginje modroatl Ti ai lepa, mlada, veličastne vnanjosti, izvrstno ae bode dalo to napraviti S« dela bodes v odprtem vozu v prekrasni obleki, rok« i» ramena bodo gola. Uqe bodo na grški način poč«sst> m zviti; pred tabo bode ae kadilo zažigalo in pesni bod« se pele tebi na čast.«

Gospod, kaj hoče pač to biti ?* rekla j« Hels* ne volj na.

Kaj, to vendar ni nič čudnega! Ali bodeš sedaj žena republikanca? In kot tena Laooidova se moraš pačSo posebno izkazati. Cas je. da pustiš že tiste stare navade in neumnosti. Ti se moraš vesti, kakor nekdanje Himljanke in Spartanke in ne kot liste plemenite gospe iz kraljevih časov!«

»Ali, gospod, rimske in šjiartanske žene živele so same za se liho v hišah pri delu in se niso skoro nikoli kazale v javnosti, še manj pa pri obredih.« »Ali btdeš liho! . . . Jaz ne trpim nič ugovorov, ti bodeš ubogala, pa je!« >(i3spod . . . I«

Helena bolela se je še branili, ali v tem trenutku čutila je, da jo je nekdo potipal za ramo. Obrnila se je in videla Leonida, ki je prste na usta položivši ji dal znamenje, naj molči in ne ugovarja očetu. Stari je na to kmalu odšel ker je imel dovolj dela, da je izmeril vse vrtove, travnike in vse drugo posestvo.

»Gospodična, ne ugovarjajte mojemu očetu«, rekel je Leonida, ko je bil sam ostal, »to ni potem nikoli nič dobrega, ali le potolažile se, jaz ne bodern trpel, da bi se vi morali skazovati pri tej avečanosli. Ako bodete moja žena, bodete moja in ne državina . . . Jaz vas bodem ljubil . . . in gotovo ne bodete nearečni pri meni . . .1«

IV.[uredi]

Republikanska svečanost opravila se je brez Helene, ker Leonida ni hotel dovolili v to. Boginjo modrosti predstavljala je druga deklica. Določenih onem dnij je preteklo in napočil je oaodepolni dan. Helena klečala je v avojej sobi in molila, da bi Bog njeno mater, za katero a« je žrtvovala, »a prav dolgo ohranil livo. V tejčisti krščanski veri vzgojena smatrala je vedno zakon kot svet zakrament in njegove dolžnosti za sveta . . . in sedaj naj bi vedno zvestobo obljubila možu. ki le hrepeni po njenem bogastvu, in položila svoje čiste roka v roke s krvjo omadeževane . . . Le jedna misel tolažila jo je pri tem. tu namreč, da je z milimi prošnjami dosegla pri Leonidu, da bode njiju zvezo blagoalovil tudi katoliški mašnik, in tolažila se je, da bode pri vsein tem zvezu cerkveno sklenjena veljavna pred Bogom. Genovefa prišla je v sobo in jela pripravljati obleko. Ni bilo niti cvetlic niti dragotin na njej. V tistih časih ni bilo videti lišpa. ltazlooka med bogatim in revnim ni bilo nikjer videti Vsakdo se je bal, da ne bi sumnja ia zavist, ki sle takrat najbolj gospodovali med ljudstvom, provzročile nevarnosti za življenje. Ko se je oblekla v priprosto obleko in dejala navaden klobuček na glavo, Sla je v sobo, kjer sta jo že pričakovala Brut in Leonida Granier z notarjem. Ta je še jedenkrat prebral pogodbo. »Tukaj je sedaj ložbeni list«, rekel je Brut, »Leonida grč sedaj v ječo po svojo taščo.«

Pri teh besedah je srce Helenino utripalo od veselja, ali ko se je nekoliko po sobi ozrla, mislila ai je: »Uboga mati bode se vrnila in našla hišo tako oskrunjeno. Ta surovi Brut piše s pisalnim orodjem rajnega očeta! Oj koliko bode trpela uboga mati!« Vstala je in šla v prednjo sobo, kjer je Genoveta tiho jokala.

