Jakobinska nevesta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Jakobinska nevesta
anonimno
Izdano: Domoljub let. 6, št. 2, 1893
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. dno

I.[uredi]

Ko se vrši naša povest, bili so za Francosko najburnejši časi, kar jih pomni zgodovina. V Parizu gospodarili so rudeči Jakobinci, na čelu jim siloviti Robespierre, ki so strahovali s svojimi ukazi vso Francosko. Po posameznih okrajih so spolnovali njih privrženci zvesto njihova povetja. Na stotine ljudij žrtvovali so vsaki dan po nedolžnem, zlasti duhovnikov in plemenitnikov. Dokaza za njihovo smrt ni bilo treba nobenega, dovolj bilo je, da je le kak jakobinec rekel, da so kraljevi privrženci.

V tem viharnem času sedeli sta v sobi nekega gradu v mestu Arras na Francoskem dve ženski. Mlajša bila je kakih 16 let stara, lepa in čvrsta; na njenih očeh bral se je pogum in odločnost, ako tudi solze v njih niso naznanjale nič dobrega. Starejša bila je njena varuhinja, videlo se ji je na obrazu, da se boji za svojo varovanko Heleno pl. Kursy. Imela je vse pravice nad njo, Helena je ubogala zmirom njene nasvete. Ali danes bile so vse prošnje in sveti zaman. — Helenina mati bila je naznanjena pri oblastvu kot kralju prijazna in državi nevarna. Po noči prišli so jakobinski stražniki po njo, odpeljali jo v ječo, kjer jo je pričakovala smrt pod sekiro, smrt na giljotini. Helena si ni vedela pomagati. Hotela je na vsak način rešiti mater, ali nezmožno dekletce, kam se hoče obrniti, nikjer ni upala najti milosti. Naposled sklenila je zadnji obupen sklep.

Neki kovač v mestu Arras je popustil, vnel za brezverske namene jakobinske, svojo kovačnico in se jel pečati s politiko. Njegova surovost, brezobzirnost in moč pomogle so mu, da se je povzdignil med jakobinci. V tribunalu sedel je na strani silovitega Lebou-a, od koder je strahoval vse mesto, tako da se še sedaj prebivalci mesta Arras s strahom spominjajo na to krvavo vlado. Do tega kovača Graniera hotela se je še obrniti Helena.

»Torej hočete na vsak način, draga Helena, to poskusiti?« vpraša po dolgem molku Genovefa svojo varovanko.

»Draga moja, kaj moreš še dvomiti o tem? To je moj poslednji up. Morebiti rešim življenje svoji materi in sedaj naj se še obotavljam?« odgovori Helena.

»Ali, ljuba moja, vi ne veste, kaj počnete, vi ne poznate teh ljudij! Te pošasti!« svari jo Genovefa.

»Da, jaz vem, da vse lahko storé, vem, da je življenje moje matere v njih rokah … to mi je dovolj … Sicer pa, Genovefa, ako se bojiš z menoj iti, pojdem sama!« odvrne odločno Helena.

»Jaz, gospodična, grem povsodi z vami!« odgovori Genovefa.

V svilnati plašček zavita, s priprostim klobukom na glavi, šla je Helena, spremljana od Genovefe, po zapuščenih mestnih ulicah. Prej tako živahno mesto bilo je sedaj vse mrtvo. Hiše velikašev so bile zaprte in pajek je predel svoje mreže po oknih najbogatejših meščanov. V napol zaprtih prodajalnicah ni bilo že skoro nič blaga in tudi nič kupcev. Pred hišami rokodelcev se niso več razgovarjale žene in deklice in pletle nogavic. Le sem in tja privalila se je četa pijancev in molila s svojimi razbojniškimi pesmami smrtno tihoto.

Helena in Genovefa prišle sta v kovačnico Bruta Graniera. Videlo se je takoj v vsem, da je brez pravega gospodarja. Peči bile so mrzle, naklo zarjovelo, mehovi raztrgani. Genovefa odprla je duri in stopile sta dalje. Steklenice za vino in pivo stale so razstavljene po mizi, samokresi in puške ležale so po tleh. Granier sedel je pri oknu in skušal brati jedno tistih strahovitih pisanj, ki so prihajala vsak dan iz Pariza po okrajih.

Ko so vrata zaškripala, se ja obrnil in gledal, kdo pride. Helena stopila je sama naprej k možu, od katerega je bilo odvisno življenje ali smrt njene matere.

