Izlet na Višavo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Izlet na Višavo.
Roman Romanov
Izdano: Slovenski narod 8. avgust 1905 (38/180),
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I. Nekega jutra se mu je zdelo, da je potrkala pomlad na njegovo okno. Zdelo se mu je, da je videl njene drobne prstke, kako so se dotaknili svetle šipe... In ta dogodek mu je bil velik in božji. V dnu svojega srca je še nosil del življenja mile mladosti. Bil je čisto nedotaknjen in neomadeževan. Pazil je nanj kakor na biser in s skrbno varnostjo ga je nosil čez burne in nemirne dni. Varoval ga je in nikomur ga ni pokazal, zakaj bal se je zanj in bil je prepričan: smejali se bodo in pljuvali bodo nanj... In zavoljo tega ga je skrival vsakomur in mu ni pustil na dan; samo njegovih kompozicijah je bilo včasih opaziti tisti mehki del njegovega življenja: sredi burnih in mogočnih akordov se je tu in tam pojavila mila in topla melodija; vstala je naenkrat in izgubila se je zopet v bučečem spevu. Včasih je bilo čuti, kakor bi zazvenela pesem sredi spomladanske noči, kakor bi jo zapelo dekle iz ljubečih prsi... In mnogokdaj je začutil nehote to milo življenje v svojem, in vselej takrat mu je bilo, ko da ima v srcu nekaj božjega, in tiha prijetnost ga je objela... In na tisto jutro je spoznal, da se je prebudilo in da hoče na dan... zakaj pomlad je potrkala na okno, in on je videl njene rožne prstke... Kakor dete je vzhrepenel po pomladi in po njenih rožah. Zaželel si je zvončkov in vse polno marjetic in rad bi bil dahnil globoko vase vonj skritih vijolic... Sredi njegovega srca je vstalo upanje, da mu zasvetijo zvončki in marjetice, in beli prstki mu povijejo šopek dehtečih vijolic. Njegova duša se je dotaknila teh belih prstkov s gorkim pričakovanjem, in njegove oči so se zatopile v tisti mehki obraz; po belih licih je razlito začudenje in žametni pogledi mirujejo... Sedel je h klavirju v jutranji obleki in njegovi prsti so legli po belih tipkah. Komaj slišno so pele strune, in v visokih tonih je bilo zaznati spomladansko melodijo: bila je polna hrepenenja in vsa topla... Zagorec je vzel papir in pisal svojo sentimentalno skladbo. In tam zunaj se je bilo rodilo spomladansko jutro in plavalo je vsepovsod na svojih lahkih perotih. In tudi k njemu je bilo prispelo in vzplavalo je v njegovo dušo... Tako se je bilo prebudilo tisto toplo življenje in za­čutil je pomlad, ki je potrkala z drobnimi prsti na njegovo okno... Dolgo je ni bilo k njemu, ker je bila trdno zaklenjena njegova duša vse svoje lepe dni. Včasih so mu prišle na spomin zgubljene pomladi, pohojeni zvončki in vele vijolice so mu stopile pred oči... Tako se je spominjal majniškega jutra, ko je našel na svojem oknu dehteč šopek. Opazil ga je, stopil je do njega in ni ga približal k obrazu: s hladno roko ga je prijel in vrgel na cesto. In Anica je šla po cesti in je našla pohojene zvončke in vijolice; pogledala ga je s tihimi očmi, in njena lica so zbledela... Zagorec je bil dokončal svoje delo in urejal je svojo toaleto. Parkrat je stopil od umivalnice h klavirju in se ozrl po napisani skladbi: njegove oči so bile prijazne, in zadovoljnost je bila razlita po njegovem obrazu. Ko je dovršil toaleto, je odprl vsa okna na široko in hodil je po sobi s veselimi koraki. Prispelo je do njega vse polno lepih sanj, in on jih je sprejel s smehljajem na obrazu. Bil jih je vesel, ker so bile polne sladkobe in so prebujale del življenja mile mladosti v dnu njegove duše. Vedel je, da jih je poslala pomlad, ki se je spomnila nanj na to jutro in lahko mu je bilo pri srcu... Prišla je določena ura; vzel je klobuk in palico in odšel z veselimi koraki. Zunaj je bilo vse lepo in prijazno. Polno ljudi je hitelo sem in tja — in starci in starke s skrbnimi obrazi in mladi fantje s pesmijo na ustih in mlade deklice s hrepenečimi očmi. Ta in ona se je ozrla po njem, ali hitel je dalje in strmel v daljavo.. Ko je vstopil, je sedela Anica pri klavirju. Prihitela je k njemu vsa razigrana in mu ponudila roko z nasmehom okrog ust. Dotaknil se je njene roke, in takrat mu je šinilo nekaj po telesu: čuden izraz je legel na njegova lica in njegovi prsti so trepetali. »Na spomin mi je prišlo davno majniško jutro s čudno močjo in rad bi vas prosil oproščenja!...« »Ne danes, gospod Zagorec! Pozneje, če napravite z nami izlet na Višavo!...« In zasmejala se je z veselim smehom: »Samo, samo s tem pogojem!...«