Uboga gospa prišla bode iz ječa in bode prisotna pri tej poroki; gotovo od žaloati umrje. Bog kaanvu ta dva hudobneža!« tarnala je Genovefa.• Moj Bog!« Šepetala je Helena »bodi mi pomoč v tej atiski. daj mi moč v telkih dolžnostih! . . . Zakaj nisem pač jaz umrla mestu matere?« l'ra je bila jednajst.

Koliko ča*a pač m matere, morebiti jo nočejo izpustiti« »(•ospodičns. tega ne. leonida sa preveč veseli teaitve. poglejte, so le pred bito . . .!•

•Vendar!« rekla je Helena in tekla materi naproti Meda markiza stopila je na hodnik Za njo Sel je Leonida v praznični obleki Helena objela je avojo mater ali glas njen uduSile »o premnoge aolze. leonida od^el je v sobo in Helena prijela je mater za roko in rekla:

Draga mati. vsi ao notri; iz usmiljenja ravnaj z njimi dobro, prijazno . . nafte usoda je v njih rokah . . .«

Moje dete! Kolika skulnja ; »mrla bi rajti. ko tebe dala temu hudodelcu, ko bi ne vedela, da bode« morala potem tudi ti umreti !•

•Mati. le tiho bodi. jaz sem arečna. ako aem pri tebi, mč ae mi ne more potem zgoditi!«

• Ali ta Leonida!«

•Ni tako zloben, kakor oče. obe ga bodeva aku&ale poboljšati . . . ali pojdiva v aobo . . . bodi prijazna z njimi«

Ko ata v aobo atopili. potdravil ju je Brtrt bolj po strani in jel brati. S to pogodbo vzete ao bile ubogima ieaama skoro vse pravice. Prišle ate pod oblast Leoni dovo in seveda potem tudi pod Bratovo . Markiza se je podpisale. Nato ženin in nev««ta. in petem priče. Nato Ml so v mestno hifc>. leonida govoril « iskrene, zvestobo oNjubujota besede , Helene ponovilajnjih j« arčno. Potem bila je velika pojedina, k;ef H JI napivslo «eveda najbolj republiki in jakobinskim prvako«. zlasti, ker je bil traven siloviti krvnMt Jožef letos e j« bilo tudi dosti vina Zvečer blagoslovil je t« takoi ne da bi vedel tato start Kruto, n« aknvnem dubovai.

V.[uredi]

Zakon prinesel je Heleni vae križe in tetave. katerih ae je bala. Ali vendar prenašala je rada mtvečkrat vesela. Posrečilo se JI je pridobiti neko M4- oblast nad svojim moten a dobrotijivostjo, milobo II utjudnosijo. Ze nekatenkrat je pregovorila morn ii u stavil v klubu novih smrtnih predlogov Veselil »e t svojih zmag in uj>ala v boljto bodočnost, vaj a« dobra du«a zahtevala je le odpuščanje

Zdsj j« napočil deveti tennidor I mtvee Ijudovlsa*. ko s« je zopet mir pričel po dveletnem viharju io ritvi. Robespierre. nsjhujSi krvotok. umri je na taontfu v Parizu Za tem priili ao drugi krvoloki na vrsto Bnl (irsnver in Josef Leboa bila ata obe ob jedne« H konvent postavljena in poplačala svoje moritve nedoltaik žrtev s smrtjo na giljotini. Tudi l^eomda so odpelji» Pariz v je«o, kjer je pričakovel obscidbe. V tresoA«. ko so ga odpeljali, srečal ae je s očmi Heleninimi, ** je, kako je žalostno gledala ta njim. Vest »e J* J* v njem oglalati. J d se je keaati.