»Kaj hočeš od mene, državljanka?« vprašal jo je kratko.

»Prosim gospod!« ...

»Kaj je to? … S kom misliš, da govoriš? Kaj?« zadrl se je Granier.

»Državljan, odpuščenje jaz sem hči gospe plem ... te meščanke Kursy, ki je bila preteklo noč vjeta, in prišla sem pros ...«

»Kaj je potem?« pretrgal je Granier besedo. Helena ni mogla najti besedij, na katerih je viselo življenje njene matere.

»Njeno življenje izprosit pri tribunalu.«

»Nič druzega, ko to?« odvrne zaničljivo Granier, »saj res, jaz poznam tvojo mater, državljanka!«

»Torej vi jo poznate? Smem upati? Saj veste, ona je bila najboljša, najdobrotljivejša in usmiljenejša izmed vseh žen v mestu. Nihče ni nikoli zastonj prosil njene pomoči!«

»O, ha, ha, koliko besedij! Vedi, državljanka, vse te besede: milosrčen, dobrotljiv, usmiljen, vse to diši po starem in je strašno plemenitaško. Ljudje so od sedaj vsi med seboj jednaki, nikomur ni več potreba skazovati usmiljenja, draga moja! Minuli so časi, ko so lepe gospe, katere so iz zlatih posod jedle in ležale na svili, mislile, kdo ve kaj so storile, ako so jeden dolar vrgle tja, kjer je stradala kaka revna družina … Vojska grajščinam, mir kočam; to je našte geslo … Sicer pa, ko sem rekel, da jo poznam, sem menil njenomišljenje. Njej se smilijo cerkve in črnosuknarji, videli so jo celo ob smrti Kapeta (tako so imenovali kralja Ludovika XVI., katerega so umorili 21. januarija 1798) jokati … ne taji mi tega, jaz to za gotovo vem.«

»Državljan … « jecljala je Helena, potrta vsled tega govora Granierovega.

»To še ni vse tvoja mati pošiljala je svojemu bratu, izseljencu in zavezniku avstrijskemu, denar. Ali si upaš to tajiti?«

»Ali meščan, moj strjic se je izselil, da bi si rešil življenje! On živi v Nemčiji v največji revščini, in je li hudodelstvo pošiljati mu pomoči?«

»Da, državljanka! To je hudodelstvo! Francozinja ne sme druzih prijateljev imeti nego svobodne republikance! Tvoja mati je postave prekršila in v tem smislu bodem jaz govoril pred tribunalom!«

»Gospod — državljan!« zaklicala je Helena in padla s sklenjenima rokama pred nekdanjega kovača, »prekličite te grozne besede! Ne bodite brezsrčni! Ne končajte mi srca s tem, da mi umorite mater! Bodite dobrotljivi in usmiljeni! Vi tukaj vse premorete, imate oblast govoriti za življenje ali smrt. Porabite svojo moč in rešite mi nedolžno mater! Jaz vas bodem častila in za vas molila … Tudi vi ste oče, v imenu vaših otrok vas prosim, ne zavrzite me! Saj moja mati ni domovini nevarna; mi živimo tiho v medsebojni ljubezni, in ako hočete, državljan, damo vse premoženje državi. Jaz bodem srečna, ako bodem imela svojo jedino prijateljico, svojo mater … Za božjo voljo, usmilite se me in ne zavrzite me!«

Tako je govorila zdihujoča Helena, ali trdi jakobinec ostal je neizprosljiv.

»Ali tvoje premoženje še ni zaplenjeno?« vpraša čez nekoliko časa Granier.

»Ne«, odgovorila je začudena, »imamo še hišo.«

»In druga posestva? Kursyjsko posestvo, Valska pristava, Dourijski travniki, 8t. José-ski gozdovi?«

»Vse to je se naše!«

Obličje Granierovo je bilo mahoma milejše, začel je Heleno opazovati in nato je rekel:

»Poslušaj, jaz ne obljubim ničesar, ali počakaj do popoldne, hočemo videti.«

»O gospod, smem upati?«

»Bodemo videli … Jaz še nič ne obljubim … pojdi državljanka! Ali stoj, ne pozabi preskrbeti vina, tistega starega, in kozarcev. Jaz bodem še jednega prijatelja pripeljal seboj. Na svidenje, državljanka!«

