Izgubljenček in Najdenček

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Deklica Delfina in lisica Zvitorepka
Kristina Brenkova
Spisano: Mateja Fortuna, Teja Ovčar
Izdano: (COBISS)7429377
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Izgubljenček in Najdenček

Na torkovo jutro sta popotnici krenili na pot po Torkovi cesti. Zvitorepka se je precej na kratko poslovila od svo­jega gostitelja. Veteranu in veverički je podarila za slovo vsakemu po dva žvečilna gumija in oba obdarovanca sta se darila nadvse razveselila.

Torkova cesta je ozka, na obeh straneh jo obrobljajo jasminovi grmiči. Na torkovo jutro so vsi jasmini vzcveteli in tako močno dišali, da je liafca kihala in kihala in kihala.

- Na zdravje, na zdravje, na zdravje! je hitela Delfina. Potem pa ji ni bilo treba več nazdravljati, ker je tudi sama pričela kihati na ves glas. To je bilo zelo zabavno.

Kihali sta in stopicali mimo dolge, svetle mlake. Takrat se je Delfini zazdelo, da je švignil čez nebo žareč blisk. Videla ga je v mlaki. Pogledala je navzgor, a na nebu je plavalo le nekaj krmežljavih oblakov.

Tedaj jima je po mlečnobelem jasminovem drevoredu prišel naproti tanek deček. Ko ga je Delfina zagledala od daleč, bi skoraj dala častno besedo, da je pošteno in popolnoma nag. Ker pa je Zvitorepka molčala, je molčala tudi deklica Delfina.

  • Dan, je pozdravil deček.
  • Dober dan, je odzdravila Delfina.
  • Kam pa kam? je zagodla lisica in pogledala proti nebu.

Zdaj je Delfina videla, kako se je zmotila. Deček je bil ogrnjen v prečudno lepo megličasto oblačilo, ki je bilo, kot da ni od tega sveta. Deklica je brž potipala, če ji še visi za vratom zlati ključ. Še.

  • Saj te poznam, je rekla lisica dečku. Kajne, da si Najdenček?
  • Kaj pa naj bom drugega kot Najdenček, je veselo pritrdil deček. Mogoče sta srečali kje mojega brata Izgub­ljenčka? Vem, da me na vse kriplje išče.
  • Najbolje bo, če greš kar z nama, je menila lisica. Izgubljeno stvar moraš zmeraj najti. Tudi Izgubljenčka bo­mo našli pa pika.
  • Veste, gospa popotnica, je spoštljivo pojasnil Naj­denček, midva sva dvojčka. Bratec tudi išče mene in pravi, da išče Izgubljenčka.
  • Do večera se bosta že našla, je prepričevalno zatr­dila lisica in tako je obveljalo.

Mirno so šli naprej med jasminovimi grmiči in v njih srcih ni bilo nikakršnih skrbi. Ubrano so peli po dolgi cesti v neznano dalj:

Kdo je srečal bratca dva, oj bratca dva? Kdo je srečal bratca dva, oj bratca dva?

Pesmica je imela eno samo vrstico, ampak je bila zelo pevna in pevci se je niso naveličali peti prav do večera. Niso bili lačni, niso bili žejni, le peli so in čakali, da bodo srečali bratca. Zvečer so prišli do jezera na sredi sveta.

Z zvezde večernice se je spustila bleščeča, tanka zlata vrv in jim zanihala prav pred nosovi. Na vrvi je visela zlata tehtnica.

  • Bratec ljubi, je zaklical Najdenček in kot ptica pole­tel proti zlati vrvi. Na tehtnici je v desni skledici sedel deček, na las podoben Najdenčku.
  • No, je pripomnila lisica Zvitorepka, pa imamo dva Najdenčka in za en večer vsega zadosti. Jaz sem zaspana bolj, kot sem bila kdajkoli v svojem življenju.

- Pa pojdimo spat, sta zavriskala presrečna bratca.

Lisica je zlezla v skodelico k prvemu Najdenčku, Delfina pa k drugemu, ki se je na zlati vrvi v zlati tehtnici pripeljal izpod zvezdnatega neba. V večernem vetriču so se nežno zibali nad jezerom sredi sveta. Zvezdni sij jim je pel uspavanko.

  • Nocoj bomo zaspali brez povestice, je zaspano zamomljala lisica. Zmeraj je hotela povedati prvo in zadnjo besedo. Nato je tako zazdehala, da se je vsem pri priči stožilo.

Lahko noč! Lahko noč!