II. V tistih dneh je začutil, da je že napravila njegova duša izlet na višavo: dvignila se je visoko in do nebes tja na večerno stran, odkoder prihajajo plašni mrakovi s svojimi sentimentalnimi dogodki. Bila je kakor umita v čisti studenčnici in niti same umazane proge ni bilo na njej. Kakor beli labodi so plavale po njej njegove mehke misli in daleč na zemlji je ostala za njo vsa topa strast. Kadar je sedel pri Anici, ni nikoli začutil strasti. Mehkoba in toplota je legla po njegovem telesu, in sladkost je obvladala srce, ali niti sledu o strasti ni bilo. Včasih je popravil njene roke, ko so se pregiba lepo belih tipkah, in tedaj je začutil potrebo, da bi poljubil te bele prstke. Tu in tam jo je držal popolnoma na lahko za drobna komolca, da ne bi gibala z njimi pri igranju klavirja... Sladkost je obvladala vselej takrat njegovo srce, razveselil se je samega sebe in tudi ona se mu je nasmejala s sladkim smehom. Tako je postal miren in njegova sanjavost se je pomnožila. Pisal je svoje skladbe v starinskem in romantičnem duhu. Na ta način je bil že spisal tisto pomladansko jutro »Hrepenenje« in napisal je bil »Smehljanje sreče«, ki je bil del vanje vse Aničine smehljaje. In naposled je pisal veliko skladbo za orkester, bila je simfonija o ljubezni. Pisal jo je z veliko vnemo in od razburjenja se mu je tresla ves čas roka; jemal je vse stavke globoko iz svojega srca in polagal jih je v tople melodije — neomadeževane in neizpremenjene s čudovito varnostjo. Vsa stvar je bila dolga in polna lepih stavkov, ker je bilo njegovo srce napolnjeno do vrha. Porabil je vse tihe dogodke med seboj in Anico, niti enega njenega smehljaja ni izpustil in ni pozabil na njen zadnji žalostni pogled. Tako je bilo v resnici vse lepo in toplo, in on se je razveselilnad tem. Čutil je, kako mu tečejo iz srca kipeče melodije, kako jih je vse polno, vseh lepih in še nikoli slišanih... Ko je dovršil to veliko svoje delo, je čutil potrebo, da bi šel k nekomu in da bi razložil, kaj je napravil.Šel je h glasbe veščemu človeku, ki pa je stal daleč pod njim, in razlagal mu je o svojem ustvarjenju. Pri tej priliki je opazil, kako je legla zavist v znančeve oči, in v tistem trenutku je umolknil. Poslovil se je s kratkimi besedami, ogrnil površnik in odšel. Ves dogodek ga ni nič vznemiril, zakaj bil je tega popolnoma vajen. Na tisti dan je bil le pozabil na to; tako se je zopet vsega spomnil in stopal je v drevored brez vsake nejevolje. Leporasli kostanji so stali mirni in resni ob obeh straneh in po njihovih vejah je kipelo proti nebu rjavkasto brstje. Nobenega zelenega lista še ni bilo na njih, a človeku se je zdelo, da se prikaže zelenje vsak čas, zakaj stali so mirno-resni kakor v pričakovanju. Gori v mnogem golem vrhu je sedela vesela ptica in oglašala se je v radostnih glasovih Ta in oni se je ozrl proti njej, in zadovoljnost je bila razlita po njegovem obrazu. Tudi Zagorec se je ozrl k njej in tudi on se je razradostil nad njeno pesnijo: bila je tako prostodušna in lahka, da je šla v samem hipu vso skrito pot do srca. Mimo njega je hitelo vse polno raznih obrazov, in on je gledal po njih z mirnimi pogledi. Kopa mladih deklet je šla mimo; vse so se ozrle po njem, in ena se mu je nasmejala kakor v tihem hrepenenju. Njegov obraz je ostal miren in resen, in v njegovih očeh ni bilo vznemirjenja. Tam sredi