Helena šla je z Genovefo domov. S strahom in upom premišljevala je vsako besedo, katero je izrekel Granier. Ko je stopila v sobo, kjer je bila poprejšnji dan videla še svojo mater, polile so jo solze in vzdihnila je:

»Ali se bodemo še kedaj videli? Genovefa, ali bodemo še kedaj zvečer skupaj brali? Ali se bode povrnila mati? Moj Bog! Moj Bog! Usmili se me!«

»Draga gospodična: Gospod je dober, on ne bode pustil, da bi še mater izgubili in tako postali prava sirota. In potem se je ta Granier za vas zanimal … vse je tako naravno … in Granier premore pri tribunalu vse, dobro in slabo.«

»Da, lahko se zgodi! Če mi on mater reši, bode najboljši prijatelj, najdražji dobrotnik in morebiti pride čas, ko mu bodem lahko pokazala svojo hvaležnost!«

»O da bi Bog tako hotel!«


II.[uredi]

Nekoliko ur je za tem preteklo. Helena sedela je vsa v skrbeh poleg praznega naslanjača svoje matere. Njene oči kazale so, koliko trpi zaradi nje. Vse njeno mišljenje bilo je pri njej, ki vjeta brez dvoma v globoki ječi zabija svojo nesrečo in misli le na svoje zapuščeno dete.

»Moj Bog«, rekla je, ko se je je zopet polastila brezmejna žalost, »ako je ne morem rešiti, ako mi je ta mož zopet ne dá, prosim te le za jedno milost, daj, da skupej umrjeva; ne pusti me same na svetu, združi me z njo in jaz te bodem vedno hvalila!«

Zdajci se zaslišijo težki koraki po stopnicah. Nekdo potrka. Helena hiti odpirat vrata in noter stopil je Brut Granier, katerega je spremljal neki mladenič. Helena hitela je kovaču z zaupanjem nasproti, saj mladej deklici je up in obup tako blizu skupaj.

»Državljan, prinašate li dobro poročilo? Bodem li videla zopet svojo mater?« vpraša v jedni sapi Helena kovača.

»Tiho, tiho draga moja!« rekel je Granier, »počakaj, je še čas. Ti, Leonida, vsedi se tukaj poleg državljanke. Kje pa je vino, katero sam bil zahteval?«

»Tukaj, takoj!« odgovorila je Helenu, ko je ravno Genovefa vstopila a steklenico in tremi kozarci na srebrnem podnožniku. Videti je bilo Granieru in njegovemu mlademu tovarišu, da sta s tem zadovoljna.

»Državljanka, mi se moramo sprijazniti! Tukaj ti predstavljam Leonida Bruta Kristida Graniera, svojem sina. On ni plemenitaš, kakor tvoji prejšnji prijatelji, ampak prost republikanec, pravi domoljub, znan po vsem mestu.«

Helena pogledala je še-le sedaj Leonida, sina Grenierovega. Bil je je precej lepega obraza, ali pogled bil je vsled zgodnjega pohajkovanja in krute predrznosti neprenesljiv. Takoj jo je rudečica oblila in obrnila se je proč. Med tem je stari Granier hitro pregledal vse pohištvo, krasne okvire, zlate svečnike, lestence itd. in ko je vse to kakor kak cenilec precenil, rekel je Heleni:

»Državljanka, ti veš, da sem le na tvojo prošnjo prišel semkaj, kak drugi manj znani domoljub bi postal vsled tega sumljiv; zato upam tudi, da mi bodeš hvaležna. Ti veš, da jaz lahko rešim tvojo mater.« 

»Gospod, rešite mi mater! Govorite samo, kaj mi je storiti!«

»Le počasi, počasi! Jaz ti sedaj nekaj nasvetujem; ako ti bo to po volji, bode tvoja mati v malo dnevih rešena, ako ne, bode jutri …«

Pri zadnjih besedah je Helena obledela.

»Govorite, državljan!« rekla je s tresočim glasom, »govorite, naj bode že, kar hoče, jaz hočem storiti!«

»Lepo moje dekletce, ti se moraš z mojim sinom Leonidom omožiti;; s tem pogojem bodem jo rešil, sicer pa bode še danes obsojena in jutri … umorjena.«

»Helena bila je vsa potrta, ni vedela, je-li so sanje ali je resnica. Glas Granierov, ki je bobnel kakor grom nad njo, prepričal jo je, da je ta trenotek rešen.