Dva dni bil je Se v ječi in čakal obsodbe: j« te tako, kaktoa ga taka t Noč je priftla. leonida sedel je v globoki J«*I. robu, ko čkneftkeuni bivaMkM podobnej Senc«. J« aapravljale svetilka, delale so ječo ae grotnejso njegovo Itce naznanjalo je dovolj, kakšne ruinii se mu podO po glavi. V«e, kar ima smrt in temna večnost straSnefa aa hudodelca, prišlo mu je pred oči. Prihajale so mu v živi doaašaljiji pred oči ee«<-e enih, katerih smrt je bil on provsročil. Od vseh svojih krepostg mu ni ostala druga, kakor srčnoot in pogum spremeniti se v nič, kar je bila po jakobinskih pojmih smrt.

Kakor v aanjah sedel je v ječi, ko zasliši ropot pri vratih. Pogleda, kaj je, in glasen vzdih se mu izvije is praij. Zdelo se mu je, da vidi pred soboj prikazen.

Stegnil je roke in rekel: »Helena, ali si ti?«

»Da, jas sem«, odgovorila je iiulena, »danes prišla sem z materjo v Pariz. Izprosil* aem ai dovoljenje, ds smem čmz noč ostali pri tebi.«

• Išeleaa, toliko dobrot pač nisem zaslužil«, odgovoril je Leonid«, »ti bi me morala sovražiti 1« »Ali o« ves, Leonkla, da sem jas obljubila tebe ljubili, ker si mi d«l zopet mater in kot tvoj« žen« sprejela sem ase dolžnosti, ki vežejo dobro soprogo.«

-•Jaz som te oneorečil in vendar — —.«

•Saj toga nisi bil ti sam Lvivl«

»Moj oče pač ni bil za tako nesrečno življenje rojen! BH je prej pridma delavec, ali krivi preroki, ki so prihajali iz Pariza, pripovedovali so, da so vsi ljudje jednaki, da ima vsak pravieo do vsega. On jim je verjel, postal je republikanec, jakobineo. Ker ni botel, da bi bil kedo več, kakor oa, pošiljal je plemenit nike in bogatine v smrt na giljotino . . . jsz sem delal po njegovem vzgledu, zato bodem jutri umrl po njegovem vzgledu. Ali zakaj se jokaš?«

»Jaz se jokam, ako mislim na tvojo prihodnjost...« »Moja prihodnjoet je čisto priprosta: Jutri bodem zaalitan, obsojen, umorjen.«

»Toda tvoja duša in Bog?«

•Bog, kaj govoril o njem, kaj mi more on pomagali ?«

• Vse, ako le hočeš; za jedno besedico kesanja da ti on celo srečno večnost . . . Anton, pomisli na to . . . liog je dober, njegovo usmiljenje je večje, ko njegov« pravičnost!«

»Anton . . . Bog! ti mi tulwj govoriš, fcakor moja rajnka mati. Vesel sem, da ona ni vsega tega do^vela.«

»Ali ti nje ne ljubiš ali noč«* biti zdrptsn t A»O?« »Dragi Anton, Bog sam ti pom^p roko! Njegov Sin sam je rekel, da je v nebesih večje vosejje nad jednim spokorjenim grešnikom, ko nad devetindevedoaetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo pokore . . . Ali ti nočeš napraviti avojemu Stvarniku tacega veselje?*

Ali je pa vse to tudi res? . . . Včasih som veroval«

»Veruj t« sedej I Ob uri, ko prideš oa drugi svet, vsaj Wilu> pričakuje« od Noga . . .« »Res je, draga Helena! Tiaj.aje storil« *#pet otro^, kakor sem nekdaj pri materi sedel oaroftiu, ko mi je pripovedovala o Mariji in avelnikih. Zakaj nisem umrl lekoj v zabeli . . . Zakaj sem moral ti tadnji dye leti živeti!«

»Dragi Anton! Bog se t« bpde usmilil, ali«s obžaluje* iz srea?«

»Iz vse duše, iz vaab močij prosim Boga odpuSčanja za svoje grozovitosti, svoje hudobije , . . Tako telo sem ga bil razžalil «

