Izgubljene hlače

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Izgubljene hlače
Anonimno
Izdano: Slovenski narod 14. avgust1905 (38/185), 1
Viri: dLib 185
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I.[uredi]

Jurežev Janez je bil kaj lep mladenič. Kadar se je ogledoval v ogledalcu, je videl okrogel in zagorel obraz, majhne svinčeno-sive oči, kratek in debel nos; pod njim je štrlelo nekoliko trdih kocin korajžno na vse strani, da se je videlo, kakor bi obrabljena krtača po blagodejnem vplivu pomladanskega sonca poganjala mlade kali. Lep fant je bil infanterist Janez; zato pa je imel kar dvoje ljubic obenem. Prva je bila Micka, druga pa Urška. Odkritosrčno, vdano in zvesto pa je ljubil Janez samo Micko, kakor se tudi spodobi; za Urško ni dosti maral.

Micka je bila mlado in brhko dekle z živahnimi očmi in gosposko bledim obrazom. Po čelu ji je mahedral močan šop viržinkasto-rjavih las, ljubko mahedral skoraj do oči, tako baršunasto mehke temne barve, kakor njuhalni tobak »sans pareil« pomešan s »tirolcem«, in primahadral Janezu v občutljivo in za vse lepo vneto srce; in za njim, za viržinkasto-rjavim šopom, se je vtihotapila cela Micka vanj. Pridna je bila in je zahajala vsak dan dvakrat v prijetno dehtečo palačo ob Tržaški cesti; tam je pomagala tovarišicam, da ne bi potratnemu svetu pošle cigare. Urška pa je bila kuharica v gosposki hiši, kjer so radi jedli dobro in mnogo. Bila je majhna in šepala je, toda na desno bolj nego na levo, in obraz je imela tak, kakor bi bil hudič tolkel na njem orehe in lešnike. Prešernovi Urški zali torej ni bila kar nič podobna in sploh je bila za balade in romance prekratka. Znala pa je izvrstno kuhati. In Janez je bil že pod takim planetom rojen, da je imel rajši dobro zabeljene žgance nego najlepše balade in romance. Po popoldanskem povelja je marširal malone vsak dan s polnim srcem in praznim želodcem po Poljanah in zavil v hišo, kjer je izvajala Urška svoje umetnosti. Ondi je dobival, kar mu je dobrosrčna deklina shranila od kosila ali sama sebi odtrgala od škrbastih ust. Vse je prejemal hvaležno, razen ostrih poljubov; v takih neprijetnih trenutkih je Janez vselej mižal in pa figo je držal v žepu, da bi mu kaj ne škodovalo. Potem pa je korakal sit in vesel proti Mirju ali pa naravnost proti Šiški, koder je kraljevala prava kraljica njegovega srca. Kakor bi pihnil, je pozabil Urške, kraljice njegovega želodca, in prav nič se ni strašil dolgega pota; in kadar je bil z Micko srečno skupaj, ni niti mižal niti delal fige, ampak strašno je bil vesel, da je na svetu. Taka je moč prave ljubezni.

II.[uredi]

Radostno je živel in užival dvojno srečo. Vendar s tem se je zameril zavistnim bogovom; niso mu privoščili ne Micke ne Urške, rekoč: »Le Čakaj, ti Jurežev Janez, ti kanacija!« Toda Jurežev Janez je imel dokaj kosmata ušesa in ni slišal svarila, ampak je šel še tisto popoldne spet k Urški in pozneje na Mirje, čakat Micko. Tam, kjer so baje rimski vojščaki vodili lepe Emončanke na dober zrak ali pa tudi za nos, tamkaj je srečal pod starim zidovjem Janez svojo Micko in jo pozdravil z zaljubljenimi pogledi in besedami.

Lepa Micka pa se je držala neznansko kislo. »Vesela bodi, ta teden dobim vnaprej dva goldinarja od prostovoljca, ki mu bom odslej čistil obleko. V nedeljo greva plesat, da se bo vse kadilo! Juh!« »Čeprav ne,« mu je odgovorila čemerna ljubica. »Kaj pa ti je vendar, ljuba Micka?« »Le poglej se, kakšne hlače imaš! Kar mahajo okoli tebe! Čisto prekratke so ti. To so petelinčkove hlače. Tak že ne boš hodil z mano, to ti povem.«  Dosihmal je Janez visoko čislal svoje temnomodre hlače in si domišljal v temi svoje nevednosti, da jih skoraj ni lepših pri vsem sedemnajstem. Res, preobdelane niso bile nič. To je stotnik strogo prepovedal ljudem svoje stotnije. »Petelinčkove hlače, petelinčkove hlače,« je šumelo nesrečnemu Janezu po glavi. Sramežljivo je ogledoval hlače in vse bolj so se mu zdele grše. »Kdaj sem neki tako zrastel!?« Se je jezil. Žalosten se je poslovil od hude Micke in se po ovinkih vrnil nazaj v vojašnico. Odslej je vedno le premišljeval, kak bi dobil daljše hlače. Ta mučna pretresavanja mu niti pri vajah niti v službi niso bila v prid. Od vseh strani so mu dajali imena koristnih domačih živali pa tudi čudnih zverin, živečih v tujih delih sveta. Janez pa je vseeno neutrudno ugibal, kako bi ugodil natančni Micki.