»Pet minut dam ti časa za premislek. Druge besede nočem slišati iz tvojih ust, kakor da ali ne!«

»Ne bode vam treba čakati na odgovor«, rekla je resno, »jaz vam obljubim, da hočem biti žena vašemu sinu, izpolnite le vi brzo svojo obljubo!«

»Jaz ti prisežem, da bodem na dan vajine poroke izpustil tvojo mater.«

»Gospod«, rekla je nevoljno Helena, »zakaj me hočete še dalje pustiti v toliki stiski, dajte mi jo še danes nazaj, ker to lahko storite. Jaz vam prisežem in hočem ostati zvesta.«

»Kaj ne, da mi potem čez mejo uideta in se moji neumnosti v pest smejita, in potem postane ubogi Leonida še pred poroko vdovec. O ne! To se ne bode zgodilo! Poglej, danes je prvi; v osmih dneh sta lahko poročena in tvoja mati bode takrat izpuščena! … Sedaj pa, kje imaš rojstni list in kako se imenuješ?«

»Helena«, odgovorila je deklica.

»Helena, to svetniško ime iz starih časov mi ni prav ni všeč … Prekrstili te bodemo, kakor smo Leonida, ki se je bil popreje imenoval Anton; ti se bodeš odslej imenovala Klelija Lukrecija Granier.«

Te besede, posebno pa novo ime zabolelo je jako Heleno; zdelo se ji je, kakor da prihaja sedaj v novo žalostno življenje, v katerem se bode morala odreči sladkim nadam za prihodnjost; vendar ona je pregnala vse te pomisleke in sprejela rada tudi ta trdi jarem za rešitev svoje matere.

»Ali smem vsaj«, vprašala je zopet »vsak dan obiskovati mater v ječi?«

»Bodemo videli.«

»Vsaj vidite, državljan, da sem se jaz vam popolnoma udala v vsem. kar ste zahtevali od mene, prepustila sebe in vse premoženje, in prosim le za to milost, gotovo mi je ne odrečete.«

»Dobro, za to prosi Leonida, on veliko premore pri državljanu Lebou!«

Helena pogledala je Leonida, in srečala se je z njegovimi očmi. On je bil sicer sprejel to ženitveno pogodbo od svojega očeta le vsled tega, ker je upal, da bodeta obogatela on in oče. Ko je pa videl Heleno, kako je lepa in blagega srca, kako žaluje za materjo, začeli so se v njem buditi nežnejši čuti, jel jo je ljubiti in želel si je je zaradi nje same.

»Gospodična … državljanka …« jel je jecljati, »jaz bodem vse storil, kar je v moji moči, da vam preskrbim to dovoljenje.«

»Dobro, Leonida, prikupiti se moraš; jaz bodem šel in skrbel, da se tudi napišejo te pogodbe. Pojdi torej z menoj!« Nato sta odšla.

Genovefa je takoj na to prišla v sobo.

»Genovefa, zopet jo bodemo videli, ona je rešena!« rekla je Helena.

»Bog bodi zahvaljen, sveta Božja porodnica in dobri Granier …!«

»Da, on jo bode rešil s tem pogojem, da se omožim z njegovim sinom ….«

»Kaj!? Vi z njegovim sinom … To ni mogoče! Helena plemenita Kursv s tem tolovajem, morilcem, ki je tirjal in zakrivil v jakobinskem klubu smrt toliko nedolžnih ljudij! Ne, to je že greh samo na to misliti …!«

»In ako se ne omožim, umrje mati!«

»Moj Bog«, kaka usoda, kolika nesreča!«

»Uboga gospa bi gotovo rajši umrla, nego to dovolila!«

»Ne, Bog varuj samo to misliti, rajši moli za-me, Genovefa, da ostanem trdna v vsem, kar me zadene …«

»Gospodična, Leonida prihaja, kaj hočeva storiti?« rekla je Genovefa, ki je k oknu stopila, da bi si solze obrisala.

»Notri ga pustiva« odvrne Helena.

Nekoliko pozneje stopil je Leonida v sobo. Vzel je list iz žepa in ga ponudil Heleni.