»Svetniki so grešili in kes jih je odvezal pregreh, pokora pa jih je spremenila v svetnike «

Ponovi mi, Helena, te zadnje besede se jedenkrat! Zlasti zaradi tebe sem najbolj kazni vreden. Tolaži me v zadnji uri in resi mi duSo, ako tudi je le izgubljeno telo.e

Pri teh besedah padel je (iranier pred kolena svoje lene in ji poljubljal roke in močil s solzami Ona pa ga je vzdignila, vzela v roke sveto knjigo in brala iz nje Antonu, ki jo je posluSa! pazljivo. Noč je pretekla med molitvijo in branjem: združila sta svoje misli ob robu groba Ko se je zaznal dan, vstala je Helena, poljubila Antona, dala mu srebrni križec, katerega je bila vedno pri sebi nosila in tla potem iz ječe.

Mati njena, markiza pl. Kunv, med tem ni bila brez dela. šla je k več vplivnim osebam, zlasti k posUneem okraja Artoiakega in jih prosila, da bi reiili (iraniera, kar so vsi obljubili Drugi dan bil je (iranier oproičen in Helena bila je tega srčno veacla, in je Uoga hvalila, kakor bi ji bil vrnil moža po njenem src u in volji. Težko ga je čakala v gostilni, kjer se je bila nastanila. Prišel je v obleki, ki je naznanjala njegov namen. Bil je v obleki republikanskega vojaka, ki so imeli iti na mejo proti sovražniku.

I.eonida bil je vesel in odločen; Sel je k gospej pl. Kursy in ji hvaležno roko poljubil, potem se je obrnil k Heleni in ji rekel: »Draga žena, la obleka ti pov^ moj namen. Jaz nisem tebe vreden, sedaj Se-le vidim razliko med seboj in teboj. Ti si tako čisU in sveU, ali jaz nesrečnež . . . Ali jaz hočem se skazati tebe vrednega. Sedaj ae bojujejo na meji; Um hočem ali kol junak umreti ali pa z juoaAtvoen teb« zaalulili.a

Dragi mol, s takim keaom je v a« popravljen«.«

»Seveda pred teboj, kor ai bolj Bogu podobna, ki ljudem, ali na »vetu ne I Tebe n« amč radi meni obim rudei ica, jaz hočem avojo mladost in hudobijo pokrti z junaštvom e

»Pojdi torej, ah miali n« avojo leno ki te |)uk in bode molil«, d« ae vrne* arečen in zdrav.e

In vt, goapa«, obrne — Leonida k markizi, »ah mi morete odpustiti?«

Da, ali jaz atorim več, jaz vas blagoslavljam « ako se vrnete, bodem zaupljivo avojo hčer izročila ' vase roke.«

Ju vzamem ar«čo življenja seboj: srčnost umreti! Moja mati, moja Helena, zdravstvujte!«

Sel je na mejo k vojaki, ki j« imela črez Alp« * v Italijo pod poveljstvom mlade«« generala Napol««01 Bonaparteja, ki je poaUl ukrat prvifi poveljnik v vojiki Deset mesecev pozneje padel j« Leonid« v nekej bito v gorenji luliji. Držal j« besedo; odlikoval »e je s nosijo v ddbi. ko je bilo samozalajevaiuc občna post««« Helena ga je objokovala, kajti Oubila ga je bila od do*, ko je bil nesrečen IKMUI . . . od onega dneva, ko m je vse lahko odpustila.

Po smrti svojega moža dala je ona posestva, b »i jih je bil njen mož pridobil po krivici, njihovi« Posestnikom nazaj, dve leti živela je na to z materjo v samoti, potem pa ae je omožiU v drugič in naila v K* zakonu vso srečo, katero j« bil« poprej žrtvovala ot sveiejsej dolžnosti, Cisti, pravi otročji ljubezni do svoje matere.