gneče je opazil njeno krilo. Bilo je modro kakor spomladansko nebo in spoznal jo je po njeni lahki hoji. Prišla je do njega s smehljajočimi očmi in s sladkimi potezami krog ust. Tudi on se ji je nasmejal z veselim presenečenjem. Dvignil je klobuk v prijaznem poklonu in stopil je k njej z ljubeznivimi besedami. Govoril ji je o veselih stvareh in ona se mu je smejala z zvonkim smehom. Ali sredi vsega ga je objela sentimentalnost popolnoma naenkrat. Zaželel si je, da bi legel na zemljo mrak, in ona bi skrila svojo drobno glavo na njegovih prsih. — »Anica, ali moja duša je že napravila izlet na višavo: dvignila se je visoko in do nebes zaradi vas. Ali vas smem spomniti na tisto majniško jatro?«... Polagoma sta se bila oddaljila od ljudi in daleč naokoli ni bilo opaziti nikogar. Spomladansko solnce je sijalo s svojimi milimi žarki in vonj vijolic je plaval od zelene meje. Anica je šla po meji gor in trgala vijolice. Bila je vesela in včasih se je ozrla po njem z nagajivimi očmi. Nabrala je droben šopek in stekla je po strmi meji. »Gospod Zagorec, prestrezite me!«... Razprostrl je roke in jo stisnil na svoje prsi. Bila je zardela in ko jo je poljubil, je zaprla oči. Tako se je bilo uresničilo njegovo hrepenenje in iz srca zaželjena sreča je dosegla vrhunec. Vse srce je bilo polno tople milobe in mehka sanjavost in njegove besede so bile tihe in gorke. Stopal je tik nje s srečnimi koraki in oziral se je po njej, ki je šla ob njem brez besede na ustih kadar se je sklonil k njej in jo poljubil, je zatrepetala kakor od tesnobe, in njene oči so se pobesile. Nasproti jima je prišel mlad fant, velik in bledega obraza. Ko je prišel v primerno bližino, je pozdravil; na ustne mu je priplaval nasmeh in sive oči so zamežiknile. Anica je zardela, in Zagorcu je bilo zoprno zastudil se mu je ta človek. Ko je dvignil klobuk, tedaj je videl njegove lase: bili so popolnoma mrliški. Neporavnani in v suhih šopih po stali po temenu. (Dalje prih.)

(Dalje.)

III. Po tistem dogodku je doživel Zagorec nekaj lepih dni. Spomladansko solnce je prisijalo na njegovo pot, da je bila svetla od njegovih toplih žarkov. Zamislil je lepo bodočnost. Mirne in jasne ure bodo prihajale in tekle bodo v vsi svoji lepoti srečno in zadovoljno pot. Prihajal je k Anici in včasih je od srčne prijaznosti poljubil njene bele prstke. Kadar jo je poljubil, mu je vrnila poljub vsa sladka in ljubezni vredna, in tu in tam je pritisnila svoje vroče lice na njegovo čelo. Vselej takrat je bila brez besede, samo stisnila se je k njemu vsa dobra in vdana. Na ta način je minilo nekaj lepih dni, a pretekli so hitro, in dozdevalo se mu je, da so šinili kakor blisk čez njegovo življenje: niti okusiti jih ni mogel z vsem srcem. Nekega dne mu ni Anica več vračala poljubov. Kadar jo je objel, tedaj je videl, kako jo je spreletelo... in dozdevalo se mu je, da je pogledala v njegovo srce, ki ni več isto... Zdelo se mu je, da je tudi ona spoznala, da je prišla sreča do vrhunca in zdaj se spušča lepo polagoma in komaj vidno dol. Ali to so bila temna domnevanja, in resnice ni bilo v njih. Vse to je začutil samo on, in žalostno mu je bilo pri tem spoznanju. Tudi njegova duša se je pričela spuščati dol povsem nalahko; in zbal se je tistega temnega trenotka, ko bo padla v blatne nižine. Bil je prepričan, da se zgodi vse to gotovo in v bližnjih dneh, zakaj že so se bile dotaknile njegove ljubezni umazane roke. Dolgo se je branil njihove brezbrižnosti, ali naposled je prišlo do konca: le majhna daljava — in njegova duša bo ležala v blatu... Krivdo pa je odvračal od sebe in opravičeval se je sam s seboj: »Zakaj mi je kazala srbečo pego na svoji rami...? Zakaj se je razlil prijeten nemir po njenem obrazu, ko sem poljubil njeno belo ramo... Ona je kriva in nič boljša ni kakor druge!...