»Tukaj je dovoljenje, da smete obiskati tvojo mater, kadar hočete. Lahko greste takoj!«

»Gospod, lepo se vam zahvalim!«

»Ne. ni potreba. Ob jednem vam naznanim, da je bila tožba proti materi umaknjena; ona bode morala sicer še nekaj dni ostati v ječi, a pred sodišče ne pride. Sedaj moram iti. ker moram v klubu stavili važne nasvete. Ali naj vas spremljam do ječe?«

»Ne, ni potreba, jaz bi najraje videla, da pojdeva same s Genovefo.«

»No, naj bode, ako že odklonite moj predlog. Jutri pridem zopet. Na svidenje!«

»To je torej, gospodična, vaš ženin!« rekla je Genovefa, ko so se vrata zaprla za Leonidom.

»Da, draga moja, ali mati moja je rešena! Vse se mi danes boljše zdi v primeri z včerajšnjim obupnim stanjem. Sedaj pa pojdiva k materi v ječo!«


III.[uredi]

Dnevi tekli so žalostni in počasi. Markiza, mati Helenina, bi gotovo ne bila dovolila v toliko žrtev svojega ljubljenega otroka, ko bi ne bila prepričana, da je potem hčerino življenje v isti nevarnosti, ko njeno. Sicer bi bila stokrat raje umrla, kakor privolila v tako možitev.

Helena pa se ni nikoli izdala, kak boj se bojuje v njenem srcu. Materi kazala se je vedno vesela. Le postelja pričala bi bila lahko o njenih solzah in prebedelih nočeh, ko je videla uničene svoje nade. Ali vedno tolažila je sebe in mater z besedami: »Moja mati bode živela ali mene Bog skuša.«

Vsak dan prišel je Granier s sinom. Prvi delal se je gospodarja. Cenil je pohištvo, dragotine, najemščine in sploh vse, kar mu je prišlo pod roke. Leonida pa je sedel v sobi pri Heleni in se razgovarjal ž njo.

Nekega dné prišel je zopet stari Granier in rekel: »Glej, pojutranjem bode tvoja poroka. Jaz sem ti preskrbel lep zabavni večer. Mi bodemo namreč obhajati praznik na čast najvišjemu bitju in ti bodeš pri tem igrala ulogo boginje modrosti. Ti si lepa, mlada, veličastne vnanjosti, izvrstno se bode dalo to napraviti. Sedela bodeš v odprtem vozu v prekrasni obleki, roke in ramena bodo gola. Lasje bodo na grški način počesani in zviti; pred tabo bode se kadilo zažigalo in pesni bodo se pele tebi na čast.«

»Gospod, kaj hoče pač to biti? rekla je Helena nevoljna.

»Kaj, to vendar ni nič čudnega! Ali ne bodeš sedaj žena republikanca? In kot žena Leonidova se moraš pačše posebno izkazati. Čas je, da pustiš že tiste stare navade in neumnosti. Ti se moraš vesti, kakor nekdanje Rimljanke in Spartanke in ne kot tiste plemenite gospe iz kraljevih časov!«

»Ali, gospod, rimske in špartanske žene živele so same za-se tiho v hišah pri delu in se niso skoro nikoli kazale v javnosti, še manj pa pri obredih.«

»Ali bodeš tiho! … Jaz ne trpim nič ugovorov, ti bodeš ubogala, pa je!«

Gospod … !«

Helena hotela se je še branili, ali v tem trenutku čutila je, da jo je nekdo potipal za ramo. Obrnila se je in videla Leonida, ki je prste na usta položivši ji dal znamenje, naj molči in ne ugovarja očetu.

Stari je na to kmalu odšel ker je imel dovolj dela, da je izmeril vse vrtove, travnike in vse drugo posestvo.

»Gospodična, ne ugovarjajte mojemu očetu«, rekel je Leonida, ko je bil sam ostal, »to ni potem nikoli nič dobrega, ali le potolažile se, jaz ne bodem trpel, da bi se vi morali skazovati pri tej svečanosti. Ako bodete moja žena, bodete moja in ne državina … Jaz vas bodem ljubil … in gotovo ne bodete nesrečni pri meni …!«

IV.[uredi]

Republikanska svečanost opravila se je brez Helene, ker Leonida ni hotel dovolili v to. Boginjo modrosti predstavljala je druga deklica. Določenih onem dnij je preteklo in napočil je osodepolni dan. Helena klečala je v svojej sobi in molila, da bi Bog njeno mater, za katero se je žrtvovala, še prav dolgo ohranil živo. V tej čisti krščanski veri vzgojena smatrala je vedno zakon kot svet zakrament in njegove dolžnosti za svete … in sedaj naj bi vedno zvestobo obljubila možu, ki le hrepeni po njenem bogastvu, in položila svoje čiste roka v roke s krvjo omadeževane … Le jedna misel tolažila jo je pri tem, ta namreč, da je z milimi prošnjami dosegla pri Leonidu, da bode njiju zvezo blagoslovil tudi katoliški mašnik, in tolažila se je, da bode pri vsem tem zveza cerkveno sklenjena veljavna pred Bogom.

