Jadro
Videz
← O, saj ni smrti | Jadro Pesmi Srečko Kosovel |
Pristan → |
|
Sredi sivine žveplenih voda
se pozibava že od davnine,
vsak val je dosegel že svoje daljine,
ono ne more s srede morja ...
V bolni omamnosti pada in vstaja,
vse se vrtinči v njegovo zibanje,
vse kakor mučne in trudne sanje,
grozi ni kraja — grozi ni kraja ...
Na rob jadrnice so se naslonili
nemi mornarji, neumrjoči —
njihove oči so plameni pekoči,
ki bi že zdavnaj radi ugasnili.
Toda oči strmijo, strmijo...
da bi uzrle zarje jutranje;
oh, to pravečno, pravečno iskanje —
jate megla čez morje hitijo.
Da bi srce biló, bi onemelo —
da bila duša bi, bi se utrudila,
sanje — bi megla bila jih pokrila,
plakanje — bilo bi okamenelo ...