« In čudna čuvstva so ga objemala, in zastudil se je sam sebi: »Fej! njen hlapec sem bil, njene roke sem poljubljal, kakor pes sem jih lizal!... « In hotela se ga je polastiti jeza nad njo in želel je, da bi jo sovražil iz dna duše. S hladnimi rokami bi pahnil od sebe njene bele prste in pljunil bi ji naravnost v obraz : »Ti si potrgala moji duši peruti, hinavka!...« Bil je ves razburjen in hodil je po svoji sobi poln nemira, čez okno je prihajal mrak povsem neopaženo, in koti po sobi so bili že popolnoma temni. Po cesti spodaj je hitelo vse polno ljudi sem in tja. Srečavali so se, in bili so si tujci. Pogledali so drug drugemu v obraz z radovednimi očmi in šli so svojo pot. Zagorec je šel na koncert v tamošnji »Narodni dom«. Sodeloval je sam pri njem s prirojeno mirnostjo in lepoto. Vse je ploskalo njegovemu virtuoznomu igranju, in Anica je pogledala vanj s strogimi in hladnimi očmi. Okrog njenih ust je legla mračna poteza, in njena roke so mirno ležale v naročju. Napovedane točke so trajale dolgo, in zelo pozno se je pričel ples. Takrat je stopil Zagorec v dvorano in se ozrl okrog sebe. Mimo njega sta prišla Anica in tisti zoprni človek z bledimi lici in mrliškimi lasmi. V tistem hipu mu je bilo vse jasno, in njegove slutnje so bile opravičene. Anica a se mu je nasmejala s ponarejenim smehljajem in ga ogovorila. On je ni pogledal: obrnil se je in odšel s hlastnimi koraki. Sedel je k pivski mizi in mnogo je pil na tisto večerjo. Hotel je udušiti tisto noč, ki je vstala v njegovi duši kakor pošast, se množila od trenotka do trenotka in trgala njegovo srčno meso s svojimi neumitimi rokami. Ves čas se mu je zdelo, da čuje njen prostodušni smeh in prijazne besede ljubezni, ki plavajo iz njenih ust. Pil je mnogo, da bi zadušil, kar je spoznal v svojem srcu: »Menil sem, da imam nekaj božjega v svojem srcu, a imel sem hinavstvo!...« Čez sobo je šlo neko mlado dekle in neki orokavičen in črno oblečen gospodek je cepetal za njo z drobnimi nožicami. Govoril je neumljive stavke z nosljajočim glasom in ko je prišel do vrat in ga ni dekle počakala,je zaklel v visokem tonu in si naročil vina. Zagorcu je stopilo vino v glavo in z nespodobnimi besedami se je izrazilo vsem skupaj. Ostal je in odšel iz sobe z negotovimi koraki. Nekaj minut je hodil po hodniku, potem pa je vstopil za kratek čas v stransko sobo. Pri oknu je opazil temno postavo, stopil je k njej in nasmehljal se je s čudnim glasom: »O Anica, ljubica moja, naj te objamem in poljubim nocoj še zadnjikrat!...« In objel je jo s svojimi močnimi in nerodnimi rokami in skušal jo je poljubiti. Ali ona je vzkliknila na glas in jo je spustil. Odhitela je osramo­čena in razburjena, Zagorec pa se je smejal za njo s čudnim smehom: Tisti s mrliškimi šopi las na temenu, ha-ha! « Zgodaj zjutraj je prišel domov, sedel je na divan in zaspal. Ko se je prebudil, se je zasmejal svojemu življenju z rezkim smehom. Zdel se je sam sebi otročji v zadnjih dneh, ko se je jezil nad njo in zaželel je, da bi se mogel zahvaliti Anici: »Spo­štovana gospodična! Čudovito lepo se Vam zahvaljujem za umetno mimiko in umetne geste v komediji zadnjih dni!«


IV. (Konec.) Višava je bila oddaljena od mesta dobro uro. Ležala je na holmu, od katerega se je videlo daleč okoli. Pod holmom je tekla deroča reka in kadar jo je obsijalo solnce, je bila videti kakor srebrna. Cesta na Višavo je bila večinoma ravna. Vila se je sredi polj in travnikov, ki so se pogostokrat dvigali v položne holme in prisolnčne rebri. Zagorec in Aničin stric sta se peljala proti Višavi. Konj je tekel čisto enakomerno, in po cesti pred njim so se umikala krdela vran in odletavala na razorana polja. Na vozu je vse molčalo. Stric je kadil cigaro in Zagorec je zažigal cigareto za cigareto. Umolknila sta kmalu, ko sta pustila za seboj mesto. Zagorcu sploh ni bilo do govorjenja. Strmel je v daljave s praznimi očmi, kakor bi bil končan zadnji dogodek njegovega življenja. Spoznal je vso praznoto svojega srca in ostal je