Genovefa prišla je v sobo in jela pripravljati obleko. Ni bilo niti cvetlic niti dragotin na njej. V tistih časih ni bilo videti lišpa. Razločka med bogatim in revnim ni bilo nikjer videti. Vsakdo se je bal, da ne bi sumnja in zavist, ki ste takrat najbolj gospodovali med ljudstvom, povzročile nevarnosti za življenje. Ko se je oblekla v priprosto obleko in dejala navaden klobuček na glavo, šla je v sobo, kjer sta jo že pričakovala Brut in Leonida Granier z notarjem. Ta je še jedenkrat prebral pogodbo.

»Tukaj je sedaj tožbeni list«, rekel je Brut, »Leonida gre sedaj v ječo po svojo taščo.« Pri teh besedah je srce Helenino utripalo od veselja, ali ko se je nekoliko po sobi ozrla, mislila si je: »Uboga mati bode se vrnila in našla hišo tako oskrunjeno. Ta surovi Brut piše s pisalnim orodjem rajnega očeta! Oj koliko bode trpela uboga mati!«

Vstala je in šla v prednjo sobo, kjer je Genovefa tiho jokala.

»Uboga gospa prišla bode iz ječa in bode prisotna pri tej poroki; gotovo od žalosti umrje. Bog kaznuj ta dva hudobneža!« tarnala je Genovefa.

»Moj Bog!« šepetala je Helena »bodi mi pomoč v tej stiski. daj mi moč v težkih dolžnostih! … Zakaj nisem pač jaz umrla mestu matere?«

Ura je bila jednajst.

»Koliko časa pa ni matere, morebiti jo nočejo izpustiti«

»Gospodična, tega ne, Leonida se preveč veseli ženitve, poglejte, so le pred hišo …!

»Vendar!« rekla je Helena in tekla materi naproti.

Bleda markiza stopila je na hodnik. Za njo šel je Leonida v praznični obleki. Helena objela je svojo mater ali glas njen udušile so premnoge solze. Leonida odšel je v sobo in Helena prijela je mater za roko in rekla:

»Draga mati. vsi so notri; iz usmiljenja ravnaj z njimi dobro, prijazno … naša usoda je v njih rokah …«

»Moje dete! Kolika skušnja ; »umrla bi rajši. ko tebe dala temu hudodelcu, ko bi ne vedela, da bodeš morala potem tudi ti umreti!«

»Mati, le tiho bodi, jaz sem srečna, ako sem pri tebi, nič se mi ne more potem zgoditi!«

»Ali ta Leonida!«

»Ni tako zloben, kakor oče, obe ga bodeva skušale poboljšati … ali pojdiva v sobo … bodi prijazna z njimi.«

Ko sta v sobo stopili, pozdravil ju je Brut bolj po strani in jel brati. S to pogodbo vzete so bile ubogima ženama skoro vse pravice. Prišle ate pod oblast Leonidovo in seveda potem tudi pod Brutovo …

Markiza se je podpisala. Nato ženin in nevesta, in potem priče. Nato šli so v mestno hišo. Leonida govoril je iskrene, zvestobo obljubujoče besede; Helene ponovila jih je srčno. Potem bila je velika pojedina, kjer se je napivalo seveda najbolj republiki in jakobinskim prvakom. zlasti, ker je bil zraven siloviti krvolok Jožef Lebon in je bilo tudi dosti vina. Zvečer blagoslovil je pa zakon ne da bi vedel zato stari Bruto, na skrivnem duhovnik.