III.[uredi]

»Paradne hlače sem izgubil, gospod korporal! « je tožil enoletnik zdravnik Ivan nekega lepega opoldne v šentpetrski kasarni poveljniku sobe. Takrat je bil ves sedemnajsti pehotni polk v Ljubljani. »Kaj?« je zarenčal korporal Stepisebneggnad njim in zazijal kakor zmaj na ljubljanskem mostu. »Hlače ste izgubili? Koliko ste pa stari? Ali naj jaz za vami hodim in držim za hlače, da Vam ne uidejo? A?« »Gospod korporal, ga je rotil neustrašeni prostovoljec Ivan s kolikor mogoče prijaznim glasom: »Pokorno javljam, da sem vas prišel le prosit, bodite tako prijazni…« »Kaj? Kaj? Jaz prijazen? Kaj pa mislite?« Mu je križal desetnik. »Kaj čenčate?«  Nesramna usoda je hotela, da je Ivanov tovariš Odar slišal korporalovo vpitje. Odar je bil nekje bral, da je ravnati z enoletniki-medicinci kakor s podčastniki. Ako tudi ni imel še nobene zvezde, je bil potemtakem vendar preverjen, da j e prostovoljec-medicinec vsaj toliko kakor korporal. Hitel je torej v vežo mirit razsajajočega desetnika, deloma iz kolegialnosti do trpečega Ivana, največ pa iz mržnje do surovega kočevskega telebana. »Gospod korporal, nikar tako ne divjajte!« mu je dejal Odar z mirnim glasom očetovskega prijatelja. »Moj kolega Ivan ni gluh. Sicer bi ga ne bili potrdili."

Joj! Zdaj je zazijal Kočevec za vse štiri lintverne na jubilejskem mostu. »Kaj?l Ne divjajte? Gluh? Kaj se mešate v reči, ki vas nič ne brigajo! Jaz vam že pokažem! Jutri pridete k raportu!« In Odar je prišel k raportu in ž njim so stali pred stotnijo, pripravljeno za odhod, v eni vrsti javni tožitelj Stepischnegg, tovariš Ivan in še pet drugih vojščakov. Počasi je prišel narednik, si oblačil bele rokavice, postrani pogledal osmerico in potegnil sabljo venkaj na sveži zrak mladega majevega jutra, ko sta se približala stotnik in poročnik. »Rrraport, desno glej,« je zapovedal narednik z brezprimerno navdušenostjo. Osem glav se je zasukalo, osem desnic je zdrsnilo ob puškina kopita. Narednik je javil lajtnantu in ta stotniku, da je raport pripravljen.

Stotnik je stopal od drugega do drugega in poslušal objave. Kmalu je bil hrabri Ivan na vrsti. Salutiral je ob puški in povedal s kratkimi pa jedrnatimi besedami: »Gospod stotnik, pokorno javljam, da sem izgubil hlače!« Stotnik se je ugriznil v spodnjo ustnico, da bi zadržal smeh. Tudi lajtnant za njim in narednik sta delala čudne obraze. Hitro je stopil stotnik pred zatoženega Odarja, ki je povedal, da je k raportu povabljen, in pred korporala, ki je javil, da je naznanil Odarja. »Vi, Odar!« je dejal stotnik in stopil pred zatoženca. »Vsak šarž je višje bitje, ki se mu smete bližati le z neskončnim spoštovanjem! Ako govori šarž z vami, morate stati kakor zid, niti z očmi ne smete treniti, in akotudi bi vas sam hudič s svojim repom žgečkal okoli nosa. Z ozirom na to, da ste danes še rekrut in postanete šele jutri infanterist, vas kaznujem samo s štirinajstdnevnim arestom v kosami. Tako tudi vas, korporal! — Odstopite!« Čudno, Ivan je dobil odvezo.

IV.[uredi]

Drugi dan se je preselil vsak prostovoljec k svoji stotniji. Odar je prišel v novo vojašnico z listom, ki pri vojakih ni Čisto nič priljubljen. Tam pa je dobil parfumirano pisemce, ki se je glasilo: »Ljubi, ljubi Odar: Pišem Ti v največji naglici. Veseli se z mano!!! Teta se odpelje danes opoldne v Kranj in se vrne Šele čez štirinajst dni. Zdaj sem sama s sestro. Ta naju ne bo ženirala. Je izvrsten fant! Kuharica pa hodi rada v cerkev. Pridi torej gotovo vsako popoldne na naš vrt! O, to bo lep majnik! Minute bom štela, dokler ne prideš, moj zlati ljubček! Kar skačem in plešem od veselja! Milijon poljubov! Vsa tvoja Milena. P. S. Ne zameri mi slabe pisave. Strašno se mi mudi, da dobiš pismo še danes v vojašnico. Pridi gotovo še danes! M.« 

Odar je tiho vzdihnil in trdno sklenil, da se odslej ne bo nikdar več tam praskal, kjer ne bo srbelo njega samega. Pisal je ljubljeni Mileni pismo, k i je bilo trikrat bolj žalostno nego najboljša tragedija. Jurežev Janez pa j e pridno zahajal na Mirje in v Šiško. Toda ne dolgo. Poslednji dan Odarjevega prognanstva je prišel Ivan in mu povedal veselo novico, da je našel izgubljene paradne hlače. »Moj snažilec Jurež jih je nosil na izprehod in mi jih je spravljal vsak večer zopet v moj telečnjak. Tako nisem vedel, da jih nosim, odkar smo se presolili vsak k svoji kompaniji, s sabo po hribih in dolinah. Odslej pa se Jurež ne bo več postavljal ž njimi.« Grešnika Jureža so udarili zedinjeni bogovi z vso jezo. Ko se je Micki prvikrat zopet prikazal v petelinčkovih hlačah, mu je pokazala hrbet in je sama defilirala v Šiško. K raportu se ni upal prosit drugih, ker je narednik izrekel, da so dosti dolge; menjati pa ni hotel nihče z njim. Zadela ga je pa še druga nesreča. Urškina gospoda je prišla na sled pogrešanim jestvinam in odslovila kuharico, kuharica pa lačnega ljubimca. Tako je izgubil Janez kar naenkrat kraljico srca in kraljico želodca.