miren in resen. Dozdevalo se mu je smešno, zakaj je pozval v življenje te mračne razmere, zakaj je zaželel daj, ko že skoro mineva njegova mladost, take tihe in božje ljubezni. In končno je vprašal samega sebe, kaj išče, kaj se pelje motit ljudi... Voz se je ustavil pred znano krčmo in izletniki so z veseljem pozdravljali novodošla gosta. Ko je opazila Anica Zagorca, je pobledela. Stopila je k stricu in mu podala roko. Odšla sta skupaj v sobo in tudi ostali so šli za njima. Zagorec je sedel sredi te šumne druščine in naročil vina. Natakarica je bila mlada in lepa. Ko je postavila pred njega steklenico, ji je povedal poklon in jo pobožal po licih. Do mraka ni bilo prave zabave. Ko pa se je zmračilo, tedaj pa je bilo čutiti, ko da je prišlo od vseh strani nebeško veselje. V sobo je stopil majhen človek s hudimi brki in srepim pogledom. Sedel je za klavir in pričel je igrati po svoje prikrojene polke in valčke. Pričel se je ples, in Zagorec je opazil Anico, ki je plesala s tistim človekom mrli­ških las... Obšlo ga je neprijetno čuvstvo, ogrnil je površnik in odšel ven. Obšel je vso Višavo in šel je čez polje in do gozda. Lepa noč je molčala nad širokim svetom in lunin svit je trepetal po dolinah in tratah. Nikjer ni bilo nikogar in nobenega glasu ni bilo zaznati. Zagorec je prišel do gozda in sedel na posekano drevo. Gledal je doli po dolini brez cilja in podpiral je svojo glavo ob roko. In takrat semu je zdelo, da jo vidi natančno, kako prihaja iz doline gori proti njemu. Bila je v črni obleki in deset korakov pred njim se je ustavila. »Zakaj ne jemlješ ljudi v njihovi naravi, zakaj jih vzameš in prestvarjaš prej dolgo število dni v svoji duši?«... Vse je trajalo samo trenutek, in zopet je ležal isti mir po vsi okolici. Za njegovim hrbtom je včasih zašumelo: trhla vejica je padla med listje, ali pa je šla mimo nočna žival. Tiho je slonela noč nad dolinami in holmi, in lunini žarki so ležali po po poljih in dragah. Zagorcu je leglo čudno čuvstvo v srce. Bilo mu je, ko da je videl svojo lastno srečo, ki je šla v globoko v dolino doli, iz katere se ne povrne nikoli več... Vstal je in odšel nazaj v vas. Ko je prišel do gostilne, mu je udaril na uho hrup izletnikov, in zdelo se mu je, da on ne spada med nje. Stopil je na vrt, ki je bil zasajen s sadnimi drevesi in je ležal zadaj za hišo. Stopal je po mehkih travah z mirnimi koraki, in ko je prišel do močnega drevesa, je postal. Pri bližnjem deblu je opazil človeka z mrliškimi lasmi, ki je govoril o ljubezni. Videl je natančno, kako je stegnila Anica svoje bele roke in jih oklenila krog njegovega vrata. Počakal je neopazen, da sta odšla in ni se jezil: »Čemu želeti tega, česar ne najdeš, čemu si domišljevati to, česar ni?... Uživati življenje v vseh njegovih posameznostih, kakor se vrstijo mimo nas po vrsti in druga za drugo!...« Odšel je v sobo, kjer ni bilo nikogar. V sosednji sobi je še zvenel klavir: po svoje prikrojene polke so se večno ponavljale in valčki brez konca so vzpodbujali na ples. K Zagorcu je stopila natakarica, in on se ji je nasmehljal. Opazil je njena zdrava lica in njene življenja polne oči. Povabil jo je k sebi, in ko je sedla k njemu, jo je prijel krog pasa. Pravil ji je kratkočasno zgodbo o lepih očeh in jo naposled poljubil. Bila je tega vajena, niti zganila se ni ... Takrat so se odprla vrata, in Anica je stala na pragu. Natakarica je odšla v vežo in tudi on je vstal in odšel. Pri ti priliki je čutil, da je nekdo pljunil za njim; ali njemu ni bilo do tega: niti ogledal se ni. Prihajale so pozne ure in družbe se jele poslavljati in odpravljati na pot Rekli so voznikom, naj zaprežejo, ali ko so stopili na prag in videli tisto lepo spomladansko noč, ni hotel nihče več na voz. Sklenili so, da pojdejo peč, in v resnici so se odpravili v kratkem času. Zagorec je počakal, da so odšli,stopil k vozniku in ga prosil, naj ga popelje v mesto.