V.[uredi]

Zakon prinesel je Heleni vse križe in težave, katerih se je bala. Ali vendar prenašala je vse rada največkrat vesela. Posrečilo se ji je pridobiti neko nadoblast nad svojim možem z dobrotljivostjo, milobo in uludnostjo. Že nekaterikrat je pregovorila moža, da si stavil v klubu novih smrtnih predlogov. Veselila se je svojih zmag in upala v boljšo bodočnost, vsaj njena dobra duša zahtevala je le dopuščanje.

Zdaj je napočil deveti termidor (mesec ljudoviaoe), ko se je zopet mir pričel po dveletnem viharju in moritvi. Robespierre, najhujši krvolok, umrl je na morišču v Parizu. Za tem prišli so drugi krvoloki na vrsto. Brut Granier in Josef Lebou bila sta oba jeden pred konvent postavljena in poplačala svoje moritve nedolžnih žrtev na giljotini. Tudi Leonida so odpeljali v Pariz v ječo, kjer je pričakoval obsodbe. V trenotku, ko so ga odpeljali, srečal se je z očmi Heleninimi, videl je, kako je žalostno gledala za njim. Vest se je jela v njem oglašati. Jel se je kesati.

Dva dni bil je že v ječi in čakal obsodbe; vedel je že tako, kakšna ga čaka.

Noč je prišla. Leonida je sedel v globoki ječi, bolj grobu, kot človeškemu bivališču podobnej. Sence, ki jih je napravljala svetilka, delale so ječo še groznejšo. Otožnonjegovo lice naznanjalo je dovolj, kakšne misli se mu podé po glavi. Vse kar ima smrt in temna večnost strašnega za hudodelca, prišlo mu je pred oči. Prihajale so mu v živi domišljiji pred oči sence onih, katerih smrt je bil on povzročil. Od vseh svojih krepostij mu no ostala druga, kakor srčnost in pogum spremeniti se v nič, kar je bila po jakobinskih pojmih smrt,kakor v sanjah sedel je v ječi, ko zasliši ropot pri vratih. Pogleda, kaj je in glasen vzdih se mu izvije iz prsij. Zdelo se mu je, da vidi pred seboj prikazen. Stegnil je roke in rekel:

»Helena, ali si ti?«

»Da, jaz sem«, odgovorila je Helena, »danes prišla sem z materjo v Pariz: Izprosila sem si dovoljenje, da smem črez noč ostati pri tebi.«

»Helena, toliko dobrot pač nisem zaslužil«, odgovoril je Leonida, »ti bo me morala sovražiti!«

»Ali ne veš, Leonida, da sem jaz obljubila tebe ljubiti, ker si mi dal zopet mater in kot tvoja žena sprejela sem vse dolžnosti, ki vežejo dobro soprogo.«

»Jaz sem te onesrečil in vendar – –.«

»Saj tega nisi bil ti sam kriv!«

»Moj oče pač ni bil za tako nesrečno življenje rojen! Bil je prej priden delavec, ali krivi preroki, ki so prihajali iz Pariza, pripovedovali so, da so vsi ljudje jednaki, da ima vsak pravico do vsega. On jim je verjel, postal je republikanec, jakobinec. Ker ni hotel, da bi bil kedo več, kot on, pošiljal je plemenitnike in bogatine v smrt na giljotino … jaz sem delal po njegove vzgledu, zato bodem jutri umrl po njegovem vzgledu. Ali zakaj se jokaš?«

»Jaz se jokam ako mislim na tvojo prihodnost …«

»Moja prihodnjost je čisto priprosta: Jutri bodem zaslišan, obsojen, umorjen.«

»Toda tvoja duša in Bog?«

»Bog, kaj govoriš o njem, kaj mi more on pomagati?«

»Vse, ako le hočeš; za jedno besedico kesanja da ti on celo srečno večnost … Anton, pomisli na to … Bog je dober, njegovo usmiljenje je večje, ko njegova pravičnost!«

»Anton … Bog! Ti mi tukaj govoriš, kakor moja rajnka mati. Vedel sem, da ona ni vsega tega doživela.«

»Ali ti nje ne ljubiš ali nočeš biti združen ž njo?«

»Dragi Anton, Bog sam ti ponuja roko! Njegov Sin nam je rekel, da je v nebesih večje veseljen nad jednim spokorjenim grešnikom, ko nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo pokore … Ali ti nočeš napraviti svojemu Stvarniku tacega veselja?«

»Ali je pa vse to tudi res? … Včasih sem veroval.«

»Veruj še sedaj! Ob uri, ko prideš na drugi svet, vsaj lahko pričakuješ od Boga …«

»Res je, draga Helena! Ti si me storila zopet otroka, kakor sem nekdaj pri materi sedel v naročju, ko mi je pripovedovala o Mariji in svetnikih. Zakaj nisem umrl takoj v zibeli … Zakaj sem moral ti zadnji dve leti živeti!«

»Dragi Anton! Bog se te bode usmilil, ali res obžaluješ iz srca?«

»Iz vse duši, iz vseh močij prosim Bogaodpuščanja za svoje grozovitosti, svoje hudobije … Tako zelo sem ga bil razžalil.«

»Svetniki so grešili in kes jih je odvezal pregreh, pokora pa jih je spremenila v svetnike.«

»Ponovi mi, Helena, te zadnje besede še jedenkrat! Zlasti zaradi tebe sem najbolj kazni vreden. Tolaži me v zadnji uri in reši mi dušo, ako tudi je že izgubljeno telo.«

Pri teh besedah padel je Granier pred kolena svoje žene in ji poljubljal roke in močil s solzami. Ona pa ga je vzdignila, vzela v roke sveto knjigo in brala iz nje Antonu, ki jo je poslušal pazljivo.

Noč je pretekla med molitvijo in branjem: združila sta svoje misli ob robu groba. Ko se je zaznal dan, vstala je Helena, poljubila Antona, dala mu srebrni križec, katerega je bila vedno pri sebi nosila in šla potem iz ječe.

Mati njena, markiza pl. Kursv, med tem ni bila brez dela. Šla je k več vplivnim osebam, zlasti k poslancem okraja Artoiskega in jih prosila, da bi rešili Graniera, kar so vsi obljubili. Drugi dan bil je Granier oproščen in Helena bila je tega srčno vesela, in je Boga hvalila, kakor bi ji bil vrnil moža po njenem srcu in volji.

Težko ga je čakala v gostilni, kjer se je bila nastanila. Prišel je v obleki, ki je naznanjala njegov namen. Bil je v obleki republikanskega vojaka, ki so imeli iti na mejo proti sovražniku.

Leonida bil je vesel in odločen; šel je k gospej pl. Kursy in ji hvaležno roko poljubil, potem se je obrnil k Heleni in ji rekel: »Draga žena, la obleka ti pove moj namen. Jaz nisem tebe vreden, sedaj še-le vidim razliko med seboj in teboj. Ti si tako čista in sveta, ali jaz nesrečnež … Ali jaz hočem se skazati tebe vrednega. Sedaj se bojujejo na meji; Tam hočem ali kot junak umreti ali pa z junaštvom tebe zaslužiti.«

»Dragi mož, s takim kesom je vse popravljeno«.

»Seveda pred teboj, ker si bolj Bogu podobna, ko ljudem, ali na svetu ne! Tebe ne sme radi meni obliti rudečica, jaz hočem svojo mladost in hudobijo pokriti z junaštvom.«

»Pojdi torej, ah misli na svojo ženo ki te ljubi in bode molila, da se vrneš srečen in zdrav.«

»In vi, gospa«, obrne se Leonida k markizi, »ali mi morete odpustiti?«

»Da, ali jaz storim več, jaz vas blagoslavljam in ako se vrnete, bodem zaupljivo svojo hčer izročila v vaše roke.«

»Jaz vzamem srečo življenja seboj: srčnost umreti! Moja mati, moja Helena, zdravstvujte!«

Šel je na mejo k vojski, ki je imela črez Alpe iti v Italijo pod poveljstvom mladega generala Napoleona Bonaparteja, ki je postal takrat prvič poveljnik v vojski. Deset mesecev pozneje padel je Leonida v nekej bitki v gorenji Italiji. Držal je besedo; odlikoval se je s srčnostjo v dobi, ko je bilo samozatajevanje občna postava. Helena ga je objokovala, kajti ljubila ga je bila od dne, ko je bil nesrečen postal … od onega dneva, ko mu je vse lahko odpustila.

Po smrti svojega moža dala je ona posestva, ki si jih je bil njen mož pridobil po krivici, njihovim posestnikom nazaj, dve leti živela je na to z materjo v samoti, potem pa se je omožila v drugič in našla v tem zakonu vso srečo, katero je bila poprej žrtvovala najsvetejšej dolžnosti, čisti, pravi otročji ljubezni do svoje matere.